Bistvo novinarstva nista objektivnost in uravnoteženost, temveč iskanje resnice

Novinar bi moral biti »nepristranski, objektiven, uravnotežen in pošten«, pravi pravilo. To naj bi bili pogoji za njegovo »profesionalnost«…??? Bistvo novinarstva je iskanje resnice… resnice ni mogoče uravnotežiti z neresnico…  dober novinar mora biti najprej dober človek. Slabi ljudje ne morejo biti dobri novinarji… Novinarstvo, zaradi katerega se ne počutimo neprijetno, ni novinarstvo. Novinarstvo, ki pomirja, namesto opozarja in prebuja, ni novinarstvo. Več…

2 odzivov na Bistvo novinarstva nista objektivnost in uravnoteženost, temveč iskanje resnice

  1. Dietmar Schantin: “Novinarjeva naloga je spreminjati svet, vplivati na življenja vseh ljudi in na družbo kot tako.”

  2. “Bistvo novinarstva“
    Pri javni televiziji gre za posebne pogoje, zahteve do medija. Služi namreč celotnem prebivalstvu. Mediji so sicer lahko v lasti posebnih interesov in so kakovostni, če odražajo sorazmerno raznolikost interesov neke družbe. Glede na dejstvo, da javni mediji služijo celotnem prebivalstvu, ki je sestavljeno iz različnih skupin, slojev in razredov, pogosto z nasprotnimi interesi in političnimi in drugačnimi prepričanji, je uravnoteženost nujna. Zaradi varstva pravic vseh, predvsem pa manjšin. In ker je družbena moč izrazito neenakomerno porazdeljena, je demokratični medij zavezan predvsem službi interesom demosa, demokratične javnosti, državljanov. Objektivnost je težji ideal. Če vzamemo svež primer, Snowdna, ki je razkril “objektivno” resnico, da ZDA zbirajo in hranijo vse elektronske komunikacije. Vlada ZDA bi vztrajala, da se tega v imenu varnosti države in pogodbe, ki zavezuje Snowdna k molčečnosti, ne bi smelo objaviti. (Vse vlade in režimi, seveda še najbolj tisti totalitarni, uporabljajo ta isti argument.) Tistega, ki pove neprijetno resnico (tukaj o kršenju človekovih pravic in ustave in vladni zlorabi oblasti) proglasijo za izdajalca državnih interesov, nekoga, ki škodi varnosti države, v prid njenim sovražnikov. Tako je bilo tudi v prejšnjem režimu. JBTZ je jasen primer tega. Večina ameriških medijev se je uklonila vladni interpretaciji. Snowden je presodil, da obstaja etično pravilo, ki je nad zahtevo vlade ZDA in pogodbo med njim in agencijo za varnost, ki mu prepoveduje izdajanje skrivnosti, in sicer, da ta vladna agencija krši ameriško ustavo in zakone, še več, krši temeljne človekove pravice. Na podlagi takega “relativiziranja” nemških nacionalnih zakonov, so bili obsojeni nacistični zločinci v Nürnbergu. Obtoženci so se zagovarjali, da so ubogali ukaze in upoštevali veljavne zakone. Snowden je deloval na podlagi svoje odločitve v konfliktu z interpretacijo kopiranja in hranjenja elektronskih komunikacij vlade ZDA, ki naj bi bil v prid interesov ameriških državljanov. Ni novinar, ampak je tu v vlogi novinarja v odnosu do oblasti. Je žvižgač. Nevarna in nehvaležna vloga. Ustanove demokratične pravne države bi ga morale zaščititi pred vlado, kar se doslej ni zgodilo. Vendar zgodbe še ni konec. 65 % javnosti v ZDA je na njegovi strani. Kongres je razdeljen na pol in sicer preko strankarskih meja. Ugledni senatorji Snowdnu pišejo pisma podpore. Mediji, vključno z našimi o tem ne poročajo.
    Če je cilj novinarstva sprememba sveta, ne vem. Načelno ne. Načelno gre za odkrivanje resnice, dejstev državljanom. Državljani potem odločajo o spremembah. Sicer bi bil novinar propagandist, ki samovoljno vsiljuje svoja prepričanja. Ker je svet daleč od tega, da bi bil idealno urejen, nasprotno je ena sama zloraba oblasti in krivica, je seveda to temeljno dejstvo in resnica. In pošten novinar bo odkrival svoje partikularne resnice v tem kontekstu in bo tako nujno v tem smislu tudi aktivist. Taka “resnica”, odkrita dejstva v kontekstu, je vedno subverzivna, subverzivna za nepravičen svet, v katerem se zlorabljajo temeljne človekove pravice. Zato poteka politični boj o tem kaj je ta kontekst. Za vlado ZDA je kontekst, da je svet zarota teroristov proti dobronamernim in pravičnim ZDA in z njimi proti demokratičnem svetu, zato imajo ZDA pravico do vojne proti terorizmu, vojna pa dovoljuje uporabo vseh sredstev. Snowden je torej izdajalec, ker onemogoča nujno iztrebljanje zla, ki ogroža ZDA. Novinar Glen Greenwald, ki je Snowdna odkril, izhaja iz konteksta, da ZDA z svojo krivično in samovoljno politiko ustvarjajo terorizem, ki ga s svojo vojno proti terorizmu še stopnjujejo. V ta namen so posegli v nedotakljivost zasebnega življenja in ogrožajo demokratično ureditev tudi doma. Snowden je domoljub, ki je odkril zlorabo ameriške demokracije tako proti interesom svojega lastnega prebivalstva in neameriškim državam in prebivalstvu sveta.
    Kaj je torej resnica? Zarota ali zloraba?
    Enako imamo pri nas. En kontekst za dejstvo sodbe proti Janši je Slovenija, ki je v rokah zarote nekdanjih komunistov in njihovih lutk ki so ščitijo svoje privilegije (politične in gospodarske) proti Janezu Janši, ki uteleša demokracijo in svobodo. Drugi kontekst je, da je sodstvo končno začelo delovati in je sicer še nepravnomočno presodilo v zadevi, v kateri je znanih kar nekaj obremenilnih dejstev in celo javnost pozna vrsto zelo obremenilnih indicev, da je bila oblast zlorabljena za korupcijo. (Pustimo ob strani, če sodba pravno in strokovno stoji.) Po prvem kontekstu je treba uničiti tako sodstvo z vsemi sredstvi (Janša). Po drugi interpretaciji je treba proces pripeljati do konca in sodstvo zaščititi pred pritiski. Enako bo s Pogledi Slovenije. NE-nadaljevanje pogodbe je dejstvo, resnica, vsaj njen neproblematičen del. Seveda je odločilno vprašanje, zakaj se je zgodilo. Ena interpretacija, ki nam jo ponujata novinarja in njuni podporniki, je t.i. murgeljska zarota, sile v ospredju in ozadju, ki nočejo več oddaje, ki je odkrivala za njih neprijetne resnice. Drugi kontekst ne izključuje možnosti, da RTV odpoveduje pogodbo zaradi neprijetnih resnic, vendar ji je ta zarota sama prehuda konstrukcija. Ni nobenih dokazov zanjo. Kako, da Kučana niso ujeli, pri takem upravljanju Slovenije? Jankoviča je inauguriral, skupaj z ostalimi, nadvse javno. In celo indici so šibki. Eden močnejših indicev bi bil, da je RTV finančno odvisna o politične moči, zato teži k temu, da bi bila za oblast čimmanj moteča. Verjetnost, da to vpliva na odločitve je znatna. To je strukturna šibkost javnega medija. Gre za večni problem. Kako se z njim barata je odvisno od zakonske ureditve. Ureditev financiranja in upravljanja javnega medija mora skrbeti za to, da je le-ta čimbolj neodvisen od politike. (Tega gospod Kmetič in njegovi ne razumejo in se, celo v imenu partikularnega interesa in političnega interesa, postavijo v vlogo (slabega) lastnika in hočejo upravljati RTV in poučevati novinarje o njihovem delu po pravilu, mi plačujemo torej mi odločamo.)
    Ključni so torej ti konteksti, ki so ideologije in politični programi, ki so lahko skregani z dejstvi, in torej neresnice, lahko so pa samo različne interpretacije, glede na dejanske in legitimne različne interpretacije istih kontekstov, ki so različne zaradi različnih interesov onih, ki resnice interpretirajo in izpovedujejo. Nekdo z idealom družbe, kjer je čimmanj vlade, bo za odpravo samostojnega ministrstva za kulturo. Legitimno. Pravilnost ukrepa je odvisna od konteksta in odgovora na vprašanja, prvič ali je kultura koristna, morda celo nujna, in drugič, ali je samostojno ministrstvo koristno za kulturo. Tisti, ki so ga ukinili, so odgovarjali na obe vprašanji z ne in so delovali v skladu s svojim kontekstom, t.j. ideološko interpretacijo sveta in družbe. Če odgovoriš na obe vprašanji z da, je odprava samostojnega ministrstva za kulturo, če drugega ne, nevaren signal, ki opozarja na potencialno nevarnost omejevanja nečesa, kar je ključno za obstoj vsake skupnosti …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.