»Ko se bodo ljudje skupinsko zavedali svoje moči, se bo zgodovina premaknila iz mrliške vežice v evolucijski skok…«, W. Jager.

Piše Anton Komat, “duhovni aristokrat”:

Dragi bralec, ki te določajo EMŠO, številka osebne izkaznice in potnega lista, številka TR in davčna številka, ZZZS številka, uporabniško ime in geslo, PIN koda in druge kode ter mnoge registracijske številke, evidence, imeniki, zapisi, popisi, izpisi in izbrisi.

Tvoje življenje, ki se razteza od krsta do krste, naj bi bil voden projekt, strogo nadzorovan od številnih institucij, ki so ti izdale rojstni list, te oštevilčile, označile, potrdile, overile, fotografirale in ves čas snemale s skritimi kamerami, ti prisluškovale in odvzele prstni odtis, te spremljale na vsakem koraku, pri vsakem nakupu in prodaji, te davile z davki in grozile z izvršbami, in ki ti bodo na koncu izdale mrliški list, edini papir, za katerega ti ne po treba stati v vrsti pred okencem. Prisilili so te, da za vsak zidek in prizidek, gradnjo ali rušenje, dejavnost ali opustitev dejavnosti, odselitev in priselitev, nakup ali prodajo zemlje, vodovod, vodno zajetje ali vodnjak, priklop ali odklop elektrike, prodajo pridelkov, semen in zdravilnih zelišč, potrebuješ dovoljenje, sklep, odločbo, potrdilo, soglasje ali mnenje pristojnih organov.

Ob tem moraš poznati vseh 20.000 zakonov, predpisov, uredb, odlokov, pravilnikov, poslovnikov in statutov. Veš, da te nepoznavanje zakonov ne odreši odgovornosti, zato drago plačuješ odvetnike, notarje in ostale grajske pisarje, da ti povedo, kje si ga nevede polomil, in te rešujejo pred sankcijami, denarnimi kaznimi in zaporom. Moraš obdržati kakršnokoli službo, torej služenje nekomu, da sploh lahko preživiš. Ob tem trepetaš, da se ne znajdeš na cesti in to dobesedno, kajti brez mezde ni možno odplačevati hipotekarnih kreditov niti pokriti večnega minusa na kreditnih karticah. Bojiš se za svoje zdravje, ker veš, da hujša bolezen ali telesna poškodba lahko privedeta do konca kariere in invalidnosti. Ko pridejo otroci, te skrbi njihovo zdravje, možne stranpoti, šolanje in kasnejša zaposlitev. Skrbi te zdravje staršev, ker veš, da njihove oskrbe ne moreš plačevati, razen, če prodaš njuno stanovanje ali domačijo.

Nenehno ti pridigajo, da potrebuješ več znanja za večjo konkurenčnost, zato vse ljudi, tako sodelavce kot prijatelje in znance, gledaš kot tekmece, ki te ogrožajo. Ob vseh teh grozotah sodobnega sveta si sam, prekleto sam, s svojimi tesnobami in strahovi. Življenje ti postaja nočna mora.

Pred dobrima dvema letoma so na EIPF za MOP opravljali študijo o  ravnanju z odpadki. Študija je pokazala majhne razlike med dejansko slovensko in »evropsko« količino ustvarjenih komunalnih odpadkov, zato pa večje razlike med slovenskimi in »evropskimi« politikami. Slovenija ima nekoliko višje okoljske davke ter prenizke davke na odlaganje odpadkov, skupni stroški odlaganja pa so mnogo višji od »evropskih«. Najbolj ustrezen način obdelave, reciklaža, v Sloveniji sicer močno presega »evropskega«, a je očitno, da velik del reciklaže ni drugega kot kopičenje odpadkov v skladiščih raznih družb za obdelavo odpadkov. Edina  rešitev za velik del komunalnih odpadkov je njihovo sežiganje oziroma termična obdelava.

Rezultati študije prepričljivo kažejo, da je MOP s svojim sklicevanjem na »sistemske rešitve« in leporečjem o krožnem gospodarstvu povzročal ogromno gospodarsko škodo in da je ministrstvo najbolj krivo za ekološke nesreče v letu 2016 in 2017, ki so nastale zaradi kopičenja odpadkov, kar je posledica zavračanja termične obdelave, rešitve, ki jo uporabljajo v članicah EU. Mimogrede. Velika sežigalnica odpadkov je kar blizu centra Dunaja.

Takratna ministrica na MOP-u pa je  ugotovila, da je študija neustrezna in za MOP neuporabna. – beri prispevek prof. Jožeta Mencingerja-!

Predvsem zaradi politične korupcije in zlorabe javnih sredstev se Slovenija med 141 državami uvršča na rep. Zaseda 11. mesto. -/- Poslanci poleg plače prejemajo še med 500 in 800 evrov neobdavčenega(!) pavšala, a mediji o tej »neustavni davčni oprostitvi« ne poročajo, sporoča davčni svetovalec, mag. Ivan Simič.

Ob prisilni prodaji preveč kapitaliziranih bank in njihovih terjatev (tudi preko DUTB) si bomo davkoplačevalci povrnili kvečjemu tretjino stroškov sanacije, dve tretjini pa bodo skupaj s prodano državno srebrnino pospravili finančni skladi iz davčnih oaz. -/- Poslanci pa še vedno niso sprejeli Zakona o sodnem varstvu nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic, ki so jih izgubili ob bančni sanaciji. O dilemah glede prave ocene višine bančne luknje piše Bine Kordež.

Pred osmimi leti (maja 2011) smo v enem prvih Sintezinih prispevkov zapisali, da je skrajni čas za družbeno prenovo in soglasje za novo družbeno platformo. Kmalu za tem so naši sodelavci sporočali, da je prvi korak za izhod iz krize ta, da »z oltarja čaščenja snamemo boga kapitala s sinom dobičkom in na oltar postavimo človeka«.

Skrajnostni (neoliberalni) družbeni sistem, ki vse bolj prevladuje, zahteva brezkončno tekmovalnost, merilo uspeha je denar, družbeni ugled pa nagrabljeno bogastvo. Da boš to dosegel, moraš garati do roba in čez. In ko si na robu, ne smeš malo počiti, ampak se moraš še bolj truditi. To od tebe zahteva kapital, ki je sveta vladar in nedosegljiv.

Pohlep po bogatenju postaja splošna vrednota; poštenosti in tudi pravne države pa je vse manj; socialne razlike so vse večje; gospodarske krize postajajo vse manj obvladljive; naravno okolje nedopustno uničujemo; zaostrujejo se družbeni odnosi; mednarodna razmerja pa so vse manj obvladljiva. Države so vse slabši skrbnik interesov večine, svoje aktivnosti prilagajajo interesom kapitala in zadovoljevanju pohlepa po bogatenju. Posledica so na eni strani vse večje socialne razlike in apatičnost, na drugi pa nečloveška borba do izgorelosti in čez.

V šest minutni predstavitvi “To ni izgorelost, to je moralna poškodba!” slišimo, kako je to v zdravstvu.

Čeprav se to dogaja tudi drugje, so prav zdravniki poklicani, da med prvimi dvignejo glas: Prvi lahko razpoznajo bolezensko stanje in simptome »izgorelosti«, so izobraženi in sposobni zaznati korenine pravega zla, njihov družbeni ugled pa jim omogoča vplivanje, da pride do družbenih sprememb.

Miroslav Marc, SINTEZA, 23.3.2019

Nihče, prav nihče več (najmanj pa vlada) nima pravice spregledati problemov s pripravo in izvedbo vseh večjih investicijskih projektov.

.

Mislim, da nihče, prav nihče več (da ne omenjam posebej vlade) nima pravice spregledati, da imamo v naši državi velike in zmeraj večje probleme s pripravo in izvedbo vseh večjih infrastrukturnih projektov. Bolj kot se približuje izvedba projektov, vse bolj se kopičijo problemi, “vstajajo” skupine strokovnjakov, civilne iniciative, celo referendumi itd. In, vse bolj ob vsakem primeru prihaja do izraza, da projekti niso strateško premišljeni, oziroma odkrivamo strateške probleme. Zakaj? Zato, ker strategij na posameznih področjih razvoja države sploh nimamo oziroma so popolnoma neoprijemljive. Seveda so tudi problemi korupcije, ozkih skupinskih interesov, kratkoročnost računov posameznih vladnih oziroma strankokratskih skupin itd. Celo sodelovanje SDovih in SDSovskih (sicer kao političnih nasprotnikov) ekip pri tem doslej ni bil problem. Toda, vsi našteti problemi imajo osnovni vzrok v tem, ker strankokratske ekipe niso sposobne (oziroma niso zainteresirane ali ne želijo…) pripraviti strategij razvoja na posameznih področjih, tako, da bi potem tudi več zaporednih vladnih ekip lahko delalo prave korake za dosego teh strateških ciljev. Tudi prostor za korupcijo in ostale probleme bi se tako bistveno zožil.

Kako naprej? Moje mnenje je, da je odločilni faktor za spremembo teh procesov vsekakor vlada in (oziroma) njen predsednik. Predvsem predsednik vlade g. Šarec je po mojem mnenju doslej pokazal, da je zelo konkurenčen in uspešen v svojih (doslej večinoma pozitivnih) prizadevanjih na operativnem in taktičnem nivoju. Nisem pa še zasledil pravih strateških premislekov. Morda doslej tudi še ni imel dovolj časa in prostora (in pravih sodelavcev) za to. Morda nas bo (tudi) pri tem v prihodnjih mesecih pozitivno presenetil. Če so (oziroma bodo) kakršnikoli znaki, da bo stopil na to, tudi bolj strateško pot, mu je treba pri tem pomagati in z njim sodelovati. Mislim, da pri tem posebnega uspeha na daljši rok ne bo, če se predsednik vlade, skupaj s svojimi kolegi, ne bo bolj in zares oprl tudi na organizacije civilne družbe, ki na posameznih področjih delujejo.

Pomembno je zlasti: a) da se organizacije civilne družbe na posameznih področjih med seboj bolje povežejo in b) da se bolje organizira sodelovanje državne oblasti z organizacijami civilne družbe.

Organizacije civilne družbe so se doslej v posameznih primerih skoraj vedno prepozno odzvale. Praviloma šele takrat, ko je posamezen projekt tik pred izvedbo in tako stopa na “žulj” (ali samo zahteva spremembe določenih navad…) posameznih skupin strokovnjakov, krajanov, okoljevarstvenikov itd. V primeru projekta “Drugi tir DK” je vlada morda naredila korak naprej v zvezi s tem in je imenovala “Projektni svet za civilni nadzor” tega projekta. Težko je pričakovati, da bi imelo to večji vpliv za boljšo pripravo in izvedbo že tega projekta. Bolj pričakujem, da bomo odkrivali vse več problemov, zlasti strateških. Vzrok je v tem, da prave (v tem primeru prometne) strategije sploh nimamo in v tem, da je civilna družba (strokovnjaki in drugi zainteresirani) vključena prepozno.

Korake naprej v izboljšanju priprave in izvedbe takih projektov v naši državi (pod pogojem, da tako misli in namerava tudi ekipa s predsednikom vlade na čelu) moramo po mojem mnenju narediti tako, da institucionaliziramo ustanavljanje Svetov za civilni nadzor priprave in izvedbe takih projektov, s tem, da: (-1)-Take projekte (TEŠ-6, Drugi tir DK, Karavanški predor, Tretja razvojna os, itd.) pripravljamo na osnovi sprejetih pravih strategij za posamezna področja. (-2)-Svete za nadzor takih projektov imenujemo takoj po sprejetju oprijemljivih strategij (in ne šele v pripravi na izvedbo za nabiranje kratkoročnih političnih točk, ozko skupinskih finančnih in drugih koristi itd.) na posameznih področjih. (-3)-Svete za nadzor takih projektov imenuje parlament (in ne vlada!), s čimer bi vsaj v osnovi postavili temelj za dolgoročnejši pristop in bolj učinkovito delovanje organizacij civilne družbe v korist večine državljanov in narave.

Z zgornjim pristopom bi nas (Sintezo in druge resnejše civilno družbene organizacije, ki delujejo na dolgi rok) vladna ekipa prepričala, da zna in upa delovati dolgoročneje. Zato tudi (so)delujemo pri pripravi vrste projektov in pripravljamo tudi oporne točke za strategije na posameznih področjih. Prepričan sem tudi, da bi bil tak način (so)delovanja veliko bolj uspešen pri pripravi in izvedbi posameznih projektov in da bi celo odločilno pomagal pri uspešnem razvoju države v korist večine državljanov in narave in celo, da bi (tudi upoštevajoč velikost naše države) lahko odločilno prispeval k razvoju naše demokracije.

Milan Bajželj, član Programskega sveta Sinteze, 19.3.2019

GOSPOD ŠAREC, PRESEKAJTE GORDIJSKI VOZEL PRAVNIŠKEGA MANIPULIRANJA!

   Že dobro  leto teče pri nas srdita vojna med dvema slovenskima gradbenima družbama, Kolektorjem in GGD, in tujo konkurenco, za graditev druge cevi Karavanškega AC predora. Slovenski družbi na natečaju nista uspeli, saj niti cenovno niti  glede mednarodno priznanih referenc za gradnjo predorov nista konkurenčni, zato sta sprožili veliko pravno vojno, ki jo naša nedorečena zakonodaja dopušča skoraj v nedogled. Posledica je že polletna zamuda pri začetku gradnje, velika gospodarska škoda zaradi permanentnih zastojev pred sedanjim predorom, nesprejemljiva ekološka obremenitev Zgornje savske doline, vse bolj krvave ceste, mednarodni posmeh in erozija pravnega reda. Pa tudi izguba ugleda vaše vlade.

   V tej vojni so povsem spregledani slovenski gospodarski interesi, pravna logika, zdrav razum in moralne norme, pravne utemeljitve neprestanih pritožb na odločitve DARSa pa so vse bolj banalne, patološke in nesmiselne. Najhuje pa je, da tej vojni ni videti konca. Če bo tekla po sedanjih scenarijih, se lahko zamuda pričetka gradnje zavleče še za leto ali dve. Medtem, ko je avstrijsko podjetje na avstrijski strani že izkopalo preko 7oo m predora, mi nismo niti blizu izbora podjetja, ki naj bi delalo na naši strani. Koliko smrtnih žrtev na cestah pred sedanjim predorom bo še potrebnih, da bo prometni resor MZI priznal, da postaja objektivno odgovoren tako za zamude kot za gospodarsko škodo in vse bolj krvave ceste.

   Spoštovani g. Premier, edino vi lahko presekate ta gordijski vozel neskončnih pravnih prerekanj, pritožb in manipulacij, saj je očitno, da se vse to dogaja s tiho ali celo aktivno privolitvijo nekaterih politikov. Ustavite DKOM, ki je očitno interesno vpleten, in prepustite DARSU, da opravi izbor po svojih strokovnih kriterijih in predvsem s svojo polno odgovornostjo.

In to v velikem obsegu! Ali je bilo vse zakonito? Pričakujemo ukrepanje pristojnih državnih organov!

V letu 2013 smo v Sloveniji po navodilih Evropske centralne banke (ECB) in Evropske komisije (EC) ter pod neposrednim nadzorom Banke Slovenije (BS) izvedli obsežno bančno sanacijo.

Z vsem, kar je z njo povezano, je naša država utrpela nemajhno škodo, obilne koristi od tega dogajanja pa je požel in še vedno žanje tuji finančni kapital.

Posli, v katerih ena stran dobiva, druga pa le izgublja, so pogosto vprašljivi, tudi pravno, in tako je tudi v tem primeru.

Tega mnenja seveda nismo vsi; tako nas D. Hočevar v tekstu, ki ga je objavil v Sobotni prilogi Dela (9.3.2018) pod naslovom »Odločbe, imunitete in revizije«, prepričuje, da je BS v vseh aktivnostih, povezanih z bančno sanacijo, delovala pravno neoporečno in so zato zahteve za revizijo njenega ravnanja vse prej kot umestne. O tem, kako prav ima Hočevar, ne bom neposredno presojal, pač pa želim nekaj več povedati o družbeno-ekonomskih vidikih dogajanj, povezanih z bančno sanacijo.

V Sloveniji smo v letu 2012 dobili prevod knjige J. Perkinsa z naslovom »Izpovedi ekonomskega morilca«, v kateri ta prepričljivo predstavlja, kako kruto veliki finančni kapital zlorablja šibkejše, slabo vodene države. Te njegove prakse lahko po letu 2000 spremljamo tudi v Evropi. Najbolj tragično jih doživlja Grčija in o tem, kako se ji je to zgodilo, prepričljivo govori njen nekdanji finančni minister Varufakis v knjigi z naslovom »Je tu kakšen odrasel?«, ki je pred kratkim izšla tudi pri nas. Seveda Grčija ni bila edina tarča pohlepa finančnega kapitala. Ena priročnih je bila tudi Slovenija. Lotili so se nas načrtno, sistematično, seveda ob aktivni podpori BS in tudi domačih političnih oblasti. Celotni proces tega »podrejanja« Slovenije lahko razdelimo v tri faze:

1. Najprej je bilo potrebno državo temeljito zadolžiti v tujini. To jim je uspelo v letih 2004/08, ko so se zunanji dolgovi Slovenije povečali za 25 milijard evrov. Pretežno so bili to kratkoročni dolgovi gospodarstva, ki so bili v tujini najeti s posredovanjem domačih, največkrat državnih bank.

2. V naslednji fazi, to je po letu 2009, so tuji finančni upniki zahtevali pospešeno vračanje njihovih posojil. Tega pa podjetja-dolžniki niso zmogla in to je spravilo v resne težave njihove posrednike, to je domače banke. Država je bankam pri tem likvidnostno pomagala, potrebna sredstva pa si je oskrbela tako, da se je sama na veliko in drago zadolževala v tujini. Žal to ni zadostovalo in položaj bank se je še naprej tako slabšal, da se je bilo potrebno v letu 2013 lotiti njihove sanacije. Izvedlo se jo je pod taktirko ECB in EC, njen izplen, gledano z vidika interesov tujega kapitala, pa je trojen:

a) pretežni del privatnih dolgov iz obdobja 2004/08 je bil tujini bodisi vrnjen ali pa preoblikovan v visoko donosen in varen javni dolg Slovenije; leta 2008 je ta v neto znesku znašal 3,4 mlrd, leta 2014 pa 19,3 mlrd in za njegovo servisiranje (obresti) bomo letos namenili slabih 10% državnega proračuna;

b) velika zadolženost države krepi njeno poslušnost in tako je ob sanaciji bank Slovenija sprejela diktat, kaj vse mora storiti v interesu tujega kapitala; predvsem se je zavezala, da bo tujcem hitro, to je razumeti poceni, odprodala vse banke v državni lasti, pa tudi vrsto drugih, za tujino zanimivih podjetij (recimo osrednje letališče države);

c) zaradi prezadolženosti iz obdobja 2004/08 in vsega, kar je sledilo, so številna slovenska podjetja postala ugoden plen tujega kapitala.

3. Zadnjo fazo »podrejanja« Slovenije doživljamo sedaj. Postali  smo namreč družba, v kateri ima tuji kapital vse večjo moč, to pa nam dodatno slabi že tudi sicer šibke korenine lastne državnosti, ki jih najbolj najeda slabo upravljanje države. Sosedne države to že prepoznavajo kot priložnost, da lahko prično v našo škodo uresničevati nekatere svoje interese, tudi teritorialne.

Spričo zapisanega se da bančno sanacijo iz leta 2013 razumeti kot kronski dogodek v desetletnem procesu intenzivnega podrejanja Slovenije interesom tujega kapitala. Izvedlo se jo je, kot rečeno, ob aktivnem angažiranju ECB in EC. To njuno zavzetost je verjetno krepilo tudi to, da sta guverner ECB in takratni predsednik EC osebno povezna z enim od osrednjih akterjev finančnega kapitala, to je ameriškim velikanom Goldman Sachs. Ob vsem tem pa naj bi ECB, EC in BS, kot ugotavlja D. Hočevar, ravnale pravno povsem neoporečno. O tem, kako elastično je lahko pravo, ko deluje v interesu kapitala, se bo Hočevar lahko dobro podučil, če bo prebral v uvodu omenjeno knjigo Varufakisa. Pa tudi sicer njegove pravne razlage niso neoporečne, saj na primer za zaplembo podrejenih obveznic Banke Celje ni bilo nobene pravne osnove.

Andrej Cetinski, Sinteza, 11.3.2019

Naš zunanji sodelavec Drago Babič razkriva naloge »normalne« evropske države. Boleča izkušnja finančne krize izpred desetih let, ki je Slovenijo še posebej prizadela, nas spodbuja, da poiščemo take rešitve, ki bodo preprečile njeno ponovitev ali  vsaj omilile njene posledice. To je še posebej pomembno, ker je zadolženost podjetij kot glavni vzrok izbruha prejšnje krize, že porasla čez meje, ki so veljale pred letom 2008. Še posebej je zaskrbljujoče, ker ni videti, da bi svetovni politični in finančni voditelji v zadnjih letih našli prave odgovore za njene vzroke. Bodoča kriza se bo, tako kot prejšnja, pokazala najprej v finančnem sektorju…. Članek –>.

Ob tem pa se sprašuje tudi Komu bo služila BANKA SLOVENIJE.

Cestna povezava med Pakistanom in Kitajsko (1.300 km). Tunelčki na tretji razvojni osi, skozi Karavanke, drugi tir …, ki tako močno zaposlujejo našo  stroko so proti temu navadne mišje luknje. Strokovni nivo se lahko meri le po samovšečju ….

video

Evropska komisija in Evropska centralna banka napovedujeta tožbo proti Sloveniji zaradi pregleda v Banki Slovenije, ki so ga opravili slovenski organi pregona.

Zabeležka ugotovitev v zvezi s tožbo EU proti Sloveniji

V torek, 29.1.2019 in četrtek 31.1.2019 smo se predstavniki PS Sinteze sestali s predstavniki Združenjem malih delničarjev in predstavniki londonske odvetniške družbe glede vprašanja, kako ocenjujemo napovedano tožbo EK in ECB proti Sloveniji zaradi pregleda BS, ki so ga opravili slovenski organi pregona. Seveda smo obravnavali tudi vprašanje, kaj bi po našem mnenju  morala storiti Slovenija in drugi subjekti, ki jih ta tožba direktno ali indirektno zadeva.

   Po temeljiti razpravi so se izoblikovale naslednje ugotovitve:

1. Tožba ni samo brezobziren prikaz kapitalske moči nad institucijami majhnih držav-članic EU in poskus njihovega discipliniranja, temveč je tudi precedenčni poskus širitve moči ECB nad vsemi nacionalnimi institucijami, tudi tistimi v velikih državah članicah.
2. Prav iz tega razloga ne smemo povsem zanemariti možnosti, da ta tožba ne bo navduševala tudi drugih (velikih) članic, ki prav tako varujejo svoje bančne sisteme pred prehitro »internacionalizacijo« v smislu podrejanja centraliziranemu bančnemu nadzoru.
3. Če se hoče Slovenija uspešno soočiti s pritiski ECB, mora oblikovati učinkovit mednarodni pravni kolegij, ki ima izkušnje s tovrstnimi procesi, in obenem organizirati javno mnenje kot politični argument proti nasilju ECB. V nasprotnem primeru so njeni izgledi v tem procesu piškavi.
4. Če Slovenija izgubi tožbo na celi črti, ne bo prizadet samo njen zunanje-politični ugled, temveč bo to imelo negativne posledice na položaj in ugled vseh političnih institucij (US, DZ, Vlade) tudi v Sloveniji sami.
5. V primeru izgubljene tožbe bo ECB (verjetno) zasegla vse dokumente BS, ki zadevajo procese »dokapitalizacije bank« in njihove diktirane odprodaje. Z zasego teh dokumentov in njihovo opredelitvijo kot »zaupno gradivo, last ECB«, bodo ti dokumenti neuporabni tudi za druge procese – npr. za tožbe slovenskih razlaščencev in oškodovancev v procesih sanacije slovenskih bank.
6. Zato je tožba EK proti Sloveniji, ki na prvi pogled nima nič skupnega s prizadevanji razlaščencev za vrnitev pravic in/ali premoženja, še kako pomembna tudi zanje. V tem smislu bi se morali tudi razlaščenci organizirati, se opredeliti kot »stranka v postopku« v tem procesu in poiskati ustrezne pravne zastopnike.

V Ljubljani, 1. februarja 2019 

e