Ali preveč demokracije lahko škodi?

V Sloveniji nam gredo stvari močno narobe, za to pa je kriva predvsem politika. O tem soglašamo več ali manj vsi. V čem in zakaj je politika zatajila, pa razmišljamo različno. Vstajniki, najbolj zapaženi glasniki zahtev po političnih spremembah, na primer zahtevajo več neposredne demokracije, saj naj bi bilo te premalo in to naj bi bila ena od slabosti naše politične ureditve. Tomi Bitežnik, pisec članka Zakaj preveč demokracije lahko škodi, pa razmišlja drugače. Po njegovem namreč preveč neposredne demokracije lahko tudi škodi, saj se družbeno učinkovitost praviloma zagotavlja s povsem drugačnimi prijemi. Njihovo osrednje gibalo je močan voditelj, ki prepozna interese večine ljudi, zna poskrbeti za njihovo učinkovito uresničevanje, in kar je še posebno pomembno, interesom večine daje prednost pred lastnimi. Ob taki strategiji uresničevanja družbenih sprememb pa si z neposredno demokracijo ne moremo veliko pomagati.

V zgodovini najdemo veliko dokazov, da se je večina zapaženih družbenih sprememb zgodila, ko so jih vodile močne osebnosti. Torej daje zgodovina Bitežniku prav. Njegovemu razmišljanju v prid govorijo tudi izkušnje velikih podjetij. Res uspešna so namreč le podjetja z dobrim vodstvom, med tem ko propadejo praviloma podjetja, v katerih je vodstvo zatajilo. Kako dobro vodstvo ima podjetje, je najbolj odvisno od nadzora podjetja, ki ga izvajajo njegovi lastniki, v večjih podjetjih praviloma preko posebnega nadzornega organa. Učinkovit nadzor je torej vsaj posredno ključni dejavnik uspešnosti podjetja. To velja tudi za upravljanje širših socialnih sistemov, kakršen je država.

Če torej sledimo Bitežniku, so naše krizne razmere predvsem posledica slabega vodenja države. To velja še predvsem za Janšo in Pahorja, ki sta vlado vodila po letu 2004 vse do pred kratkim. ( …) Iz povedanega sledi, da smo v krizi predvsem zato, ker najbolj odgovorno delo v državi prepuščamo ljudem, ki tej zahtevni nalogi niso dorasli. Predsednika vlade izbiramo tako, da gre to mesto vodji stranke, ki dobi na volitvah največ glasov, to pa je praviloma stranka, katere vodja je najbolj vešč populizma in političnih manipulacij. Te, strankarsko aktualne sposobnosti pa za vodenje vlade niso relevantne. Torej: ob veljavni parlamentarni ureditvi ne gre pričakovati, da bomo za najbolj zahtevno vodstveno mesto v državi izbrali osebo, ki bo tej nalogi dorasla; če se bo to že zgodilo, bo šlo prej za slučaj, kot za rezultat razumno zasnovanega sistema kadrovanja. Podobne težave pri kadrovanju predsednika vlade imajo tudi drugod; manj jih je v državah, kjer splošno prevladuje protestantska etika oziroma v državah, kjer predsednika s ključnimi izvršnimi pooblastili volijo neposredno. ( …) zato je nadvse pomembno, da spremenimo proceduro, po kateri se kadruje in nadzoruje predsednika vlade. Zadovoljive rezultate si lahko obetamo od naslednjih dveh sprememb, ki sta zasnovani na izkušnjah uspešnega upravljanja večjih podjetij. Za mesto predsednika vlade naj bi kandidirale le etično neoporečne osebe z dokazljivimi dobrimi rezultati pri vodenju zahtevnejših sistemov, volili pa bi ga po enakem postopku, kot na primer guvernerja Banke Slovenije. Druga sprememba pa naj bi bila v tem, da se oblikuje poseben organ, ki naj bi v interesu volivcev nadzoroval delo vlade in v primeru njene neučinkovitosti sprožil zamenjavo njenega predsednika.

Seveda gornje ali podobne spremembe pri upravljanju države ne bomo izvedli, če bomo odločitev o tem prepustili aktualni politiki, saj bi si ta z njo močno omejila svojo družbeno moč. Volivci bi zato spremembo morali izsiliti, najlažje z referendumom, tudi ob pomoči vstajnikov. ( …) Pa še nečesa ne gre prezreti: če naj bodo vstajniki v svojih zahtevah uspešni, se bodo morali drugače in učinkoviteje organizirati.

Andrej Cetinski

9 odzivov na Ali preveč demokracije lahko škodi?

  1. Donedavni Minister za finance Janez Šušteršič v intervjuju o Mešetarjenju s položaji pravi:
    – o AUKN: »Po spremembi zakona je vlada soglašala z imenovanjem nadzornikov v državnih družbah… S tem smo želeli povečati transparentnost, saj je vlada sklepe sprejemala na svojih sejah. Toda zadeva se je izrodila v sistem, v katerem se generalni sekretarji strank neformalno dogovorijo o kadrovskih rešitvah ter to sporočijo AUKN oziroma Sodu, ki delujeta predvsem kot poštarja.«
    – in nadaljuje: »Logika strankarskih kvot je nekaj najhujšega, kar obstaja. V mojem mandatu je tudi zato, ker smo poskušali spreminjati strukturo, postalo bolj očitno, kako slabo je upravljanje državnih naložb. Strinjam se, da je upravljanje državnega premoženja slabo, čeprav smo imeli tudi nekaj dobrih zgledov – denimo nadzorni svet NLB. Vso sprevrženost tega upravljanja pa dokazuje to, da so mi v Državljanski listi očitali, ko je bilo treba zmanjšati moj vpliv zaradi nasprotovanja vstopu v sedanjo vlado, da je večina strankarskih kvot šla za imenovanje v podjetjih, za katere je pristojno ministrstvo za finance, in da stranka zato ni dobila vpliva v energetiki in telekomunikacijah, ki so si ga nekateri očitno zelo želeli. Očitali so mi celo, da kot minister nisem nič naredil za stranko, kar je najbrž pomenilo, da nikomur nisem priskrbel službe, poceni kredita ali kakšne pogodbe. Tudi tiste stranke, ki formalno zagovarjajo preglednost, v resnici delujejo tako kot vse druge in to je velik problem. Vsega tega se v enem letu ne da rešiti. Nihče ne ve, kakšni vzporedni dogovori se sklepajo, ko se trguje s položaji v državnih podjetjih.«

  2. O tem, kako je bivši minister Šuštaršiš skrbel za dobro upravljanje v državnih podjetjih, imam tudi sam zanimivo izkušnjo. V večjem podjetju v državni lasti predsednik uprave politično ni bil prave barve in ga je zato bilo potrebno zamenjati. Ker tudi predsednik NS ni bil prave barve, je bilo potrebno najprej tega zamenjati. To je Šušteršič mimo vseh formalnih procedur uredil tako, da je predsednika NS z grožnjami pripravil do tega, da je sam odstopil. Sledila je še ena zamenjava v NS, v kateri Šušteršič tudi ni bil čistih rok, in to je bilo dovolj, da je bil v stilu “noči dolgih nožev” predsednik uprave krivdno zamenjan. Če zato Šušteršič razlaga, kako je sam skrbel za dobro upravljanje državnih podjetij, previdnost ni odveč.

  3. Demokracija je sama po sebi ”nedemokratični” oziroma posamezniku neprijazen in za širšo družbeno skupnost neučinkovit sistem. Znane so definicije, kot: ”to je vsiljevanje volje manjšini s strani večine” ali pa ”to je sistem, v katerem dva norca preglasujeta enega pametnega”.
    Če se z demokracijo pretirava, so posledice (predvsem za družbo kot celoto) toliko težje in sistem spričo intenzivnega pojavljanja entropije postane popolnoma neučinkovit in na koncu razpade. Česarkoli je preveč, ni dobro in je potrebna zdrava mera. Velja na vseh nivojih: od družine (pojav ekstremno permisivne vzgoje otrok) do države kot celote (pojav referenduma o človekovih pravicah). Potrebno je najti pravo ravnovesje in uvesti varovalne mehanizme pred zlorabami pravic, ki jih demokracija ponuja.

  4. Marko Golob, nekdanji član uprave AUKN pojasnjuje tudi vlogo nekdanjega ministra Šušteršiča: »Čiste roke, slab spomin! Minister Šušteršič menda pri tem ni bil čisto nič kriv. Kateri minister v vladi pa se ukvarja s področjem korporativnega upravljanja? Minister za Slovence po svetu ali finančni minister? Finančni minister Šušteršič je bil lepo tiho. In prav nič mu ni bilo mar, da so na debelo kršili tako lastno zakonodajo kot mednarodne zaveze iz pogodbe o pristopu k OECD…« Več: Kazalniki družbenega dna, na 5. strani

  5. Ali preveč demokracije lahko škodi? Ne škodi (če veš, kaj to je!!!-večina ima tukaj težave), samo nimamo je! Način, da bi je imeli več pa je samo eden: zagotoviti 60 glasov v Parlamentu! Na ulici ne bo šlo, za v Parlament pa je treba izbrati uresničljivo pot in se tja “prebiti” (za začetek) vsaj z manjšim številom zastopnikov, ki bi nato postopoma širili idejo in rešitve.
    Tisti, ki mislijo, da lahko civilna družba (v nad. CV) pride v Parlament brez stranke ali, da bo dobila večino, SE BRIDKO MOTI.
    Spopad bo s tistimi, ki imajo (veliko) denarja, medije, izkušnje in dobro mrežo. CV je za sedaj brez vsega, časa pa utegne biti malo. Prepogosto tudi ne sprejema resnih nasvetov in pomoči tistih, ki o zadevi vedo dovolj, da se izognejo najhujšemu.
    “Predhodna izbira kandidatov” se lepo sliši, izvedljiva pa ni! (volilni imeniki, volišča, komisije, stroški itd…da o možnih potvorbah sploh ne govorim).
    Podpiram od strank neodvisne kandidate (Vili Rezman je bil en tak in se je tudi tako obnašal!). Sam sem raje odšel, kot da bi se podrejal stranki, ki jo vodi kronični lažnivec in diktator. Zastopal sem interes najširšega kroga volivcev, zato danes nisem poslanec (a bi lahko bil, če bi sprejel ponujeno kandidaturo pri PS). Nimam ne zvez, ne poznanstev. Ne mislim kandidirati – tudi zato ne, ker (pre)mnogi vstajniki mečejo “vse v en koš”…,.marsikdo od njih pa niti pojma nima o stvareh, kot so tekle in znanja, ki je potrebno, da kaj rata (nesposobnost povezovanja in iskanja skupnih ciljev ter vsebine… vse drugo je balast, ki ovira dogovore).
    Če se ne bomo mogli povezati v Koalicijo zdravo razumsko sorodnih programov, pač ne pojdemo na volitve in prepustimo “samozadostnim” pokazati, kaj se da in ali bo šlo… Ker ne vemo, kdaj bodo volitve, BI MORALI DELATI TAKO, KOT DA BODO LETOS!! To pa pomeni, da bi moral biti dogovor, o skupnem nastopu in potrebni organiziranosti (ki bo omogočila zakonito vložitev kandidatur brez preveč podpisov – 800 bo treba v vsakem primeru), sprejet pred počitnicami.… Za sedaj slabo kaže, ker obstaja varianta zakomplicirati vse do te mere, da ne bo ratalo nič. Po načelu: kdor hoče preveč, ne dobi nič… Morda se le dogovorimo. Želim vse dobro.
    L.P. Franci Ž.

  6. Demokracije ni nikoli preveč,
    kajti tam, kjer je ni,
    se vihti meč!
    Totalna ali absulutna demokracija,
    pa je anarhija in utopija!

  7. ZDRAVO
    Preveč demokracije lahko škodi, če ne vemo kaj hočemo ?
    Da blefiramo!
    Če imamo vizijo – cilje in ne figo v žepu(!), potem lahko kaj naredimo.
    Ne tako kot naši Slovenski tajkuni ??!!
    Lep pozdrav, Rafael

  8. Svet bo lahko izšel iz krize, ko bo korenito spremenil, pravzaprav zamenjal ekonomski model delitve in finančni sistem ter ga vrnil na položaj serviserja družbene reprodukcije in ne gospodarja in upravljalca sveta.
    Gospodarska rast, ki postajo zopet moderna beseda evropskih politikov, je mogoča le, če se ves družbeni proizvod, ki se ustvari in razdeli nameni za potrošnjo. To je bil tudi model, ki je poganjal gospodarsko rast do nastopa krize.
    Ker se v obstoječem modelu delitve, ki temelji na dogmi, da je cilj družbene reprodukcije ustvarjanje dobička, vedno večji delež družbenega proizvoda steka v finančni sektor, ta pa ni potrošnik, je v preteklosti gospodarska rast nujno temeljila na rasti zadolženosti.
    Ker je obseg zadolženosti presegel zgornjo mejo, ki jo je glede na obseg družbenega proizvoda in njegovo delitev mogoče servisirati, je prišlo do trganja finančnih tokov in posledično do vsesplošne krize. V bistvo se je staremu sveto zgodilo to, kar se zgodi človekovemu organizmu, ko mu kri ne cirkulira nemoteno. To pa se zgodi, če je predebel, kot je debel finančni sektor.
    Ker je zagon gospodarske rasti z modelom delitve mogoč samo pod pogojem, da se povečuje zadolženost za povečevanje potrošnje, to pa enostavno ni mogoče več povečevati za te namene, je povsem jasno, da z obstoječim modelom delitve gospodarske rasti in zaposlovanja ni mogoče ustvariti. Obljubljanje rasti in novih delovnih mest, to počne politika, je povsem enako, kot bi žejnemu obljubljali, da se bo čez čas napil pri vodnjaku, ki pa je že zdavnaj presahnil.
    Gospodarska rast je zato edino mogoča, da se s korenitimi spremembami modela delitve, ki bo večji delež ustvarjenega družbenega proizvoda namenil delu in državi in manjši finančnemu sektorju in se bo tudi zadolženost zmanjševala na račun ogromne akumulacije v finančnem sistemu. Torej, da se potrošnja v večjem delu financira na osnovi primerne delitve in ne kreditiranja. Prva lastovica je sicer že priletelo, ko je evropski parlament razpravljal o 1.000 milijardah, ki mimo davčnih blagajn letno steče v finančni sektor, vendar vemo, da prva lastovica še ne prinese pomladi.
    Tega zasuka, teh sprememb, ki pa so nujne, ker edine lahko popeljejo svet v 21. stoletje in se ta reši sodobne okupacije s strani finančne industrije, obstoječe politične klike, ki so že leta popolnoma odtujene od državljanov in realnega sveta in skrbijo le zase, svoja omrežja in služijo finančnim oligarhom, ki so pač s pomočjo njih tudi zgradili tak neoliberalen ekonomski model, nikoli ne bodo sposobne izvesti. Brez njih pa je nemogoče iz krize.
    Tu smo na točki, ko spoznamo, da je zato prvi pogoj za izhod iz krize sprememba v delovanju političnega sistema, ki se mora korenito demokratizirati, ker le oblast ljudstva lahko sprejme take družbene reforme.
    Demokratizacija pa ni anarhija, pač pa je odgovorno in kompetentno upravljanje države in urejanja odnosov delitve v interesu državljanov, ki mora temeljiti na kompetencah, odgovornosti, sodelovanju in ne izločanju, solidarnosti in vzajemnosti, spoštovanju sebe in drugih. Neoliberalizem potrebuje šibko državo, da vlada sam in poslušne podrejene partije, nov model pa potrebuje močno državo, brez partij in vladavino ljustva.
    Te dve sistemski reformi so nujni zato, da svet stopi v 21. stoletje in novo razvojno paradigmo. Z demokratizacijo in vladavino ljudstva in korenito reformo modela delive, ob močni državi, pa se nam tudi vprašanje gospodarske rasti postavi v novi luči. Ugotovili bomo, da te v bistvu ne potrebujemo, pač pa potrebujemo prestrukturiranje v trajnostni razvojni model, ki bo temeljil na ekonomskem, socialnem in okoljskem ravnovesju. Nenehno gospodarsko rast namreč ne potrebujemo zaradi proizvodnje zadostnega obsega dobrin in storitev za dostojno življenje ljudi, teh imamo že danes v izobilju, kar poglejmo na gore odpadko, pač pa ga potrebuje le finančni kapital in partije, ki se prerivajo pri javnem koritu, ker na ta način kažejo svojo lažno uspešnost in lovijo z njo volilne glasove.
    Pravzaprv pa nam tudi zgodovina pove, da so vsi družbeni sistemi padli v krize in se sesuli takrat, ko so v njih prevladal neravnovesja, ko razvoj družbenih odnosov ni sledil razvoju na drugih področjih in, da so se iz teh ruševin vedno rojevali novi ekonomski in politični sistemi, ki so prinašali več ekonomske in politične demokracije za vse njene člane.
    Zato vprašanje o demokratizaciji sploh ni dilema. Postavljajo ga le tisti, ki bi pač radi ohranjali stare odnose, svoje previlegije in oblastno moč. T pa so hudičevo močni, ker obvladujejo finance in imajo oblastno moč. Največkrat se zato spremembe dogajajo z revolucijo in na silo.

  9. Dunaj, Beograd, Brusel, Ljubljana
    Kaj se skriva v malih flaškah! Mala, okretna in za vsako spremembo odzivno in dovzetna. Tako naj bi in bi bila opredeljena država Slovenija, če je ne bi načel nenasitni pohlep po osebnem premoženju. Ta pohlep je omogočil zmago na volitvah vsakokratnim nerealnim obljubam, s katerimi so volivcem slikali prihodnost kasnejši ljubljenčki ljudskih množic. Da bo potrebno dalj, več in bolje delati ni želel nihče slišati in takšni volilni programi, so šli mimo ušes volivcev.
    V kapitalizmu bomo vsi živeli, od kapitala in rent in se lepo imeli? Takšne napovedi in pričakovanja so skregana z zdravo pametjo, pa vendar so te sanje sanjali zmagovalci vseh dosedanjih volitev in tudi volivci. Da je možno prosperirati na osnovi pretiranih obljub, mora v družbi obstajati relativno izobilje, katero omogoča balansiranje dobrin in ohranjanje znosnih medsebojnih odnosov med posameznimi družbenimi sloji.
    To obdobje relativnega izobilja je za nami in kruta realnost, ki ne omogoča ohranjanje osebnega standarda, še manj pa omogoča brezkrbno in lagodno sedanjost oz . sedanjost narekuje odrekanja in krčenje nekaterih pridobljenih in ustaljenih pravic. S tem pa se razkriva in napoveduje tudi negotova prihodnost. Seveda pa je potrebno ugotoviti, da so nekateri sloji imeli in še imajo koristi in da jih tudi sedanje krizne razmere ne prizadanejo. Kajti imeli so možnost in priložnost na svoj račun položiti kapital in premoženje, ki je shranjeno v varnih oaazah. Če bi država razpolagala z omenjenim prisvojenim in skritim kapitalom, ki je v lasti ozke elitne skupine državljanov, verjetno danes Slovenija ne bi trepetala pred Brusljem.
    Nam Slovencem so vladali z Dunaja, Beograda, sedaj iz Bruslja in sanjali smo, da bomo nekoč vladali sami sebi. Te sanje smo dosanjali in sedaj vladamo že dvajset let iz Ljubljane, glavnega mesta države Slovenije. Samostojna država Slovenija je pred nas postavila zahtevno nalogo, katero sestavljajo: načrtovanje, vladanje, gospodarjanje, pravičnost in odgovornost. Samo uravnoteženost vseh kategorij daje rezultat in zadovoljne državljane. Današnje krizne razmere in stagnacija na vseh nivojih družbe kaže na to, da so tisti, ki jim je bilo zaupano vodenje države zatajili na vseh segmentih, ki so nujni pri vodenju države. Tako smo priča izredno slabemu predvidevanju (planiranju), težavah pri vladanju, še slabšemu gospodarjenju, nepravičnosti in nikakršni odgovornosti.
    V teh razmerah je vsaka sprememba, ki spreminja ustaljene negativne prakse dobrodošla, ne glede, od kot spremembe vsiljejujejo v naše življenje. Pritisk Bruslja zanesljivo ni prijetna zadeva; toda morda pa se bo izkazalo, da bomo zaradi tega pritiska, od zunaj lažje odložili težko in nepotrebno prtljago in stopili brez nepotrebnega tovora na pot napredka in pozitivnih sprememb.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.