Prepričanje o nujnosti spremembe volilnega sistema se med slovenskimi volivci povečuje. Na referendumu je preko 70 odstotkov volivcev zahtevalo ODLOČILEN VPLIV NA IZBIRO POSLANCA !

Žal pa nič ne kaže, da bi sedanja oblast, ki je bila demokratično izvoljena na sicer nedemokratičnem volilnem sistemu, upoštevala referendumsko izraženo voljo ljudstva.

Ne pozabimo, da sedanji volilni sistem ustreza politikom !!!

Ali bo za uresničitev zahtev po demokratizaciji volilnega sistema treba organizirati Zbor državljanov?

S pripravami moramo začeti takoj!

O volilnem sistemu

21. september je Mednarodni dan miru.

Tudi današnji 21. september 2024 naj bi bil dan, ko se prekinejo sovražnosti in vojne, ko se intenzivirajo prizadevanja za mir in sožitje.

A vendar se zdi, da so naše prioritete usmerjene drugam. Ne na Cerje in v Ljubljano ali morda druge kraje, kjer se skuša opozoriti na mir. Vsakodnevna banalnost potrošniške družbe, indiferentnost, zanikanje sedanjosti in dejstev, spregled genocida in iskanje izgovorov, je pozornost usmerila na sobotne nakupe, na podelitev državnega odlikovanja reda za zasluge s strani predsednice ansamblu Štirje kovači v Slovenj Gradcu, na zbiranje mladih vernikov v Stični, od koder ni bilo slišati besede o miru in še kam drugam.

Skratka, več kot povedno!  Odnos do miru je degradiran v zadnjo prioriteto razmišljanja in delovanja ne le najvišjih državnih predstavnikov, temveč tudi običajnih državljanov in predvsem mladih. To se jih očitno ne tiče. Neobčutljivost, ki boli!

Velika škoda je, da organizator ni sposoben pritegniti širše javnosti in predvsem mladih. Razen redkih turistov, ki so snemali prireditev in začudeno gledali, ko je policijski okester igral znano Imagine Johna Lennona smo bili večinoma starejši tisti, ki smo z navzočnostjo izražali skrb za razmere v svetu.

Še večja škoda pa je, da niso poslušali in slišali odličnega govornika, pesnika, pisatelja, dramatika  in režiserja Vinka Möderndorferja. Njegov govor poln resnic, besed o miru in vojnah, besed o sobivanju, o politikih in vojakih ter običajnih ljudeh je bil pravzaprav krona proslave.

Kot mi je rekla ena od udeleženk: »Boljšega in bolj verodostojnega govornika ni. Še dobro, da ne govori kdo iz vrha slovenske politike.« Pravzaprav se lahko le strinjam in priporočam, da najdete naveden tekst kje na spletu. Seveda ga na javni TV ne boste videli in slišali. Pač odraz očitno večine do življenja in smrti, do vojne in miru. Škoda za človečnost.

Naj bo ta kritičen zapis tudi poskus razmisleka vsakogar od nas o temeljnih vrednotah življenja.  

S spoštovanjem!

Miloš Šonc

Z Velikim inovatorjem, Velikim človekom, Velikim Slovencem:

• O Slovenski mentaliteti;
• O mladih in pogojih v Sloveniji;
• O delovnih pogojih za višjo produktivnost;
• O politiki, podjetništvu, obdavčitvi in altruizmu;
• O motivaciji zaposlenih;
• O znanju, izkušnjah, omejitvah in vlogi medijev.

Podjetništvo, produktivnost in razlike med sloji

“V natovski pogodbi je v 13. členu določeno, da lahko članica Nata po 20 letih pogodbenega članstva samo obvesti Nato, da izstopa in po enem letu od takrat bi Slovenija bila nevtralna, suverena in svobodna država po vzoru Avstrije. To bi za Slovenijo bila rešitev in prvi pogoj, da si povrnemo suverenost, ne pa, da smo samo tuji hlapci.“

Kaj naj si človek misli, ko prebere pismo nekdanjega visokega obveščevalnega častnika MORS?

Avtor spodnjega pisma Anton Peinkiher je častnik kopenske vojske, obveščevalni častnik in varnostni manager. Leta 1979 je končal Vojaško gimnazijo, leta 1983 je končal Vojaško akademijo kopenske vojske in 1984 še šolo za obveščevalne častnike in druga specialistična usposabljanja za obveščevalno delo v okviru JLA.
Od januarja leta 1990 je sodeloval pri zagotavljanju obveščevalnih, protiobveščevalnih ter vojaških nalog za potrebe Republike Slovenije. Bil ključni organizator za elektronsko izvidništvo na VOMO in kasnejših organizacijskih oblikah vojaške obveščevalno varnostne službe.
Leta 1997 na FDV Univerze v Ljubljani dosegel znanstveni naziv magister znanosti s področja sociologije.

V pismu je navedenih toliko dejstev, da, če je samo polovica točnih, moramo takoj ukrepati. Zato kot nepoučena cd sprašujemo politično vodstvo države, da nam pošteno in verodostojno pojasni situacijo, ki jo opisuje g. Peinkiher opisuje v priloženem pismu.

——

Pismo gospoda Antona Peinkiherja:

Slovenija 20 let v Natu

1. Andrej Cetinski

Vojna v Ukrajini traja že več kot dve leti, po mnenju nekaterih celo od leta 2014,  ko se je nacistično usmerjena politična oblast Ukrajine spopadla  s svojim rusko govorečim prebivalstvom. Pogledi na to, zakaj je do nje prišlo  in kako naj bi se jo  končalo, se zelo razlikujejo. Slovenska politika pa glede tega nima problemov: dosledno sledi razlagi, ki jo zagovarja politika EU, ta pa poslušno  govori in ravna tako, kot ustreza ZDA. Zahodna politika je v tem primeru tudi sicer jasna in izjemno enotna: vojno je z agresijo povzročila Rusija, Ukrajini pa je potrebno zagotavljati ustrezno pomoč, da bo iz nje izšla kot zmagovalka; kdaj naj bi se to zgodilo, je težko predvideti, vsekakor pa to ne bo prav kmalu.

Civilna družba  v svojih pogledih na obravnavano vojno ni tako enotna kot politika. En njen del nedvomno sprejema razlage, za katerimi stoji politika, predvsem med intelektualci pa je veliko takih, verjetno so celo v večini, ki zahodne politike v tem primeru ne podpirajo. So pa med slednjimi tudi izjeme. Tako smo v avgustu v javnih občilih lahko brali članka dveh uglednih oseb, ki vojno v Ukrajini predstavljata povsem različno in je njuni razlagi zanimivo in koristno primerjati. Zato ju bom v naslednjih vrsticah kratko povzel, pri čemer se bom omejil le na po mojem razumevanju osrednje vsebine.

Pisec prvega članka je novinar Dejan Steinbuch, objavil pa ga je 26.8.24 v reviji  Reporter. Članek sicer prednostno obravnava Operacijo Kursk, to je vojaški upad Ukrajine na ozemlje Rusije, avtor pa je v njem ponudil še svoj širši pogled na vojno v Ukrajini. Tako je v tej zvezi zapisal tudi naslednje, citiram: »Evropejci in  zahodnjaki  se upirajo spoznanju, da je v ozadju vojne v Ukrajini dejansko globalni spopad med avtoritarnimi režimi, zlasti kitajskim in ruskim, in demokracijo. Da gre za veliko strategijo diktatur, ki so Zahodu po tihem napovedale vojno. Temeljni strateški cilj Vladimirja Putina torej ni  le podreditev Ukrajine,  pač pa sprememba svetovnega reda in vzpostavitev Rusije kot globalne (vojaške) sile». Zahod naj bi ravnal napačno, ker svojo sodelovane v vojni omejuje na vojaško in denarno pomoč Ukrajini. Če namreč v njej »ne bomo zmagali, se bomo prebudili v režimu, kjer se pada z balkonov in umira od čaja, če se z vladarjem ne strinjaš«. Steinbuch  nam po mojem razumevanju  ponuja čustveno zasnovano in neargumentirano  razlago, ki  med drugim povsem prezre možnost, da bi namera Zahoda, da Rusijo vojaško porazi, zelo verjetno izzvala nuklearni spopad  s strašljivimi posledicami za človeštvo.

Povsem drugače kot Steinbuch dojema  vojno v Ukrajini sociolog Marko Kerševan. Svojo razlago je predstavil v članku, ki ga je Delo objavilo 6.avgusta letos. Iz nje zvemo, da  ZDA s to vojno uspešno uresničujejo  svoje politične in ekonomske interese (močna okrepitev Nata kot orodja za obvladovanje drugih, ekonomska in politična oslabitev Evropske unije v korist ZDA, ekonomska krepitev ZDA z izjemno  povečanim oboroževanjem, ,..), kar govori  v prid tistim, ki menijo, da so vojno predvsem izzvale ZDA in tudi končala naj bi se, ko se bo tako odločila njihova politika. Še ene navedbe Kerševana ne gre prezreti:  osrednji poraženec obravnavane vojne je in bo nedvomno Ukrajina, poleg le te pa bo  po zaslugi njene lastne politike  izjemno ekonomsko in politično škodo utrpela tudi EU. Kerševan se nasprotno kot Steinbuch tudi zavzema, da se vojno s pogajanji čimprej konča in pri tem opozarja še  na specifične okoliščine, ki jih  v teh pogajanjih ne gre prezreti, če naj bo izpogajani mir vzdržen.

Primerno je, da ob tej priliki povem tudi nekaj o svojih pogledih na vojno v Ukrajini. Predvsem naj  rečem, da se pridružujem razlagi,  ki jo je v svojem članku predstavil Kerševan.  Temu, kar je zapisal, pa dodajam še dve mnenji. Najprej to, da si je ameriški finančni kapital uspel pomembno podrediti politiko njegove države, vojna v Ukrajini pa mu je omogočila, da je to svojo moč razširil še na EU. Te podrejenosti bi se politika EU morala čimprej znebiti in se aktivno zavzeti za to,  da se vojno v Ukrajini s pogajanji kolikor mogoče hitro in razumno konča. Kot drugo pa to, da tudi vojna v Ukrajini in morija v Palestini dokazujeta, da je zahodna demokracija v globoki krizi, kar se najbolj  tragično  odraža v tem, da njena politika vse bolj ignorira demokratične pravne norme, predvsem pa  vse manj spoštuje temeljne etične vrednote; družba, ki tako ravna, nima obetavne prihodnosti in zato naj postaneta sanacija demokracije in skrb za zdravo naravno okolje prednostni politični nalogi Zahodnega sveta.

2. Ivan Lah: tukaj!

Pravzaprav je trezen človek, ki ne glorificira slovenske preteklosti, v zadregi glede naše preteklosti.

Utemeljeno poveličujemo naše prednike, našo kulturo, naše karantanske dosežke in kasnejše upore ter vsa naša prizadevanja za boljše življenje in lepšo prihodnost. In ko se nekaterim zdi, da smo leta 1991 prišli do »konca zgodovine« ter dosegli svoj »tisočletni sen,« nas vsakdanja praksa grdo demantira. Vsa prizadevanja za neodvisnost in samostojnost Republike Slovenije, kar naj bi zagotavljala »nova država,« ki jo mimogrede »sami« upravljamo, so namreč pod vprašanjem.

Seveda nikoli nismo in tudi ne bomo kot skupnost in posamezniki živeli sami izolirano od ostalih držav in ljudi. To seveda tudi ni namen države. A vendar se zdi, da smo vsi skupaj, predvsem pa odločevalci te naše države, namerno pozabili na t.i. nacionalni interes. Prav tako ima človek tudi občutek, da enostavno nimamo ljudi, ki so sposobni razmisleka o prihodnosti ter realne ocene preteklosti. Zna se le še kopirati velike.

Narcisoidni posamezniki tipa Borut Pahor ali Janez Janša imajo že toliko idejnega podmladka, da se res ni bati, da bi kdaj sploh prišli na pravo pot.

In tu je umesten razmislek o preseku stanja države in družbe ter o možnih prihodnjih dogajanjih doma ter širše v Evropi in svetu. Če ne bomo priznali,  da smo zašli s poti, potem pač nikoli ne bomo prišli na cilj.  Mislim seveda na vse sistemske poteze preteklosti, ki so očitno nepopravljive. Od privatizacije, prodaje bank, zadolževanja, nespoštovanja ločitve države od verskih skupnosti – mislim težiščno na RKC, do kulturnega hlapčevanja angleškemu jeziku in ekonomske ter ne na koncu vojaške odvisnosti od tujine ter spoštovanja človekovih pravic doma in po svetu. A vendarle je prenos številnih državnih pristojnosti organizacijsko, ekonomsko, kulturno itd. na »širšo skupnost« EU tako velik, da se nehote zastavlja vprašanje, kaj pa, če se ta pravljica z dvanajstimi zvezdicami v zastavi, čeprav je držav že toliko, da jih težko naštejem, konča? Asociacija na razpad bivše skupne države se seveda pojavlja sama po sebi. Brez širjenja strahu, a vendar umestno s strani odločevalcev bi bilo, da vendar ne pozabimo in ne spregledamo ter trezno razmislimo, kaj se dogaja neposredno okoli nas. Ne videti nekaterih idej o veliki Madžarski in šala s tem zemljevidom za vratom Viktorja Orbana, je neodgovorno. Tudi lastništvo bank postaja, milo rečeno, čudno. Katera je že banka v slovenski lasti? Da o ekonomski odvisnosti od tujcev rajši ne pišem. Tudi ne o zadolžitvi. O kakšni samooskrbi ni niti govora. Ni smiselno, ker je drugje vse cenejše in se delo oz. proizvodnja ne izplačata. Tudi na drugi strani je seveda odlično, da ni več meje z Italijo. A vseeno se malo bojim, da smo vključno s Primorci že malo pozabili kje je bila včasih Rapalska meja, da pa tega niso pozabili kakšni odločevalci v Italiji.

Seveda je sedaj aktualno strašenje s Kitajci, pa Rusi in še s kom. A mi naivno iščemo nekega »strateškega zaveznika« in tutorja, ki naj bi nas rešil ali branil v morebitnih prihodnjih, a tudi že sedanjih nepredvidljivih situacijah. Vseeno malo neresno in neodgovorno. Še vedno smo v preteklosti kot narod morali poskrbeti sami zase.

Veliki to zase delajo. Majhni pa smo bili drobiž v interesih velikih. Žal se to ni do danes prav nič spremenilo. In če se veliki odločijo za to, da uresničijo svoje interese tudi tako, da se pripravljajo na vojno in jo tudi bijejo, ne pa na mirno sobivanje v svetu, potem posledično to ne pomeni nič drugega, kot realno preurejanje sveta v katerem živimo. In zdi se, da nekateri tega ne vidijo ali pa, da smo že marsikaj zamudili.

Pa se samo sprašujem, ali smo se res osamosvojili? Živimo bolj varno, enakopravno, srečno? Ali res nismo samo pridni izvrševalci ameriške in še kakšne druge – evropske ali sosednje politike? Iz nekega našega bolj miroljubnega in svobodomiselnega razmišljanja smo prešli na stran agresije in sovraštva. Ne le v Gazi, v Ukrajini in drugod, tudi doma. In ni poguma za drugačne korake.

Miloš Šonc, Grosuplje, 25.8.2024

Poslovil se je zadnji predsednik slovenske socialistične vlade od leta 1984 do 1990.

Ob slovesu mu je Julka Žibert, sodelavka v nekdanjem Izvršnem svetu Republike Slovenije, napisala nekrolog. Objavljen je bil v Dnevniku, 24.8.2024.

Dušan Šinigoj (1933–2024)

Prispevek gospoda Janeza Černača o nujnosti razvojne strategije je bil objavljen v Delu. V njem avtor na treh primerih navaja, kaj se lahko zgodi ob odsotnosti državne strategije. Ob tem prijateljem in somišljenikom priporoča ustanovitev ZBORA DRŽAVLJANOV ZA UVEDBO KOMBINIRANEGA VOLILNEGA SISTEMA. In zaključi: »Ne dopustimo, da bi nam nasprotniki to ovirali s brezkončnimi pravnimi zvijačami«.

Strategija trajnostnega razvoja

Ob sedanjem spletu klimatske, zdravstvene, prehranske in varstvene krize v svetu, je nujna strategija trajnostnega razvoja, sicer tavamo v prihodnost brez jasnih ciljev. Države brez določene strategije so zato lahek plen kapitala in tujih interesov. Država brez prave strategije za posamezna področja nimajo prihodnosti, vendar se tega vladarji in večina volivcev ob volitvah očitno tega ne zavedajo.
Izobraževanje je eno od pomembnejših področij že za sedanjost, še posebno pa za prihodnost bodočih rodov, zaradi staranja prebivalcev in razvojnih izzivov. To dokazujejo zadnje informacije, da samo v osnovnih šolah primanjkuje nekaj sto ali celo nekaj tisoč učiteljic in učiteljev, zato govorijo že o kolapsu šolskega sistema. Ob tem pa ustanavljajo vedno nove univerze. V primerjavi z drugimi evropskimi državami, so pri nas učiteljice in učitelji starejše generacije, zato bo v naslednjih petih, desetih letih ta problem samo še veliko večji. Vzrok za to naj bi bilo neustrezno vrednotenje tega zahtevnega dela.
Še najbolj so sedaj prizadeti bolniki, ker primanjkuje zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja, ker ti odhajajo tudi v druge evropske države. Po uradnih podatkih pri nas že več kot 150. 000 bolnikov nedopustno dolgo čaka na določene zdravstvene storitve. Očitno smo tudi na področju zdravstva dočakali krizo brez strategije. Ob tem pa naši vladarji nočejo prevzeti preverjene organizacije in ne ukrepov iz evropskih držav. V preteklosti je bilo pri nas zgrajenih dovolj domov za starejše, vendar ponekod že ne morejo sprejemati v oskrbo starejših ljudi, ker tudi na trm področju manjka osebja. Tudi to področje dela ni primerno ovrednoteno.
Seveda je podobnih zadreg veliko tudi na drugih področjih, kjer nimamo sprejete strategije razvoja, vendar je to prikrito za večino ljudi, ki imajo že na drugih področjih hude zadrege, težave in dnevne skrbi.
Država brez celovite strategije trajnostnega razvoja nima prihodnosti. Izdelava in uveljavitev tega dokumenta zahteva zelo odgovorno delo vladarjev in raziskovalcev z naših univerz, katerih znanje naj bi se spojilo v sodelovanju z vrhunskimi strokovnjaki pri nas in v svetu. Ob tem pa je nujno upoštevati, da je za izdelavo in uveljavitev strategije trajnostnega razvoja za našo državo nujen prehod iz sedanjega neoliberalizma, ki zahteva pri vseh dejavnostih dobiček, tudi na račun uničevanja narave in izčrpavanje večine ljudi, kar vodi dolgoročno v pogubo. Predstavitev tega je tudi naloga projekta Rastoča knjiga Kočevje II, ki ga bomo za zainteresirano javnost predstavili letos v jeseni v Knjižnici Kočevje. Ta projekt na svetovni ravni je pripravljen na podlagi štiriletnega dela pri projektu Rastoča knjiga Kočevje.
Janez Černač, Kočevje

Delo je 6.avgusta objavilo članek z gornjim naslovom. Njegov  avtor je Marko Kerševan, sociolog in zaslužni profesor (v nadaljevanju: M.K.). Članek je razmeroma kratek, a je M.K. v njem problematiko vojne v Ukrajini predstavil dovolj celovito in prepričljivo, da je to vsaj zame ena boljših  analiz te tragične zgodbe, kar sem jih doslej imel priložnost prebrati. Njegova vsebina je gotovo zanimiva za številne bralce in zato naj ne bo odveč, če  jo v tem zapisu kratko povzemam, seveda tako, kot jo sam dojemam.

Ko zahodna politika, torej tudi naša, obravnava vojno v Ukrajini, praviloma izhaja iz podmene, da jo je v letu 2022 izzvala Rusija z vojaškim vdorom v Ukrajino in naj bi bila predvsem  odraz Putinove agresivnosti, ki naj bi jo bilo možno zavreti le z vojaškimi sredstvi. Po mnenju M.K. pa potekajo v okviru te vojne sočasno kar štirje spopadi, ki jih je pri njeni razlagi potrebno upoštevati, če naj bo ta korektna. Prvi spopad se je pričel že leta 2014, ko je v Ukrajini politično oblast prevzela skupina vse prej kot demokratično usmerjenih oseb, ki je s svojo sovražno obravnavo ruskega prebivalstva izzvala  državljansko vojno. To bi se z mirovnim sporazumom Minsk 2 že v letu 2015 lahko končalo, pa se to ni zgodilo, saj je ukrajinska oblast po podpisu sporazuma ob podpori zahodne politike sovražno obravnavo ruskega prebivalstva  še zaostrila. Na to ravnanje  se je odzval Putin z agresijo v letu 2022, ki se je razvila  v vojno med Rusijo in Ukrajino, ki še traja. Po vsebini gledano gre v tem primeru za dva spopada. Eden je ta, v katerem se Rusija in Ukrajina bojujeta za svoje interese: Rusija prednostno za zaščito njenih nacionalnih interesov, povezanih z Ukrajino, Ukrajina pa za to, da svojo ozemeljsko suverenost v celoti zadrži, nacionalne interese njenega ruskega  prebivalstva pa  v največji meri omeji. Vsebino drugega spopada pa predstavlja »posredna« vojna med Rusijo in ZDA oziroma Natom, ki za sedaj neposredno poteka na ozemlju Ukrajine, njen cilj pa je ekonomsko in vojaško oslabiti  Rusijo, po možnosti celo povzročiti njen razpad kot države.

Poleg zgoraj navedenih treh vojaških spopadov se po mnenju M.K. v okviru vojne v Ukrajini  izvaja še četrti, to je interesni spopad med ZDA in Evropsko unijo (EU),  v katerem ZDA izjemno uspešno slabijo ekonomsko in politično moč EU, politika slednje pa to ravnanje pohlevno podpira. To izjemno ravnanje politike EU naj  bi upravičevala agresivnost  Putinove Rusije, ki naj bi v primeru, če vojaško ne bo poražena v Ukrajini, ogrozila tudi ostalo, še predvsem vzhodno Evropo. Te razlage pa ne gre resno jemati, kar v naslovnem članku prepričljivo dokazuje tudi M.K. Bolj sprejemljiva je razlaga, da evropska politika v tem primeru  splošne koristi v nasprotju s temeljnimi etičnimi pravili podreja osebnim interesom samih politikov, predsednica Ekonomske komisije pa ravna pri tem kar zgledno.

V zaključku naslovnega  članka navaja M.K. še nekaj uporabnih usmeritev, kako  končati morijo v Ukrajini in s tem tudi z njo povezana, predvsem za nas Evropejce izjemno škodljiva ravnanja. Odgovorna politika bi po njegovem mnenju mir »izbojevala« za pogajalsko mizo; če bomo v EU še naprej zavračali to možnost, nam grozi, tako M.K., da bomo zdrseli v vseevropsko vojno.

Andrej Cetinski

Avtor spodnjega članka objavljenega v Dnevniku Anton Peinkiher predlaga izstop iz Nata, saj zdaj nimamo niti lastne vojske, niti vojaške varnosti.

Kaj naj si človek misli, ko prebere pismo nekdanjega visokega obveščevalnega častnika MORS?

Avtor spodnjega pisma Anton Peinkiher je častnik kopenske vojske, obveščevalni častnik in varnostni manager. Leta 1979 je končal Vojaško gimnazijo, leta 1983 je končal Vojaško akademijo kopenske vojske in 1984 še šolo za obveščevalne častnike in druga specialistična usposabljanja za obveščevalno delo v okviru JLA.
Od januarja leta 1990 je sodeloval pri zagotavljanju obveščevalnih, protiobveščevalnih ter vojaških nalog za potrebe Republike Slovenije. Bil ključni organizator za elektronsko izvidništvo na VOMO in kasnejših organizacijskih oblikah vojaške obveščevalno varnostne službe.
Leta 1997 na FDV Univerze v Ljubljani dosegel znanstveni naziv magister znanosti s področja sociologije.

V pismu je navedenih toliko dejstev, da, če je samo polovica točnih, moramo takoj ukrepati. Zato kot nepoučena cd sprašujemo politično vodstvo države, da nam pošteno in verodostojno pojasni situacijo, ki jo opisuje g. Peinkiher opisuje v priloženem pismu.

Pismo gospoda Antona Peinkiherja:
Slovenija 20 let v Natu