Verodostojnost ali le ponižna ubogljivost?

Je prodaja državnega premoženja zdrava in načrtovana privatizacija ali preprosto prodaja tujcem?
V zadnjih tednih predstavnikom največje stranke in vlade večkrat postavljajo vprašanje, ali bo sedanja vlada nadaljevala prodajo petnajstih podjetij, ki jih je prejšnja vlada uvrstila na seznam tistih, v katerih ima država odločilen delež in jih namerava prodati najboljšim kupcem. Odgovor zdaj odločujočih se glasi, da sicer še niso pripravili strategije prodaje državnega premoženja, da pa bo vlada prodajo podjetij s seznama nadaljevala, ker se Slovenija mora izkazati kot verodostojna in kredibilna država.
Treba je odgovoriti na vprašanje, kaj vsebinsko pomeni verodostojnost v položaju, ko je prejšnja vlada, da bi dosegla nižje obrestne mere za posojila oziroma državne obveznice kljub nasprotovanju večine popustila in privolila v vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo, hkrati pa sestavila brez kakršnekoli strateške podlage seznam petnajstih podjetij, namenjenih prodaji. To je prejšnja vlada storila očitno pod pritiskom Bruslja in evropskih finančnih institucij. Treba pa je tudi oceniti, ali taka prodaja sploh sodi v neki postopek zdrave in načrtovane privatizacije ali pa gre preprosto za prodajo slovenskih podjetij tujcem.
Da napovedana prodaja, in če hočete obljuba, ni pravno zavezujoča, dokler posamezna prodaja ni dogovorjena, je pravno jasno. Tega pravnega dejstva ne more z uspehom in pravnimi argumenti nihče zanikati (sam lahko naštejem več argumentov proti pravni obveznosti take obljube).
Ker so po sprejetju tako imenovanega zlatega fiskalnega pravila v ustavo in napovedani prodaji 15 podjetij (med katerimi je tudi Telekom) finančne institucije precej znižale obrestno mero za zadolževanje slovenske države in njenih finančnih institucij, pa je seveda prav mogoče, da bi v primeru krčenja tega seznama prodaji namenjenih podjetij, predvsem na primer Telekoma, spet prišlo do zaostrovanja pogojev za zadolževanje. Tudi to zdaj seveda ni več gotovo, saj bodo v EU in finančnih krogih v prihodnje imeli veliko dela z Grčijo, ki postaja nekakšen test za druge države, ki so pod pritiskom bruseljskih zahtev po varčevanju. Prav verjetno je, da bo Bruselj v prihodnje zaradi dogajanj v Grčiji previdnejši pri zaostrovanju sankcij proti »neposlušnim«, saj bi tako zaostrovanje lahko vplivalo na širitev podpore Grčiji in na oblikovanje nekakšne naravne fronte proti Angeli Merkel in širjenju nemškega ekonomskega in političnega vpliva v Evropi.
Pritisk na Slovenijo
Da bi razumeli sedanje dogajanje, moramo prodajo podjetij uvrstiti v proces pridruževanja in vključevanja Slovenije v Evropsko unijo, ko je Bruselj ugotavljal, kako Slovenija izpolnjuje pogoje za vključitev v Evropsko unijo. Zahtevo po prostem pretoku kapitala in po nujni privatizaciji je Bruselj ponavljal pri vseh državah, ki so se takrat vključevale v EU (pri Madžarski, Češki, Slovaški, Poljski, baltskih državah …), čeprav je bilo za te države jasno, da za privatizacijo nimajo na razpolago dovolj domačega kapitala, ampak da privatizacija pomeni prodajo državnega premoženja interesentom iz drugih držav EU, predvsem pa tudi iz ZDA. Do take prodaje državnega premoženja tujcem je v novih članicah EU tudi dejansko prišlo.
Slovenija je bila tista, ki je prodala najmanj državnega oziroma družbenega premoženja. Zaradi svoje »inertnosti« pri tovrstni privatizaciji je v vseh vmesnih in končnem poročilu dobila črno piko. Komisija je ugotavljala, da Slovenija zaostaja pri zagotavljanju prostega pretoka kapitala, da je v državni lasti obdržala preveč premoženja, predvsem v bančništvu, zavarovalništvu, na področju telekomunikacij in prometa. V Celovitem poročilu o spremljanju napredka Slovenije pri pripravah na članstvo v EU je v četrtem poglavju tč. C.2 komisija ugotovila, da je na področju pretoka kapitala in plačil slovenska zakonodaja večinoma usklajena s pravnim redom EU, da pa je tudi v zakonodaji treba odpraviti omejitve tujih naložb pri izkoriščanju naravnih virov, ki so predmet koncesije (v sedanjem času je bolj in bolj aktualno izkoriščanje vodnih virov).
V bistvu gre torej ves čas za pritisk na Slovenijo, da omogoči prost pretok kapitala, kar na področju podjetij v državni lasti pomeni, da ta podjetja proda, saj tujci navadno ne ponujajo investicij v nova podjetja. Ker domačega kapitala za nakup podjetij zaradi gospodarske in finančne krize izjalovljene privatizacije s strani poslovodnih struktur prek najemanja kreditov ni dovolj na razpolago, je jasno, da gre za zahtevo, da se prodajo podjetja v državni lasti tujcem; zdaj najzanimivejši Telekom nemškemu Telekomu, ki je prav tako v državni lasti! Govoriti o privatizaciji in umiku države iz gospodarstva je eno, zavzemati se za prodajo državnega premoženja tujcem iz določenih držav v določenem časovnem razdobju, pa je nekaj čisto drugega. Gre za širjenje gospodarske moči in političnega vpliva nekaterih držav, v našem primeru očitno predvsem Nemčije in ZDA.
Zanimivo je, da so se po sestavi in podpisovanju peticije proti privatizaciji, ki jo je sestavil kolega dr. Jože Mencinger, oglasili znani zagovorniki privatizacije in znani neoliberalci s peticijo za privatizacijo in depolitizacijo gospodarstva. Besedilo te peticije v bistvu uveljavlja glavno mantro neoliberalcev, da zasebna iniciativa in prosti trg vodita do večje blaginje za vse ter k odprti družbi in svobodi posameznika. Ta izhodišča vztrajno ponavljajo, čeprav številni ekonomisti ocenjujejo, da se v takem neoliberalističnem gospodarstvu, ki pred vse vrednote – tudi za ceno osiromašenja vse večjega števila ljudi in za ceno vse večje degradacije narave – na prvo mesto postavljata dobiček in gospodarski razvoj za vsako ceno ter da je o svobodi in pravicah ljudi, ki so na robu preživetja, nemogoče govoriti.
Svoboda ni le svoboda za tiste, ki mislijo drugače. Svobodo je treba zagotoviti tudi tistim, ki zdaj živijo v revščini ali so na njenem robu ter nimajo ne volje ne moči, da bi se učinkovito zavzemali za svoje pravice. Njihove družine morajo biti vsaj site.
Pravi absurd je, da ponujajo rešitve tisti ekonomisti, ki so sami sodelovali pri dosedanjih prodajah slovenskih podjetij in podjetij v drugih državah, ki so bili v nadzornih svetih bank kot glavnih povzročiteljicah gospodarske krize in da pri tem seveda govorijo čim bolj splošno in načelno, se pri tem v bistvu zavzemajo za socialni darvinizem in se skrbno izogibajo odgovorom na zdaj pomembna vprašanja.
Valpti in tlačani
Odgovorijo naj na ugotovitve čeških ekonomistov, na primer Lisickega, da so se na Češkem v letih od 1995 do 2012 povečale neposredne tuje investicije in da se je povečeval tudi bruto domači proizvod (BDP), da pa blaginja Čehov pri tem stagnira. Zaradi odtoka v tujino (v države novih lastnikov) se namreč ne povečuje neto nacionalno razpoložljivi dohodek, torej dohodek, namenjen potrošnji, ki je tudi po mnenju Stiglitza prava podlaga za ocenjevanje blaginje prebivalstva. To pa preprosto pomeni, da na Češkem tujci izčrpavajo Češko. Odgovorijo naj tudi na vprašanje, ali to, da najpomembnejša podjetja prevzamejo tujci (na primer Telekom), ne pomeni neke vrste okupacije ali vsaj delitev prebivalstva na dobro plačane valpte in tlačane.
S slovenskimi intelektualci ima naš narod že stoletja ne le dobre izkušnje, ampak tudi težave. Eni so najpomembnejši nosilci narodovega obstoja in razvoja, drugi pa služabniki Dunaja, Beograda in zdaj Bruslja. Nekateri slovenski politiki so tako kot včasih na Dunaju srečni, če jih trepljajo po ramah in pohvalijo birokrati v Bruslju, drugi pa zaradi svojega povsem individualnega interesa ravnajo tako, da si za naše razmere prislužijo odlično plačane službe v Bruslju ali evropskih in mednarodnih finančnih institucijah ter »izginejo« z domačega prizorišča.
In kaj je ta čas s slovensko verodostojnostjo, na katero pri tako imenovani privatizaciji prisega sedanja vlada. Če je vrednota ubogati gospodarje in izpolnjevati izsiljene obljube, nam bog pomagaj, ker sami si očitno nočemo, rekoč da si ne moremo, »ker nas je malo in bi v uporu vse pobralo«. Mislim pa, da je vrednota zavzemati se za pravičnejšo družbo in se povezovati z drugimi Evropejci, ki ne privolijo v vsiljen sistem neoliberalizma.
Zasl. prof. dr. Lojze Ude