SINTEZA je z navedbo kopice argumentov zavrnila stališče EK objavljeno v uradnem listu EU o prisilni prodaji NLB zaradi “z notranjim trgom nezdružljive državne pomoči”.
Tudi zaradi mnogih še nerazčiščenih zadev in že znanih nepravilnosti, bi morala Slovenija namesto prosjačenja za podaljševanje rokov, zavrniti zahteve o prisilni prodaji NLB.

Pripombe o ukrepih Evropske komisije na področju državne pomoči NLB
– Povzetek –

V Uradnem listu EU z dne 6.4.2018 je Evropska Komisija (EK) objavila Poziv k predložitvi pripomb o Ukrepu, o katerem je 26. januarja 2018 obvestila Slovenijo in po katerem začenja postopek na podlagi člena 108 (2) PDEU. Koalicija civilne družbe SINTEZA-KCD je pripravila Pripombe k Ukrepu Komisije in jih kot zainteresirana stran v predpisanem roku tudi uradno vložila. V dokumentu SINTEZA-KCD z navajanjem argumentov dokazuje, da bi morala Slovenija v pogajanjih s Komisijo namesto prosjačenj za nesmiselna podaljšanja rokov za odprodajo NLB oporekati uporabi pravil o državni pomoči in dokazati, da pri reševanju bank (NLB, NKBM, Abanke, Celjske banke) sploh ni šlo za z notranjim trgom nezdružljivo državno pomoč.

Za oporekanje predlaganim ukrepom EK in za zavrnitev prisilne prodaje je veliko razlogov:
(1) Sklicevanje Evropske komisije in slepo sprejemanje trditve, da je bil pri reševanju bank v Sloveniji uporabljen instrument državne pomoči, je nesmiselno; gre pravzaprav za zlorabo instrumenta. Pri NLB ni šlo za reševanje banke v privatni lasti z državno pomočjo, ampak za reševanje državne banke, ki jo je država reševala kot njen lastnik s svojim denarjem; reševanje državne banke s strani države kot lastnika pa je povsem skladno z načelom »bail-in«, po katerem banke rešujejo njihovi lastniki in ki je po finančni krizi zamenjalo prejšnje načelo »bail-out«. Prav tako ni jasno, zakaj so bila prejšnja podaljšanja rokov prodaje skladna z notranjim trgom povsem podobno zadnje podaljšanje do konca 2019 pa ne.
(2) Omejitve poslovanja in grožnje s prodajo podružnic NLB v tujini so sprte z načeli tržnega gospodarstva. Pomoč lastnika ni izboljšala tržnega položaja banke; nasprotno, z omejevanjem poslovanja je EK postavila banki NLB in NKBM v neenakopraven položaj na trgu, kar se kaže v znižanju relativne velikosti njune aktive. Na poskuse takšnega »kaznovanja« bi se morala Slovenija takoj pritožiti oziroma tožiti EK na sodišču EU.
(3) Prisilno prodajo je treba zavrniti tudi zaradi neodgovorjenih vprašanj o dogajanjih ob »sanaciji« slovenskega bančnega sistema v letu 2013 ter o takratnem sodelovanju EK in ECB pri izkoriščanju namerno napihnjene finančne stiske, ki je bila glavni razlog za sprejetje zavez. EK je namreč za ugotovitev stanja v bankah zahtevala, da ga opravijo tuji »neodvisni« strokovnjaki. Rezultati so znani. Nejasno ostaja, kako se je po njihovem »preračunavanju« ter menjavanju ocenjevalcev kapital v bankah skrčil za 2.9 milijarde evrov, ali kako je mogoče, da sta bili po podatkih evropskega regulatorja bank EBA obe največji banki NLB in NKBM še novembra 2013 kapitalsko ustrezni, decembra pa sta imeli negativen kapital. Kako je mogoče le z metodologijo opravičiti 1.5 milijardno razliko med ocenama finančne luknje dveh tujih institucij, ki jih je, da bi zagotovila nepristranskost, prav tako izbrala EK? Kako je EK prišla do katastrofalnih številk o stanju in razvoju slovenskega gospodarstva, ko se je že kazalo njegovo okrevanje? Je najprej določila številke; tolikšne, kot so bile potrebne, da so stanje v slovenskem bančništvu in gospodarstvu prikazali kot katastrofalno, kar naj bi zagotovilo poslušnost, nato pa številkam prilagodila metodologijo? Še več vprašanj postavljajo »prek prsta« narejene ocene vrednosti terjatev bank in njihovih zavarovanj, ki so jih, prav tako na zahtevo EK, izvedle tuje institucije; kako zgrešene so bile, sta pokazala prodaja in dobički kupcev NKBM.
(4) Kriminalistična preiskava Nacionalnega preiskovalnega urada Republike Slovenije je že ugotovila, da je bila »sanacija« NLB d.d. preobsežna in da je temeljila na kaznivih dejanjih oškodovanja upnikov te banke na osnovi »védoma neupravičeno prikazanega negativnega kapitala banke«. Ta »sanacija« pa je bila izvedena pod taktirko EK, saj elektronski dopisi uradnikov EK Francka Duponta, Sandrine Scheller in Simone Mezzacapo uradnikom Ministrstva za finance RS (MF RS) v obdobju med 4. avgustom in 18. decembrom 2013 jasno pričajo, da so uradniki EK od uradnikov MF RS zahtevali spremembe zakonodaje, ki naj ustvarijo pravni temelj za oškodovanje. Iz omenjene korespondence jasno izhaja, da je EK decembra 2013 kot osrednji pogoj za razglasitev državne pomoči za skladno s »pravili« izrecno zahtevala izbris vseh hibridnih in podrejenih obveznic NLB d.d. brez nadomestila kot »enhanced burden sharing«, (česar za razliko od »burden sharing« ne definira noben dokument EK). Ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije dne 19. aprila 2018 odločilo, da je kriminalistična preiskava dopustna, je realno pričakovati, da se bosta do konca leta 2019 glede pravne (ne)dopustnosti načina »sanacije« NLB d.d., ki ga je izsilila EK, ter glede odgovornih oseb zanj, izrekla tudi tožilstvo in sodišče.
(5) Obravnava Republike Slovenije v primeru državne pomoči NLB d.d. (SA.33229), v kateri EK zatrjuje nedopustnost podaljšanja roka prodaje, je povsem neskladna s prakso EK v precej bolj problematičnih nedavnih primerih večkratne državne pomoči bankam v Italiji (SA.39543, SA.41134, SA.41925 in SA.43547) ter na Portugalskem (SA.43976), kjer je EK dovolila podaljšanje roka in zatrjevala, da so ta podaljšanja skladna s »pravili« o državni pomoči. Pri tem znaša javni dolg Slovenije po zadnjih podatkih Eurostata 73 odstotkov BDP, Portugalske 126 odstotkov BDP in Italije kar 132 odstotkov BDP, kar pomeni, da so tveganja za slovenskega davkoplačevalca manjša.
(6) Skrajno pristranska obravnava Republike Slovenije in njenih davkoplačevalcev je razvidna tudi iz dejstva, da bi takojšnja prodaja NLB d.d., pri kateri vztraja EK, preprečila, da bi NLB d.d. državnemu proračunu izplačala dividendo iz lanskega dobička v višini 225 milijonov evrov. To je neskladno z zatrjevanjem EK, da je osrednji cilj njenih »pravil« in prizadevanj čim manjše breme davkoplačevalcev pri sanacijah bank.

Zadnje sporočilo EK kaže, da bo Komisija vztrajala, da NLB »državno pomoč« vrne. Takšno vračanje pomoči državi je ob zdajšnjih dobrih rezultatih in dovolj dolgem razdobju vračanja tudi možno. To seveda močno zniža ali celo izniči dobiček in s tem izplačilo dividend. Dokler je lastnica država, zaradi tega davkoplačevalci, ki naj bi jih EK ščitila, niso prikrajšani; namesto dividend državni proračun dobi prihodke iz vračanja »državne pomoči«.
Slovenija se mora sama odločiti, kaj bo naredila z NLB. Sicer potrebno privatizacijo, na primer v smeri treh lastniških kategorij (poleg države še skladi (npr. demografski) in mali delničarji, kjer bi prednostno pokrili neupravičeno razlaščene delničarje in lastnike podrejenih obveznic, ter prodaja preostalega dela), pa je potrebno pripraviti in izpeljati umirjeno, premišljeno in brez izsiljevanj.

Koalicija civilne družbe SINTEZA-KCD – 5.5.2018

Celoten  Odgovor    z   Dodatkom

Znanje, nadzor in poštenost – pogoji za dobro upravljanje države.

V kratkem bomo šli na volitve in na njih odločali, kdo nam bo v naslednjih štirih letih vladal. Doslej pri tem odločanju nismo imeli srečne roke, saj splošno ugotavljamo, da svojo državo slabo upravljamo. V prvih letih samostojnosti nam je še kar šlo, po letu 2005, ko je pričela tedanja vlada pospešeno uveljavljati neoliberalizem, ki nerazumno favorizira koristi kapitala v škodo večine, pa se nam težave kar vrstijo. Te se pojavljajo v številnih oblikah, naj omenim le naslednje: razvojno nas vzhodna Evropa pospešeno dohiteva in tudi že prehiteva; čedalje bolj se podrejamo interesom tujega kapitala; vse več imamo revščine in prekarnega dela; politika nas vse bolj razdvaja; vse več je nepoštenja in neetičnega ravnanja. Neželene spremembe, ki smo jim priča, imajo več vzrokov, osrednji pa je nedvomno neučinkovito upravljanje države. O tem, zakaj težave z upravljanjem, je nekaj več povedanega v naslednjih vrsticah.
Začnem naj s tem, da je država družbeno-ekonomski sistem, katerega razvojna uspešnost je najbolj odvisna prav od njegovega upravljanja. Izkušnje kažejo, da je upravljanje velikih sistemov smiselno deliti v dve aktivnosti, v vodenje ter v nadzor vodenja, pri čemer je slednji vodstvu nadrejen. Obe aktivnosti zahtevata: a)vodstvene kompetence, torej bogato znanje in izkušnje, kar velja še predvsem za vodenje; b)težišče upravljanja naj bo na zagotavljanju razvoja države, ki naj optimalno zadovoljuje interese večine; c)dosledno etično ravnanje.

Oglejmo si, kako v našem primeru izpolnjujemo gornje kriterije. Za izhodišče uporabimo kar volitve, ki jih bomo izvedli v juniju. V zvezi z njimi je primerno izpostaviti predvsem naslednje:
1. Na volitvah bomo lahko izbirali med večjim številom strank, z glasom, ki ga bomo namenili eni od njih, bomo volili tudi poslanca, ki nas naj bi naslednja štiri leta zastopal v parlamentu, izbral pa nam ga je praviloma vodja stranke.
2. Vodja stranke, ki bo na volitvah dobila največ glasov – verjetno bo za to zadostovalo že, če jo bo od štirih volivcev v povprečju eden podprl – nam bo sestavil novo vlado in ji bo tudi predsedoval, V vlado bo povabil še nekaj sorodnih strank, tako da bo tako oblikovano koalicijo v parlamentu podpirala vsaj dobra polovica vseh poslancev.

O tem, kako bosta novi parlament ter vlada zadovoljevala prej navedene kriterije, ki pogojujejo učinkovito upravljanje, pa naslednje:
• Parlament vlade ne bo sposoben nadzorovati, saj bodo koalicijski poslanci   vlado nekritično podpirali, opozicijski pa ji bodo delo oteževali, saj jim bo to večalo obete za uspeh na naslednjih volitvah.
• Vlado bo vodil eden od vodij političnih strank, za katerega se že sedaj več ali manj ve, da za to zahtevno delo nima potrebnega znanja in izkušenj.
• Vlada se bo predvsem ukvarjala z reševanjem tekočih problemov države, saj je zanjo razvojna problematika prezahtevna in za pridobivanje naklonjenosti volivcev premalo privlačna. Kot že vsa leta nazaj se torej tudi v naprej s strateškim razvojem države vlada ne bo ukvarjala.
• Nova vlada se podobno kot vse dosedanje z etiko ne bo obremenjevala in bo z razumevanjem obravnavala posebne interese njej naklonjenih povezav, pa tudi problematike korupcije ne bo zaostrovala. Zato tudi ne bo nič resnega storila za kvalitetnejše upravljanje državnega premoženja in javnega sektorja na sploh.
• Seveda bo naš razvoj v naslednjih letih deloma odvisen tudi od tega, katera politična opcija nam bo v tem času vladala, leva ali desna. Če bo to desna, se bomo še bolj podrejali interesom kapitala, demokracijo bomo prakticirali po zgledu Madžarske, etika bo deležna še večjih preizkušenj, med seboj pa bomo še bolj sprti. Če nam bo vladala levo-sredinska opcija, bo socialna država manj prizadeta, manj se bomo podrejali tujim interesom, pa tudi avtoritarnega obnašanja politike bo manj. Resnega razvojnega napredka pa ni pričakovati, ne glede na to, katera od obeh opcij nam bo vladala.

Državo bomo torej tudi po junijskih volitvah slabo upravljali. Podobne težave kot mi, imajo tudi v številnih drugih državah. Gre več ali manj za splošen pojav, ki odraža to, da si finančni kapital vse bolj podreja politično oblast in je zato parlamentarna demokracija zašla v resno krizo. Izhod iz nje se nakazuje predvsem v dveh smereh. Ena je avtoritarno vodenje države, ki ga odlično promovira Kitajska in ima tudi v Evropi vse več podpornikov. Druga možnost, ki sicer za sedaj še ni »na mizi«, saj ji politika ni naklonjena, pa je sistemska preureditev upravljanja države s ciljem, da se optimalno udejanji kriterije iz 2. odstavka tega zapisa. Drugače povedano: znanje, učinkovit nadzor vlade in poštenost naj dobijo priložnost, da se potrdijo kot ključni dejavniki uspešnega upravljanja države.
O tem, kako gornjo usmeritev praktično uresničiti, pa naslednje: a)vladne posle naj opravljajo etično neoporečne osebe z ustreznimi kompetencami (torej praviloma ne politiki), nadzor vlade pa naj izvaja parlament (torej politika); b)vlada naj bo politično nevtralna, tej zahtevi pa naj se prilagodi postopek njenega imenovanja. V Evropi imamo državo, ki obe zahtevi že veliko let prakticira, To je Švica in ta ne prav velika večnacionalna in versko heterogena država se prav zato uvršča med najbolj uspešne države sveta. Kaj spremeniti, da tudi Slovenija čez čas postane kot Švica, se torej približno ve. Vendar se to za sedaj ne bo zgodilo, saj je za politiko preprosto nesprejemljivo, da bi se sama omejevala, ko gre za pohlep po oblasti. Potrebne spremembe bo zato morala izsiliti organizirana civilna družba, predvsem so to zveze sindikatov, mladih in upokojencev.
Andrej Cetinski, Sinteza, 2.5.2018

Na referendumu bomo še enkrat odločali o potrditvi (ZA) oziroma zavrnitvi (NE) Zakona o drugem tiru, ki ureja pogoje in način izvedbe investicije, upravljanje in gospodarjenje z drugim tirom, družbo za razvoj projekta drugi tir, pribitek na cestnino in takso na pretovor v koprskem tovornem pristanišču.

Jurij Šimac: 7 vprašanj in odgovorov pred novim referendumom o drugem tiru

Zakaj neki je evropska finančna zakonodaja bolj pisana na kožo finančni industriji kakor evropskim državljanom?

Organizacija CEO ugotavlja, da je direktorat za regulacijo finančne industrije poln ljudi iz zasebnih finančnih družb, ki jim pišejo zakonodajo in jih nadzirajo. Banke in finančni sektor v Bruslju nadzirajo in zanje pišejo zakonodajo ljudje, ki so preveč tesno povezani s finančnim sektorjem. V službo na Evropsko komisijo so prišli iz bank in drugih finančnih institucij ali so od tam presedlali tja. To je pojasnilo, zakaj je ta zakonodaja bolj pisana na kožo zasebnim finančnim družbam kot običajnim ljudem. To je tudi ključni razlog, da po izbruhu finančne krize ni bila sprejeta zakonodaja, ki bi finančnim špekulantom in čarovnikom bistveno pristrigla peruti.
Rezultati raziskave nevladne organizacije Corporate Europe Observatory so porazni, sporoča Darja Kocbek v Večeru, 25.4.2018

Stališče SINTEZE-KCD po sprejetju poročila o TEŠ 6 v Državnem zboru

Dragi somišljeniki in državljani,
V SINTEZI-KCD se že leta trudimo za zviševanje politične kulture v Sloveniji, za uveljavljanje temeljnih principov demokracije, za razvidno (transparentno) in odgovorno odločanje, zlasti še takrat, ko odločitve političnih teles ali posameznikov zadevajo pomembne javne zadeve in tako ali drugače vplivajo na našo sedanjost in bodočnost. Prav odgovornost pri sprejemanju takih odločitev oz. brez-prizivno sprejemanje subjektivne in objektivne odgovornosti zanje je temeljni kamen sleherne demokracije.
Dolga leta smo opozarjali, da je bil projekt »TEŠ 6« eden najbolj skorumpiranih projektov naše bližnje preteklosti in zahtevali sodno in politično opredelitev odgovornosti zanj. Pri tem ne gre samo za vprašanja osebnega okoriščanja z javnimi sredstvi, temveč tudi za nesporna dejstva, da je celoten projekt tehnološko, ekonomsko in ekološko močno sporen in pomanjkljiv. Kar zadeva tehnološko spornost, uporabljena tehnologija ne ustreza standardom in preprosto ni varna. Kar zadeva ekonomsko konstrukcijo, ni nobenega dvoma, da so bili številni podatki zanjo lažirani, zaključki pa napačni, zaradi česar bo objekt še leta povzročal izgubo, ki jo bodo morali pokrivati davkoplačevalci. Kar zadeva ekologijo, se resna analiza posledic tega projekta sploh še ni začela.
Vsa ta dejstva zahtevajo, da ljudje, ki so projekt vodili neposredno ali ga posredno omogočali, sprejmejo odgovornost za celotno dogajanje. Stvar preiskovalnih organov in sodišč je, da preiščejo in določijo, kolikšna je subjektivna in neposredno krivdna odgovornost posameznikov. Nobenega dvoma pa ni, da že na podlagi poročila in ugotovitev ‘Preiskovalne komisije za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri investiciji v blok 6 Termoelektrarne Šoštanj’ ter soglasne odločitve Državnega zbora o sprejetju njenega poročila, zahtevamo, da politični akterji tega projekta prevzamejo vso politično odgovornost in posledice, ki sledijo.
V SINTEZI-KCD pričakujemo, da bo to storil tudi Borut Pahor. To od njega zahteva že etika najbolj odgovorne funkciji v državi, ki jo zaseda, zato predlagamo članom, simpatizerjem in drugim državljanom podpis peticije o odpoklicu.
SINTEZA-KCD, 11.4.2018

Osnovna napaka Mira Cerarja je bila, da ni prepoznal strateške pomembnosti Luke Koper in železniške povezave z zaledjem… in strateška napaka je deliti naravni monopol z Madžarsko ali katero drugo državo.
Miru Cerarju bi težko očitali, da ni bil iskren, problem je drugje. Obkrožili so ga ljudje, ki niso bili iskreni ali pa strokovno in organizacijsko nedorasli. In namesto, da užaljeno obtožuje vsepovprek o metanju polen pod noge, bi bil čas, da se zamisli in ugotovi, kaj je sam počel narobe in si odgovori na vprašanja o iskrenosti, učinkovitosti, znanju in izkušnjah svojih sodelavcev.
Če bi bil Miro Cerar pripravljen poslušati tudi argumente svojih kritikov, bi ugotovil, da so strokovni kritiki pravzaprav dobri fantje. Tisti ki so ga obkrožali in ki jim še zdaj verjame, pa so slabi fantje.

Mirko Troha, diplomirani inženir gradbeništva, uveljavljeni strokovnjak in dober poznavalec projekta 2. tir v pričujočem prispevku predstavi sliko »trenutno največjega investicijskega in medijsko razvpitega projekta v Sloveniji«. Prispevek objavljamo kot relevanten pregled, ni pa nujno, da se z napisanim v celoti strinjamo.

Večina držav je lastnica ali vsaj solastnica podjetij, ki imajo zanjo splošen pomen. Predvsem so to podjetja s področja infrastrukture pa tudi druga, ki so zanjo razvojno pomembna. Primer: Fraport, veliko letališko podjetje, ki je tudi lastnik »privatiziranega« ljubljanskega letališča, je večinsko v lasti nemške države. Za državno premoženje je izjemno pomembno, da se ga dobro upravlja; če se ga namreč ne, je prizadeto ostalo gospodarstvo, in kar je še slabše, slabo upravljana državna podjetja so odlično gojišče klientelizma in korupcije.
Naša država svoja podjetja slabo upravlja in posledice tega njeni državljani, vsaj večina njih, boleče občutimo, pa ne zgolj v obliki tanjših denarnic. O tem problemu je Dnevnik pred kratkim (23.3.2018) objavil zanimiv komentar z naslovom »Upravljavske elite, pobožna želja«, ki ga je pripravil S. Morozov. V njem beremo, da je osrednji vzrok za naše slabo upravljanje državnega premoženja politično kadrovanje oseb, ki jim je zaupano to odgovorno delo. Najbolj zahtevno je nedvomno upravljanje Slovenskega državnega holdinga (SDH) in prav tu prihaja močno do izraza problematičnost političnega kadrovanja. To se je ponovno potrdilo pred dnevi, ko naj bi bil po več kot enem letu vendarle imenovan tretji član uprave tega našega največjega poslovnega sistema, pa se to zopet ni zgodilo, ker je ena od koalicijskih strank ocenila, da predlagani kandidat ne bo v zadostni meri stregel njenim interesom.
S. Morozov v omenjenem komentarju pravi, da je za obravnavani problem smiselno iskati rešitev »v nepolitičnem konceptu upravljanja državnega premoženja«. Določneje povedano: politiki se naj odvzamemožnost, da sama (monopolno) upravljadržavno premoženje in se to pristojnost, če za to obstoja zanimanje, delno prenese na privatni kapital, v pomembnem delu pa tudi na strokovnjake, ki naj v tej vlogi zastopajo interese dela in organizirane civilne družbe. Oglejmo si na primeru že omenjenega Fraporta, kako so porazdeljene njegove upravljavske pristojnosti. Lastniško je širša država (deželna vlada ter mesto Frankfurt) v njem udeležena z 51 %, ostale delnice pa so v privatni lasti. Sestava njegovega 20 članskega nadzornega sveta (NS) – ta organ ima v podjetju ključne upravljavske pristojnosti – pa je taka: 5 članov imenujeta regionalni državni oblasti, 1 člana zvezna vlada, 4 člane privatni lastniki, 10 članov pa zaposleni in od podjetja neodvisni sindikati. Gre torej za ureditev, kjer skoraj ni prostora za zadovoljevanje »posebnih političnih interesov«, predvsem pa imata v njem delo in civilna družba (od podjetja neodvisni sindikati) pristojnosti, ki so za naše razmere nepojmljive. In ne gre prezreti: tej sistemski ureditvi gre največ zaslug, da velja nemško gospodarstvo za socialno-tržno, to pa odločilno prispeva k njegovi učinkovitosti.
Prednosti gornje rešitve bi bilo koristno uveljaviti tudi pri nas, najprej seveda pri upravljanju SDH. S tem namenom je organizirana civilna družba (Zveza sindikatov,Zveza društev upokojencev, Zveza mladih, Sinteza) v sodelovanju s stranko SD (socialni demokrati) pred dobrim letom pripravila predlog dopolnitev zakona o upravljanju SDH, po katerem naj bi vlada pol svojih pristojnosti za imenovanje članov NS tega poslovnega sistema prenesla na organizirano civilno družbo, pri čemer bi slednja smela za člane NS predlagati le dovolj kompetentne osebe, ne patudi svojih funkcionarjev. Aprila lani je stranka SD ta predlog zakonavložila v parlamentarni postopek, da se ga sprejme. In kakšen je bil rezultat? Še isti dan je vodja poslanske skupine stranke SMC javnost obvestila, da njena stranka predlogu zakona odločno nasprotuje. Predsednik vlade je s tem ravnanjem pokazal, da ne razume prav dobro, kaj so osrednji problemi naše države. Če bi takrat ravnal drugače in sprejem zakona podprl, bi to danes lahko štel za enega osrednjih dosežkov njegovega mandata; kako tudi ne, saj bi Slovenija na ta način odpravila eno resnejših omejitev, ki otežujejo njen razvoj.

Naj ponovim: upravljanje državnega premoženja je pri nas resen problem in če ga želimo učinkovito pozdraviti, se mora vladajoča politika odpovedati monopolu, ki ga ima danes pri tem upravljanju. To pa bi zanjo pomenilo spremembo, ki ne bi zgolj prizadela njeno politično moč, pač pa bi zaradi nje tudi težje zadovoljevala »posebne« interese, ki danes bremenijo našo skupno premoženje. Zato ne bodimo presenečeni, če nobena od političnih strank v svojih predvolilnih obljubah, s katerimi bodo v naslednjih tednih kupovale naklonjenost volivcev, ne bo navedla, da se bo zavzemala za sistemske spremembe v upravljanju državnega premoženja, s katerimi naj bi sledili uspešni praksi nekaterih drugih evropskih držav.
Andrej Cetinski, Sinteza, 25.3.2018

Vladavina prava je dragocena. Toda ne sme biti neskončno draga.

Ali je to dobro ali slabo ne bomo zanesljivo vedeli nikoli, saj bi to lahko izvedeli le tako, da bi vzeli kakih deset enakih Slovenij, zgradili v vsaki drugo traso ob drugem času in potem stvar opazovali kakih sto let. Kljub temu se osebno nagibam k mnenju, da je to slabo.
Proga od Maribora do Trsta je preživela toliko držav, da je težko reči koliko jih je sploh bilo. Zgradilo jo je Avstrijsko cesarstvo, ki se je preoblikovalo v Avstro-Ogrsko, iz te se je izvila Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (razen Primorske, ki so jo okupirali Italijani), ki se je združila s Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ta se je preoblikovala v Kraljevino Jugoslavijo; le-to sta razkosali Kraljevina Italija in Tretji rajh s pomagači, na nastalih ruševinah so komunisti postavili FLRJ, ki je postala SFRJ, od katere se je nato Slovenija osamosvojila, zato da zdaj živi (in trpi) v EU. Kot vidimo so železnice trajnejše od vladarjev in se uspešno upirajo vojnam, saboterjem, premikanju meja in pisanju novih ustav. Posledično se tudi skoraj vedno izplačajo, tudi če so preplačane, le čaka se dalj.
Verjetno se sprašujete, kaj ima s tem cerkev? No, vrhovno sodišče je referendum razveljavilo zaradi »nepravilnosti«. Vlada je namreč ljudstvu predstavila le prednosti gradnje, ne pa tudi tveganj. To je bilo v skladu z zakonom, a ta zakon je ustavno sodišče naknadno spoznalo za neustavnega. Če vlada sodeluje v referendumski kampanji, mora biti uravnotežena in predstavljati argumente za in proti zakonu, ker je vlada pač predstavnica vsega ljudstva. Zveni povsem logično. Državni denar je denar vseh. Ljudje imajo različna mnenja. Če se državni denar troši za razširjanje in utrjevanje mnenj, naj se torej da vsem ali nikomur. Toda pri vsaj treh referendumih (oploditev z biomedicinsko pomočjo, družinski zakonik ena in dva) so bili argumenti proti zakonu večinoma, če že ne prvenstveno; nestrpnost, vraževernost, laž, besnenje in sovraštvo.
Nekoč, verjetno kaj kmalu, se bo znova pojavilo kaj, kar bo cerkvi in ta desnim dvignilo pritisk. Spolna vzgoja v šolah; posvojitve za geje; predpisovanje jutranje tabletke; Romi; pravice priseljencev, muslimanov; pač nekaj, jih bo razburilo in skupina vedno glasnejših, vedno bolj odkačenih in včasih pretepaško razpoloženih anti-davčnih, anti-vladnih, anti-cepilnih, anti-kučanskih, anti-migrantskih, anti-homo, anti-trans pro-referendumskih aktivistov (kot je duhovito pokazal Vlado Miheljak je skupina le ena in to vedno istih) bo krenila v akcijo in zahtevala referendum.
Zahteva bo verjetno pristala na ustavnem sodišču. Med ljudmi, ki so tekom mojega, še ne ravno dolgega življenja, sodili na tej ustanovi lahko najdete bradača, ki zliva nestrpnost po vsakomur, ki ni bel moški nad 40 (B. Zupančič), malteškega viteza (Šturm), reinkarnacijo viktorjanskega snoba (Zobec) ter seveda več Janševih sopotnikov (Jambrek, Petrič, Jaklič…)
Če bo referendum dovoljen, bo imela vlada na izbiro, da se iz kampanje povsem umakne ali pa da enakovredno predstavlja argumente obeh strani. V primeru nesojenega družinskega zakonika bi vlada tako morala poudarjati pravico do enakosti vseh ljudi na eni strani in božjo jezo nad geji na drugi. Morala bi govoriti, da zakon nikomur nič ne jemlje, a nekaterim daje (argument a la Mesec) in hkrati da bo zakon uničil zakonsko zvezo in vodil v spolne zlorabe otrok (argument a la Primc). Da uporabim najskrajnejši možni primer. Nasprotniki zakona so trdili, da v šole uvaja teorijo spola (laž). Zagovorniki zakona so trdili, da izobraževalnih ustanov sploh ne omenja (resnica). Kaj naj bi v takem primeru storila vlada? Strinjati se z obema stranema je norost. Molčati in mirno poslušati laž je greh. Govoriti resnico pomeni biti pristranski, s čimer se odpre možnost za pritožbo na vrhovno sodišče in razveljavitev rezultata.
Če povzamemo: Ustavnemu sodišču republike Slovenije je z navidez povsem logično odločitvijo uspel srh vzbujajoč poseg: sedanjo in prihodnje vlade je vkovalo v situacijo, kjer bodo morale pred Primci, Kozjeki, Šiški, Likovičkami, Janšo, ljubljanskim nadškofom in podobnimi tiči in tikami preprosto poklekniti in molčati ali pa jim aktivno pomagati. Boj zoper vsako konservativno referendumsko pobudo bo torej odvisen bodisi od levih nevladnikov, ki za tovrstne boje nimajo ne kadrov, ne denarja in pogosto niti dovolj domišljije in discipline ali pa od pameti vrhovnih sodnikov, ki bo razumela, da kjer pravih argumentov ni, ne-širjenje lažnih in lažnivih ne more biti referendumska nepravilnost. Toda kar nekaj vrhovnih sodnikov je nekdanjih ali bodočih ustavnih sodnikov (glej zgoraj).
Sem mar edini, ki vidi tukaj nekaj zelo, zelo nevarnega? Če da, sem torej nor jaz ali vsi ostali?
Vladavina prava ne velja za eno najpomembnejših civilizacijskih izumov brez vzroka. Majati ali rušiti jo, je huda stvar, ki bo številnim prizadejala veliko škode. Toda tudi živeti v njej očitno dela škodo. Nazadnjaki živijo v vseh državah in v vseh krajih. V Sloveniji jih ni kaj posebej več kot drugod, dejansko smo v marsikaterem smislu med bolj progresivnimi skupnostmi. Toda že večkrat v bližnji preteklosti so vladarji prava podprli nazadnjake, s čimer je vladavina prava podprla nazadnjaštvo. Ostali s(m)o to gledali, ne tiho, ampak večinoma spoštljivo in mirno, ker je pravna država pač dragocena. Če prav razumem in predvidevam implikacije odločitev, ki so vodile k razveljavitvi referenduma o drugem tiru, potem je vladavina prava storila velikanski korak k vladavini nazadnjaških kričačev, sovražnogovorcev, nestrpnih pridigarjev in zasmehovalcev. Kdaj in kje, če sploh kdaj, bo postavljena železna cesta med Koprom in Divačo me trenutno ne briga posebej. Od železnih rok cerkve in desničarjev pa smo imeli stoletja večinoma škodo.
Vladavina prava je dragocena. Toda ne sme biti neskončno draga.
Jure Aleksejev, Za misli, 15.3.2018

Deset let po začetku naše finančne krize je vprašanje Kdo je kriv za bančno luknjo? še vedno ali znova aktualno.
Jože P. Damijan ponovno razkriva neizprosna dejstva in identificira glavne krivce.

Zanimivo je, da skoraj deset let po izbruhu finančne krize v Sloveniji še vedno straši fantom bančne luknje. Problem je le, da se temu fantomu dodaja pridih misterioznosti in zarote. A stvari so relativno preproste, le številke je treba pogledati. Za številkami pa so tudi imena in odgovornosti zanje.
Bilanca stanja slovenskega bančnega sistema, 2002-2008 (v mlr. EUR):

Kot lahko vidimo v tabeli, se je »kreditni ples« začel po letu 2004. V letih 2002 – 2004 je bilančna vsota celotnega bančnega sistema dosegala le dobrih 85% BDP, kar je bistveno pod EU povprečjem. »Ples« se je začel z letom 2005. Tako se je med letoma 2004 in 2008 obseg bilančne vsote slovenskih bank kar podvojil. Povečal se je za 23.8 milijarde evrov ali povprečno za 6 milijard evrov letno. In od kod so prišle te silne milijarde? V glavnem z medbančnim kreditiranjem, skoraj 12 milijard evrov od tujih bank.
Slovenski kreditni bum se je torej zgodil v obdobju zgolj štirih let (2005 – 2008). Zakaj je prišlo do tega »kreditnega plesa«? Za pojasnitev ni treba posegati v nobeno ezoteriko ali na polje teorij zarot. Kreditnega buma niso sprožili “strici” ali “nadnaravne sile«. Pač pa se je kreditni bum sprožil zaradi kombinacije dejavnikov…
Pojdi na prispevek!

Dnevnik je pred dnevi (10.3.2018) objavil komentar z naslovom »Slovenija išče šefa delniške družbe«. Njegov avtor, Leon Magdalenc, obravnava v njem nadvse aktualen problem, ki ga imamo Slovenci, da namreč svoje države ne znamo upravljati. Zaradi tega smo njeni prebivalci močno prizadeti in če bomo pri sedanji praksi še dolgo vztrajali, bo nastalo škodo vse težje popravljati. Avtor ponuja tudi rešitev za to zadrego, njena osrednja vsebina pa je, da naj bi državo upravljali podobno, kot se upravlja velike delniške družbe, ki so v mnogočem upravljavsko celo bolj zahtevne od manjše države. Ideja je presenetljivo dobra, vendarle tako radikalna, da jo bo politika (pa tudi vsaj del stroke) preveč z lahkoto zavrnila. Sam se zato zavzemam za rešitev, ki je po učinkovitosti podobna, a ji je težje oporekati, ker se jo v praksi že dolgo uporablja in to zelo uspešno.
V mislih imam švicarski model oblikovanja vlade. Tudi ta vlada ima le 7 ministrov, ki jih predlaga po prejetih volilnih glasovih 5 najmočnejših strank (gre torej za uzakonjeno »veliko« koalicijo), naloge njenega predsednika pa opravlja eden od ministrov, vendar le z enoletnim mandatom. Prednosti te rešitve so predvsem: a)kolektivni vodstveni organ s 7 člani praviloma deluje učinkoviteje od številčno močnejših; b)vodje političnih strank niso motivirani sodelovati v vladi, v kateri ni prostora za avtokracijo in se jo tudi resno nadzira; zato dajejo pri izbiri njenih članov prednost osebam z ustreznimi menedžerskimi znanji in izkušnjami, s čimer dobi vlada značilnosti »tehnične« vlade c)parlament lahko vlado bistveno bolje nadzira kot v primeru običajne koalicijske vlade; d)rešitev spodbuja sporazumevanje in ne delitev družbe. Rešitev odločilno prispeva, da je Švica izjemno uspešna in socialno zgledno urejena država, ki kljub pestri nacionalni in verski sestavi skoraj ne pozna notranjih razprtij, s katerimi se sicer prav Slovenci tako močno obremenjujemo.
Pri nas se je parlamentarna demokracija izrodila v strankokracijo, to je v vladavino političnih strank, ki splošne interese države podreja interesom strank in njihovih klientelnih navezav, kar se med drugim odraža tudi v močni korupciji. Sedanja ureditev pa politiki očitno tako zelo ustreza, da se bo močno potrudila, da do njenih resnejših sprememb ne bi prišlo. Zato predlogi, o katerih razmišljamo v tem zapisu, za sedaj nimajo praktično nobenih obetov, da tudi v praksi zaživijo. Uspeh bo že, če vlada, ki jo bomo dobili po junijskih volitvah, ne bo slabša od sedanje, predvsem torej še bolj neoliberalno, to je v podporo osebnemu bogatenju in politični moči kapitala usmerjena. Če pa tudi na nekoliko daljši rok ne bo prišlo do resnih sprememb pri upravljanju države, jo bomo dobesedno zapravili. Da se to prepreči, je zmožna zagotoviti le še civilna družba, kar velja še predvsem za njene že delujoče širše organizacije, kot so sindikati, mladina in upokojenci.
S predlogom, ki ga navajam v gornjih vrsticah, sem se javno že nekajkrat oglasil, a s strani politike doslej nisem zaznal prav nobenega odziva. To niti ne preseneča: za to, da ohranjaš videz demokratičnosti, ideji, ki ji nisi naklonjen, v politiki ne gre javno nasprotovati, pač pa je primerneje, da jo ignoriraš in torej ravnaš, kot da je ni. Ta tehnika zavajanja javnosti je podobno učinkovita, kot tista, ki pravi, da desetkrat ponovljeno laž večina javnosti sprejme za resnico. Na te spretnosti kaže biti pozoren v naslednjih mesecih, saj se jih bo politika v tekmi za volilne glasove nedvomno spretno posluževala.
Andrej Cetinski, Sinteza, 10.3.2018