Konflikt med etikama demokracije in avtoritarizma ni edini razlog za nespravnost. Tudi pri oblikovanju vlade uporabljamo rešitev, ki politiko močno razdvaja – koalicijska vlada.
Več ali manj isti razlogi, zaradi katerih je naša demokracija vse bolj šibka, povzročajo tudi vse večjo razdvojenost družbe.
Politične razprtije = Neučinkovito upravljanje države.

Slovenci smo politično vse bolj razdvojeni. Vzroke za to nesrečno ravnanje pojasnjuje Iztok Simoniti v obsežnem tekstu z gornjim naslovom. Če sem ga pravilno razumel, naj bi bila težava predvsem v tem, da so naše spravne aktivnosti zasnovane na dveh različnih etičnih sistemih, med katerima pa je nepomirljiv konflikt. Eden od njiju je etika demokracije, ki prednostno zagovarja načelo, da si naj ljudje vodstvo (države, organizacije,..) sami izberejo, to pa mora zavzeto služiti njihovim interesom. Drugi je etika mon(ote)izma – osebno mi je bližje poimenovanje »etika avtoritarizma« -, njena temeljna usmeritev pa je, da se naj človek versko podreja edinemu bogu oziroma njegovemu namestniku na Zemlji, posvetno pa vrhovnemu vodji. Ključne vsebine etike demokracije so oblikovali protestanti in zato je med protestantsko in demokratično etiko veliko podobnosti, etika mon(ote)izma pa prednostno sledi usmeritvam katoliške Cerkve. Da si katoliška in protestantska etika nista ravno blizu, nam zgodovina nudi dovolj dokazov, razlike med njima pa se v tem času odražajo tudi v podpori, ki jo Cerkev daje avtoritarno usmerjenim politikam, največkrat v škodo demokracije.
Z gornjo razlago se da poleg težav, ki jih imamo Slovenci zaradi svoje razdvojenosti, bolje razumeti tudi nekatere druge aktualne pojave, s katerimi smo se in se še srečujemo predvsem v politiki. Recimo to, zakaj je med vojno slovenska Cerkev brez večjih zadržkov kolabolirala z avtoritarnim fašizmom, ali pa to, zakaj je demokratično upravljanje držav v protestantskih državah učinkoviteje kot v katoliških, kar je poleg drugega ena resnejših zavor pri uresničevanju čvrstejše integracije EU. Ta čas pa je za nas Slovence še posebno aktualna podpora Cerkve, s katero nedvomno lahko računa sedanji predsednik vlade pri uresničevanju svoje ambicije, da demokratično upravljanje države vsaj po vsebini nadomestil z avtoritarnim vodenjem.
Konflikt med etikama demokracije in avtoritarizma pa ni edini razlog za nespravnost nas Slovencev. Politične razprtije nam namreč poglablja tudi neučinkovito upravljanje države, zaradi katerega razvojno napredujemo veliko počasneje, kot bi objektivno lahko. Razlogov neuspešnega upravljanja je več, izpostaviti pa je primerno predvsem dva. Srž enega je organizacijski model demokratičnega upravljanja, za katerega smo se opredelili ob osamosvojitvi. Ta je šibak na dveh ključnih področjih, to je pri oblikovanju zakonodajne oblasti (volilni sistem) in pri oblikovanju izvršne oblasti (vlade). Aktualni volilni sistem namreč močno omejuje vpliv volivcev na sestavo parlamenta in je v bistvu nedemokratičen, pri oblikovanju vlade pa uporabljamo rešitev (koalicijska vlada), ki politiko močno razdvaja, ji otežuje upravljanje države in je tudi sicer močan avtonomen dejavnik družbenih razprtij. Obe ti sistemski ureditvi bi morali nadomestiti s takimi, ki ustrezajo demokratičnim zahtevam. (Švica nam je pri tem lahko odličen zgled). Žal se politika teh prepotrebnih sprememb ne loti, med drugim tudi zato ne, ker bi bile z njimi prizadeti interesi politike, katerih ravnanje je zasnovano na etiki totalitarizma.
Še nekaj besed o drugem dejavniku, ki nam slabi upravljanje države, to je neoliberalizem. Ta namreč tudi v politiki uveljavlja novo zvrst etike, ki neprikrito prakticira »nevrednote«, kot so laž, prevara in podobno. Neoliberalna in demokratična etika sta si močno narazen, kar pa ne velja v enaki meri za razmerje med neoliberalno in avtokratsko etiko. Drugače povedano, demokracijo danes spodjeda tako politika, ki temelji na avtokratski etiki, kakor tudi vse bolj aktivna neoliberalna etika. Zato je resno ogrožena, demokracija namreč. V Evropi najbolj v državah, ki nimajo daljših demokratičnih izkušenj in je v njih neoliberalizem pognal močne korenine, nudijo pa tudi ugodno okolje za razvoj politik, ki jih usmerja avtoritarna etika. Madžarska je lep primer za to.
Ugotavljamo torej, da več ali manj isti razlogi, zaradi katerih je naša demokracija vse bolj šibka, povzročajo tudi vse večjo razdvojenost družbe. Te razloge je potrebno dobro prepoznati, saj je pravilna diagnoza bolezni, kot vemo, osrednji pogoj za njeno uspešno obvladovanje. Današnjo demokracijo bomo namreč morali resno prenoviti (pozdraviti) in le tako jo bomo lahko ohranili; to pa je tudi najbolj zanesljiva pot (algoritem) za odpravo škodljive razdvojenosti nas Slovencev.
Andrej Cetinski, Sinteza, 28.7.2020

Ljubljana, 16. 7. 2020 | sporočila za javnost

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor se je danes na njihovo pobudo srečal z vodstvom Koalicije civilne družbe za prenovo SINTEZA -KCD. Predsedujoči Emil Milan Pintar s sodelavci je predsedniku republike predstavil pobudo za ustanovitev “Nacionalnega sveta za demokratizacijo” pri predsedniku republike, v okviru katerega bi bilo potrebno pripraviti predlog nujne in celovite prenove volilne zakonodaje.

Predsednik republike je poudaril, da je v prvi vrsti potrebno do decembra 2020 uveljaviti odločbo ustavnega sodišča glede volilnih okrajev. Izrazil je prepričanje, da bodo poslanke in poslanci v jesenskem času uspeli sprejeti ustrezne spremembe volilne zakonodaje. V nasprotnem primeru bi se, kot je opozoril v svojem nagovoru državnemu zboru 18. junija letos, znašli v položaju, ko ne bo mogli izvesti verodostojnih volitev in bi nas to pahnilo v ustavno pravno krizo in politični kaos. Po uresničitvi ustavne odločbe pa je mogoče in primerno razmišljati tudi o korenitejših spremembah volilnega sistema v Sloveniji. Sogovorniki so se strinjali, da se ponovno srečajo v jesenskem času.

Poročilo o sestanku s Predsednikom g. Borutom Pahorjem na temo volilne zakonodaje so pripravili E.M. Pintar, M. Marc in M. Maček.

Boris A. Novak ob predlogu medijske zakonodaje

DIREKTORATU ZA MEDIJE PRI MINISTRSTVU ZA KULTURO RS
Spoštovani, v vednost vam pošiljam malo francosko balado “Kruljenje pri koritu Državnega zbora Republike Slovenije ob sprejemanju novih medijskih zakonov”.
Vaš predlog in način njegovega sprejemanja v Državnem zboru po pičlih štirih dneh javne razprave sta sramotna.
Evo, ujel sem zadnji dan javne razprave in Vam pošiljam svoje mnenje.
Bodite tako prijazni in prepošljite moje sporočilo in pesem ministru dr. Vasku Simonitiju, ki sem ga pred leti s protestnim pismom javno vzel v bran pred sodnim preganjanjem, in državni sekretarki dr. Ignaciji Fridl Jarc, za katero obžalujem, da posoja svoj obraz tej kriminalni raboti.
Na dan, ko bo vaša ušiva vlada padla, bom odprl steklenico najboljšega francoskega šampanjca.
Slovenska kultura je k sreči močnejša kot janšistična eksekutiva.
Ste že malicali? Dober tek!

prof. dr. Boris A. Novak, pesnik,
Prešernov nagrajenec za življenjsko delo,
izr. član SAZU,
podpredsednik Mednarodnega PEN-a

KRULJENJE PRI KORITU DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE OB SPREJEMANJU NOVIH MEDIJSKIH ZAKONOV

Ker je slovenski narod len in glup,
ga nima smisla obremenjevati
s pezo odločanja. Dajmo mu obljub,
pa ne preveč, ker že zdaj leži v vati!
Zakoni se sprejemajo poleti;
dopustnike se zlahka da okrasti.
V Državnem zboru je lepó Zdravljico peti,
saj glupi narod nas častí in části.

Kantina DZ ima izbran menu: od žup
in lososa kot predjedi prek omlet in
rostbifa do solat in sadnih kup,
pa kup’co žlahtnega, žveplanega v kleti
škofije. Cena? Javno RTV zapreti,
privatno pa podpreti! Komunajzarskim pošastim
naj pušča kri Slovenska tiskovna agentura!
Kultura? To smo mi! NAS naj se častí in části!

V štirih dneh prebrati tak špeh, šit, kup
papirjev, ni mogoče. Naši so brodeti,
opozicijskim strankam pa ta kost, past, strup!
Požrtvovalno bomo zmagali, prešteti
glasovi ZA bodo v prihodnjih letih
garant, da NAŠI vladi ne bo treba pasti.
Nato nas čaka najlepše vseh poletij,
saj glupi narod nas častí in části.

Jeseni spet garanje na banketih,
obramba naroda pred rdečimi pošastmi!
To kanimo junaško v nedogled početi,
saj glupi narod nas častí in části.

Metod di Batista:
Vlada RS je začela zelo močne aktivnosti v smeri intenziviranja velikih infrastrukturnih investicij v Sloveniji. Zadnji čas! Več kot desetletna suša na tem področju je velika napaka preteklih vlad in razlog za zaostajanje Slovenije v razvoju!
Osnovne odgovornosti vodji projektov so: organizacija projektnega teama, vključno s kadrovanjem; izvedba projekta v postavljenem roku in za postavljeno ceno; izpolnjevanje pogodbenih obveznosti vseh izvajalcev; zagotavljanje predpisane funkcionalnosti in kvalitete izvedenih del.
Te odgovornosti pomenijo izjemen psihični pritisk na odgovornega vodjo, ki mora vseskozi hoditi po robu. Udobno uradniško življenje z vsemi varovalkami (daleč od roba) ne omogoča uspešne in učinkovite realizacije. Zato morajo imeti vodje projektov poleg osnovnih kompetenc in izkušenj tudi izjemen pogum in entuziazem za opravljanje težkih nalog.
Znano je pravilo, da noben velik projekt ni končala ista ekipa kot ga je začela.
To dejstvo je potrebno imeti pred očmi, ko se kadruje najbolj odgovorne za realizacijo projektov.
Ker je to zelo rizična služba jo je potrebno zaupati ljudem, ki ne kalkulirajo kako bodo mirno preživeli do penzije in so prestrašeni, da si zaradi morebitnih »napak« ne uničijo kariere. Torej pogumni, izkušeni, kompetentni in neobremenjeni z bodočo kariero so pravi ljudje za zagon velikih projektov!

Avtorski prispevek Metoda di Batista

Tomaž Mastnak je 24.6.20 pod gornjim naslovom v Dnevniku objavil zanimiv in aktualen komentar. Aktualen zato, ker je fašizem politični sistem, ki si ga večina ne želi, a se nam po vse bolj pogostih znamenjih obeta, če se mu ne bomo dovolj odločno zoperstavili. V tem bomo uspešnejši, če fašizem dobro prepoznamo. Mastnak nam ga v svojem komentarju razgrinja z vidikov, ki so aktualni v ZDA, v našem okolju pa so njegove pojavne oblike lahko tudi drugačne. Zato naj ne bo odveč, če v naslednjih vrsticah povem nekaj o tem, kako ga sam dojemam, pa tudi o razlogih, zaradi katerih nas ta problematična politična ureditev ogroža.
Prejšnje, to je dvajseto stoletje, so močno zaznamovali konflikti med tremi velikimi politično ekonomskimi sistemi, to so bili fašizem, socializem sovjetskega tipa in kapitalizem. Razlikovali so se predvsem po dveh prvinah, to je po načinu upravljanja države, in drugič po vlogi, ki jo je v družbi imela privatna lastnina (kapital). Fašizem in komunizem sta uveljavila enostrankarski politični sistem in sta državo upravljala totalitarno, države kapitalizma pa se je upravljajo po modelu parlamentarne, to je večstrankarske demokracije. Po drugem od omenjenih kriterijev, to je pri privatni lastnini, pa so bile razlike med tremi sistemi take: socializem privatne lastnine ni dopuščal in tudi ne tržnega gospodarstva; fašizem je privatno lastnino poznal, a je njen vpliv na upravljanje države politično omejeval; v kapitalizmu je bila privatna lastnina bistvena prvina njegove ureditve, a je država njeno družbeno moč močno omejevala, z visokimi davki pa tudi drugimi mehanizmi (močan javni sektor, državo lastništvo podjetij, dobro delujoča parlamentarna demokracija, močna pravna država, pravice zaposlenih do soupravljanja podjetij,..).
Od treh obravnavanih sistemov je bil najbolj problematičen fašizem zaradi svoje nestrpnosti in nasilja do drugačnih, še predvsem pa zaradi njegove agresivnosti do drugih držav. Slednja se je kruto udejanjila v drugi svetovni vojni, ki jo je fašizem sprožil in bil v njej tudi poražen. Zaradi krutosti, ki jo je v vojni izvajal (pa ne zgolj zato) večina ljudi danes fašizem dosledno zavrača kot še sprejemljivo družbeno ureditev; izjema so glede tega najpogosteje osebe, ki so značajsko naklonjene nasilju nad drugačnimi, saj jim fašizem to vrsto potreb odlično zadovoljuje.
Tudi socializma kot sistema danes skoraj ne poznamo več. Ta je bil opuščen pred tremi desetletji predvsem zato, ker po ekonomski učinkovitosti ni bil sposoben tekmovati s kapitalizmom, zaradi nedemokratičnosti pa ga tudi prebivalstvo ni dovolj podpiralo. Njegovo konkurenčnost je najbolj omejevalo to, da gospodarstva ni tržno organiziral. Pravkar navedeno velja za socializem sovjetskega tipa, ne pa tudi za samoupravni socializem, ki ga je poznala Jugoslavija. Ta je namreč razvila obliko tržnega gospodarstva, ki je bilo posebno po tem, da so lastniške funkcije v podjetjih izvajali zaposleni, avtoritarnost sicer ohranjenega enostrankarskega sistema pa je uspela z nekaterimi inovacijami (delegatski sistem političnega upravljanja) pomembno omehčati. Samoupravni socializem je obetal, da bo kapitalizmu lahko uspešno konkuriral, a se ga je pred tremi desetletji ob razpadu Jugoslavije tudi opustilo.
Od treh obravnavanih sistemov je torej preživel le kapitalizem. Pred ostalima je imel pomembne prednosti: državo je demokratično in učinkovito upravljal, bil je ekonomsko učinkovit in za večino socialno sprejemljiv. Žal pa danes ni več tak. Danes poznamo namreč več njegovih tipov, od katerih izstopata predvsem dva, to sta neoliberalni in kitajski kapitalizem. Neoliberalni kapitalizem se od prejšnjega razlikuje predvsem po tem, da se je v njem opustilo velik del rešitev, s katerimi se je omejevalo družbeno moč privatne lastnine oziroma kapitala.(Primer: najvišja davčna stopnja na dohodek je bila leta 1961v ZDA 91%, danes pa je 37%). Zaradi tega se je v škodo demokracije bistveno okrepil vpliv kapitala na upravljanje države, poledice pa so predvsem dvojne: močno je oslabela demokratičnost in učinkovitost upravljanja neoliberalne države, družba pa je za večino nesprejemljivo socialno razslojena. Zgodilo pa se je še nekaj, zaradi česar je prizadet tudi kapital: kot posledica slabega upravljanja neoliberalne države je resno prizadeta konkurenčnost njenega gospodarstva. Pravkar našteto govori v prid oceni, da doživlja neoliberalizem resno krizo sistemske narave. Zaznavamo jo tudi v Sloveniji, najbolj pa se odraža v slabem upravljanju države, kar ljudem močno poslabšuje kakovost življenja.
Zgoraj navedeno pa ne velja za kitajski kapitalizem. Ta se je razvil iz prejšnjega socializma, in sicer tako, da je ohranil enostrankarski politični sistem, uvedel pa je na privatni lastnini zasnovano tržno gospodarstvo. Sistem se dokazuje z ekonomsko učinkovitostjo in po konkurenčnosti vse bolj prekaša neoliberalni kapitalizem. Čeprav ni demokratičen in ustvarja velike socialne razlike, ga večina prebivalstva očitno dobro sprejema in podpira, vsaj za sedaj.
Za obvladovanje krize, v katero je zašel neoliberalizem, se nudita predvsem dve možnosti. Ena, za kapital še sprejemljiva, je ta, da se – tudi po zgledu Kitajske – pri upravljanju države oslabljeno demokracijo nadomesti z avtoritarnim vodenjem. S tako rešitvijo se v formalno še vedno demokratični državi aktivirata dve ključni prvini (nedemokratično upravljanje države in na privatni lastnini temelječe tržno gospodarstvo), na katerih je bil zasnovan fašizem. Gre za novo zvrst fašizma, ki se od prvotnega razlikuje predvsem po tem, da ohranja formalno demokracijo. Tudi fizično ni tako nasilen in agresiven, kot je bil njegov prednik, ima pa vse potrebne nastavke, da to lahko hitro postane. Proces porajanja te vrste fašizma lahko že nekaj časa spremljamo v nekaterih evropskih državah, pod sedanjo vlado pa se nam to pospešeno dogaja tudi doma, v Sloveniji.
Predvsem z izjemo tistih, ki so značajsko naklonjeni nasilju nad drugačnimi, večina našega prebivalstva z zaskrbljenostjo spremlja spremembe v političnem upravljanju, ki jih uvaja sedanja vlada, in to se v protestih ob petkih na viden način tudi odraža. Lahko smo zadovoljni, da je tako, saj nam to izboljšuje možnosti, da z neoliberalizmom povzročeno krizo upravljanja države namesto s fašizacijo saniramo po drugi poti, to je s temeljito prenovo demokracije. V sistemu političnega upravljanja je zato potrebno več stvari spremeniti, še predvsem naslednje: 1.bistveno je potrebno okrepiti vpliv volivcev na sestavo parlamenta; 2.sedanji model oblikovanja vlade, ki politiko in s tem tudi družbo močno razdvaja, je potrebno nadomestiti z modelom, ki deluje povezovalno; 3.radikalno je potrebno omejiti pristojnosti vladajoče politike pri kadrovanju v javnem sektorju in državni upravi.
Od naštetih sprememb naj bi eno, to je spremembo volilnega sistema, na zahtevo ustavnega sodišča izvedli še letos. Če bomo to storili na način, kot nam za sedaj predlagajo politične stranke, bo to tako skromen prispevek k sanaciji krize naše demokracije, da z njim nevarnosti »fašizacije« ne bomo zmanjšali. Prenove demokracije se je torej potrebno lotiti veliko resneje in bolj temeljito.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 30.6.2020

Nihče, niti histerični pisci tvitov niti plačani samozvani novinarji me ne bodo prisilili, da bom ostal tiho!

Predsednik Uefe Aleksander Čeferin v posebni oddaji na televiziji Slovenija.

Kako vidi Slovenijo iz Švice:
“Naša država je čudovita, to je država, kjer jaz želim živeti, hkrati je tudi država, kjer vidim eno veliko razdeljenost, kjer vidim imaginarne delitev na podlagi ideologije, ki je že davno pase. To je del, ki me malo žalosti. Vidim državo, ki ima čudovito naravo in nadarjene, pametne ljudi, ki so lahko uspešni kjerkoli na svetu.”

Glede domnevnega vabila v politiko s strani nekdanjega predsednika Milana Kučana:
“To mene osebno ne more prizadeti, bolj bi bil razočaran, če bi me tovrstni ljudje hvalili. Me pa razočara, da je netenje sovraštva postalo ene vrste nacionalni šport. Da se s tem ukvarjajo politiki in nekateri resda marginalni mediji, a vseeno so neke vrste mediji. Na žalost me predsednik Kučan ni poklical, bi se pa z njim z veseljem pogovarjal, saj je pameten človek in ga spoštujem, a me ni poklical niti drugače nagovarjal k političnemu udejstvovanju. Mene neposredno politično udejstvovanje ne zanima. Bom pa vedno povedal svoje mnenje, nihče, niti histerični pisci tvitov niti plačani samozvani novinarji me ne bodo prisilili, da bom ostal tiho in da ne bi povedal svojega mnenja o državi, ki jo imam rad in si je nima nihče pravice lastiti. Nihče nima pravice reči, država sem jaz, nihče nima pravice reči, samo moje mnenje bo obveljalo, nihče nima pravice reči, vsak tisti, ki se z mano ne strinja, ga je treba uničiti. Proti temu se bom boril,”

Nedavno nas je predsednik vlade presenetil s prošnjo za poravnavo, ki jo je naslovil na EK (ECB). Po njej naj bi EK (ECB) odstopila od pregona tako imenovanega vdora policije v računalnike Banke Slovenije. To je vsaj nenavadno ravnanje. Če kdo, bi, morala za poravnavo prositi ECB.
Že pred leti sem med drugimi (nisem bil edini) tudi v PP predlagal, da Slovenija toži ECB in Evropsko komisijo zaradi škode, ki sta jo povzročili ob sanaciji bank v letu 2013 skupaj s takratnim guvernerjem BS Jazbecem in v sodelovanju s takratnim ministrstvom za finance ter slovenskimi oblastmi. Takratni sklic parlamenta je po tekočem traku prejemal in v zakonih uveljavljal navodila, ki so jih kar po elektronski pošti pošiljali nižji uradniki Evropske komisije. Ne gre spregledati, da sta ECB in EK takrat prisilili Slovenijo, da bančno luknjo ocenjujejo tuji ocenjevalci in da tuji ocenjevalci ocenjujejo tudi zastavljeno premoženje. Kako je šlo, je dobro znano. Med drugim sta dva tuja ocenjevalca bančne luknje, res z različnima metodama, prišla do razlike v višini 1.6 milijarde evrov. A nihče posebno pa ne Banka Slovenije ni vprašal, od kod tolikšna razlika; enostavno so sprejeli višjo oceno. Tudi ocenjevanje vrednosti zastavljenih nepremičnin so tuji ocenjevalci ocenili tako, da so se peljali mimo stavb podjetij in jih ocenili s pogledom. Tako smo prišli do številke, ki je daleč presegla vse dotedanje škode v slovenskem gospodarstvu, ki jih ni bilo malo. Posledica »sanacije« je bila tudi razprodaja slovenskih bank. Kaže, da za to ne bo nihče odgovarjal. Guverner Jazbec je bil celo nagrajen z odpravnino in službo v ECB, kjer naj bi skrbel za varnost evropskega bančnega sistema. To, da zdaj naša vlada prosi ECB za poravnavo, ker naj bi slovenska policija pregledovala kriminalne posle, pa je skrajna neumnost, ki ga je sposobna samo država, ki je dejansko nekakšna kolonija. To, gospodarsko gledano, tudi smo, saj smo prodali skoraj vse, kar je bilo vrednega. A prošnja za poravnavo je tudi simbolna gesta, ki si jo velja zapomniti.
Jože Mencinger, Sinteza, 25.6.2020

Hvala gospod Andrej Bolčina:
ISKRENO, NATANČNO, POKONČNO.
Vsem naslovnikom pa:
ZAMISLITE SE IN UKREPAJTE DOSTOJNO(!).

Politična stranka je biznis. Slovenija je majhna državica. Stranko lahko ustanovi že malce večja družina z razvejano socialno mrežo prijateljev. 200 podpisov je potrebnih in že poimenujete novo stranko s svojim imenom in priimkom ter pridevkom »lista«,« moder« ipd. Če pridete do tu ste že uspeli. Postanete izven parlamentarna stranka in država do vas v imenu demokracije razveže mošnjiček. Pridobili ste si vstopnico in pomembnost.
1,6 milijonov volivcev imamo v RS, a na volišča jih prihaja le približno polovica. Za vstop v parlament – in s tem do odločanja v našem imenu – zadostuje 4% ali 32.000 glasov. Držite pesti, da marsikateri volivec pride na volišče brez očal ali pa sploh ne ve kaj tam počne in ne pozna ne vas, ne drugih imen z volilne liste. Če imate polno in blago zveneče ime, ki gre v ušesa in ste vsaj povprečnega videza, imate že kar precej možnosti, da pridete v parlament.
Filmi režiserja Coste Gavrasa in Pričevalci na RTV SLO 1 nam odstirajo pogled, kako se je imenovalo funkcionarje v zmagovitih povojnih revolucionarnih režimih. Mladega revolucionarja pokliče strankarski komite in ga postavi na mesto ministra za področje o katerem se mu niti ne sanja, z napotilom: »Znajdi se!« Natanko takšen način kadrovanja imajo politične stranke še danes.
Živimo v poosebljeni strankokraciji katere namen je prigrabiti čim večji kos ostanka državne pogače zase oz. za svojo stranko, ki se skorajda praviloma ponaša z vašim imenom. V državi premoremo le še malo premoženja, a ritualni obredi političnih strank ostajajo enaki.
Mesto premierja vedno pripada predsedniku zmagovite politične stranke. Predsedniki koalicijskih strank morajo biti ministri, da ne bi nagajali in metali polen pod noge. Da imajo mir pri plenjenju svojega ministrskega fevda morajo marsikaj postoriti skupaj na ravni vlade npr; iz procesa odločanja umakniti strokovnjake posameznih področjih, ki vedo, kako bi morali procesi potekati ; imenovati več komisij na ministrstvih in formirati medresorske komisije z lojalnimi političnimi kadri; med komisijami zabrisati vse meje pristojnosti in odgovornosti; najeti zunanjo svetovalno ali revizorsko podjetje, ki za plačilo vedno izdela strokovno mnenje, ki je všeč naročniku – plačniku.
Ko je to postorjeno se legalna gostija plenjenja lahko prične. No, včasih je potrebno prej še sprejeti kakšen zakon v DZ, kar ne predstavlja nobene ovire. Tako je bilo leta 2013 po bankah, tako je danes pri nabavi mask in ventilatorjev.
Če preletimo, kdo vse je bil premier v RS vidimo, da je paleta široka; od zgodovinarja in geografa do dr. in mag. ekonomije, politologa, dr. prava, igralca in obramboslovca. Še bolj zanimiv je pregled zasedbe ministrskih mest, ki jih je kar precej. Tu prednjačijo predavatelji fakultet, ki se sprehajajo med profesuro in ministrskim položajem tako, kot potniki na podzemni železnici. Ko postane vroče odstopijo in se vrnejo k svojemu mandarinskemu delu na fakulteti, ki je v domeni njihove rezervacije. Kljub včasih zelo čudnim ukrepom cena dr.-ex-ministra po vrnitvi z ministrskega položaja na fakulteto samo še zraste.
Pri imenovanju fakultetnih kadrov na ministrske položaje delajo vsi napačne ocene o sposobnostih imenovanih. Predavati študentom, poznati teorijo in risati diagrame na podlagi podatkov izvršenih dejstev je nekaj povsem drugega, kot operativno izvajanje in vodenje ministrstva, ko skoraj nobena naloga ali nastala situacija ni zapisana v učbenikih. Posledično živimo v neuspešni državi.
Imamo pravna orodja proti tistim, ki oškodujejo državo in državljane, a jih zavestno ne uporabljamo. Če pa že uporabimo pravno sredstvo, je njegova izbira garant za neuspeh. Zakaj?
Kazenski zakonik zahteva od tožnika, da povzročitelju oškodovanja dokaže naklep in prejeto korist, kar je skorajda nemogoče.
V civilno odškodninski tožbi OZ in ZGD zahtevata le dokaz o višini povzročene škode in kdo je povzročitelj, ki je dolžan škodo povrniti.
Malokdaj se v državni upravi ali javnih gospodarskih družbah odločajo za tožbo proti tistim, ki so državi ali gospodarski družbi povzročili škodo. V primeru korektne in dosledne raziskave bi tožniki našli same sebe v luči plenilca ali vlogi strokovnjaka, ki ne ve in molči. Zato sledi namerna raba neprimernega pravnega sredstva. Vložena tožba po KZ je sodno zavržena ali zastara. Volk cel in koza še malce bolj obžrta.
Problem, ki ga imamo v Sloveniji je vse bolj očitna neverodostojnost vseh političnih strank. Ko premier, kot predsednik neke stranke, sprejema škodljive odločitve, to kompromitira celotno stranko. Ko se ista zgodba brez posledic ponovi nasprotni politični opciji povprečni državljani nehamo hoditi na volišča.
Kaj bi bilo potrebno storiti, da se zaupanje državljanov obrne v pozitivno smer?
Noben predsednik politične stranke ne bi smel postati premier ali minister. To še posebno velja za majhne države, ki jih politično obvladuje strankokracija. Mesto premierja in ministrov je strokovno. Zaradi takega določila stranke ne bi več vztrajale pri tako velikem številu ministrov in ministrstev, kot jih imamo zdaj.
Stranka, ki zmaga na volitvah imenuje premierja, ta pa ekipo ministrov, ki jih sam tudi odstavlja. DZ tako pridobi na moči in suverenosti nasproti izvršni veji, ki jo predstavlja vlada. Pametna stranka imenuje strokovnega premierja iz gospodarskega sektorja, ki prispeva največ k BDP države. Takšno osebo je potrebno plačati najmanj s trikratnikom njegove plače, ki jo je imel v gospodarstvu, ter mu po prenehanju funkcije zagotoviti življenjske pogoje, zaradi katerih mu ni potrebno iskati druge službe. Isto velja za ministrski zbor, ki lahko šteje od 6-8 ministrov.
Politične stranke premierja in ministre nadzorujejo glede spoštovanja zakonodaje in uspešnosti države. V primeru, da kateri od njih oškoduje državo verjamem, da so politične stranke dovolj močne, da bodo proti taki osebi izpeljale odškodninsko oz. kazensko tožbo. Tudi v primeru nepravilnosti ministra ali premierja nobena od političnih strank ne bo izpadla, kot koruptivna ali sokriva za dejanja oškodovanja.
Če vprašate, kaj v takem sistemu počno politične stranke je odgovor: » Veliko v korist državljanov in države.« Npr. UTD je politična odločitev, izbira kakšno energetsko oskrbo bomo razvijali v Sloveniji, ali bomo vzpostaviti novo domačo bančno industrijo, letalstvo, prehrambno industrijo itd…To so politične odločitve.
Najpomembneje je, da nas državljane politične stranke prepričajo, da delujejo enotno za dobrobit Slovenije in so verodostojne, ne pa da so vazali tujega kapitala ter v svoji šibkosti in nesposobnosti ropajo domače investitorje in lastno državo, kot se to od leta 1991 dalje permanentno dogaja
Predlagani sistem deluje v Švici in je zelo uspešen. KZ jim ni potrebno uveljavljati, ker premier in ministri delajo visoko strokovno v korist vseh državljanov in države. S tem dajejo zgled vsem zaposlenim v javni upravi.
Pri nas imamo sistem, ki centralizira in združuje politično odločanje skupaj z izvršilno funkcijo v roke strankokracije t.j. posameznih liderjev strank, brez kakršnega koli nadzora državljanov- volivcev.
Zato dajem glas:
1)Za spremembo družbenega sistema. 2)Za ločitev državljanske politične volje, ki se preko političnih strank odloča v DZ od strokovnih nalog vodenja vlade, ki ima izvršilno funkcijo. 3)Za ustavno prepoved imenovanja vodilnih funkcionarjev političnih strank na izvršilno strokovno mesto v vladi t. j.; ministrskega predsednika, ministra ali sekretarja v vlade.
V prispevku so objavljena osebna stališča avtorja, Borisa Jazbeca – prejeto: 2.6.2020

Pismo dostavljeno 5. junija 2020

V SINTEZI-KCD ocenjujemo, da se gospodarsko-politična situacija v Sloveniji hitro poslabšuje. Število podjetij, ki so v velikih težavah, narašča, povečuje se število brezposelnih in državljanov na robu revščine, hitro pada zaupanje državljanov v politične stranke in institucije države. Javno nezadovoljstvo, ki ga izraža vse več ljudi, narašča, pri tem pa je tudi vse več znakov, da bo na te proteste sedanja vlada odgovorila s pravnim nasiljem, kot ga v samostojni Sloveniji ne pomnimo. To bi (bo) situacijo samo poslabšalo in pričakovati moramo, da bo pravnemu sledilo fizično nasilje in politična nestabilnost.
Prepričani smo, da je eden glavnih razlogov za naraščajočo gospodarsko in politično nestabilnost nekompetenten DZ, ki je produkt neustreznega volilnega sistema. To postaja toliko očitneje, od kar v DZ deluje nekakšna interna »borza nenačelnih prestopov«. V teh razmerah ocenjujemo, da je mešetarjenje strank za zgolj kozmetične popravke tega sistema zgodovinska napaka, ki bo nastopajočo krizo samo poglobila in podaljšala. Če kdaj, potem zdaj, še pred naslednjimi volitvami, nujno potrebujemo temeljito demokratično prenovo volilnega sistema, ki bo ponovno odprla vrata kompetentnim strokovnjakom z državniško integriteto. Očitno je namreč, da je sedanja politična nomenklatura, tako leva kot desna, izčrpana, brez razvojnih vizij in elana. V njej se že desetletja ni uveljavil noben državnik. Seveda pa politične stranke (deloma pa tudi poslanci) temu nasprotujejo, saj bi to omejilo njihove možnosti manipuliranja z volivci.
Mešetarjenje in kupčkanje političnih strank glede spremembe volilne zakonodaje lahko preseže samo Vaša odločna akcija in avtoriteta. S tako pobudo se na Vas obračamo že četrtič v zadnjih mesecih. Zakaj? Ker smo tudi v SINTEZI-KCD, tako kot vse večja večina državljanov Slovenije, prepričani, da je to naloga Predsednika države. Če Predsednik v taki situaciji vsesplošnega nezaupanja v politične stranke njihovega sprenevedanje ne preseka, če misli, da to ni potrebno ali da tega ne zmore, potem svoje zgodovinske naloge in obveznosti ni opravil.
Ankete kažejo, da je preko 80 % vprašanih državljanov prepričanih, da je volilni sistem slab in neustrezen. Tega glasu državljanov politične stranke nočejo slišati. Na katero stran se boste postavili Vi, g. Predsednik? Na stran svojih državljanov ali na stran diktature političnih strank, torej strankokracije? In kaj ostane državljanom, ki jim je politika ukinila možnost referenduma, se polastila medijev in zlorablja pravni sistem in organe pregona zoper osnovne pravice državljanov, njihovega legitimnega mnenja pa ne želi ne slišati ne upoštevati? Protesti in državljanska nepokorščina. Ali še kaj več?
Zadnjo rešitev vidimo v takojšnji ustanovitvi »Nacionalnega sveta za demokratizacijo«, katerega jedro bi sestavljali strokovnjaki in drugi predstavniki civilne družbe, ne predstavniki političnih strank. Samo takemu gremiju lahko zaupamo, da bo pripravil predlog nove volilne zakonodaje, ki bo presegala parcialne in pritlehne interese obstoječih političnih strank po vladanju, po oblasti zaradi oblasti same. Še najbolje pa bi bilo, da bi mu tako delo omogočili z vzpostavitvijo začasne »tehnične vlade«. Slovenci potrebujemo in zaslužimo odgovorno upravljanje države in skupnega; tega od sedanje vlade zaradi njene primarne usmerjenosti na ideologijo in »zgodovinsko maščevanje« ne moremo pričakovati, zamenjava te z neko enako nekompetentno drugo vlado pa tudi ničesar ne rešuje. Demokratska prenova volilne zakonodaje je zato nujna, saj načrtovani kozmetični popravki sedanje prav gotovo ne bodo ne zagotovili ne omogočili uspešnega razvoja Slovenije.
Spoštovani g. Predsednik, nujno Vas prosimo za (krajši) sestanek, na katerem bi Vam lahko podrobneje predstavili idejo Nacionalnega sveta in argumente zanjo. Za razumevanje se Vam vnaprej zahvaljujemo in pričakujemo Vaš skorajšnji odgovor.