Ali je neenakost težava?

Materialna neenakost v družbi je eno od vprašanj, o katerih se mnenja zelo razlikujejo, kar je prišlo do izraza tudi ob nedavnih živahnih razpravah o socialni kapici. Med ekonomisti jo predvsem pristaši neoliberalne paradigme zagovarjajo, njim nasprotna stran pa jo obravnava kot resen družbeni problem, ki je sicer veliko bolj kot v Sloveniji aktualen v nekaterih drugih državah, še predvsem v ZDA.
O problemu neenakosti smo pred kratkim zasledili zanimiv prispevek pod gornjim naslovom v tedniku Reporter (štev. 32). Njegov avtor je Axel Kaiser, ekonomist južnoameriškega porekla, ki ta čas živi v Nemčiji. Lani je tudi pri nas izšla njegova knjiga z naslovom »Pot v pogubo«, v kateri bralca z vrsto argumentov prepričuje, zakaj je potrebno, da se država kolikor mogoče malo umešava v delovanje tržnega gospodarstva. Enega mojih znancev je knjiga tako prevzela, da se je odrekel vsem pomislekom, ki jih je pred tem imel do usmeritev neoliberalizma.
Poglejmo, kaj pravi o neenakosti Kaiser v omenjenem članku. Predvsem oporeka ameriškemu predsedniku Obami, ker ta neenakost obravnava kot resen družbeni problem. On sam, torej Kaiser, meni nasprotno, da je namreč neenakost pomembno gibalo družbenega napredka. Do neenakosti naj bi prihajalo zato, ker smo si ljudje različni, eni so bolj delovni, drugi manj, eni so bolj sposobni drugi manj. Od bolj pridnih in sposobnih imamo vsi koristi in to, za kolikor jih nagrajujemo bolje kot povprečneže, je praviloma le manjši del tistega, kar so doprinesli k skupnemu blagostanju.
Kaiserjevo razmišljanje je sicer prepričljivo, žal pa je močno poenostavljeno in zato tudi oporečno. Poreklo neenakosti namreč niso le razlike v pridnosti in sposobnosti, pač pa jo v največjem delu povzročajo drugi dejavniki. Eden osrednjih je lastnina. Naj to ponazorim s konkretnim primerom iz ameriškega (ZDA) okolja, da bomo tudi Obamovo problematiziranje neenakosti lažje razumeli. Predpostavljamo, da primerjamo dohodke dveh mlajših ljudi. Eden je iz delavske družine, je odličen kvalificiran delavec, njegovi letni dohodki pa so lani (2013) znašali 48.000 dolarjev, kar je približno trikratnik minimalne plače v ZDA. Drugi je iz premožne družine – njegov oče je v vodstvu večje banke -, je še študent in za rojstni dan mu je oče v začetku leta podaril delnice enega od indeksnih skladov (nasdaq) v vrednosti 1 milijon dolarjev. Te delnice so mu v letu 2013 prinesle 340.000 dolarjev dohodka, kar je sedem krat toliko, kolikor je s celoletnim pridnim delom zaslužil prvo omenjeni mladenič. Ob koncu leta sta tako oba materialno v močno neenakem položaju, pri čemer je na slabšem ta, ki je celo leto pridno delal, na bistveno boljšem pa oni, ki mu za velik zaslužek niti s prstom ni bilo potrebno migniti, pa tudi nobene druge sposobnosti mu ni bilo potrebno uporabiti.
Že gornji, močno poenostavljeni primer kaže, da to, o čemer nas Kaiser prepričuje, s stvarnim življenjem nima veliko skupnega. O družbeni neenakosti je pred nedavnim izdelal obsežno študijo francoski ekonomist Piketty. Ta je ugotovil, da se neenakost zadnja tri desetletja izjemno povečuje zaradi razlogov, ki so povsem drugačni od teh, o katerih govori Kaiser. Neenakost pa ni zgolj sociološki pač pa je postala tudi osrednji ekonomski problem. Zaradi nje se namreč današnje gospodarstvo srečuje z resnim problemom nezadostnega tržnega povpraševanja, saj bogati zaradi pomanjkanja donosnih naložb preprosto premalo trošijo. Ta problem se poskuša razreševati s prekomernim kreditiranjem, a žal vse prej kot uspešno. Prej ko slej se bomo zato morali sprijazniti s tem, da se za reševanje nezadostnega povpraševanje nudi zgolj ena trajnejša rešitev, to je radikalno zmanjšanje družbene neenakosti.
Za Slovenijo velja ocena, da nismo zelo razslojena družba in zato tudi z neenakostjo naj ne bi imeli večjih problemov. To ni povsem točno. Težava je namreč v tem, da je pri nas močno prisoten še en pomemben dejavnik neenakosti, ki nima nič skupnega s pridnostjo in sposobnostjo, to je korupcija. Neenakost, ki jo ta povzroča, uvrščamo med najbolj škodljive družbene pojave, saj je poznano, da le malo kaj drugega tako hromi splošno gospodarsko učinkovitost in konkurenčnost kot prav korupcija. Neenakost torej je težava, tudi v Sloveniji.
Andrej Cetinski

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.