VOLILNA KAMPANJA – PRED URADNO IN MIMO NJE

Od prehoda v demokracijo poslušamo o enakopravnosti kandidatov. V praksi je ni.

Čeprav vsi izpolnijo zakonske pogoje za kandidaturo, nimajo enakih možnosti za predstavitev. RTV Slovenija lahko – in to tudi počne – nekaterim odmeri bistveno več prostora kot drugim. Neparlamentarne stranke imajo že pri sami kandidaturi težjo pot, medtem ko parlamentarnim zadostujejo podpisi treh poslancev.

Kampanja se uradno začne pozno, neuradno pa traja ves mandat. Najbolj intenzivna je prav pred uradnim začetkom, ko pravila še ne veljajo. Takrat mediji po lastni presoji izpostavljajo ene in spregledajo druge. Favoriti dobijo še več pozornosti, novi obrazi pa težko pridejo do besede. Ko se kampanja uradno začne, se minutaža meri skoraj matematično natančno – a škoda je že narejena.

Velik del denarja se porabi pred uradno kampanjo, brez jasnega nadzora. Na to je opozarjal tudi Igor Šoltes. Zasebni mediji medtem nimajo skoraj nobenih omejitev – čeprav že zdaj zanje veljata volilni molk in prepoved objave anket tik pred volitvami.

Ankete pogosto ne merijo javnega mnenja, temveč ga ustvarjajo. Uporabljajo se celo kot izgovor za izključevanje iz soočenj. A soočenja niso nagrada za priljubljene – so javni prostor, namenjen vsem kandidatom, posebej zaradi številnih neopredeljenih volivcev.

Ob takem vzporednem sistemu, ki ureja predstavitev oziroma promocijo kandidatov in list, se postavlja ključno vprašanje: ali bo zgolj razprava o tem, kateri volilni sistem je ustreznejši v ožjem pomenu besede, sploh prinesla spremembe? Ali lahko govorimo o svobodnem odločanju volivcev, če je že obdobje pred oddajo glasov zaznamovano z neenakostjo, nedorečenostjo in prikritimi vplivi? Prav to nedorečeno stanje veliki in močni uspešno izkoriščajo.

Ob prepovedi neposrednega financiranja strank s strani podjetij so nastali obvodi: inštituti kot podaljšane roke strank, oglaševanje državnih podjetij v »pravih« medijih, preplet politike in civilne družbe. Tudi največje institucije niso zunaj tega vpliva. Najnovejši primeri, kot afera »Kopriva«, razkrivajo še proizvodnjo lažnih profilov in organizirano ustvarjanje navideznega javnega mnenja. Regulacija tu očitno odpoveduje.

Zato razmislek o rešitvi ne more ostati le pri tehničnih spremembah volilnega sistema. Ena izmed možnosti bi bila večje podržavljenje kampanje – jasnejša, enotna in stroga pravila za vse ter bistveno bolj omejeno zasebno financiranje in oglaševanje. Hkrati pa tudi manjši, preglednejši proračunski izdatki, namenjeni strankam za kampanjo.

Večja enakopravnost list in kandidatov bi pomenila manj prikritih vplivov, manj tekmovanja v finančni moči in manj obvodov sistema. Prispevala bi tudi k bolj urejenemu javnemu prostoru, ki je v času kampanj dobesedno zasuto s papirjem, plakati in oglasi.

Predvsem pa bi takšna ureditev pomenila več demokracije – ne le na dan volitev, temveč v celotnem obdobju, ko se volivci odločajo.

Ljubljana, 03.03.2026                                                    Pripravil   Andrej Magajna  – 041 691 619

Predsedujoči Gibanju Sinteza, Emil Milan Pintar, je pripravil članek o nujnosti spremembe volilnega, saj obstoječi volilni sistem niti približno ne ustreza demokratičnosti niti do volivcev niti do izvoljenih resnih poslancev. Omogoča le neomejeno moč strankarskih vodstev – strankokracijo.

V svojem prispevku g. Pintar pojasni naslednja poglavja:

1. VOLILNI SISTEM KOT SPORAZUM MED LJUDSTVOM IN POLITIKO
2. DEMOKRATIČNOST VOLILNIH SISTEMOV
3. PREVLADUJOČI MODELI VOLILNIH SISTEMOV
4. KRATKA SKICA (SLABOSTI) NAŠEGA SEDANJEGA VOLILNEGA SISTEMA
5. UVEDBA ELEKTRONSKEGA  GLASOVANJA
6. NEKAJ SKLEPNIH MISLI

Celoten prispevek je tukaj:
SLOVENIJA NUJNO POTREBUJE NOV VOLILNI SISTEM

Odgovor je (bo) na glasovnici!

Čez mesec dni bomo odgovarjali, kakšno prihodnost hočemo. Na vprašanje se splača odgovoriti.

Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, 21. 2. 2026

Začelo se je. Vstopili smo v obdobje, ko bo ljudstvo za trenutek zares prevzelo oblast. To ne bo načelo, zapisano na ustavnem papirju, temveč realno stanje, natisnjeno na volilne glasovnice. Poteza pisala slehernega ob tistih, ki bodo glasovali, bo definirala veje oblasti za naslednja štiri leta. Če štejemo volitve v državni zbor, oblastno napravo neodvisne Republike Slovenije, so to desete volitve. Če prištejemo še tiste leta 1990, ko se je neposredno glasovalo o sedežih v skupščini, so to enajste parlamentarne volitve. Koalicija, ki jo je vodilo Gibanje Svoboda, je zdržala celoten mandat, kar je v zadnjih letih redkost. Zadnja koalicija, ki je preživela vsa štiri leta, je vodenje države prevzela leta 2004. Koalicijo je takrat vodila SDS.
Bilanca. Pred štirimi leti je glavnino oblastnih nalog prevzela ekipa, ki pred tem ni delovala v institucijah zakonodajne ali izvršilne veje oblasti. Glavnina je prišla od drugod. Premier Robert Golob je prišel iz energetike. Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič iz sodstva. Finančni minister iz gospodarstva. Ministrica za kulturo iz akademskih vrst. Če štejemo vlado, ki jo je Lojze Peterle postavil leta 1990, je bila Golobova vlada petnajsta v obdobju parlamentarne demokracije. Ni bila najboljša. Daleč od tega, da bi bila najslabša. Če je prejšnja vlada, ki jo je vodil Janez Janša, med pandemijo uvedla zelo posebno stanje, je Golob državo vrnil v okvire parlamentarne demokracije s sistemi zavor in ravnovesij. Vladajoča koalicija je bila občasno štorasta, ni pa imela ambicij, da bi zganjala radikalni, destruktivni politični inženiring. Bolj je poudarila ustavno načelo o Sloveniji kot socialni državi. V pravila o delitvi dobička je vključila možnost, da imajo od te osrednje kategorije kapitalističnega sistema korist tudi zaposleni, ne le lastniki kapitala.
Vladajoča koalicija končuje mandat v času radikalnega spreminjanja mednarodnega reda. Premier Golob je leta 2024 ujel zadnje trenutke zgodovine, ko je še obstajal vtis, da so Združene države Amerike »dobrohoten hegemon«, in obiskal Bidnovo Belo hišo. Opredelitev do politike administracije Donalda Trumpa je ena od ključnih političnih opredelitev sodobnosti. S Trumpovo vladavino nastajajo elementi novega svetovnega reda, nastaja nova politična kultura, nova vrsta kapitalizma. Kapitalizma, v katerem tehnološke korporacije ne kujejo le izjemnih dobičkov, temveč svoj monopolni status izkoriščajo tudi za pobiranje fevdalne rente. Nastajajoča nova globalna ureditev še ni ustrezno poimenovana, jasno pa je, da je bolj nasilna, brezpravna, prinaša radikalno ekonomsko neenakost in fantastične možnosti nadzora.
Ko gre za nasilnost nastajajočega novega reda, obstajata dve dimenziji: ravnodušnost do genocidov se spreminja v dojemanje genocidov kot poslovnih priložnosti. V središču sodobnega kapitalističnega sistema so vzpostavljene nove paravojaške formacije, ki ne preganjajo le domnevnih nezakonitih priseljencev, temveč so potencialne tarče nasilja tudi celotne družbe.
Nasilje nad družbo, kot se riše na političnem obzorju, je večplastno. Če je pandemija covida-19 pred leti prinesla prvi alibi za nasilje, je lahko lov na migrante drugi alibi. Spopad z domnevnim antisemitizmom je tretji alibi za nove represivne prijeme. Denimo za represijo, uperjeno proti univerzam. Četrta dimenzija nasilja nad družbo je povezana s prihodnostjo. Če človeštvo kot svetovna skupnost ne bo ukrepalo proti grozljivim podnebnim spremembam, proti srhljivemu pregrevanju planeta – oceanov in kopnega –, bo sledil nov, mnogo hujši val nasilja.
Stranke, ki kandidirajo, nimajo enakih vizij naše prihodnosti. Te vizije se bistveno razlikujejo.
Ob odločanju na volitvah so tudi pred nami globalna vprašanja. Kakšno svetovno ureditev zagovarjajo politične skupine, ki se potegujejo za oblast v Sloveniji? Ali razumejo tveganja in priložnosti, ki jih nosijo tehnološke spremembe? Kateri vrsti kapitalizma so naklonjene? Socialnemu kapitalizmu? Liberalnemu? Neoliberalnemu? Tehnofevdalizmu? Liberalnemu fašizmu? Je v tej shemi še prostor za nevladne organizacije, je še prostor za samoorganizirano družbo? So pobude, ki prihajajo iz družbenega tkiva, motnja v sistemu ali dragocena dodana vrednost? So nevladne organizacije, torej organizacije, ki prispevajo k skupni blaginji, nepotreben parazit ali smiselna dopolnitev instrumentov države, ki si zasluži proračunsko podporo?
Pri besedi blaginja smo. Je blaginja nekaj, kar pritiče podjetnemu posamezniku? Družbi kot celoti? Kako doseči blaginjo?
Stranke, ki kandidirajo, nimajo enakih vizij naše prihodnosti. Te vizije se bistveno razlikujejo. Poteza s pisalom na volilnem listu za leto 2026 bo odgovor na zahtevno vprašanje, kakšno prihodnost hočemo.
Na to vprašanje je vredno odgovoriti!

Slovenski politični prostor se nahaja v fazi izrazite izenačenosti med političnima blokoma. Analiza aktualnih trendov kaže, da bodo naslednje parlamentarne volitve najverjetneje odločene predvsem na podlagi mobilizacije in čustvene energije volilnega telesa.

1. Politična dinamika zadnjih dveh mandatov

Obdobje 2020–2022 je zaznamovala visoka stopnja polarizacije, povezana z epidemijo, institucionalnimi konflikti in protestno mobilizacijo. Ključni volilni učinek ni izhajal iz enega samega dogodka, temveč iz akumulacije napetosti skozi daljše obdobje.

Obdobje po letu 2022 zaznamuje postopna erozija zaupanja, povezana s počasnim napredovanjem reform, komunikacijskimi nejasnostmi in kadrovsko nestabilnostjo, kar lahko vodi v demobilizacijo lastne baze.

2. Simulacija mandatov (D’Hondt, 90 sedežev)

Osnovni scenarij temelji na naslednjih približnih deležih med opredeljenimi volivci:

Blokovska razdelitev (osnovni scenarij):
Desni blok (SDS + NSi + Demokrati): 47 mandatov
Levi blok (GS + SD + Levica + Vesna): 43 mandatov

3. Scenarij prerazporeditve neopredeljenih (60/40)

Ob predpostavki, da se 60 % neopredeljenih volivcev odloči za levi blok in 40 % za desni blok, simulacija kaže naslednje razmerje:

Ob blokovski razdelitvi še neodločenih (60/40 scenarij):
Desni blok: 44 mandatov
Levi blok: 46 mandatov

4. Ključna ugotovitev

Premik 1–2 odstotnih točk ali drugačna mobilizacija neopredeljenih volivcev lahko spremeni parlamentarno večino.

Volitve 2026 bodo verjetno odločene z mobilizacijo.

Vlado Pogorevčnik

Avtor članka z gornjim naslovom je Bojan Grobovšek, upokojeni veleposlanik. Posveča ga zadevi, ki jo sam očitno zaznava kot problem, to je kritična obravnava Evropske unije (EU), ki jo opaža med Slovenci. Avtor namreč EU dojema kot izjemno uspešen projekt sodobne zgodovine in zato bi se spodobilo, da o njem »povemo tudi kaj dobrega«. Pisec teh vrstic se pridružujem mnenju, da je EU, katere članica smo, za nas Slovence izjemno pomembna politična skupnost in zato podpiram vse aktivnosti, ki jo ekonomsko in politično krepijo, kritično pa dojemam početja, ki jo slabijo. Kaj je s slednjim konkretno s mišljeno, bom poskušal pojasniti v nadaljevanju.
EU je velik družbeni sistem, saj vključuje 27 držav. Kot to praviloma velja za vse ekonomske in politične sisteme, uresničuje tudi EU v interesu svojih članic pomembne razvojne cilje in je pri tem lahko uspešna le v primeru, če se jo pošteno in učinkovito upravlja. Za mnoge med nami so pomembni predvsem naslednji njeni cilji: 1.aktivna podpora miru in dobrim odnosov s preostalim svetom; 2.učinkovit (konkurenčen) ekonomski in socialni razvoj; 3.spoštovanje temeljnih demokratičnih vrednot.
Oglejmo si, kako EU uresničuje gornje cilje. Po mojem razumevanju je pri tem vse prej kot uspešna. Naj to oceno podprem z nekaj argumenti: 1.v Ukrajini traja že 4 leta krvava vojna, ki je ob razumni politiki EU ne bi bilo ali bi bila vsaj že zdavnaj končana; 2.konkurenčnost evropskega gospodarstva že več leti slabi v primerjavi z ZDA in Kitajsko, zadnje čase pa je resno prizadeta tudi zaradi izjemne podražitve energije, ki jo je v nemajhni meri povzročila prav politika EU; 3.demokracija se je v EU izrazito izrodila v strankokracijo, vsled česar tudi njen parlament svojega demokratičnega poslanstva (predvsem učinkovit nadzor izvršilne politične oblasti) ni sposoben uresničevati.
Kot je to običajno v večini držav, ima tudi pri upravljanju EU osrednjo vlogo predsednik njene vlade, v tem primeru komisije. To ključno politično krmilo nam v EU že 6 let obvladuje oseba, ki tega izjemno zahtevnega dela ne obvladuje, vsaj ne dovolj, da bi lahko zadovoljivo podpirala interese večine Evropejcev. Prednostna naloga EU parlamenta bi torej bila, da ta kadrovski problem ustrezno razreši, a ta žal spričo izrojenosti demokracije tega ni zmožen izvesti. Neprimerno upravljanje EU se bo očitno nadaljevalo in upajmo, da to ne bo privedlo do njenega razpada.
Naj se vrnem k naslovnemu članku. Spričo pravkar navedenega ne preseneča, da se o EU v javnosti pojavlja nemalo kritičnih mnenj. Pri tem ne gre dvomiti, da te kritike vsaj v večini primerov ne bi bilo, če bi evropska politika zadovoljivo skrbela za uresničevanje poslanstva EU, saj večina njenega prebivalstva to zvezo držav močno podpira. Ker politika tega očitno ni zmožna zagotoviti, se utegne zgoditi, da bo svojo upravljavsko nesposobnost pred kritikami zavarovala na način, ki se ga sicer poslužujejo predvsem avtoritarni režimi, to je z oteževanjem ali celo preprečevanjem javne kritike politične oblasti. To možnost nakazuje tudi članek, ki ga je pod naslovom »Kdo širi rusko propagando«« 13. februarja objavil časnik Večer. Iz njega namreč zvemo, da je vsaj meni doslej neznani Center za evropsko prihodnost prejšnji mesec v Sloveniji ustanovil inštitut z imenom Trivelis, ki se bo očitno ukvarjal tudi s presojo, kaj je v sedanjih razmerah še sprejemljiva kritika politične oblasti. Doslej so v inštitutu že »odkrili« osebo, ki pri nas širi škodljivo rusko propagando; to naj bi bil Uroš Lipušek, v javnosti poznan in cenjen pisec političnih komentarjev.
Andrej Cetinski

Še en pogled na udeležbo delavcev pri delitvi dobička podjetij.

V Sloveniji imamo že več kot 15 let z zakonom urejeno udeležbo delavcev pri delitvi dobička podjetij, a se te možnosti v praksi skoraj ne uporablja, očitno tudi zato, ker za lastnike podjetij vsaj kratkoročno ni dovolj privlačna. To je tudi eden od razlogov za nezadostno produktivnost našega gospodarstva in vlada se je odločila, da pred volitvami sedanjo zakonsko ureditev tako preuredi, da bomo tudi naša podjetja bolje izrabljala razvojni potencial, ki ga predstavlja »socialni kapital«, to je zavzetost zaposlenih, da delujejo v prid rasti dobička podjetij. To namero vlade je javno podprl tudi Pečečnik, predsednik Kluba slovenskih podjetnikov . Na to njegovo ravnanje so se številni člani tega kluba negativno odzvali, tudi tako, da so iz kluba demonstrativno izstopili. Pečečnika je to verjetno neprijetno presenetilo, a ostal je dosleden: vztraja pri oceni, da je predlog vlade o spremembi zakona o udeležbi delavcev pri delitvi dobička eden boljših ukrepov, kar so jih doslej sprejele slovenske vlade.

Ima Pečečnik v gornjem primeru prav? To, da se s člani svojega kluba ni posvetoval, predno je objavil v predvolilnem času zelo relevantno mnenje o sedanji vladi, je po mojem napaka. Po vsebini pa je njegovo mnenje pravilno, kar obširneje dokazuje Sebastjan Morozov v članku z naslovom »Pečečnikovo govorjenje ni brez soli«, ki ga je Dnevnik objavil 31. januarja. Avtor zaključuje članek z naslednjo mislijo: »Če bo delitev dobička med zaposlene nekoč pripomogla k večji produktivnosti podjetij v državi, bomo lahko dejali, da je bil Pečečnik tiste turobne, deževne srede velik vizionar«.

Tudi pisec teh vrstic sem mnenja, da udeležba zaposlenih pri delitvi dobička predvsem v večjih podjetji lahko pomembno prispeva k njihovemu uspešnemu razvoju. Do tega spoznanja sem prišel po lastnih izkušnjah. V 60-h leti prejšnjega stoletja sem se namreč zaposlil v na novo ustanovljene poslovnem sistemu Lesni kombinat Ljubljana (LKL), ki je združeval 10 lesnih podjetij iz Ljubljane in njene širše okolice (Škofljica, Podpeč, Polhov Gradec,…). Nobeno od njih ni poslovalo prav uspešno, nekatera pa so imela kar precej težav. Uprava združenega podjetja, katere član sem bil, je zato uvedla nekaj posrečenih ukrepov, ki so zadovoljivo podpirala dobro gospodarjenje. Med njimi se je kot najbolj učinkovita izkazala rešitev, ki je zaposlene motivirala k ustvarjanju dobička (čiistega dohodka) in taki njegovi delitvi, ki ni zapostavljala za razvoj potrebnega kapitala (poslovnega sklada). Pomembna sestavina te rešitve je bilo tudi »samoupravno delničarstvo«. po katerem je vsak zaposleni v podjetju vedel, koliko je prispeval k prirastu poslovnega sklada in je od tega imel tudi neposredne koristi. Že po dveh letih, ko smo omenjene ukrepe uvedli, se je poslovna uspešnost vseh podjetij, vključenih v LKL opazno izboljšala.

Podobne izkušnje, kot jih zgoraj navajam, je imela po 60 letu prejšnjega stoletja tudi večina slovenskih podjetij. Ena osrednjih prednosti takratnega samoupravnega sistema je očitno bila prav tem, da je učinkovito krepil, kot temu rečemo danes, socialni kapital podjetij, kar je močno krepilo takratno tržno gospodarstvo. Ta proces uspešne gospodarske rasti pa je bil kmalu po letu 1980 povsem prekinjen, saj je Jugoslavija zaradi prezadolženosti v tujini zašla v resno gospodarsko krizo, ki ji je sledil tudi razpad države in opustitev samoupravljanja.

Tudi moje izkušnje govorijo torej v prid mnenju, da je udeležba zaposlenih pri delitvi dobička lahko pomemben dejavnik razvojne uspešnosti podjetij, ki pa se ga v Sloveniji skoraj ne poslužujemo. Sedanji vladi je zato treba šteti v dobro, da se je tega problema lotila, pa čeprav je to storila šele v predvolilnem času. Da jo je Pečečnik v tem javno podprl, tudi zasluži priznanje, čeprav bi taktično to lahko storil primerneje.

Andrej Cetinski

Po zadnjih anketah izgleda, da bodo zmagali mazohisti. Tisti, ki uživajo, ko se vihtijo pendreki in polivajo solzivci. Poti nazaj, ko bo enkrat na oblasti, morda ne bo več-?!

Skrajna desnica v ZDA, na Madžarskem, po celi Evropi pridobiva glasove, širijo se neokolonialistične, imperialistične in zaskrbljujoče politike sovraštva, krčenja človekovih pravic. Zdi se, da se nihče, ne države, ne njihovi voditelji niti najvišje institucije avtoritete ne želijo upreti naraščajočemu barbarstvu. Dovoljeno je vse, vsak diktator si lahko brezmejno privošči vse, kar se mu zaljubi in pri tem ga prav nihče ne zmore ali ne želi ustaviti. Po drugi svetovni vojni se je vsakomur zdelo, da se to nikoli več ne bo ponovilo, da je človeštvo napredovalo in se zavezalo k temeljnim vrednotam antifašizma in demokracije.
Zadnje raziskave javnega mnenja nakazujejo na to, kar smo si najmanj predstavljali leta 2020 po strahovladi Janeza Janše. Nakazuje se nevarnost, da se ponovno dviga janšizem, ki bo tokrat – če zmaga – do konca in popolnoma brez milosti obračunal z vsakim kritičnim glasom. Ne samo da se dviga podpora stranki SDS, temveč se tudi obeta ponovna desno-skrajnodesna koalicija, ki bi zbrala dovolj glasov, predvsem s prevaro Anžeta Logarja in podložniške stranke NSi.
Če smo bili takrat v korona času preganjanja političnih nasprotnikov od posameznikov do kritičnih medijev in inštitucij, kršenja ustavnih pravic, policijskega nasilja po navodilu vlade, prepričani, da se nam to ne bo nikoli več ponovilo, sedaj vse manj kaže na to.
Janšizem se pripravlja na zadnji in poslednji boj z državljani in vsakim kritičnim glasom. Previdno čaka na svoj udarec, skriva se po vseh kotičkih spleta in izvaja polno propagando preko množice lažnih profilov in kokentarjev.
Morda se sedaj (še) z grozo oziramo čez Atlantik, kaj se dogaja na tisti strani, je resnica vse bolj prisotna in vse bolj prihaja streznitev, da nas čaka popolnoma enak režim kot leta 2020 ob pandemiji koronavirusa, a tokrat se zdi, da milosti in meja ne bo več. Če so takrat še ključni neodvisni stebri zavirali fašizacijo družbe in popolno podrejenost vodji, je tokrat upanja na podobno vse manj. Avtokrati se po zgledu Donalda Trumpa zavedajo, da so neustavljivi in da lahko izpeljejo popolnoma nedemokratične reforme, zakone in da omejitev – ne v nacionalnih državah ne v geopolitičnem svetu – ni.
Če smo bili do sedaj kljub vsem napakam te vlade nekako vzor v Evropi in svetu, ko smo se potegnili za zatirane – od Palestine do Grenlandije ter od žrtev vseh izvajalcev nasilja, vključno z žrtvami Janševe zadnje vlade – bomo lahko kmalu pristali v druščini prijateljev Trumpa, Orbana, Netanjahuja.
Če si ne želimo obračunavanja z vsemi političnimi nasprotniki in ideološkimi nasprotniki Janeza Janše in skrajne desnice, ukinitve vseh društev, ki gojijo spomin na antifašizem in upor, ukinitve kritičnih glasov in množičnega zapiranja, polivanja protestnikov s solzivcem, zapiranja miroljubnih ljudi, ki berejo Ustavo, policijske ure, omejitve gibanja in zapore občin, sankcioniranja dijakov in šolarjev, nižanja plač javnih uslužbencev, podpori skrajnodesničarskih društev kot društev v javnem interesu, potem se moramo zbrati plebiscitarno bolj, kot smo se zbrali pred referendumom o vodah, ter reči odločen NE janšizmu in vsakomur, ki bo z njim paktiral.

Poti nazaj, ko bo enkrat na oblasti, morda ne bo več.

Janez Černač

Izjava Sinteze ob izvedbi (MRR) dogodka v Mariboru (zapisal Vlado Pogorevčnik):

Spoštovani,

Na spletni strani podkast.ustava.si je objavljena prva epizoda novega podkasta GLAS USTAVE, ki nastaja pod okriljem Inštituta za ustavno pravo. Podkast je bil posnet januarja 2026. Gost prve epizode je g. Franc Testen, nekdanji predsednik Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča Republike Slovenije. V pogovoru je spregovoril o svoji življenjski in poklicni poti v sodstvo ter ponudil tehten, izkušen in načelen pogled na razvoj ustavnega sodstva v Sloveniji, zlasti v času po osamosvojitvi. Dotaknil se je tudi nekaterih pomembnih ustavnopravnih vprašanj in odločitev, pri čemer je posebej poudaril pomen integritete, moralne razsodnosti ter odgovornega opravljanja sodniške funkcije.

Podkast GLAS USTAVE želi z rednimi epizodami odpirati prostor za poglobljen dialog o ustavnem pravu, delovanju institucij in širših vprašanjih pravne države. Obenem je namenjen tudi temu, da ustavnopravne teme približa širši javnosti ter spodbuja razmislek o temeljnih vrednotah ustavne demokracije.

Epizoda je prosto dostopna in si jo je mogoče ogledati na podkast.ustava.si, kjer bodo objavljene tudi naslednje epizode, predvidoma bodo nove enkrat na mesec. Vabljeni k ogledu, poslušanju in deljenju ter k spremljanju podkasta, ki bo s pogovori z uglednimi gosti prispeval k razumevanju ustavnopravnih izzivov sodobne družbe.

Kot gosta druge epizode smo povabili dr. Danila Türka, profesorja mednarodnega prava in nekdanjega predsednika republike. Pisna vprašanja zanj lahko pošljete na: ciril.ribicic@guest.arnes.si

Organizacijski odbor v sestavi dr. Ciril Ribičič, dr. Petra Plesec, dr. Rok Dacar in dr. Domen Končan

Pretekla desetletja je bila Kitajska razvojno izjemno uspešna. Ker gre za državo, k i pozna eno samo, to je komunistično stranko, je njen hiter razvoj za politično in ekonomsko stroko pojav, ki ga ne zna zadovoljivo pojasniti. Z dilemami, ki se pojavljajo v tej zvezi, se ukvarja tudi naslovni članek, katerega avtor je Bojan Bugarič, profesor na eni tujih univerz, objavilo pa ga je Delo 9.1.26. Iz naslova članka je možno razbrati, da naj bi bila vladavina prava eden osrednjih pogojev uspešnega razvoja države, ki pa ga Kitajska menda ne izpolnjuje prav dobro. Med te pogoje uvršča stroka še liberalno demokracijo, ki je Kitajska tudi ne pozna. Bugarič tako ob zaključku svojega članka ugotavlja, »da stabilna država, ki zna mobilizirati sredstva, izkoristiti tehnologijo, organizirati infrastrukturo in obvladovati družbene napetosti, lahko doseže izjemne rezultate tudi brez liberalne demokracije in razvite vladavine prava«.
Gornjemu mnenju Bugariča ne gre oporekati. S problematiko upravljanja države se tudi sam ukvarjam in moja spoznanja mi dopuščajo, da dejavnike razvojne uspešnosti države še nekoliko določneje opredelim. Konkretno tako: osrednja dejavnika uspešnega razvoja družbe sta tržno gospodarstvo in močna država, ki se jo etično in učinkovito upravlja v korist večine prebivalstva. O tem, kako te kriterije razvojne uspešnosti izpolnjujejo demokratične države v primerjavi s Kitajsko, bo v naslednjih vrsticah nekaj več povedanega.
Najprej o razvojni uspešnosti demokratičnih držav. Predvsem ne gre prezreti, da se današnje demokratične države v nemajhni meri upravlja po usmeritvah neoliberalizma, to je ideologije sodobnega kapitalizma, Ta se prednostno zavzema za svoboden trg in nizke davke (šibko državo), njegova osrednja vrednota pa je bogatenje, zaradi katerega politika med drugim, čeprav tega ne priznava, omejuje vlogo pravne države in etike kot enega osrednjih dejavnikom uspešnega upravljanja. Ali je tako upravljanje še demokratično? Formalno je, po vsebini pa je temu težko pritrditi. Na neoliberalizmu temelječa demokracija se je namreč v veliki meri izrodila v strankokracijo, to je vladavino političnih strank oziroma njihovih vodij, ki splošne družbene koristi v nemajhni meri podreja interesom strank. Od demokratičnih vrednot je strankokracija ohranila predvsem volitve, pa tudi te se zlorablja za zadovoljevanje interesov strank. Strankokracija kriterije uspešnega upravljanja nedvomno slabo izpolnjuje, in zato so formalno demokratične države razvojno vse manj uspešne. Slednje se izrazito zaznava tudi pri upravljanju Evropske unije in nekaterih njenih članic, med drugim tudi Nemčije.
Še kratko o tem, kako Kitajska zadovoljuje obravnavane kriterije uspešnega upravljanja. Po moji oceni ima v primerjavi z zahodno demokracijo dve pomembni prednosti. Ena je to, da svojega upravljanja ne obremenjuje z usmeritvami neoliberalizma in zato ne pozna upravljavskih težav, ki jih ta povzroča demokratičnim državam. Druga njena prednost pa je v tem, da je sedanje kitajsko vodstvo očitno prepoznalo izjemno vlogo , ki jo ima etika pri urejanju družbenih razmerij in zato v upravljanju oživlja konfucionizem, to so več tisoč let stare, na etiki zasnovane usmeritve, kako naj ravnajo politične oblasti. Kitajska kriterije upravljavske uspešnosti države nedvomno veliko bolje izpolnjuje kot demokratične države in to po mojem razumevanju predvsem pojasnjuje njeno izjemno razvojno uspešnost. Te razlike pa utegnejo vsaj posredno povzročati tudi resna politična nasprotja, če ne še kaj hujšega.
Kaj naj bi torej Evropejci storili, da bomo v prihodnje razvojno uspešnejši? Predvsem potrebujemo mir in dobre odnose z ostalim svetom, zato pa ne podpirajmo politike, ki ravna nasprotno. Prednostno delujmo tudi s ciljem, da se bo EU in njene članice pošteno in učinkovito upravljalo v korist vseh nas, za to pa bomo morali sedanje modele demokratičnega upravljanja temeljito prenoviti. Ne prezrimo tudi tega, da je spodbujanje nasprotij v družbi, kar je tudi v Sloveniji resen problem, skrajno zavrženo ravnanje, v katerem ne sodelujmo.
Andrej Cetinski