Profesor Peter Glavič poroča s posveta SAZU in Inženirske akademije:

Naslov objave v Delu je:

kjer je tudi stavek:

Celotni članek je tukaj!

Avtorica članka (objavljenega v Delu, 21.12.2024) z naslovom »Ambicioznost namesto cinizma in črnogledosti« je Simona Leskovar, programska direktorica Blejskega strateškega foruma, torej oseba, ki se z aktualno politično problematiko poslovno ukvarja. V članku predstavlja svoje poglede na nekatere probleme, s katerimi se sooča EU. Konkretneje obravnava dva izmed njih, to sta vojna v Ukrajini in zaostajanje EU v konkurenčnosti za ZDA in Kitajsko. Oba nam prihodnost ogrožata in zato naj bo njuna sanacija ena prednostnih nalog evropske politike. O tem, kako se te zahtevne naloge lotiti, članek nudi nekaj predlogov, ki pa jim sam ne pritrjujem povsem. V čem so moji zadržki, bom skušal pojasniti v naslednjih vrsticah.
Začnem naj z vojno v Ukrajini. To vojno so v veliki meri izzvale ZDA, EU pa jih je pri tem vazalsko podpirala. ZDA so jo tudi sposobne hitro končati, kot je že večkrat povedal novi ameriški predsednik Trump. Ta bo ameriško vladno krmilo prevzel čez slab mesec in upajmo, da se bo uresničevanja napovedi o končanju vojne tudi prednostno lotil. EU naj bi ga pri tem v polni meri podpirala, saj je sama zaradi obravnavane vojne predvsem ekonomsko močno prizadeta. Za EU bo tudi koristno, če bo v mirovnih pogajanjih z Rusijo – v teh naj bi obvezno sodelovala – aktivno podprla rešitve, ki bodo v prid usmeritvi. da se politična in ekonomska razmerja med njo in Rusijo čimprej normalizirajo.
Problem vojne v Ukrajini dojema avtorica naslovnega članke precej drugače, kot ga predstavljam zgoraj. O tem, da naj bi se jo končalo, nisem v članku zaznal niti besede. Pač pa je v njem jasno povedano, da mora EU še naprej vojaško in drugače podpirati Ukrajino, sama pa naj bi veliko več skrbi in sredstev namenila lastni oborožitvi. Upam, da bo evropska politika delovala nasprotno od te razlage in se bo aktivno zavzela za to, da se morijo v Ukrajini čimprej konča; če ne bo tako ravnala, nas mora prihodnost EU res skrbeti.
Še nekaj ocen o drugi omenjeni težavi EU, to je o razlogih za njeno zaostajanje v konkurenčnosti. Razlogov je več in naj pomembnejše, kakor jih sam zaznavam, tudi omenim. Najprej to: namesto cenenega ruskega plina uporabljano sedaj v EU štirikrat dražji ameriški plin, kar konkurenčnost evropske industrije močno slabi. Drugi primer: ekonomsko najmočnejša članica EU (Nemčija) je pred nedavnim zaprla vse svoje jedrske jeklarne, vsled česar ima njeno gospodarstvo pri oskrbi z električno energijo resne težave, posredno pa je to prizadelo tudi naše gospodarstvo. Tretji primer: EU s svojo podnebno politiko močno omejuje porabo premoga in tudi Sloveniji s tem povzroča znatne dodatne stroške, Kitajska pa nasprotno njegovo porabo zelo povečuje in je tudi to eden dejavnikov njene rastoče konkurenčnosti. Še zadnji, verjetno najbolj zahteven primer: tehnološki razvoj je v teh časih nedvomno eden osrednjih dejavnikov konkurenčnosti gospodarstva, v EU pa ni deležen zadostne podpore, kar je za njen razvoj zelo škodljivo.
Zgoraj navedeni dejavniki zaostajanja v konkurenčnosti imajo skupni imenovalec: so namreč posledica neučinkovitega upravljanja, tako EU kot posameznih njenih držav. Formalna demokracija, s katero se tako zelo ponašamo, je namreč upravljavsko vse manj učinkovita in sicer predvsem zato, ker se jo vse lažje (ideologija neoliberalizma – razkroj etičnih vrednot) zlorablja za zadovoljevanje interesov kapitala in koristi samih politikov. Demokracijo kot model upravljanja je zato potrebno prenoviti predvsem s ciljem, da politike ne bo razdvajala, pač pa jo bo zavezovala k usklajenemu delovanju, ključne vodstvene aktivnosti pa naj se poveri le etično nespornim osebam z ustreznimi vodstvenimi izkušnjami; pa tudi slednje je potrebno dosledno nadzirati. Švica lahko služi kot primer učinkovitega demokratičnega upravljanja države.
Tudi v naslovnem članku se upravljanje izpostavlja kot razlog za konkurenčno zaostajanje EU, vendar ne v takem smislu, kot to obravnavam zgoraj. Težave namreč povzroča predvsem to, da se pri vodenju EU pomembnejše odločitve sprejema s soglasjem vseh njenih članic in ne z večino glasov. Ta rešitev nedvomno otežuje upravljanje EU, za gotovo pa ni kriva za vse slabosti, ki jih pri njem zaznavamo.
Naj zaključim z naslednjim. Večina prebivalcev EU to zvezo držav nedvomno podpira, zaznava pa, da je njen razvoj ogrožen in je zato zaskrbljena. Za odpravo težav, s katerimi se EU sooča, je predvsem potrebno prepoznati vzroke, zaradi katerih do njih prihaja. To pa politiki ne gre dobro od rok in to tudi najbolj slabi ambicioznost in krepi cinizem državljanov.
Andrej Cetinski, Sinteza

Državni zbor ni razpisal referenduma zato, da bi jasno izraženo voljo volivcev ignoriral ali ji nasprotoval. Razpisal ga je zato, da bi ugotovil resnično voljo volivcev in jo spoštoval.

Enakomeren vpliv različnih delov države, tudi podeželja, je možno zagotoviti z uvedbo domicila.

Vsakdo lahko razmisli, kaj in kako bo storil – tudi NSi. Zavedati pa se mora, da je nasprotovanje ali zavlačevanje uresničenje ljudske volje nedemokratično. Volivci se bodo obotavljali podpreti stranke, ki nočejo realizirati volje volivcev.

Avtor prispevka je zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Ciril Ribičič.

Na primeru referenduma o uvedbi prednostnega glasovanja je mogoče prepričljivo pojasniti, kakšen je pomen posvetovalnega referenduma. Šlo je za uvedbo prednostnega glasu, takšnega, ki naj bi uresničil odločilen vpliv volivcev na izvolitev poslancev. Če ne bi bilo tega referenduma bi politične stranke še naprej trdile, da je z volilnim sistemom vse v redu in da so ljudje z njim bolj ali manj zadovoljni. Izkušnja tega referenduma torej ne govori za ukinjanje posvetovalnega referenduma, temveč ravno obratno: govori za uresničitev jasno izražene volje volivcev. Volivci so ob solidni udeležbi (41,43 %) za uvedbo prednostnega glasovanja oddali več kot 70% glasov! Pred več kot četrt stoletja so poskušali Sloveniji vsiliti večinski volilni sistem, čeprav je zanj glasovala manjšina (44,5%) ob slabši volilni udeležbe (37,9%). Šele Beneška komisija je povedala javnosti in odločevalcem, da je tako sprejeto odločitev mogoče preigrati z ustavno spremembo, ki sorazmernost določa kot obvezno sestavino volilnega sistema.

Res je, da referendumski izid ni pravno zavezujoč. Je pa zavezujoč na podlagi naslednjega argumenta: referendum je razpisal Državni zbor, čeprav tega ni bil dolžan storiti. In seveda ga ni razpisal zato, da bi jasno izraženo voljo volivcev ignoriral ali ji nasprotoval. Razpisal ga je zato, da bi ugotovil resnično voljo volivcev in jo spoštoval. Res pa je, da referendumskega izida ne more realizirati koalicija vladnih strank sama; potrebuje nekaj glasov opozicijskih poslancev, da bi lahko dosegla 2/3 večino za spremembo volilne zakonodaje. To ne bi smela biti pretežka naloga, saj je absolutna večina volivcev, ki so izvolili vse poslance, na referendumu podprli uvedbo prednostnega glasovanja.

V zvezi s tem sprašujem, ali ne bi opozicijski poslanci še enkrat razmislili, preden se bodo odrekli spoštovanju jasne volje volivcev, ker se pustijo ustrahovati strankokraciji, ki v nasprotju z Ustavo ukazuje poslancem, da morajo glasovati proti uvedbi prednostnega glasu. Je res mogoče diskreditirati kakšno politično stranko (NSI na primer) ali poslanca zaradi tega, ker spoštuje prepričljiv referendumski izid? Je mogoče, da bi zaradi tega, ker krepijo vpliv volivcev, ti isti volivci v manjši meri glasovali za to stranko ali poslanskega kandidata? Ne, to ni mogoče. Prepričljivega izida referenduma poslanci ne morejo in ne smejo spregledati. Toliko bolj, ker si je prednostno glasovanje utrdilo ugled na evropskih volitvah zato, ker omogoča, da ne izbiramo med kandidati glede na to, kako visoko so na strankini listi, temveč na podlagi njihovih osebnih odlik.

Najbolj glasen ugovor zoper uvedbo prednostnega glasovanja pravi, da zmanjšuje moč podeželja. Odgovor na ta pomislek je enostaven, enakomeren vpliv različnih delov države je mogoče zagotoviti z uvedbo domicila, ureditve torej, po kateri morajo imeti kandidati stalno bivališče v tistem delu države, v katerem kandidirajo. S tem bi omejili premoč ljubljanskih politikov (profesor Saša Zagorc govori o »ljubljanizaciji periferije«). Takšna obogatitev predloga bi bila samo koristna, saj bi dodatno omejila samovoljo strankokracije in okrepila moč in vpliv volivcev.

Tokrat koalicijske stranke vabijo k realizaciji volje volivcev tako zavzeto, da so pripravljene podpreti opozicijsko verzijo prednostnega glasovanja, čeprav terja spremembo Ustave. Naj ponovim: ni upravičen strah opozicijskih poslancev, da jim bo škodovalo, če prispevajo glasove za realizacije večinske volje volivcev. Res je ravno obratno: volivci se bodo obotavljali podpreti stranke, ki nočejo realizirati volje volivcev. Po ustavi je Slovenija demokratična republika, na načelo demokratičnosti se sklicujejo vse politične stranke, vladne in opozicijske. Bodo kljub temu ravnale v nasprotju s prepričljivo večinsko voljo volivcev? Po mojem mnenju ne bi smele, saj demokratičnost volitev ni levičarski izum, zato ga parlamentarna opozicija ne sme prepuščati koaliciji.

Ne glede na to, kaj se bo tokrat zgodilo, bi bilo smiselno v naslednjem mandatu še enkrat postaviti vprašanje, zakaj politične stranke nasprotujejo kombiniranemu sistemu, ki posrečeno demokratizira volilni sistem, ne da bi ogrožal proporcionalno sestavo Državnega zbora. Pri tem ni bistveno, ali bodo o njegovi uvedbi glasovali na posvetovalnem ali zakonodajnem referendumu.

Uvedba prednostnega glasu ne ogroža položaja političnih strank, saj je ohranjeno proporcionalno načelo, pomembno pa izboljšuje sestavo parlamenta in krepi vezi med volivci in njihovimi poslanci. Glede na opozorila, da je v Sloveniji narobe še marsikaj drugega, ne samo volitve poslancev, je odgovor preprost: od volivcev in poslancev so odvisne tudi volitve drugih državnih funkcionarjev in nadzornih organov. Zato je uvedba prednostnega glasovanja pri volitvah poslancev lahko pomembna vzpodbuda za celovito kadrovsko prenovo države in lokalnih skupnosti.

Od izvedbe referenduma je minilo nekaj več kot pol leta. Vsakdo je lahko razmislil, kaj in kako bo storil. Zavedati pa se mora, da je nasprotovanje ali zavlačevanje uresničitve ljudske volje nedemokratično. Poleg tega vzdržuje ureditev, na podlagi katere vodstva političnih strank odločilno vplivajo na izvolitev poslancev, ko jim dodeljujejo volilne okraje, v katerih kandidirajo. Po ustavi naj bi politične stranke predlagale kandidate, volivci pa bi izbirali med njimi.

Dr. Ciril Ribičič, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani

Tu objavljena prispevka o nevarni bližini (“Bog nas obvaruj”) vojne predstavljata stališča avtorjev in ne uredništva.

Igor Koršič: Nehajte pehati Ukrajino v nesrečo! Nehajte z vojnim hujskaštvom! Odstopite, če se ne zmorete obvladati!

Očitno nas sistematično pripravljate na vojno!
Kdo?
Ursula Von Der Leyen. Kaja Kallas In Evropska komisija.
Predsednica države in zunanja ministrica in še kakšen član naše vlade. Zahodni mainstream mediji – trobila neokonservativne in neoliberalne zunanje politike ZDA.
Kdaj?
Že pred časom je s privajanjem na vojno začela Švedska vojska.
Potem se vsake toliko pojavi kak zapis o vojni. Zdaj nam sporočajo naj se pripravimo že skoraj vsak dan.
Kako?
Na naslovni strani mojega PCja se je od nekod pojavila MSN stran. V glavnem v angleščini, tu pa tam kakšen napis v slovenščini. Vsebina je prirejena name osebno. Izpostavljeno berem: “Rusija pada”, “Ruski bataljoni bežijo s fronte”. ”Ljubljana se pripravlja na prihod vojakov”, “Putin grozi z atomsko bombo”, “Nato obljublja podporo Ukrajini dokler bo potrebno”, “Vojak v Kursku: tu bomo ostali do 20. januarja”, Sirija; hud udarec za Putina, Sirci proslavljajo itd. Podobni naslovi in vsebine so v Delu in ostalih naših medijih.
Ameriški mediji so v lasti petih korporacij, ki v glavnem pokrivajo tudi orožarsko industrijo. Del tega orožarsko medijsko kongresnega konglomerata so tudi spolitiziarne obveščevalne službe (CIA, FBI, NSA…). Nasilna selekcija je očitno poskrbela, da so novinarji v veliki večini postali nekritični apologeti oblasti. Oblast si je podredila novinarje z ustrahovanjem (Assange, Snowden) in podkupovanjem (predsednici Moldavije, Gruzije, izbrane “nevladne” organizacije…). Naši in evropski mediji so tako večinoma prepisani od ameriških.
Oblast je v ZDA realno v rokah sicer legalnih izraelskega in finančnih lobijev, ki imajo pod kontrolo kongres in državno administracijo, posledično tudi predsednika. Vsaka kritična analiza in/ali politična skupina je diabolizirana, diskreditirana kot skrajno leva ali skrajno desna, anti ameriška, Putinova agentura. Oblasti ameriške novinarje zalagajo s t.i. “talking points”, včasih celo z navodilom, da se jih naj citira v celoti. Ob tem je vrhovni zlikovec Putin, ki si poleg Ukrajine namerava podrediti Evropo in pregnati s sveta liberalno demokracijo.
Kaj se dogaja V Gruziji? Ponovitev Maidana 2014. Gruzija je tudi na Natovem spisku držav, ki naj bi igrala pomembno vlogo pri destabilizaciji Rusije. Ker so na volitvah prepričljivo in transparentno zmagale sile, ki so razumele, kaj se dogaja z Ukrajino, in ker so sprejeli zakon o tujih agentih, ki je kopija takih zakonov na Zahodu, ki jih imajo tudi v ZDA, so Zahodni sprožili napade na veljavnost volitev in na omenjeni zakon, češ da Gruzijcem omejujejo demokracijo, človekove pravice itd po diktatu Moskve, kajpada. Pri tem igra svojo umazano, hinavsko, dvolično, vazalsko vlogo seveda EU. Ščuvajo k protestom in upajo, da bo prišlo do prelivanja krvi, kar bi jim omogočilo puč, z zamenjavo izvoljenih oblasti. Kot je bilo to v Kijevu leta 2014. Vendar so se Gruzijci na primeru Ukrajine nekaj naučili.
Zakaj?
Izrael in Ukrajina imata za neokonzervativno ZDA enako funkcijo: Izrael mora preprečiti politično povezovanje in konsolidacijo Arabcev in obdržati kontrolo nad nafto in nadzor nad transportnimi potmi. Ukrajina naj bi dosegla razbitje ruske države, po Jelcinu ponovno inavguracijo prozahodone politike v Rusiji, ki bi omogočila vstop zahodnem kapitalu (Black rocku, Goldman in Sachsu ipd.) v Rusijo do njenih surovin. Zahodni finančni konglomerati so že pokupili vse, kar je bilo v Ukrajini vrednega (izjave Zelenskega). mnogokrat deklarirani cilj ameriške politike do Evrope (Brzhezhinsky, Wolfowitz) je že od nekdaj za vsako ceno preprečiti povezovanje evropskega know howa z ruskimi surovinami. Zahvaljujoč aktivni udeležbi “selekcionirane” vazalske evropske politike in medijev pri samouničenju, je ta cilj praktično že dosežen. Z nasilno prekinitvijo povezave ruske energije z Evropo, ki jo je zamenjala štiri do petkrat dražja ameriška, je konkurenčnost Evrope izničena. Biden je hkrati uvedel še nekaj za evropsko industrijo ugodnih zakonov in…
Obeti?
V skladu z neoliberalno doktrino je Ameriški imperij z lastno deindustrializacijo in hkratnim vzponom Kitajske, Indije…, z vsiljevanjem divje, neregulirane globalizacije, povzročil gospodarski, socialni in politični razkroj ameriške družbe. Kar pomeni pospešeno zaostajanje Zahoda, bolje izgubljanje konkurenčnosti pred Kitajsko, Rusijo in pred državami globalnega juga, na primer pred državami BRICS. S tem ko so ZDA sprovocirale Ruski napad na Ukrajino, in Rusijo zasule s sankcijami, so v nasprotju s svojimi napovedmi Rusiji povzročile gospodarski razvoj, celo razcvet, kot tudi pospešeno in poglobljeno mednarodno povezovanje in sodelovanje Rusije in razkroj v EU.
BRICS je že v postopku zamenjave ameriškega dolarja kot svetovne rezervne valute, kar bo v perspektivi uničilo dolar kot rezervno valuto, in tako onemogočilo ZDA in Zahodu vsesplošno sankcioniranje.
Ukrajina, ki jo je kot proxy-ja, (namestnico ZDA) oborožil, jo zalagal s podatki, vojaško izšolal in usposobil NATO, je skušala premagati ali oslabiti Rusijo. Pri tem je bila predvidljivo poražena. S tem sta poraženi tudi ZDA in NATO in praktično ves Zahod. Izgubljena vojna z verjetno milijonom mrtvih vojakov na obeh straneh pomeni težko odgovornost za vojne hujskače. Propadajoči imperiji se običajno niso sposobni soočiti s svojo usodo in so zato praviloma nasilni. Zato živimo v doslej največji nevarnosti da izbruhne svetovna vojna in z njo nuklearni spopad. Od ZDA in Turčije podprt Alkaidin prevzem oblasti V Siriji je verjetnost svetovne vojne povečal kot še nikoli doslej.
V malo uteho nam je lahko pred nedavnim preizkušena raketa “leskova šiba”, tako imenovani “orešnik”, ki lahko služi odvračilu brez nuklearnega sevanja in uničenja sveta. Tudi novi predsednik Trump za razumne lahko pomeni rahlo upanje, predvsem zaradi izjav, iz katerih je mogoče razbrati averzijo do vojne. Nekateri njegovi sodelavci prav tako pomenijo žarek upanja. Ohrabrujoče je tudi dejstvo, da ga ameriški politični establišment nima za svojega in se ga očitno boji. Saj mu streže po življenju. Njegovo več ali manj primitivno razumevanje mednarodne politike in nekaj temu primernih svetovalcev, nas po drugi strani lahko navdaja tudi s strahom.
Nekateri analitiki trdijo, da smo že v tretji svetovni vojni. Vsekakor nas politiki in mediji (kolektivnega) svetovnega hegemona, na katerega “plantažo” žal sodimo tudi mi, s hujskaštvom, denimo z grožnjami, da je treba Rusijo uničiti (nova komisarka Kaja Kallas), porivajo na rob prepada, ki ga pomeni svetovni spopad.
Zato jih pozivamo: Nehajte pehati Ukrajino v nesrečo! Nehajte z vojnim hujskaštvom! Odstopite, če se ne zmorete obvladati! Kar sami primite za orožje in se napotite v Kursk na lov na vaše severnokorejske fantome! Pošljite tja svoje otroke in vnuke! In nehajte razpolagati z nami! Prepustite svoja mesta ljudem, ki se razumejo na geopolitiko in mednarodne odnose in tistim, ki vedo kaj je vojna. Tistim, ki bodo naredili vse za mir Tistim, ki bodo sposobni zamejiti širjenje vojne.
Tistim, ki bodo odpravili cenzuro in bodo poskrbeli za svobodo medijev.
Igor Koršič

Andrej Cetinski: Kako uspešno izpeljati mirovne pogovore z Vladimirjem Putinom?

Članek z gornjim naslovom  in neznanim avtorjem je izvorno objavil angleški časnik Economist, Delo pa z njim bralcu nudi zanimiv pogled na to, kako končati vojno v Ukrajini. To naj bi se po navedbah članka kmalu zgodilo predvsem zaradi dveh razlogov. Eden je nezmožnost Ukrajine, da vojno uspešno  nadaljuje, drugi pa je napoved novega ameriškega predsednika Trumpa, da jo bo, ko bo prevzel vodenje države, hitro končal. Seveda bo uspeh mirovnih pogajanj odvisen tudi Rusije in ji bo zato potrebno ponuditi primerna izhodišča za pogajanja. O tem, kakšna naj bi ta bila, navaja članek konkretne predloge. Naj njihovo osrednjo vsebino, kakor sem jo sam dojel, kratko povzamem.
Najprej to: Ukrajina naj bi se sprijaznila s tem, da se Rusija ne bo odrekla ozemlju, ki je pretežno poseljeno z ruskim  prebivalstvom in ga  je v sedanji vojni tudi že zasedla. Drugič, Evropska unija naj bi prevzela obveznost,  da bo v naslednjih letih Ukrajini nudila potrebno pomoč, da bo ta uspešno sanirala posledice vojne. In tretjič: Rusija naj ima razumevanje za to, da se zaradi njenega dosedanjega agresivnega ravnanja tako Ukrajina  kot preostala Evropa počutijo od nje ogrožene, primerno varnost pa jim  lahko zagotovi le Nato: tudi Ukrajina naj bi se zato  takoj pridružila temu zavezništvu.
Rusija na vsa gornja pogajalska izhodišča ne bo pristala, o tem ne gre dvomiti. Zanjo je slej ko prej nesprejemljivo predvsem tretje izhodišče, ki  jo  proglaša za grožnjo Evropi in tudi krivca za vojno v Ukrajini. V tej zvezi je smiselno upoštevati naslednje: če naj bodo mirovna pogajanja uspešna in izpogajani mir trden,  je ključno, da se izhaja iz ocene  vzrokov vojne, ki so za obe pogajalski strani  še sprejemljivi. Zato je primerno o tem  nekaj več reči.
Zahodna politika  dokaj enotno proglaša Putinovo agresivnost za edinega krivca za obravnavano vojno. Rusija je februarja 2022 res izvedla napad na Ukrajino, a je  bilo to njeno početje  do te mere izzvano, da so zanj v veliki meri krivi tudi njeni izzivalci. Na kratko o tem naslednje. Vojna v Ukrajini se je dejansko pričela kot državljanska vojna že v letu 2014, izzvala pa jo je njena  takratna   politična oblast z nacističnim zatiranjem številčnega  ruskega prebivalstva. Naslednje leto je bil med sprtima stranema sklenjen mirovni sporazum  (Minsk 2 –  sopodpisali sta ga tudi Nemčija in Francija), ki pa ga ukrajinska oblast spričo usmeritev Zahoda (te priznava tudi takratna nemška kanclerka) v ničemer ni spoštovala, pač pa je  fašistoidno obravnavo ruskega prebivalstva še dodatno zaostrila. Na to skrajno neprimerno ravnanje se  je februarja  leta 2022  z agresijo odzvala Rusija in tudi ta spopad sta bili sprti strani že naslednji mesec pripravljeni prekiniti, a Zahod temu ni bil naklonjen in do pomiritve zato ni prišlo. Nacistična obravnava ruskega prebivalstva je bila torej ves čas osrednji razlog za spore med Rusijo in Ukrajino,  torej tudi za vojno, predvsem ZDA  pa so ta nasprotja spodbujale in tudi zlorabile.  Bila so namreč uporaben motiv za krepitev zavezništva Nato, pa  tudi za ekonomske spremembe (energetska oskrba, krepitev oboroževanja), ki so bile predvsem v prid ameriškemu gospodarstvu, konkurenčnost EU pa so resno prizadele. Vse prej kot razumno  je v tej zgodbi delovala EU, kar velja še predvsem za njeno  politično vodstvo.
Zahodna politika je iz razlogov, ki jih navaja naslovni članek, očitno pripravljena končati (ali vsaj »zamrzniti«) vojno v Ukrajini. Če naj bo v tem uspešna, mora Rusiji ponuditi njej sprejemljive izhodiščne pogoje za pogajanja o miru.  Od teh, ki jih v začetku tega zapisa povzemam iz naslovnega članka, prva  dva za Rusijo ne bi smela biti vprašljiva, namesto tretjega pa  naj se ji ponudi zavezo, da se Ukrajina ne bo pridružila  Natu. Pa še vsaj pri dveh zahtevah bo Rusija verjetno vztrajala. Ena zadeva notranjo politično ureditev Ukrajine: Rusija naj bi dobita nesporno zagotovilo, da bo njeno prebivalstvo, ki živi v Ukrajini, enakopravno s prebivalci ostalih narodnosti,  torej tudi z Ukrajinci. In še druga zahteva: zahod naj  odpravi sankcije, ki jih je v povezavi z vojno v Ukrajini uvedel proti Rusiji.
Naj zaključim z naslednjim. Izgledi, da se  bo vojno v Ukrajini v prihodnjem letu končalo, so obetavni, če le novi ameriški predsednik  svoje napovedane politike do te morije  ne bo spremenil. Očitno je tudi, da bosta kot osrednja poraženca iz nje izšli Ukrajina in EU. Slednja je močno prizadeta ekonomsko, a bo po končani vojni in ob razumni lastni politiki njene posledice lahko uspešno sanirala. Še to: ker je mir za večino nas osrednja  vrednota, naj bo zavzemanje za mir v prihodnje tudi prednostna usmeritev politike, tako evropske kot slovenske.
Andrej Cetinski

mag. Boris Nemec: “Drugačen pogled na vojno v Ukrajini”

Spoštovani (prvo)naslovniki: (Predsednica Republike Slovenije: Nataša Pirc Musar, Predsednica Državnega zbora: Urška Klakočar Zupančič in Predsednik Vlade: Robert Golob).

V seznanitev tudi javnosti objavljamo pismo spoštovanega 96-letnega očaka, Primorca od nog do glave, enega zadnjih partizanov iz časa naše NOB, enega zadnjih, ki je sodeloval v bojih za Trst. Bil je v zaščitni enoti zbrani okoli pisatelja Franceta Bevka, takratnega predsednika PNOO za Trst in Slovensko primorje.

Ime Andrej BOLČINA (avtor pisma), bo zapisano v knjigah zgodovine slovenske nacije, četudi ob robu. Kaj pa vaša imena?

Prosim, preberite pismo. V pismu opisane zdrse in »ocvirke« domovine Slovenije, ki kar kričijo po ukrepanju, skušajte popraviti, jih izboljšati.

Nujno!
Tiste naše, domače probleme, ne samo lahko, morate jih popraviti, izboljšati, vpeljati v življenje, kot se reče, recimo, za začetek: V ustavni zakon preoblikujte plebiscitarno, s kar 71% izraženo referendumsko voljo ljudi na junijskem glasovanju po uveljavitvi PREDNOSTNEGA/PREFERENČNEGA glasu!!! Že na naslednjih volitvah v državni zbor!! Ne bodite oholi funkcionarji, bodite ljudski predstavniki, pravi obraz ljudstva, ki vas je, ne pozabite tega, sploh izvolilo, da lahko zasedate zdajšnje udobne funkcije in fotelje!

Na svetovne dogodke, žal, nima Slovenija prav nobenega vpliva, naj si kdorkoli v Ljubljani domišlja, kar si želi! Dopovedovati samemu sebi, kako si mednarodno pomemben, je… Tudi naše nestalno članstvo v VS OZN je dokaj votlo; nam kaj prida ne koristi, še manj pa koristi tako potrebnemu miru ljudem po svetu!

Domoljuben pozdrav, Marko Bidovec

.

Pismo ANDREJA BOLČINA: “KO ABSURDI POSTANEJO NORMALNOST

Ne čudite se in ne obsojajte dogodkov pred celjskim sodiščem predno se ne poglobite v razmišljanje o času, v katerem živimo.
ŽIVIMO V ČASU, KO SO POSTALI ABSURDI »NAŠ« VSAKDAN.

Resnica ni samo ena. Poznamo tudi RELATIVNO RESNICO, nas učijo.

Več orožja, več miru. Mir sloni na konicah atomskih bomb. Temu je dokaz 44.000 mrtvih in 100.000 pohabljenih v Gazi, 20.000 mrtvih v Sudanu. Naši vojaški inštruktorji urijo v Nemčiji ukrajinske mobilizirance za boj z ruskim agresorjem. Z bojišča se vrne živ le vsak peti izurjeni ukrajinski vojak. Vse to niso žrtve vojne, temveč je le KOLATERALNA škoda. In je le delček cene, ki jo plačuje človeštvo zato, da z »ubijanjem varujemo mir«.

Ustanovljena država Izrael, svojo ustanoviteljico OZN, razglaša za sovražnico.

Redna in mednarodna sodišča mirno imenujejo »krivosodie«. Serijski vojni zločinci so zaščiteni s »pravičnim bojem« zoper terorizem. Izvršna oblast (vlada) ima »pravico« razsojati o veljavnosti sklepov Mednarodnega sodišča. (Orban vabi Netanjahuja). Putin potuje po svetu, čeprav je za njega izdana mednarodna tiralica.

Z nezakonitim razpisom za vodilno delavno mesto v slovenski policiji, je bila predlagana oseba »zakonito« imenovana na razpisano vodilno mesto? Minister za notranje zadeve vlade RS se sklicuje na vzorno varnost v državi. Pozabil pa je povedati, da cigani pretepajo policiste in jih med ruvanjem vlačijo po travniku.
In mafijaši med seboj obračunavajo s strelnim orožjem kar na cesti, v naselju, v pričo prič.

Predsednik vlade ne zaupa policiji, ker je za lastno varnost določil skupino varnostnikov, ki jo je podredil Uradu predsednika vlade. (neke vrste privatizacija milice – policije) Ampak vlada imenuje vodilne osebe pri policiji. Ali to pomeni, da predsednik vlade ne zaupa ljudem, ki jih je sam postavil?

Vodja parlamentarne opozicije ne sprejema vabil na sodišče po znanem izreku:
»Ne priznavam ovaj sud«, ker je to krivosodje, ker je sramota za mafijo, če naša sodišča primerjamo z mafijo, ker bo on s svojimi pristaši poskrbel za »preureditev« sodne veje oblasti.

Vse to pod pretvezo »svobode govora« in pravice zborovanja. V resnici je to »prispevek« k drugi republiki, ki jo snuje blaženi gospod JANŠA. »Krivosodje« pa je, s svojimi mafijskimi prijemi« ugotovilo največ kršitev človekovih pravic v naši državi, prav tistih krivic, ki jim je botroval priljubljeni voditelj parlamentarne opozicije, (izbrisani, krivice po ZUJF-u, orožarska matra, Patria, podtikanje zakonski akti v ukrepe zoper pandemijo Covid-19 itd)

Potomci kvizlingov II. svetovne vojne in njihovi simpatizerji postajajo »zaščitniki« organizacije TIGR, kar je isto, kakor bi postavili mačka za varuha klobas. (proslava na Mali gori) Saj je znano, da so se naši domobranci v letih 1941-1943 pajdašili s fašisti, kasneje pa z nacisti, okupatorji naše domovine, ki so tigrovce preganjali, zapirali, streljali.

Naša mala država Slovenija, kjer živi pod pragom revščine vsak 10 prebivalec, sofinancira najbogatejšo multinacionalko, RKC, saj je Teološko fakulteto pravno in finančno vključila v državno Univerzo, čeprav je cerkev ločena od države. Duhovščini in drugim uslužbencem cerkve doplačuje zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje.

Ob državnih praznikih v cerkvah po Sloveniji darujejo maše za domovino. Za katero domovino? Slovenska cerkev trdi, da so se domobranci borili za združeno slovensko domovino. Ampak tiste slovenske domovine nikoli ni bilo in jo tudi sedaj ni. Leta 1945 je ta domovina »odšla« čez Karavanke in preko Vatikana čez »lužo«, skupaj s fantazmo v bolnih glavah»taktičnih« kolaborantov. Mi Slovenci slavimo domovino upora, tisto državo Slovenijo, ki je nastala kod sad srditih bojev, odrekanj in zmagovite plebiscitarne odločitve 94% večine prebivalcev. »Domovina« Slovenija, ki se je naselila kakor megla v glavah peščice podpornikov okupatorjev in zavojevalcev, nima nič skupnega z današnjo Slovenijo. To bi že morali spoznati spoštovani učeni gospodje, mar ne?

Obstoječa vlada Roberta Goloba včasih prehiteva po desni. To je dokazala pri volitvah predsednice republike in imenovanju kandidata za komisarja v EU. Iz teh dveh primerov se ni ničesar naučila, ker je napako ponovila z imenovanjem guvernerja NB Slovenije. Guvernerja NB Slovenije na podlagi razpisa imenuje predsednik/nica republike, ne vlada. Pika. Od kje si je Golob vzel pravico, da je mimo volje in vednosti predsednice republike zbral kandidatko za guvernerko NB Slovenije, kandidatko, ki je ustrezala volji vladne koalicije? Če kandidat, za katerokoli funkcijo ustreza določeni stranki, zanesljivo ne ustreza volivcem. Pika.”

PS: SPOŠTOVANI PRIJATELJI.
SAJ VEM, DA NIMAM NOBENE MOŽNOSTI SPREMENITI STVARI. AMPAK BITI TIHO TUDI NE SMEMO.

10. 12. 2024, Andrej Bolčina

Slovenija že četrt stoletja razvojno vse bolj zaostaja za primerljivimi državami;
Slaba politična elita že več kot dvajset let državo slabo upravlja;
Prepad med politično oligarhijo in ljudstvom postaja vse večji;
Volilni sistem je pravzrok(!);
S pasivnostjo in obstrukcijo volitev državljani delamo veliko napako;
Skrajni čas je, da spremenimo volilni sistem in na demokratičnih volitvah izvolimo ugledno in kompetentno vodstvo.

PODPRITE JAVNI POZIV VLADI, POLITIČNIM STRANKAM IN DRŽAVNEMU ZBORU, DA URESNIČIJO REFERENDUMSKO OBVEZO
 TUKAJ!

Spoštovani sodržavljani
Verjetno ste tudi vi zaskrbljeni ob podatkih, kako Slovenija v zadnjem četrt stoletja v svojem razvoju vse bolj zaostaja za primerljivimi državami, kot so Češka, Estonija, Slovaška, Litva, Portugalska, itd. (Mimogrede: podatke o našem zaostajanju lahko dobite zbrane v gradivu za Okroglo mizo na SAZU, ki bo potekala v torek, 3. decembra; pripravil jih je dr. Peter Glavič s sodelavci – /tukaj/).
Tako dolgo obdobje vztrajnega zaostajanja kaže, da to ni problem ene vlade ali enega sklica DZ, temveč vodi v spoznanje, da je nekaj hudo narobe s samim sistemom izbora vodilnih struktur. Očitno je, da poslanci in vlade v tem obdobju niso bili sposobni ustrezno odgovoriti na spremenjeno politično okolje, predvsem ne na vključitev Slovenije in primerljivih držav v EU.
Zaradi te svoje razvojne neuspešnosti se je politična elita vse bolj zapirala, kar se je manifestiralo v zmanjševanju zaupanja državljanov v državne institucije (parlament, vlada) in politične stranke. Toda to nezaupanje ljudstva političnih strank očitno ni posebej prizadelo. Nasprotno, z »ustreznimi popravki« volilnega sistema, iz katerega je v celoti izključena Civilna družba, so si vodilne stranke zagotovile možnost, da si na vsakih volitvah vnaprej zagotovijo izvolitev svojih ožjih vodstev, kljub njihovi očitni nesposobnosti, da bi zagotovili Sloveniji potreben razvoj. Prepad med politično oligarhijo in ljudstvom postaja vse večji in tega ne morejo zabrisati niti nekatere institucije, ki trdijo, da so predstavniki ljudstva, dejansko pa delujejo v interesu posameznih strank, ki jih tudi plačujejo.
Državljani pri tem delamo veliko napako, saj na ta fiasko politične elite odgovarjamo s pasivnostjo in obstrukcijo volitev. To seveda problemov, v katerih smo se znašli, ne rešuje. Nasprotno, skrajni čas je, da spremenimo volilni sistem, da ga odpremo nasproti državljanom, da omogočimo kandidiranje in izvolitev kompetentnim strokovnjakom, ki bodo imeli vizijo razvoja in potrebno znanje, da jo uresničujejo. Takih neodvisnih strokovnjakov današnje stranke ne želijo in jih tudi ne kandidirajo.
V SINTEZI-KCD in Nacionalnem svetu za spremembo volilnega sistema (NSVS) smo predlog demokratizacije volilnega sistema pripravili kot izhodišče za javno strokovno razpravo. Dosegli smo, da je DZ sprejel odločitev o referendumu, na katerem smo državljani z veliko večino potrdili zahteve po spremembi. Toda zdaj politične stranke očitno ne želijo izpolniti moralne zaveze in če tega državljani ne bomo odločno zahtevali, se ne bo zgodilo nič.
Zato vas vabimo in pozivamo, da se kot državljani ustrezno organiziramo. Pošiljamo vam Javni poziv vladi, da takoj prične s postopkom priprave sprememb. Predlagamo, da ta POZIV podprete s svojim podpisom – TUKAJ!. Hkrati vas pozivamo, da skupaj razmislimo, kako oblikovati nekakšno »ljudsko fronto«, ki edina lahko prisili politične stranke v demokratizacijo volilnega sistema. (kontakt: sinteza@t-2.net)
Programski svet Sinteze in Nacionalni svet za volilni sistem

… na družbenih omrežjih

USTAVITEV TRETJE SVETOVNE VOJNE – povzetek
Donald Trump in Robert F. Kennedy Jr. sta izdala javni poziv k takojšnji deeskalaciji konflikta med Rusijo in Ukrajino ter zahtevala mir in prekinitev ognja. Opozarjata, da trenutni konflikt predstavlja resno grožnjo svetovnemu miru in bi lahko pripeljal do jedrskega armagedona (katastrofičnega konca sveta), ki bi v manj kot uri uničil večji del človeštva.
Trump trdi, da je svet danes bližje tretji svetovni vojni kot kadarkoli prej, kar pripisuje politiki predsednika Joeja Bidna. Poudarja, da bi globalni jedrski spopad pomenil nepredstavljivo uničenje, ki se mu je mogoče izogniti le s takojšnjimi ukrepi in novim vodstvom.
Ključni poudarki Trumpove izjave:
• Takojšnja prekinitev sovražnosti: Vse vojaške operacije med Rusijo in Ukrajino je treba ustaviti, da se zmanjša tveganje za širitev konflikta.
• Prenova sistema: Trump poziva k razgradnji t.i. globalističnega neokonzervativnega establišmenta, ki po njegovem mnenju spodbuja neskončne vojne pod pretvezo boja za svobodo in demokracijo.
• Obnova ZDA: Kritizira notranjo politiko, ki vodi v propad jedrske družine, pravne države in nacionalne varnosti, ter poziva k ukrepom za zaščito ameriških meja in interesov.
• NATO in globalne prioritete: Trump predlaga temeljito reformo NATO, da bi ta organizacija bolje služila interesom ZDA, ter zavrača trditev, da je Rusija največja grožnja zahodni civilizaciji.
Zaključek
Trump se zavzema za očiščenje ameriškega političnega in vojaškega vrha vplivov t.i. vojnih hujskačev in lobistov, ki po njegovem delujejo v interesu globalistov. Njegov cilj je vzpostaviti mir na svetu ter obnoviti ameriško moč in suverenost. “Jaz sem edini, ki lahko opravi to nalogo,” zaključuje Trump.
Izjava izpostavlja močno nasprotovanje trenutnemu političnemu vodstvu in globalističnim interesom, hkrati pa napoveduje obsežne reforme v primeru njegove vrnitve na predsedniško funkcijo.

Donald Trump: O TRETJI SVETOVNI VOJNI

Seveda ste opazili, da se je predvolilna kampanja že začela. Trenutne politične stranke so se nanjo temeljito pripravile, saj si prizadevajo za vsako ceno ohraniti svoje privilegije, ki izhajajo iz sedanjega volilnega sistema. S tem želijo ohraniti strankokracijo, ki državljanom preprečuje aktivno sodelovanje v kandidacijskih postopkih in vpliv na izvolitev poslancev. Pri tem se sprenevedajo, kot da niso zaznali jasnega sporočila volivcev, ki so na referendumu 9. junija 2024 z veliko večino glasovali za demokratizacijo volilnega sistema in si s tem zagotovili večji vpliv na izbor poslancev.

V SINTEZI-KCD in Nacionalnem svetu za demokratizacijo volilnega sistema smo zato sprejeli odločitev, da ponovno pozovemo vse parlamentarne stranke – tako koalicijske kot opozicijske – k spoštovanju te referendumske obveze.

To vprašanje zadeva tudi nas, državljanke in državljane. Jasno povejmo političnemu vodstvu, da je dovolj izigravanja in slabega upravljanja naše države. S sopodpisom priloženega POZIVA aktivno podprimo zahtevo po demokratizaciji volilnega sistema.

Svoj podpis, ki izraža strinjanje s POZIVOM, lahko oddate – TUKAJ-!.

Tekst POZIVA lahko odprete tudi tukaj: “Poziv-Javno pismo“

Tekst POZIVA lahko odprete tudi tukaj: “Poziv-Javno pismo“

Evropa je v resni razvojni krizi. Povzročila jo je njena politika, to je neprimerno upravljanje tako posameznih držav, še predvsem pa njihove povezave, to je EU.

Večina evropskih držav je članic vojaške organizacije (NATO), ki jo obvladujejo ZDA do te mere, da jo uporabljajo kot orodje za zadovoljevanje svojih političnih in ekonomskih interesov.

Dogajanja, povezana z vojno v Ukrajini, so EU ekonomsko izjemno prizadela, njena oslabela konkurenčnost pa bo tudi v prihodnje najbolj koristila prav ZDA. 

———-
Članek z gornjim naslovom je izvorno objavil angleški časnik Economist, v slovenskem prevodu pa smo ga v Delu brali 6.11.2024. Izhodišče članka je ocena, da je ameriško gospodarstvo razvojno veliko uspešnejše od evropskega, njegova avtorja (S. Rabinovich in H.Cukr) pa sta to mnenje z argumenti tudi podprla. V članku namreč navajata več dejavnikov, ki naj bi učinkovito podpirali ameriški razvoj, medtem ko so ti v evropskem gospodarstvu manj zaznavni. Med pomembnejšimi naj bi bili naslednji: velikost države, učinkovit trg dela, dobro razvit trg kapitala, močna in tehnološko razvojno uspešna podjetja, bogata proizvodnja nafte in plina, učinkovita vladna politika in administracija, dolar kot svetovna rezervna valuta.
Ko primerjamo razvojno uspešnost ZDA in EU ne gre prezreti dejavnika, ki se ga v razvojnem smislu sicer ne obravnava, to je Nato. Večina evropskih držav je članica te vojaške organizacije, obvladujejo pa jo ZDA do te mere, da jo uporabljajo kot orodje za zadovoljevanje svojih političnih in ekonomskih interesov. To nedvoumno potrjujejo dogajanja zadnjih let, povezana z Ukrajinsko vojno. Dovolj argumentov je znanih , ki govorijo v prid mnenju, da so to vojno izzvale ZDA in so jo sposobne tudi hitro končati, kot zatrjuje novo izvoljeni ameriški predsednik. Pri tem zavrženem početju jim je Nato odločilno pomagal. EU namreč predvsem po njegovi zaslugi v sporu z Rusijo brez zadržkov podpira ZDA, čeprav s tem predvsem svojemu gospodarstvu močno škodi, ameriškemu pa koristi. Nekaj več konkretnega o tem je še v naslednjih vrsticah.
Rusija je energetsko zelo bogata in pred letom 2022 je EU pod ugodnimi pogoji oskrbovala predvsem z zemeljskim plinom. Danes te oskrbe zaradi vojne v Ukrajini ni več, v znatnem delu pa jo je nadomestila ameriška oskrba, ki pa je bistveno dražja. Zaradi te spremembe je konkurenčnost evropskega gospodarstva resno prizadeta, ZDA pa so z njo pridobile ugoden trg za prodajo svojih presežkov plina.
Drugo področje, ki v povezavi z vojno v Ukrajini bogati ZDA in škodi EU, je oboroževanje. Z orožjem Zahod v velikih količinah oskrbuje Ukrajino, pretežno ga proizvedejo ZDA, v znatni meri pa financira EU. Tudi ta dejavnik je pomemben za razumevanje, zakaj evropsko gospodarstvo v primerjavi z ameriškim vse bolj slabi.
Še eno zadevo , ki slabi EU, je vredno ometi. Rusija in Kitajska sta bili pred letom 2022 pomembni tržišči evropskega gospodarstva. Rusija danes to ni več, poslovno sodelovanje s Kitajsko in drugimi z njo ožje povezanimi državami (Brics) pa bo vse bolj oteževalo to, da se EU predvsem politično zadnja leta povsem podreja interesom ZDA.
Dogajanja, povezana z vojno v Ukrajini, so torej EU ekonomsko izjemno prizadela, njena oslabela konkurenčnost pa bo tudi v prihodnje najbolj koristila prav ZDA. Do te za EU zelo neugodne spremembe bi ne bilo prišlo, če je njena politika ne bi podpirala in aktivno sodelovala pri njenem uresničevanju. Slednja za to svoje ravnanje ponuja en sam argument in sicer to, da se je EU le tako lahko zavarovala pred grožnjo, ki naj bi jo za njo in zahodno demokracijo predstavljala agresivnost Rusije. Argument je sicer politično nedvomno uporaben, ga pa realne razmere z ničemer ne podpirajo. Evropska politika, povezana z vojno v Ukrajini, je namreč slej ko prej predvsem odraz uresničevanja ene osrednjih usmeritev neoliberalizma, to je podrejanja koristi večine (evropskega prebivalstva) interesom kapitala, v obravnavanem primeru predvsem ameriškega. Seveda je ta politika za svojo poslušnost primerno nagrajena, formalno pa deluje tudi poudarjeno demokratično, kar ji obeta, da ji za njeno škodljivo početje ne bo potrebno polagati računov.
Naj zaključim z naslednjim. Evropa je v resni razvojni krizi. Povzročila jo je njena politika, to je neprimerno upravljanje tako posameznih držav, še predvsem pa njihove povezave, to je EU. Krize ne bo možno zadovoljivo obvladati brez temeljitih sprememb v upravljanju, ki se naj odrazijo v učinkovitem vodenju in nadzoru vodenja, operativno pa še predvsem v opustitvi neoliberalnih usmeritev in vrednot. Ta preobrazba politike bo zelo zahtevna, za njen celovit uspeh pa bo koristno, da se jo prednostno izvede na ravni EU.
Andrej Cetinski

Številni sodelavci so nas zadnje mesece pozivali, naj tudi SINTEZA-KCD javno predstavi svoje stališče do ukrajinske vojne in Izraelskega genocida nad palestinskim ljudstvom.
Naše stališče je naslednje:
Slovenska vlada je, očitno tudi pod zunanjimi pritiski, sprejela uradno ameriško stališče do obeh vojn, ukrajinske in izraelske, in se s tem dokončno uvrstila med agresorje in njihove epigone.
Vojna v Ukrajini
V SINTEZI-KCD obe vojni razumemo kot imperialistični. Ukrajinska, ki se je začela kot uničujoč pritisk ukrajinske vlade na rusko manjšino, je imela očiten cilj: Rusijo zaplesti v vojno, jo prikazati kot Evropi neposredno nevarnega agresorja, jo zunanje politično osamiti, z gospodarskimi sankcijami ekonomsko zlomiti in izstradati, notranje-politično destabilizirati in jo prepustiti plenjenju transnacionalnega Kapitala. Pri tem se je zavedala, da z uničenjem razvojno potentne povezave tehnološko razvite EU z rudarsko in energetsko bogato Rusijo, uničuje tudi gospodarsko konkurenčnost Evrope. Razprava o tem, ali je to razumela kot kolateralno škodo ali kot kolateralno korist (stranski cilj), je brezplodna. Očitno pa je , da so si nekatere evropske države to škodo delno poplačale: Nemčija je iz razseljene Ukrajine dobila dva milijona pretežno dobro kvalificiranih delavcev, Poljska milijon. Slovenija pravico, da brezplačno zdravi invalide.
Zdaj se ta vojna se polagoma izteka, saj postaja vse bolj nepotrebna in nesmiselna. Večina ameriških ciljev, gledano kratkoročno, je doseženih: ZDA so uspele Ukrajino »neokolonizirati« (podobno kot slovenski bančni sistem v prejšnjem desetletju) ter jo politično disciplinirati s posojili in koncesijami. Na drugi strani pa je, gledano dolgoročno, nesporen zmagovalec tudi Rusija. Zahod je spoznal, da Rusije na ta način ni mogoče ne mednarodno politično izolirati (vzpon BRICSA), ne gospodarsko izstradati, ne vojaško poraziti brez uporabe atomskega orožje. Tega se vse bolj zaveda tudi NATO, oboroženo krilo ameriškega imperializma. Zato ta vojna postaja polagoma vsem odveč in se bo v naslednjem letu verjetno tudi končala.
Izraelski genocid Palestinskega ljudstva
Še mnogo bolj kot ukrajinska vojna pa je krvav Izraelski genocid palestinskega ljudstva, ki je imel od vsega začetka za cilj širitev Izraela na ozemlje Palestine in Libanona. Tudi Izrael je za vsaj navidezno mednarodno opravičilo uvodoma potreboval ustrezen »zločin« Palestincev. Več kot verjetno je, da sta Mosad in Cia zavestno dopustila ali celo usmerjala Hamasov krvavi vpad v Izrael. Verjeti, da se je ta lahko zgodil kot presenečenje za Mosad, ki pozna celo telefonske številke in domače naslove vseh Hamasovih funkcionarjev, in razpolaga z najbolj razvitim sistemom prisluškovanja, je naravnost absurdno.
Izraelska »pravica do obrambe« se je že v prvih mesecih vojne razkrila kot pravica do maščevanja in osvajanja palestinskega ozemlja. Vojna, ki jo vodi verski fanatik Netanjahu (v civilu navaden kriminalec, kot trdi izraelsko sodstvo), je že zdavnaj prenehala biti vojna. Načrtno uničevanje Gaze je od vsega začetka usmerjeno v genocid, v pokol (večine) palestinskega ljudstva, v tem masakru nedolžnih ljudi pa je vse več psihopatskih obeležij. Po nekaterih informacijah so prizori raztreščenih otrok tako grozljivi, da jih tudi indoktrinirana izraelska vojska ne prenese brez dnevne doze mamil.
Preostanku Palestincev pa je očitno namenjen nekakšen rezervat, ki bo smel v posmeh celemu svetu nositi ime palestinske države (ta scenarij seveda močno spominja na ameriško »dokončno rešitev« vojne z indijanskimi ljudstvi). Tako se, korak za korakom, z uničenjem okoliških narodov in z zasedbo njihovih ozemelj, uresničuje znani cionistični načrt: ustvariti Veliki Izrael, novo domovino za izvoljeno ljudstvo. Deja vu.
Na napačni strani zgodovine
Ne želimo razpravljati o tem, ali bi se Slovenija mogla upreti temu uvrščanju med agresorje in njihove epigone ali pa bil to naš političen samomor. Nimamo dovolj informacij, predvsem o tem ne, kdo in kako je pritiskal na Slovenijo: vlada tega ne sme in ne želi razkriti. Toliko o demokraciji.
Povsem jasno pa je, da je slovenska zunanja politika to, kar je počela v oblikovanju svojih stališč do teh vojn, počela klečeplazno, z laganjem lastnemu ljudstvu, s cenzuro medijev, z aplavdiranjem gospodarjem umazanih vojn.
Ni se znala vsaj državniško zadržati ali dostojanstveno distancirati. Ni znala sprejeti in razumeti dejstev, da je v teh dveh vojnah profitni gon Kapitala še enkrat pripeljal svet na rob »končne rešitve« v obliki atomske vojne. Da je človekov gen nasilja le še enkrat več premagal človečnost in kulturo in vse tisto, kar nam daje kot človeku in človeštvu pravico živeti in obstajati kot vrsta.

Reakcija in komentar g. Antona Rupnika (25.10.2024).
Spoštovani Emil Milan Pintar:
Pozorno sem prebral Tvoj pamflet. Da, to je edina beseda za (očitno) samozvano vsiljene besede besnosti. Zoper koga? Zoper Zahod. In samo.
Kot da ni bil Putin tisti, ki je ukazal »specialno vojaško operacijo« proti Ukrajini. Tisti, ki ni sposoben tega vselej in na začetku (vsaj) ugotoviti, je lahko trobilo samo enega ideološko- političnega gospodarja. Putina. Mednarodno sodno objavljenega zločinca.
Tvoj besni izpad – mnogo strašnega, kar se dogaja okoli Gaze, je sicer tu resnično za obsodbo – zoper natovske in ameriške in eujevske… klečeplazce, kot jim praviš, ni vredno Tvojega sicer spoštovanega imena.
S tem pa si hudo kompromitiral plemenito politično aktivnost za demokratizacijo volilnega sistema. Torej firmo Sinteza.
Ne, s tako zaletavimi ljudmi ne želim imeti več stika.
Odpovedujem tudi stike s sintezo.
Anton Rupnik

Odgovor g. E.M. Pintarja (28.5.2024):
Spoštovani Anton Rupnik,
Iskreno upam, da je Tvoj napad besa minil in si za trezen pogovor o argumentih, čeprav polemika verjetno nima pravega smisla; najina stališča so, kot razumem, povsem različna in celo nasprotujoča. Vendar pa je nekaj pojasnil mogoče vendarle potrebnih.
Prvič, ne gre za nikakršen izbruh besa pri meni in predvsem ne zgolj za moja stališča. Številni sodelavci so nam predlagali, da se k tem vprašanjem oglasi tudi SINTEZA-KCD in meni je pripadla naloga, da po obširnejši razpravi o teh vprašanjih na zadnji seji osnutek takih stališč tudi zapišem. Nekateri člani so osnutek v prvi verziji tudi že videli in nanj dali svoje pripombe, vsi pa ga podpirajo. Te sem v celoti upošteval in nastal je tekst, ki Te je tako razjezil. V razpravi bo na naslednji seji v torek.
In vendar še nekaj besed o vsebini. Konflikt v Ukrajini spremljam od samega začetka, poznam vsebino Sporazuma v Minsku in njegovo usodo, poznam Ukrajinski Zakon o zgodovinskih narodih Ukrajine, o svojih stališčih sem dvakrat pisal gospe Fajonovi, aktivno sem sodeloval v dolgi polemiki o teh vprašanjih, ki jo je sprožil Aurelio Juri in v kateri je sodelovalo veliko slovenskih intelektualcev, itd. Skratka, stališča, ki sem jih zapisal, niso izraz nekega trenutnega besa ali izpada, temveč rezultat razmeroma dobrega poznavanja dogodkov. Zame se je vojna v Ukrajini začela leta 2014, s topovskim obstreljevanjem naselij ruske manjšine. Vsaka normalna država, ki bi se čutila za to sposobno, bi svojo manjšino poskusila zaščititi. Tudi Rusija, ki je to dolgo poskušala po diplomatski poti (sporazum v Minsku), po skrajno nesramnem obnašanju zahodnih držav je bila »vojaška intervencija« logično nadaljevanje.
Kar zadeva dogajanja v Gazi: NIHČE NIMA PRAVICE POČENJATI GROZODEJSTEV, kot jih počenjajo Izraelci v Palestini. To je preprosto nečloveško, zverinsko, in nobenega opravičila ni za te vojne zločine. To ni pravica do obrambe, tudi do maščevanja ne, to je genocid, ki bo za dolga desetletja razčlovečil (in militariziral) tudi izraelsko družbo. Glede tega ni mogoča nobena polemika.
Praviš, da sem kompromitiral naša prizadevanja za demokratizacijo volilnega sistema in SINTEZO-KCD. Sam mislim obratno: ne moreš se zavzemati za demokracijo, hkrati pa pristajati na argumente moči in skrajno nečloveško, morilsko obnašanje močnejšega (ZDA, Izraela). Kje bi bil naš etos, naša pokončna drža, če bi stisnili rep in se skrili pred vsako grožnjo nasilnikov, domačih ali tujih?!
Kdor tega ne vidi, sam potrebuje pomoč.
Emil Milan Pintar

Komentar g. Igorja Koršiča (4.11.2024):
ŽIVELO ENOUMJE! HVALA CENZURA! DOBRODOŠLA KRIZA! NAJ ŽIVI SVETOVNA VOJNA!
Hvala bogu smo se otresli starosvetne sentimentalnosti nekakšnih Napoleonov in Metternichov. Prvi kljub polomu pred Moskvo ni gojil sovraštva in vzvišenega prezira do Rusov. Drugi je vključil poraženo Francijo v varnostno arhitekturo Evrope. Ostanek nekega domnevnega viteštva. S “Srbe na vrbe” se je že zdavnaj tudi pri nas začela doba ljudske neposrednosti in pristnosti. Napredek omike pač! Nočemo neke azijatske Evrope od Atlantika do Vladivostoka o čemer so sanjarili De Gaulle, Brant, Gorbačov in Genscher. Ne rabimo ruskih surovin, smrdljivega, (Ursula von de Leyen) plina in nafte! Ne rabimo ruskih medijev! Nočemo ruske kulture! Hočemo inflacijo in gospodarsko krizo in zastoj! Hočemo dražji plin iz ZDA! Hočemo pravično, po potrebi svetovno vojno. Potrpeli bomo, tudi če bomo malo lačni in prezebli. Za vrednote je treba tudi kaj žrtvovati.
Naj gredo Rusi k svojim Aziatom: Kitajcem in Indijcem in podobnim. Mi smo Evropa! Evropa, svetilnik vrednot!. Evropa kot polotok azijsko evropskega kontinenta. Res majhna! A čist
*(Zaključek sestavka Živelo enoumje, dol s skeptiki! Napisano 2. aprila 2022, objavljeno v Vrabcu Anarhistu, maja 2022)