Bančna sanacija po slovensko

Leto 2013 bo ostalo zapisano v gospodarsko zgodovino Slovenije.

V Programski skupini SINTEZE-KCD teče, poleg drugih, tudi projekt, kako v Sloveniji izboljšati upravljanje z državno lastnino. Sestavni del tega usodnega vprašanja je tudi vprašanje upravljanja bančnega sistema, ali če problematiko zožimo – skoraj neverjetna zgodba o poteku sanacije bank.
Odločitev, da je treba banke sanirati, nato zmanjševati obseg njihovih aktivnosti in jih nazadnje prodati, je bila sprejeta v čudnih, še vedno ne povsem razjasnjenih dogajanjih. Formalne odgovore poznamo. Po njih naj bi bilo vse “transparentno”. A še vedno ostaja neodgovorjeno, zakaj so oblasti ravnale tako, kot so? Zakaj niso “transparentno” ravnale drugače? Zakaj niso ukrepale, kot so oblasti v drugih državah? Npr. Avstrija je razlastitev zavrnila, saj bi sicer uničila kapitalski trg – gospodarstvo in država ne bi imela več domačega vira za financiranje razvoja.
Sanacija bančnega sistema je potekala in še poteka na način, ki nedvomno škoduje slovenskim razvojnim interesom. Nekaj stvari je še mogoče popraviti, a brez samokritičnega pogleda nazaj in brez priznanja storjenih napak to ne bo možno. Potrebno pa je RAZUMETI, kaj se je v resnici dogajalo, s kakšnimi dilemami in pritiski so se odločevalci srečevali, da se PREPREČI podobno katastrofalno ravnanje, kadarkoli v bodoče.


Naši eksperti o procesu bančne sanacije:

Prof. dr. Jože Mencinger – Bo kdaj konec leta 2013?
»Čemu sredi leta 2016 ukvarjanje z letom 2013? Razlog je enostaven. Leto 2013 bo zapisano v gospodarsko zgodovino Slovenije kot eno najbolj nenavadnih. Kdo bo lahko rekel, da gre za nepotrebno pogrevanje dogajanjih, ki jih ni mogoče spremeniti. Pa ni tako….«
Zasl. Prof. dr. Peter Glavič – Prodaja Nove KBM
»NKBM je dokončno prodana finančnemu skladu Apollo iz ameriške davčne oaze. Neposredni lastnik NKBM je torej poštni predal, lani ustanovljeno podjetje, brez zaposlenih in z 12.500 evri osnovnega kapitala. Take norosti ni storila nobena država EU.« … Primer razvrednotenja: »Ko je bila borzna cena delnic Letrike, s katerimi je bil zavarovan kredit, 33 evrov, so jih vrednotili na 10,5 evra, nato so delnice prenesli na ‘slabo banko’ in jih čez pol leta prodali nemškemu Mahleju po 67,1 evra (po 6,4-kratni ceni-!). Razlika je za 9 milijoni evrov povečala izgubo banke in za toliko se je znižalo njeno premoženje(?!).«

Nekaj citatov (AB, DM, JŠ) s Komentarji Sinteze (KS):
Alenka Bratušek:
AB1: »Kriza bančnega sistema v RS se je reševala več let. Marca 2013, ko sem prevzela vodenje Vlade RS, je bilo stanje bančnega sistema takšno, da je ogrožalo ne samo banke in ne samo nekaterih slovenskih podjetij, ogrožena je bila slovenska suverenost, pred vrati je čakala t.i. »trojka«, mediji (slovenski in tuji) pa so tekmovali v ugibanjih, kdaj bomo prisiljeni prositi za pomoč.«
KS: Niso bile vse banke v enakem položaju. Gorenjska banka se je rešila sama, čeprav je Banka Slovenije zahtevala 328 milijonov evrov dokapitalizacije. Tudi Celjska banka in NKBM bi se, če bi jim pustili čas. Glede na baaselska pravila je NKBM imela zadostno kapitalsko ustreznost, a Vlada in Banka Slovenije tega nista spoštovali.
AB2: »Slovenija je kot članica EU dolžna spoštovati pravo, ki definira delovanje EU. Tako so državne pomoči področje, ki je v izključni pristojnosti Evropske komisije. Državna pomoč pomeni izkrivljanje konkurence na trgu, s tem pa poseg v temeljno pravico EU – prost pretok kapitala. Dokapitalizacija banke oz. sanacija banke pa je državna pomoč, ki jo pred njeno realizacijo mora odobriti Evropska komisijo«
KS: Konkurenco izkrivlja diktirani ukrep, ki zahteva zmanjševanje dejavnosti slovenskih bank na račun tujih podružnic. Za državo in državljane tako škodljivih navodil Evropske komisije ne izpolnjuje nobena članica EU, prej poskrbi, da takih navodil ni.
AB3: »Ob zaprosilu za dodelitev državne pomoči smo tako morali izvesti neodvisno oceno stanja bančnega sistema. Evropska komisija je od vlade in Banke Slovenije zahtevala angažiranje neodvisnih cenilcev za ponovno izvedbo stresnih testov in pregledov kakovosti sredstev bank. Skrbni pregled je nadzoroval usmerjevalni odbor, ki so ga sestavljali predstavniki Banke Slovenije, Ministrstva za finance in opazovalci iz Evropske komisije, Evropske centralne banke in Evropskega bančnega organa.«
KS: Zakaj Evropska komisija ni verjela ocenam in stresnim testom Banke Slovenije, objavljenim maja 2013? Zakaj so oblasti pristale na metodologijo in izhodiščne podatke, ki so bili povsem nerealni? Res samo zato, da so izpolnile zahteve po razlastitvi imetnikov delnic in podrejenih obveznic? Zakaj nismo ravnali tako kot v drugih državah, npr. Avstrijci pri Hypo banki ali tako kot je minister Mramor uspel znižati izpostavljenost Slovenije proti Grčiji na normalno raven? Zakaj je Slovenijo pregled 8 bank stal enako kot Španijo pregled 47 bank. Zakaj je vlada državnemu zboru predlagala sprejetje novele zakona o bančništvu s tako strahotno škodljivimi posledicami?

Dušan Mramor:
DM: »Pristojnost Evropske unije glede urejanja državne pomoči je njena izključna pristojnost. Evropska unija ima namreč izključno pristojnost glede urejanja vprašanj, ki so povezana s konkurenco. Sledeč naslovu VI. pogodbe, ki ureja skupna pravila o konkurenci, obdavčitvi in približevanju zakonodaje, spada pravica Evropske unije, da ureja državne pomoči, v okvir izključne pristojnosti urejanja konkurence. Navedeno je posledica dejstva, da vsaka državna pomoč izkrivlja konkurenco, saj prejemnika pomoči postavi v ugodnejši položaj, kot je položaj subjektov, ki takšne pomoči niso prejeli«
KS: Takšno razmišljanje očitno velja samo za Slovenijo. Celo Evropska komisija v Sporočilu z dne 1.8.2013 v točki 45 državam dovoljuje, da ravnajo drugače, če bi »izvajanje ukrepov ogrozilo finančno stabilnost in povzročilo nesorazmerne rezultate«. In za »nesorazmerne rezultate« vsekakor gre, saj se je prodajna cena državnih bank znižala na desetino vrednosti. Italijanska, španska, portugalska, grška, ciprska in irska vlade so predlagale drugačne rešitve in Evropska komisija je vse odobrila.

Janez Šušteršič:
JŠ1: V zvezi z bančno sanacijo smo v času mojega mandata pripravili zakon o DUTB in spremembe zakona o bančništvu (na predlog BS), ki pa, kolikor se spomnim, še niso vsebovale podlag za izbris podrejencev… Glede navedenega in tudi drugih odločitev v mojem mandatu ni bilo nobenih pritiskov. Nihče iz Bruslja, Frankfurta, Gregorčičeve, Šubičeve, Murgel, Trstenjakove itd. nam ni napisal členov zakona, niti od nas zahteval, da sprejmemo nekaj točno določenega in nam zagrozil s sankcijami, če tega ne bomo naredili. Je bil pa seveda pritisk splošne ekonomske situacije – glede na informacije o njej in na oceno posledic takšnih ali drugačnih odločitev smo se odločili, kot se nam je glede na to zdelo najbolj pametno in izvedljivo…..
KS: Žalostno je, da minister ne ve, kaj je predlagal vladi in Državnemu zboru. Naj ga spomnimo: gre za »pokritje preteklih izgub banke v breme imetnikov delnic in podrejenih upnikov«. Pa ja ne bomo naslednjič slišali, da je mimo ministrove vednosti te ukrepe predlagal državni sekretar, ki si ga je minister izbral med uslužbenci Evropske centralne banke.
JŠ2: Glede vaše raziskave: prav imate, da se z distanco stvari lahko vidijo drugače, jaz bi recimo danes NLB mirno poslal v stečaj.
KS: Ta izjava kaže integriteto ministra za finance in vso bedo ter globino negativne kadrovske selekcije…

2 odzivov na Bančna sanacija po slovensko

  1. Ocenjevanje kakovosti aktive po metodi likvidacijske vrednosti je nesmisel. Nobena banka nima tako likvidne (torej tako varne, takoj unovčljive in zato nizko donosne) aktive, s katero bi bila sposobna v trenutku poplačati vse obveznosti. Pod temi pogoji bi imela vsaka normalna banka negativen kapital. Zato se mi zdi guvernerjevo sklicevanje na ugotovljen negativni kapital v NLB in NKBM zgolj strašenje.

  2. KOMENTAR NA GUVERNERJEVA STALIŠČA IN IZJAVE
    Žal guverner v intervjuju ne pojasni ključne napake pri procesu bančne sanacije, ki je bila zagrešena pri hipotetičnem vrednotenju aktive bank. Vrednotenje so izvedli zunanji svetovalci ob polnem sodelovanju Banke Slovenija. Ob tem je bila povzročena velika škoda slovenskim razvojnim interesom. Nekaj stvari je še mogoče popraviti, a brez samokritičnega pogleda nazaj in brez priznanja storjenih napak ne bo šlo. Banka Slovenije bi že zaradi močno omajane verodostojnosti in prepotrebne avtoritete morala priznati svoj del odgovornosti. A tega guverner v svojem intervjuju ne stori, raje se huduje nad kritikami, ki so jih deležni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja