2. Demokracija in država

Neposredna demokracija, volilni sistem, politični sistem, civilna družba

Hrvatje imajo državo

Imajo dolgoročno vizijo. Izvaja jo vsaka vladajoča garnitura.
Imamo Slovenci državo?

PROLOG
IBM odpira klicne centre za komunikacijo z uporabniki. Med kandidatkami za vzpostavitev novega centra za tehnično podporo je bila tudi Slovenija, a se je IBM po presoji odločil, da dejavnosti ne bo pripeljal v Slovenijo. IBM-ov klicni center bo na Hrvaškem.
Oktobra 2015 je IBM vzpostavil kontakt z vlado RS, agencija Spirit je pripravila izračune investicije in z upoštevanjem možnega koriščenja različnih možnosti in vzpodbud so se številke gibale od 50 do 1000 visoko kvalificiranih delovnih mest. Po predstavitvi možnosti se je IBM brez pojasnila odločil za Hrvaško. Razlog slutimo v pojasnilu vlade RS: »davčne obveznosti v Sloveniji nikakor ne morejo biti predmet parcialnih dogovorov.«
POSEL TISOČLETJA
Hrvaška se bo vpisala na svetovne energetske zemljevide in postala regionalna sila in generator stabilnosti v regiji.
Ni prav pogosta diplomatska praksa, da bi se sosednji državi ovajali pred tako visokim predstavniškim telesom kot je Organizacija združenih narodov. V moderni Evropi bi takšen poizkus zelo težko našli. Pa se je vendar zgodil. Hrvaška je pisala posebno pismo državam članicam OZN in na prav svojevrsten način opozorila na vlogo Republike Slovenije v postopku iskanja rešitve dolgoletnega mejnega spora. Prav zaradi nenavadnosti in politične svojevrstnosti takšne odločitve, se velja vprašati o razlogih.
CELOTEN ČLANEK

Je volilni sistem vzrok krize?

Prof. Miran Mihelčič se čudi, da največja vladajoča stranka (SMC) še ni izpolnila zelo pomembne predvolilne obljube o uvedbi »boljšega« volilnega sistema in kar vztraja pri »že vse od leta 1992 začasnem«, ki namesto demokracije razvija in vzdržuje strankokracijo nemalokrat okuženo s korupcijo. Prof. France Bučar je zapisal, da v normalni parlamentarni demokraciji predstavlja Parlament splošni in simbolni center družbene ureditve, a je pri nas to vlogo izgubil, saj se najpomembnejše odločitve sprejemajo izven parlamenta.

Je obstoječi volilni sistem res tako škodljiv? In zakaj je tako mamljiv?
Poosamosvojitvena vodstvena “elita” je prevzela vlogo in družbeno strukturo, ki jo je za svoje potrebe vzpostavil bivši režim in s tem dobila nenadzorovano moč. Za stvarno tranzicijo v nov model upravljanja družbe in države ni bila zainteresirana. Sprejemala je le tiste spremembe, ki krepijo njeno moč. Tako je z razvojem novih finančno-gospodarskih centrov prišlo do povezovanja politične in gospodarske “elite” za skupno obvladovanje države. A “elita” ne sme biti odvisna niti od volivcev. Volitev pa se ne more preprosto ukiniti. In tako so si politične stranke relativno neodvisnost od volivcev zagotovile s prikrojenim volilnim sistemom.
Dosegle so, da je prešel izbor kandidatov za parlament izključno v njihove roke. Kdor bi se kakorkoli uprl volji politične stranke ali vsaj pokazal določeno samostojnost mišljenja, se lahko poslovi od politične kariere. Preprosto ne pride več na strankino kandidatno listo. A stranke so poskrbele tudi, da je poslansko mesto zelo dobro plačano ter hkrati kandidirajo ljudi, ki so eksistenčno odvisni od poslanske plače. Tako je neodvisnost poslanca v stalnem soočenju z voljo stranke in pod sankcijo izgube družbenega položaja. Poslanec je ujetnik stranke in če se zgodi, da glasuje v nasprotju s pričakovanji, je to že razlog za svojevrsten političen škandal. Dokaz, da je poslanec brezmočna lutka v rokah strankinega vodstva je že »koalicijski dogovor«. Iz tega dogovora so poslanci že povsem izločeni, saj dogovor temelji na predpostavki, da stranke v celoti obvladujejo svoje poslance, sicer bi bil dogovor brezpredmeten.
»Začasni(!)« volilni sistem je tako pripeljal do neposrednega zanikanja ideje parlamentarizma, saj brez svobode poslanca ni parlamenta. Strankarski establišment zavezuje svoje poslance, kako bodo glasovali, ne glede na izrecno ustavno določilo, da poslanci niso vezani na nikakršna navodila. In tu gre za bistveno. Poslancem je odvzeta opravilna sposobnost, parlament pa je le zelo draga kulisa za podeljevanje pravne obveznosti tistemu, kar so že pred tem zlobirali v neformalnih omrežjih in se dogovorili na koalicijskem vrhu. Na široko so odprta vrata dogovarjanju o pomembnih vprašanjih brez in mimo vsakršne odgovornosti in ob veljavnem volilnem sistemu tudi brez političnih sankcij, saj so volivci povsem nemočni.
Dokler ne bomo vzpostavili možnosti, da bodo poslanci v parlamentu usklajevali različne interese v skupno korist in preprečevali uveljavljanje posameznih interesov na škodo celotne skupnosti, ne bomo imeli normalnega družbenega razvoja in tudi uspešne parlamentarne ureditve ne. Da bo imela država na svojem vrhu uspešen Parlament, moramo najprej začeti spoštovati ustavno določilo o poslančevi neodvisnosti, kar pa je v direktnem nasprotju s primarnim interesom političnih strank. Ključni izvor slovenske upravljavske, razvojne in splošne družbene krize je prav »deformiran« volilni sistem, ki ne omogoča širšega zajema kvalitetnih kandidatov, niti vpliva volivcev na izvolitev ljudi s pripoznano integriteto.
Brez močne prisile dobro organiziranih civilnodružbenih aktivnosti politične stranke volilnega sistema v lastno škodo ne bodo spremenile nikoli. Kaj šele, da bi to storile prostovoljno! Zadnjega takega poizkusa civilne družbe, ki je pod vodstvom ZDUS s 5.700 podpisi vložila v parlamentarno proceduro predlog za spremembo zakona o volitvah (objavljeno v Poročevalcu DZ z dne 29.3.2013) so se stranke ubranile. Kritična masa »civilnodružbene prisile« je bila prešibka. A brez spremembe volilnega sistema ni izhoda iz naše razvojne, družbene, gospodarske,… krize ??!! Kaj še čakamo? Do spremembe mora priti. Le »civilnodružbena prisila« mora še narasti.
Miroslav Marc, SINTEZA, 30.4.2016

Zmota na zmoto – katastrofa

Dr. Maks Tajnikar je v Delu objavljeni članek začel z mislijo: “Evropa in z njo Slovenija živita v svetu zmot. A če ljudje preveč zmot vzamejo za svoje, je to lahko nevarno?” Naslovil ga je: ZMOTA NA ZMOTO – KATASTROFA.
Sintezin član Andrej Cetinski komentira:

Če nam zdravje opeša, najprej ugotovimo, zakaj se nam je to zgodilo, in šele za tem se odločamo o načinu zdravljenja. Tega pravila se pri upravljanju uspešnih podjetij dosledno držijo, bolj redko pa se tako ravna pri upravljanju države. Pri slednjem se namreč že po pravilu kot zmotno opredeljuje večino tega, kar je počela predhodna vlada, še posebno če ta pripada drugemu političnemu taboru kot aktualna vlada. Rezultat takega početja je – če ostajamo znotraj domačih logov -, da Slovenci svojo državo vse prej kot dobro upravljamo. O zmotah, ki jih pri tem pogosto spregledamo, je v prispevku z gornjim naslovom spregovoril dr. Maks Tajnikar. Da se je tega lotil, je pohvalno. Verjamem tudi, da Tajnikar dopušča, da njegove diagnoze v vseh pogledih niso neoporečne in zato z razumevanjem sprejema opozorila, kje morebiti ne razmišlja najbolje. Eno od zmot je v članku naslovil »zmota o korporativnem upravljanju«, njeni razlagi, ki jo navaja, pa sam ne pritrjujem. Ker gre za pomembno upravljavsko vprašanje, naj ne bo odveč, če svoje poglede o tem konkretneje predstavim.
Tajnikarja razumem tako, da naj podjetje upravljajo njegovi lastniki. Ker je vladnim ministrom zaupana vloga zastopnika »državne lastnine«, bi ti morali imeti ključno vlogo pri njenem upravljanju. Mi pa smo jih, citiram Tajnikarja, »umaknili na varno, napravili prazen prostor, kjer bi morali sedeti lastniki, podjetja pa prepustili zmedenemu gospodarjenju«. V nadzornem svetu (NS) našega državnega holdinga (SDH) res ne sedijo ministri, to ima Tajnikar prav, zato pa je vseh 5 njegovih članov izbrala in imenovala vlada, tako da si je težko predstavljati, da bi tak NS ne uresničeval interesov lastnika oziroma v tem primeru njega predstavnika, to je vlade. V ureditvi, ki jo uporabljamo pri upravljanju državnega premoženja, torej ne vidim zmote v takem smislu, kot jo opredeljuje Tajnikar.
S Tajnikarjem se vsebinsko očitno razhajava v izhodiščnem pogledu, kdo naj upravlja velika podjetja. Tajnikar to vlogo prepušča lastnikom, sam pa dajem prednost rešitvi, ki jo preizkušeno uspešno uporabljajo Nemci. Ključne sestavine njihove ureditve (ponavljam: v večjih podjetjih) so te:
– 50% upravljavske moči v NS imajo lastniki. Če ima podjetje širši družbeni pomen, država poskrbi, da so širši interesi tudi lastniško ustrezno zavarovani, konkretno tako, da je država neposredno ali pa preko zveznih dežel ali večjih mest v podjetju lastniško udeležena. Za varovanje splošnih interesov praviloma zadostuje že 30% lastniški delež. (Dva primera: Nemški Telekom: država 31% lastnik; Fraport – tudi lastnih našega Brnika: deželna vlada 31%, mesto Frankfurt 20% lastnik).
– 50% upravljavske moči v NS majo zastopniki interesov dela, ti pa se delijo v tri veje: a)predstavniki širše organiziranih, od vodstva podjetja neodvisnih sindikatov b)predstavniki v podjetju zaposlenih; c)predstavnik vodstvenih delavcev podjetja.
Spričo pestre sestave so NS v večjih nemških podjetjih številčno bogati in imajo po zakonu 20 članov. Neredko imajo NS še stalne svetovalne organe, v katerih delujejo ugledni gospodarstveniki. (V svetovalnem organu Fraporta jih je kar 17.). Je pač tako, da je upravljanje ključni dejavnik uspešnosti podjetja in malokaj je dražje od slabega upravljanja.
Zaradi prostorskih omejitev le še nekaj mnenj:
– Nemčija je gospodarsko ena najbolj uspešnih in socialno dobro urejenih držav. K temu uspehu nedvomno odločilno prispeva domišljena sistemska ureditev upravljanja njihovih podjetij.
– Spričo sistema upravljanja, ki ga imajo, in ob smiselno urejenem solastništvu nosilcev splošnih interesov v podjetjih splošnega pomena, so ti interesi pri upravljanju nemškega gospodarstva primerno upoštevani, to pa je pomembno za njegovo konkurenčnost.
– Slovenija bi ravnala razumno, če bi nemški model upravljanja podjetij in privatizacije več ali manj v celoti prevzela za svojega in ga torej ne bogatila z lastnimi inovacijami. Njen jutrišnji gospodarski razvoj bi bil v tem primeru za gotovo veliko uspešnejši, kot bo sicer.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 23.4.2016

Volilni sistem in civilna družba

K pismu Mirana Mihelčiča »Sprenevedavi NE ustavnemu določilu«, ki je bilo objavljeno v Delu, 17.2.2016.
V javnosti kroži podatek iz znane javne raziskave (V. Godina), da kar 87% državljanov RS s sedanjo demokracijo ni zadovoljnih. Demokracija se usodno začenja z državno zborskimi volitvami, ki ga določa veljavni volilni zakon. Zadnje volitve po tem zakonu so prinesle zelo nizko volilno udeležbo (le 51,73 %!?) – ljudje so velikokrat povedali, »da nimajo koga voliti!«
Sedanji volilni sistem (po »začasnem« zakonu iz leta 1992 !?) »proizvaja« dokazane pomanjkljivosti: skoraj ena četrtina volilnih okrajev danes nima svojega predstavnika v DZ, tam pa sedijo poslanci, ki so prejeli sorazmerno malo glasov volivcev – v primerjavi s tistimi, ki so jih prejeli precej več… Glavna pomanjkljivost sedanjega volilnega sistema pa je ta, da po večinskem javnem mnenju proizvaja najslabši »strankarkokratski« politični sistem v Evropi.
Slabosti sedanjega volilnega sistema se je pred zadnjimi volitvami leta 2014 očitno zavedala tudi nova stranka Mira Cerarja (SMC), saj se je nato v koalicijski pogodbi znašla zaveza po spremembah.
Predstavljam si, da so s temi spremembami mislili na to, da bodo volivci s svojimi interesi bistveno bolj vplivali – kot pa le stranke – nemalokrat okužene s korupcijo in ozkimi strankarskimi potrebami. Vendar Cerarjeva vlada do danes (še) v ničemer ni uresničila svoje volilne zaveze.
Vsakemu slovenskemu »aktivnemu državljanu« je jasno, da bi se moralo nekaj bistvenega spremeniti v volilnem zakonu, da bi se lahko onemogočila sedanja samovolja vodstev političnih strank, ki v nasprotju s slovensko ustavo (!) onemogočajo izražanje volje večine volivcev.
Že nekajkrat je bil podan predlog predstavnikov civilne družbe (ki je bil tudi neuspešno poslan v državno-zborsko proceduro), katerega bistveno določilo je:» vsak volivec ima dva glasova na volitvah za Državni zbor: enega za želenega kandidata iz svojega volilnega okraja in drugega za kandidata politične stranke«. Na ta način bi lahko bistveno omejili monopol političnih strank, ki se kaže kot usodna »rak rana« Slovenije.
Nova skupina civilne iniciative bo zelo verjetno sprožila množično akcijo podpisovanja za »Avtorizirano večinsko javno mnenje« (AVJM), ki naj bi predstavljala pritisk večinske javnosti na »sedanjo ponavljajočo se volilno prevaro«.
»Če Mohamed ne pride h gori, bo gora prišla k Mohamedu.«
Vito Šoukal, Sinteza, 23.4.2016

Levica in desnica – Dvojajčna dvojčka

Vlado Miheljak v Mladinini kolumni, ki jo je naslovil Dvojajčna dvojčka, analizira in primerja slovensko levico in desnico. Sestavek začne: »Desnica mi je na neki sprevržen način všeč. No, je pretežno odvratna, a visoko predvidljiva in stanovitna. Levica mi ni všeč. Je sicer pretežno simpatična, a popolnoma nepredvidljiva in nestanovitna. Pri desnici veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in to tudi praviloma dobiš. Neredko v dvojni porciji. Pri levici tudi veš, kaj lahko pričakuješ od nje, in tega praviloma ne dobiš. Desnica praviloma izpolni pričakovanja, tudi tista najbolj negativna; levica jih praviloma ne izpolni…« Več: komentar196-DVOJAJČNA DVOJČKA - slika
In Milan Bajželj mu replicira:
Vlado Miheljak, kot običajno, tudi v tem prispevku odlično komentira aktualne politično strankarske razmere pri nas. Ne strinjam se le z zaključkom. Oziroma bolje, upam, želim si…,da v tem zaključku nima prav.
Po mojem mnenju ni bila »največja napaka IDS oziroma ZL, da se je prebila v parlament«. In, da »če hoče preseči parlamentarna pravila in aritmetiko, bo to morala storiti zunaj parlamenta.« Preboj ZL v parlament je bil lep uspeh. Z vsemi »nastavljenimi« posebnostmi ZL. Koalicija treh strank plus še posebej 4. skupina. Komplicirano, ampak uspeh je bil.
Napačno pa je bilo, da se ključni akterji takoj po volitvah niso potrudili, da bi še poglobili in organizacijsko še okrepili skupno organizacijo (ZL) tako, da bi še naprej krepili identiteto posameznih strank in 4. skupine.
Ni res, da te stranke in 4. skupina med seboj niso kompatibilni. Zelo so lahko kompatibilni. Tako programsko, kot generacijsko itd. Res pa je, da je tako strukturo težje uspešno upravljati in voditi na način, da bo sodelovanje boljše in skupni rezultati (na volitvah itd.) še boljši.
Torej gre za vprašanje sposobnosti sodelovanja in vodenja k skupnim ciljem, ne pa za »kompliciranost sodelovanja«, kot sporočajo nekateri aktualni prvaki in prvakinje ZL.
Je nekaterim združevanje na silo izhod v sili?
Upam, da je možno nadaljevanje tako, da sicer lahko pride do združitve strank in 4. skupine v eno novo stranko, vendar na način, da se naprej razvijajo identitete posameznih akterjev. Če to ni možno, potem morajo ti akterji nadaljevati s koalicijo in njeno nadaljnjo izgradnjo. Vsakodnevno, načrtno in zelo organizirano. Ne šele z nekakšno koalicijo v sili pred naslednjimi volitvami.
Vodilni posamezniki, ki ves problem vidijo v tem, da je »usklajevanje prekomplicirano«, pa morajo spoznati, da gre sicer res za zahteven proces, vendar pa, da je uspešnost sodelovanja v tem procesu stvar sposobnosti ključnih akterjev za sodelovanje.
Ali morda kdo misli, da je sedanjo strankokratsko parlamentarno demokracijo mogoče nadgraditi (izboljšati!) na enostaven način?
In, če ni mogoče, da se »komplicirano sodelovanje« nadomesti z ambicioznim in uspešnim sodelovanjem k novim ciljem ZL, potem ima pač Vlado Miheljak ponovno in v celoti prav.

O vzrokih slovenskega primitivizma

Prispevek, ki ga je pod gornjim naslovom objavil F. Drenovec, prepričljivo odslikava razmere, v katerih je Slovenija. Za večino njenega prebivalstva je danes slabše, kot je bilo pred desetimi leti, še bolj pa zaskrbljuje, da se nam v prihodnje ne obeta nič boljšega, prej nasprotno. Osrednji krivec za to neveselo zgodbo je vse bolj neoliberalno upravljanje države. Ta tip upravljanja namreč državo prednostno izrablja za zadovoljevanje interesov bogatih, glavne žrtve takega ravnanja pa so socialna in pravna država ter njena splošna ekonomska učinkovitost. Namesto neoliberalnega potrebujemo torej drugačno upravljanje države, to je tako, ki se bo odlikovalo po učinkovitosti in poštenosti, usmerjeno pa bo v zadovoljevanje interesov večine prebivalstva. V Evropi smo v drugi polovici prejšnjega stoletja tako državo že poznali.
Spremembe v upravljanju države, ki jih potrebujemo, najlažje izvedejo socialno naravnane politične, intelektualne in ekonomske elite. Te smo pred desetimi leti še imeli, a so po Drenovcu do te mere poniknile, da danes z njimi ne gre več računati in prav zato naj bi bil naš prihodnji razvoj vse prej kot obetaven. Sam verjamem, da še vedno lahko izvedemo spremembe, ki se bodo odrazile v drugačnem, to je bolj kvalitetnem upravljanju države. Za ta namen potrebujemo predvsem drugačne sistemske rešitve v politični ureditvi, konkretno najbolj naslednje tri:
1. Nov volilni sistem, ki bo omejil sedanjo moč vodij političnih strank, da odločilno vplivajo na to, kdo bo stranko zastopal v parlamentu, in to moč prenesel na volivce. Predlog za to potrebnega zakona je pripravljen – njegova vsebina se zgleduje po dobri nemški praksi – in že nekaj let v parlamentu čaka na sprejem, vendar politične elite zgledno skrbijo, da se to ne zgodi.
2. Spremembe v sistemu upravljanja državnega premoženja. Aktualni sistem je eden najšibkejših členov naše družbeno-ekonomske ureditve, saj resno zmanjšuje ekonomsko učinkovitost državnega premoženja, spodbuja in omogoča različna zelo škodljiva koruptivna ravnanja, zaradi njega pa trpi tudi suverenost države. Vse poskuse, da bi to upravljanje uredili recimo po nemškem vzoru, je politika doslej preprečila, slej ko prej predvsem zato, ker sedanja ureditev še kako ustreza nekaterim domačim in tudi tujim interesnim navezam, saj jim omogoča hitro bogatenje.
3. Spremembe v sistemu oblikovanja vlade. Sedanja ureditev, poznana kot »koalicijska« vlada, je problematična pa tudi zgodovinsko preživeta. Bistveno boljša rešitev je »velika« koalicija, ki jo na primer že več desetletij uspešno prakticira sosednja Avstrija, zadnje čase pa tudi Nemčija. Še učinkovitejši je tip velike koalicije, ki ga uporablja Švica in ta verjetno bolje od vsega drugega, kar danes pozna svet, zadovoljuje potrebe po demokratičnem in učinkovitem vodenju države. Razum nam torej veleva, da na mesto sedanjega modela oblikovanja vlade uvedemo rešitve, ki so se drugod že izkazale za bistveno boljše.
Če bi bili pred desetimi leti uvedli gornje sistemske spremembe, Slovenija zagotovo ne bi bila v tako klavrnem stanju, kot nam jo slika Drenovec. Da tega nismo storili, je pomemben uspeh neoliberalizma, saj se šibka država, torej njeno slabo upravljanje, uvršča med osrednje pogoje za njegovo prevlado. Uspeh so mu omogočile politične elite, pri čemer je nemajhno vlogo s svojo ideološko zmedenostjo, neenotnostjo in pasivnostjo odigrala prav politična levica.
Ni pa še vse izgubljeno. Še vedno namreč ni prepozno, da namesto z vedno novimi strankami upravljanje države okrepimo s sistemskimi spremembami, ki dobro podpirajo njeno učinkovito, etično in socialno delovanje. To naj bi bila ta čas prednostna naloga levo usmerjene politike tudi zato, ker nam sicer grozi, da se bo sedanja neoliberalna prevlada razvila v novodobni fašizem. V teh aktivnostih naj bi levo politiko učinkovito podpirala tudi civilna družba; še predvsem velja to za dve njeni veliki organizaciji, to sta zvezi sindikatov in upokojencev.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 25.3.2016

EU zahteva izvajanje sanacijskih ukrepov

priporoča: privatizacijo, izboljšanje poslovnega okolja, fiskalno konsolidacijo in strukturne reforme

Zaradi ukrepov v preteklih letih se je gospodarska slika Slovenije izboljšala, a naloga še zdaleč ni končana. Za spopadanje z ekonomskimi izzivi bo treba ukrepe pogumno nadaljevati, so prišli v Ljubljano sporočit predstavniki evropske komisije.
Gospodarstvo predloge Bruslja podpira
Z Gospodarske zbornice Slovenije so sporočili, da gospodarstvo številne predloge evropske komisije podpira, sploh potrebo po znižanju visoke stopnje administrativnih obremenitev in izboljšanju delovanja javne uprave, kar po nepotrebnem odvrača domače in tuje investitorje. “Nekateri poudarki poročila EK so standardni za vse države in se omenjajo že nekaj časa, kot je denimo potreba po večji vzdržnosti pokojninskega in zdravstvenega sistema. Tu si ne smemo zatiskati oči, saj je Slovenija označena kot država z enim največjih tveganj za fiskalno vzdržnost med vsemi državami članicami. Poleg tega sistem dolgotrajne oskrbe ni sistemsko urejen ter nima opredeljenih virov financiranja,” dodajajo.
Bruselj v poročilu predlaga Sloveniji nadaljevanje privatizacije, fiskalne konsolidacije, prestrukturiranja bančnega sektorja in podjetij ter izboljšanje poslovnega okolja, pokojninsko in zdravstveno reformo ter reformo trga dela. »Za ukrepanje je nujen politični pogum bolj kot prej, saj ljudje pravijo, da ni več krize. A ni še vse narejeno,« je poudaril István P. Székely iz evropske komisije.
Minister za finance Dušan Mramor je obljubil več ukrepov za prestrukturiranje bank in podjetij, izboljšanje poslovnega okolja, krepitev fiskalne stabilnosti in strukturne reforme. Državni sekretar na ministrstvu za delo Peter Pogačar pa je napovedal, da bodo aprila predstavili belo knjigo o dolgoročni vzdržnosti pokojninskega sistema in paket ukrepov na trgu dela.
Številne predloge evropske komisije gospodarstvo podpira, so poudarili na Gospodarski zbornici Slovenije. Generalni direktor GZS Samo Hribar Milič je poudaril: »Za krepitev gospodarske rasti potrebujemo sistemski trojček ukrepov: zagon investicij; davčno razbremenitev dela; odgovorno politiko javnih financ.« Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnske jame, pa je opozoril, da je končno treba ukrepati: »Nenehno analizirano in razpravljamo o tem, kaj je treba narediti, a se nič ne zgodi.«
Bela knjiga o pokojninah pred predstavitvijo
Slovenija ima malo zasebnih naložb, veliko podjetij v državni lasti, tveganje javnofinančne vzdržnosti je največje med vsemi članicami Evropske unije, v poslovnem okolju so še vedno ovire, so nekatere pomanjkljivosti, na katere opozarja evropska komisija.
V Bruslju priznavajo, da je Slovenija naredila mnogo pozitivnih ukrepov, ki so jo pomaknili od roba bankrota v gospodarsko rast, ki je ena najvišjih v Evropski uniji. »Letošnja makroekonomska analiza je zelo pozitivna. A zdaj ni časa za počitek ali samozadovoljstvo. Ugodne makroekonomske razmere je treba izkoristiti za nadaljnje strukturne ukrepe,« je danes komentiral vodja predstavništva evropske komisije v Sloveniji Zoran Stančič.
István P. Székely, ki je v generalnem direktoratu evropske komisije za gospodarske in denarne zadeve pristojen za Slovenijo, je opozoril na nizko stopnjo tujih neposrednih investicij v Sloveniji: »Veliko je treba narediti za izboljšanje poslovnega okolja, saj so ovire še vedno velike. Podjetniki bodo izboljšanje nagradili z investicijami.« Poudaril je tudi nujnost privatizacije in nadaljnje fiskalne konsolidacije. Ker bo lanski primanjkljaj – po zagotovilih finančnega ministrstva – zagotovo pod tremi odstotki BDP, bo za Slovenijo končan postopek čezmernega primanjkljaja, a to je po mnenju iz Bruslja samo prvi korak na poti k fiskalni vzdržnosti. »Slovenija se med vsemi državami članicami srečuje z največjim tveganjem za fiskalno vzdržnost,« je opozoril Székely in poudaril nujnost pokojninske in zdravstvene reforme. Prebivalstvo se v Sloveniji stara hitreje kot v večini držav članic, kar pomeni večje stroške za pokojnine, dolgotrajno oskrbo in zdravstvo ter manj zaposlenih, ki bodo prispevali v sistem.
Mramor: Evropska priporočila podlaga za ukrepanje
»Kako naj se odzovem na poročilo, ki je tako pozitivno?« se je na predstavljene ugotovitve odzval finančni minister Dušan Mramor in poročilo komisije označil za zelo dobro podlago za aktivnosti, ki jih je treba še izvesti. Minister je obljubil nadaljnjo privatizacijo in konsolidacijo bančnega sistema, davčno razbremenitev dela, zmanjševanje administrativnih bremen na davčnem in gradbenem področju, postopno odpravo strukturnega primanjkljaja, zdravstveno reformo, reformo visokega šolstva in posodobitev javne uprave.
Državni sekretar na ministrstvu za delo Peter Pogačar se je strinjal, da je staranje prebivalstva ključno tveganje za dolgoročno vzdržnost javnih financ v Sloveniji: »Zavedamo se, da bo potreben celovit pristop k temu demografskemu izzivu ne le na področju pokojninskega sistema, ampak tudi na področju zdravstva, dolgotrajne oskrbe in na trgu dela.« Ministrstvo bo aprila predstavilo nabor ukrepov za dvig zaposlenosti starejših in zmanjšanje njihove dolgotrajne brezposelnosti, hkrati pa bodo predstavili belo knjigo o dolgoročni vzdržnosti pokojninskega sistema: »Zgolj dvigovanje upokojitvene starosti ne bo zadostovalo, če se bomo hkrati spopadali z majhnim deležem starejših na trgu dela. Z belo knjigo pa želimo širši javnosti ponuditi predloge možnih ukrepov za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti pokojninskega sistema in primernih pokojnin. V beli knjigi bodo opredeljene možne rešitve glede financiranja pokojnin, kako zagotoviti primerne pokojnine in kakšna bo dolgoročna vloga drugega stebra.«
GZS: Treba je omejiti apetite javnega sektorja
Z Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) so sporočili, da številne predloge evropske komisije podpirajo, predvsem znižanje visoke stopnje administrativnih obremenitev in izboljšanje delovanja javne uprave, kar po nepotrebnem odvrača domače in tuje investitorje.
Ob tem opozarjajo: »Slovenija je še vedno država, ki zahteva poglobljen pregled. Čeprav bomo prešli iz korektivnega dela v preventivni del, to ne pomeni, da so poti za večje plače javnih uslužbencev odprte. Letos naj bi se gospodarska rast umirila, zato opozarjamo, da je treba omejiti apetite javnega sektorja po zvišanju mase in višine plač.« Generalni direktor GZS je poudaril, da Slovenija za krepitev gospodarske rasti potrebuje »sistemsko trojico ukrepov: nov zagon investicij, davčno razbremenitev dela in odgovorno politiko javnih financ«.
Profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Sašo Polanec je dejal, da razmere pri delovni in pokojninski zakonodaji »niso tako akutne«. Po njegovem mnenju je potrebna nadaljnja razdolžitev gospodarstva: »V tem procesu lahko banke na pameten način zmanjšajo obseg danih kreditov, ki je bil prej prevelik. Težava je bila zlasti koncentracija posojil v določene velike investicije, ki niso imele dobrih ocen neto dodanih vrednosti projektov. Pot za rast se odpre, takoj ko delaš nekaj inovativnega, novega, ko dviguješ produktivnost. Takšne trende je bilo že zaznati. Rast z izvozom je edina smiselna, dokler se gospodinjstva ne razdolžijo ali, bolje, dokler se jim ne povečajo razpoložljivi dohodki. Za zadnje pa moramo več ustvarjati.« Polanec pri tem vidi vlogo države, ki lahko pomaga z odpravo nesmiselnih administrativnih okvir. Poleg tega tudi državno lastništvo v mnogih primerih ni učinkovito, zlasti v bančnem sektorju. Sedanje upravljanje z državnim premoženjem je zgolj »simptomatika starih lobijev, ki poskušajo ohraniti nadzor nad denarnimi tokovi. Ker jim gre zgolj za kontrolo, s tem uničujejo produktivnost in zmanjšujejo dohodke.«
Nejc Gole, 04.03.2016

Milijardne grozljivke

Bančna luknja in sporna kadrovanja v SDH in NLB

Postopno razkrivanje omrežja, ki obvladuje državno premoženje.
To so ljudje z imeni in priimki, z obrazom in masko, s čudno etiko in brez socialna inteligence.
Vlada nas vodi v brezno lobijev, ki obvladujejo celotni sektor, celotno državno premoženje.

Povzeto po RTV Odmevih in Slovenskih novicah, 23. in 27.2.2016:
Kako hitro je lahko v majhni državi krog sklenjen, smo lahko videli v torek, ko so iz Istrabenza sporočili, da so za člana uprave imenovali Mateja Narata, ki je soodgovoren za petmilijardno bančno luknjo. Imenovali so ga »na podlagi izkušenj na področju turistične dejavnosti, področju projektov dezinvestiranja, optimizacije dela strokovnih služb, izkušenj s področja konsolidacije, internacionalizacije in brandiranja«.
V nadzornem svetu Istrabenza sedi tudi Janko Gedrih, ki je novi prvi nadzornik NLB. Prav tu je svoj čas kot član uprave sedel tudi Narat, bil je celo predsednik kreditnega odbora banke, ki je podeljevala tako imenovane slabe kredite. Kot dolgoletni član je bil soodgovoren za slabo poslovanje banke, zoper njega pa teče tudi najmanj en sodni postopek. Obtožen je dodeljevanja posojila Simoni Dimic in njenemu očetu. Do novembra lani je vodil Savo, pred leti pa je hotel tudi v Abanko, vendar ni dobil licence.
Da so bančniki milijone podeljevali prek političnih in prijateljskih zvez, ni več skrivnost, in prav zaradi tega je v slovenskem bančnem sistemu nastala tako velika luknja – največ je k temu prispeval prav NLB, – reševati pa jo moramo davkoplačevalci.
Sicer pa Narat ni edini, ki kljub sumljivi preteklosti rotira s položaja na položaj. Leta 2004 je upravo NLB prevzel Marjan Kramar, poleg njega so sedeli Andrej Hazabet, Borut Stanič, Alojz Jamnik, Narat in Miran Vičič. Kramarja je leta 2009 zamenjal Draško Veselinovič, v čigar upravi so bili Narat, Vičič, Jamnik, Claude Deroose in David Benedek. Veselinovič je po 72 dneh odstopil zaradi podaljšanja 150-milijonskega posojila Infond Holdingu, septembra istega leta pa je na njegov stolček sedel Božo Jašovič. V njegovi upravi so bili še Marko Jazbec, Benedek, Robert Kleindienst ter Deroose. Bančni sistem je prvič beležil izgubo leta 2010, trenda padanja pa ni bilo več mogoče ustaviti. Po dveh letih je Jašovič odstopil zaradi nasprotovanja politike prodaji Mercatorja.
In danes? Veselinovič, ki ga v vlogi obtoženca vabijo na sodišče, je predsednik uprave Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja v Bruslju, Narat se je moral odpovedati stolčku v Istrabenzu, Marko Jazbec pa je predsednik uprave SDH in tako upravlja celotno državno premoženje.
Nepovezani poslanec Bojan Dobovšek je v Odmevih povedal, da bi v zvezi s tem lahko več naredili pri samih finančnih postopkih, saj imata Furs ter računsko sodišče veliko pooblastil. »Ti ljudje so zaslužili dodaten denar in to se jim na premoženju tudi pozna,« je prepričan Dobovšek, ki meni, da bi bilo treba to premoženje odvzeti in narediti nekakšno črno listo. Po njegovem ni dovolj sodelovanja med institucijami, ki bi morale konkretneje ukrepati, poleg tega ni dovolj ljudi, ki bi bili dovolj izobraženi za tovrstne dejavnosti. »To je negiranje vsega, kar smo v Sloveniji delali zadnja leta in kar se je obljubljalo: transparentnost in karierni sistem ljudi, ki bodo dosegali najvišje položaje, in to, da bodo dobro plačani tisti, ki so dobro delali do zdaj,« je povedal. Danes je to ravno obratno. Če namreč pogledamo kariero teh ljudi, lahko vidimo, da so v kazenskih postopkih, nimajo licenc in so »izpostavljeni v teh neformalnih mrežah, ki obvladujejo celotni finančni sektor«. Nadzorni sveti bi morali za svoje postopke in imenovanja odgovarjati. Postavljanje ljudi na ta mesta tem ljudem omogoča, da tako obvladujejo celotni sistem, s tem pa tudi državo. Ti ljudje imajo za seboj ljudi, ki jih bodo vedno podprli in jih postavili na neki drug položaj. »Zato, da boš tiho, da ne boš povedal, kaj je bilo narobe, kam je izginil denar in podobno,« je našteval Dobovšek.
V parlamentu imamo dve težavi: a)slabe zakone, ki so sprejeti pod vplivom vlade, in b)vladi s svojim glasovalnim strojem omogoča, da na pomembne položaje nastavlja takšne ljudi. Premier Miro Cerar pa s svojim ravnanjem celo »normalizira deviantna ravnanja.«

JAVNI DOLG

“Revizija, odpis in drugačna politika”
Knjiga, ki je posvečena vsem, ki se v Evropi in po svetu upirajo varčevalni politiki

Ker je zadolženost držav pogoj za stroge varčevalne ukrepe in pospešeno privatizacijo državnega premoženja, se je pomembno vedno znova spominjati, kaj je do tako visoke zadolženosti držav privedlo. Povzeto po knjigi »o reviziji, odpisu in drugačni politiki« raziskovalcev Komiteja za odpis dolgov tretjega sveta (CADTM) Damiena Milleta in Erica Toussainta na kratko povzemam:
1. Obseg javnega dolga je začel naraščati v obdobju 1980–2000, »ko so evropske vlade znižale davke najbogatejših gospodinjstev in velikih podjetij, daleč večji del bremena pa so prenesle na gospodinjstva s skromnimi dohodki«. Oblasti so privilegirale elite na račun večine prebivalstva.
2. Da je dolg nastal zaradi preambiciozne socialne države, ne drži – če bi to držalo, »potem revščina v času nagle rasti dolga ne bi naraščala«. V času krize pa je dolg narasel, ker so se zaradi zmanjšanja gospodarske dejavnosti močno zmanjšali prilivi držav, te pa so potem »povečale zadolževanje, namesto da bi pobrale visok izredni davek pri krivcih za krizo«.
3. V Sloveniji smo s pokojninsko reformo 1999 znižali prispevke delodajalcev za PIZ za 50%, na stopnjo 8,85% od bruto plač, 2009 je prenehal veljati Zakon o davku na izplačane plače, stopnja davka od dohodkov pravnih oseb je padla s 25% na 17%. Davčna reforma iz leta 2006 je predvidela znižanje stopnje davka s 25% na 15% do leta 2015, kar kasneje zaradi nastopa krize ni bilo izvedljivo.
4. Kriza v letih 2007- 08 je zadolževanje močno pospešila. Po cenah MDS dosegajo izgube evropskih bank 2007 in 2010, zaradi krize 1.000 milijard EUR, to je 8% BDP-ja EU. Dejansko je EK (evropska komisija) odobrila ukrepe za državno pomoč finančnim ustanovam v vrednosti 4.600 mrd €, od katerih jih je bilo 2.000 porabljenih v letih 2008 in 09.
5. Veliko večja nevarnost je na ravni zasebnega dolga. V enem od svojih poročil McKinsey Global Institute navaja, da je skupni znesek zasebnega dolga na svetovni ravni 117.000 mrd $, kar je skoraj trikrat toliko kot ves javni dolg, namreč 41.000 mrd$.
6. Države evroobmočja, so se namesto pri viru lotile reševanja problema z vzpostavitvijo Evropskega sklada za finančno stabilnost (EFSF), na hitro v maju 2010. Sklad je bil ustanovljen za POMIRITEV FINANČNIH TRGOV!, za določen čas do leta 2013, sedež ima v Luxemburgu. Njegov cilj je zagotoviti finačno stabilnost evroobmočja z nujno pomočjo državam članicam, ki imajo finačne težave. EFSF lahko ponudi svež kapital državam, ki za to zaprosijo, pod pogojem, da država sprejme zelo strog varčevalni program. Lahko tudi posreduje ne sekundarnem trgu, s čimer lahko pomaga bankam, ki imajo v lasti obveznice državnega dolga »tveganih« držav. Sklad, ki naj bi posredoval s sredstvi do 1.000 mrd € je v primeru Irske mukoma zbral 3 mrd €.
7. Dogodki so EK povsem prehiteli, za pospešitev dela je Evropski svet predvidel, da že eno leto prej kot je bilo predvideno začne delovati Evropski mehanizem za stabilnost – EMS, ki bo prava mednarodna finančna institucija s proračunom 500 mrd €, vključno z 250 mrd € EFSF.
– EMS bodo delno financirale države in bo v resnici instrument za prenos bogastva od ljudi k bankam;
– Spremenjen je bil 136. člen Pogodbe o delovanju EU, ki uvaja možnost denarne pomoč članici evroobmočja pod zelo strogimi pogoji, da se zaščiti stabilnost evroobmočja;
– »Članice EMS se s tem nepreklicno in brezpogojno zavezujejo, da bodo plačale vsak vpoklic kapitala, ki ga od njih zahteva generalni direktor, v skladu s tem odstavkom, tak zahtevek pa se plača v 7 dneh od prejema«;
– 32. člen podeljuje EMS pravno osebnost, tako da lahko sproža sodne postopke (na primer proti državi, ki mu ne plača zahtevanega zneska), medtem ko sam, pa tudi njegovo vodstvo in osebje, uživa diplomatsko imuniteto;
– Poleg tega dokumenti EMS ne bodo javno dostopni !!! »Arhiv EMS in vsa dokumentacija, ki pripada EMS ali jo ta hrani, sta nedotakljiva.«
– EMS bodo upravljali po načelu kvalificirane večine: za sprejetje odločitve bo treba zbrati 85% gasovalnih pravic, čeprav je bilo predvideno konsenzualno odločanje. To pomeni, da imajo 3 države, ki imajo več kakor 15% glasov, dejansko pravico veta: Nemčija 27,1%, Francija 20,4% in Italija 17,9%.
8. Odplačilo dolga in varčevalni načrti so prikazani kot edini način za ohranitev evropskega načrta integracije. Hitenje pri uveljavljanju varčevalnih ukrepov je izviralo iz prizadevanja za zaščito evropskih bank, ne iz želje po zagotovitvi vzdržnosti javnih financ. Ker je solventnost bank odvisna od zmožnosti držav, da jamčijo za njihove bilance, je glavna skrb bank postala »sanacija« javnih financ.
9. Nelegitimen je dolg, ki je nastal v nasprotju s splošnim interesom in v korist priviligirane manjšine. V običajnem pravu velja, »da je pogodba med dvema strankama veljavna samo, če lahko stranki samostojno odločata, torej mora imeti vsaka možnost reči ne ali zavrniti nekatere določbe, ki so v nasprotju z njenimi interesi.
10. Ugledni pravniki in številne organizacije za mednarodno solidarnost že nekaj let uporabljajo pojem sovražnega dolga. Trije kriteriji so obveljali za opredelitev sovražnega dolga:
– odsotnost privolitve: dolg je nastal proti volji ljudstva;
– odsotnost koristi: sredstva so bila porabljena v nasprotju z interesi prebivalstva (za dosego privatnega lastništva nad proizvodnimi sredstvi);
– poznavanje namenov posojilojemalca na strani upnikov. (upniki so zahtevali privatizacijo in jo finančno podprli)
11. Mednarodno pravo ima dragocene instrumente za ustavitev odplačevanja dolga in izvajanja varčevalnih načrtov.
– 103. člen Ustanovne listine ZN, ki jo morajo države članice spoštovati, je jasen: »Če so obveznosti članic OZN po ustanovni listini v nasprotju z njihovimi obveznostmi po drugih mednarodnih sporazumih, prevladajo obveznosti po ustanovni listini.«
12. Vlade se lahko pri enostranski ustavitvi odplačevanja dolgov sklicujejo tudi na nujne razmere in bistveno spremembo okoliščin. Ta pravna mehanizma sta zapisana v Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 in v številnih nacionalnih zakonodajah, predvsem za področje sklepanja pogodb. Sta tudi del mednarodnega običajnega prava in kot taka veljata za vse dolžnike in upnike, pri čemer ni treba dokazovati njihove privolitve, da jih obvezujeta, niti ne nezakonitosti dolga.
– Nujne razmere pomenijo stanje nevarnosti za obstoj države
– Mehanizem bistvene spremembe okoliščin je materializiran v klavzuli rebus sic stantibus (stvari morajo ostati enake – v enakem stanju kakor ob podpisu pogodbe). Ta klavzula vse pogodbene stranke v primeru velike spremembe okoliščin, kakršna je tudi evropska kriza državnega dolga, odvezuje vseh pogodbenih obveznosti.
Vika Kostič, SINTEZA, 7.2.2016

Za tiste, ki želijo več:
1. POUDARKI IZ KNJIGE: »AAA revizija, odpis, drugačna politika«
2. INTERVJU s soavtorjem Ericom Toussaint, profesorjem, belgijski zgodovinarjem in politologom, ki se že več kot četrt stoletja ukvarja z dolžniško krizo: »Dolgov ni mogoče odpisati, ker so močno orodje za uveljavljanje politik, utemeljenih na neoliberalni ideologiji. Neodpis je orodje, instrument teh politik.«

Bi bilo koristno Cerarjevo vlado zamenjati?

Zadnje tedne je v javnosti zaznati veliko kritik Cerarjeve vlade. Očita se ji več stvari. Nekaj časa naj bi bil njen osrednji greh žična ograja, zadnje dneve pa prevladuje očitek, ker premier ni sprejel odstopa finančnega ministra Mramorja, ki ga je le ta ponudil zaradi svojega ravnanja v času, ko je bil dekan Ekonomske fakultete. Ali so ti očitki vladi oziroma predvsem njenemu predsedniku upravičeni? Brez dvoma se nanašajo na ravnanja, ki zaslužijo kritiko. Ko presojamo, kako jih sankcionirati (kaznovati), pa je potrebno upoštevati tudi okoliščine, v katerih so se zgodila, ne nazadnje pa tudi to, kakšne posledice utegne konkretna sankcija imeti. O tem nekaj več v naslednji vrsticah.
Najprej o žični ograji. To, da smo z njo ogradili celotno južno mejo države, je nekaj, kar je v nemajhni meri sprto z zdravo pametjo. Temu mnenju pa del naših državljanov ne pritrjuje, še predvsem pa so »ožičenje« države z naklonjenostjo sprejele desne politične stranke, kar je brez dvoma vplivalo na ravnanje vlade. Njeno odločenost v prid »ožičenja« pa je okrepilo še nekaj drugih okoliščin, še predvsem naslednje: a)prva se je zaradi begunske krize z žico ogradila Madžarska, kar se ji danes potrjuje kot primerno ravnanje in se jo zaradi tega le redko še obsoja; b)prejšnja hrvaška vlada je nakazovala, da bo tudi v povezavi z begunci Sloveniji raje ponagajala in ne dobrososedsko pomagala, kar je vladi gotovo povzročalo nemalo skrbi; c)EU (njena vlada in parlament) je pri reševanju begunske krize povsem odpovedala, zaradi česar se je prav Slovenija znašla v nezavidljivem položaju. Ko vse našteto povežemo, zmanjka tehtnih razlogov, da bi vlado zaradi ožičenja na križ pribijali.
Še o Mramorju. Najprej ne gre pozabiti, da živimo v času, ko je bogatenje vse bolj cenjena vrednota, sočasno pa se poštenost presoja z vse bolj ohlapnimi merili. Posledica te »neoliberalne revolucije« je med drugim vse več korupcije in ekonomskega nasilja, ki ga izvaja kapital. V etično tako sprijenem okolju ni nenavadno, da si tudi zaposleni v javnem šolstvu pomagajo do večjega kosa kruha na način, ki je sprt z običajno etiko. Mramor je torej v povezavi z dodatki za pripravljenost ravnal neetično, o tem skoraj ne gre dvomiti, in tudi pravna plat tega početja je verjetno vprašljiva. Težje pa mu očitamo, da je ravnal koruptivno. Poleg tega je svoje grehe javno obžaloval in povrnil škodo, ki jo je povzročil. Po splošno veljavnih kriterijih se je torej primerno »pokesal«. Ali je to dovolj, da lahko še naprej ostane finančni minister, pa je vseeno vredno razmisleka. Njegov ugled v javnosti je namreč resno prizadet in bo zato v prihodnje zahtevne naloge finančnega ministra težje uresničeval, kot jih je doslej.
Je Cerar torej naredil napako, ker ni sprejel ponudbe Mramorja, da odstopi kot minister? Odgovor ni enostaven predvsem zato, ker bi ta odstop spričo vloge, ki jo ima danes Mramor v vladi, v upravljanju države povzročilo razmere, ki jih običajno označujemo kot »vladno krizo«. Taka kriza bi nam ta čas utegnila predvsem v povezavi z zadolženostjo države v tujini resno škoditi, njeno razreševanje pa bi se verjetno zaključilo s predčasnimi volitvami. Po takih volitvah bi po moje oceni dobili vlado, ki bi nam vladala manj učinkovito, predvsem pa še manj etično, kot to počne Cerarjeva vlada.
Slovenija s svojimi vladami res nima sreče. S Cerarjevo nismo zadovoljni, vendarle ne gre prezreti, da so bile njene predhodnice še slabše. Konkretno: po letu 2004 nam sedaj državo vodi že peta vlada, od katerih nobena svojega poslanstva ni zadovoljivo opravila; vse so bile torej šibke. Cerarjeva pa med temi (slabimi) po nekaterih merilih izstopa kot najuspešnejša. Pa še nekaj je opaziti. Cerar danes vlado vodi bolj odločno in učinkovito, kot je to počel pred pol leta, to pa nakazuje upanje, da bo jutri, upajmo, še boljši. Dajmo mu torej priliko, da to tudi dokaže. Tveganje, ki je s tem povezano, je zanesljivo manjše od tveganja v povezavi z »mačkom v žaklju«, ki bi nas osrečil ob morebitnih ponovnih predčasnih volitvah.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 27.1.2016