Cilj civilne družbe mora biti krepitev organiziranega nadzora nad delovanjem oblasti, tj. vseh relevantnih institucij, političnih strank in politične elite nasploh.

V civilni družbi (CD) se vse očitneje pojavlja predvolilni nemir. Vse več posameznikov iz raznih oblik civilno družbenih gibanj razmišlja o ustanovitvi politične stranke, da bi tako od znotraj spreminjali stanje, ki je vse prej kot zgledno. Očitno tako misli tudi avtor prispevka »V leru ali včasih si je treba tudi umazati roke«.

Volitve se nezadržno bližajo in politične stranke se ukvarjajo le še z bodočo razdelitvijo oblasti. Janša poskuša z obilico (od bodočih generacij ukradenega) denarja kupiti del sredinskih volivcev. V strahu pred njegovim ponovnim uspehom, in z izgovorom, ‘da se na sedanji način upora ne da nič doseči’, nosilci posamezni gibanj razmišljajo o ustanovitvi ‘lastnih’ političnih strank, da bi tako z legitimno oblastjo ‘uredili stvari’.

Tudi, če zanemarimo vprašanje, koliko gre v takem razmišljanju za ‘samoprevaro’,  koliko pa za zgolj politično podjetništvo (politika kot posel), kar pomeni, da gre tem snovalcem novih političnih strank dejansko vendarle predvsem za oblast, ne moremo mimo dveh dejstev: Prvič, da nimajo niti najmanjše realne možnosti, da bi na volitvah uspeli, in drugič, da bi se njihove stranke, če bi se to res zgodilo, že v prvem letu pričele obnašati kot sedanje, že obstoječe, saj je to nujno že po ‘zakonitosti interesnih skupin’. (Grabile bi predvsem oblast, pred interese družbe in državljanov bi postavljale svoje lastne, ‘zasužnjile’ bi poslance, ki bi morali ‘v imenu strankarske discipline’ glasovati po diktatu…) Skratka, v neverjetno kratkem času bi postale del političnih strank, ki so uzurpirale oblast, ukradle državo, uzakonile strankokracijo in zatirajo vse oblike civilnega nadzora nad delovanjem oblasti.

Trezen razmislek nas sili v dva sklepa:

• Prvič, da je to neprestano drobljenje slovenskih volivcev samouničujoče. Moč civilne družbe ni v tem, da producira vse več neuspešnih strank, ki goltajo enormno energijo njihovih ustanoviteljev za prazen nič in politični fiasko. Cilj civilne družbe mora biti krepitev organiziranega nadzora nad delovanjem oblasti, tj. vseh relevantnih institucij, političnih strank in politične elite nasploh. Posebej to velja za finančne tokove: vsak projekt, (so)financiran iz javnih sredstev bi moral imeti nadzorni organ iz predstavnikov civilne družbe. V upravnem organu (NS ipd.) vsake neodvisne državne institucije (zavoda, šole, bolnice, itd., itd.), bi morala imeti civilna družba odločujoč vpliv in nadzor. Sicer država postane ‘javna hiša’, kot to izvrstno prikaže dr. F. Demšar v svoji študiji (Javna hiša Slovenija). In glej vraga, prav zdaj (predlog zakona o ZZZS) hoče vlada ugrabiti še zadnjo inštitucijo iz rok zavarovancev – (glej več: Ugrabitev zavarovalnice). 
• In drugič, resetiranje slovenske strankokracije ne moremo doseči z ustanavljanjem novih političnih strank; to strankokracijo samo krepi in utrjuje. Slovenska družba rabi temeljito prenovo, čemur bodo močno nasprotovale prav politične stranke. Začnemo lahko s spremembo volilne zakonodaje, čemur se politične stranke na vso moč upirajo. In ker te spremembe politične stranke ne bodo nikoli sprejele prostovoljno, jo je mogoče doseči samo preko referenduma.

Uporabimo torej kritično energijo civilne družbe za referendum o spremembi volilne zakonodaje, ne za ustanavljanje novih političnih strank. Za tak volilni sistem, da bo zagotovljen odločujoč vpliv državljanov-volivcev pri postavljanju kandidatov in njihovi izvolitvi za poslance – pa tudi kasnejši nadzor njihovega delovanja.

Civilna družba mora postati (in ostati) trajni nadzornik nad delovanjem oblasti(!)

Miroslav Marc, Sinteza