Ko poslušam predvolilno tekmo in berem programe strank, mi je popolnoma jasno, da bomo, če ne bodo vmes nastale izredne razmere, zapravili še prihodnja štiri leta, tako kot smo že zadnjih dvajset, ne glede na to, katera stranka in koalicija bo na volitvah dobila oblast in le za to političnim strankam v resnici gre. Politiki ne povedo ljudem, da prihodnjih deset let ni realno pričakovati izboljšanja materialnega standarda državljanov. Če hoče Slovenija preživeti teh deset let in več, mora ta čas zapolniti z družbenim, kulturnim in etično-moralnim razvojem… Namesto tega so politiki našli razrednega sovražnika v državni upravi in javnem sektorju. Ne povedo, da je osnovni problem v državni upravi, da si jo je politika ukrojila po svoji meri, namesto da bi jo razvijala v sodobno in učinkovito državo, kakršne potrebujemo več, in ne manj. Enako velja za javni sektor. Tudi tega ni preveč, ampak se prav tu skrivajo priložnosti za kvaliteten razvoj države… Za prepričevanje ljudstva, kaj je prav in kaj narobe, potrebujemo govorico ciljev, ki morajo biti napisani po meri ljudi, njihovih zelo elementarnih interesov do vseh vidikov, ki jih mora država ponuditi ljudem za človeka vredno življenje. Tako življenje ni socialni minimum, temveč življenjski pogoj, v katerem ljudje lahko najdejo smisel svojega obstoja. Če se tega načela ne razume oziroma ne upošteva, je nujna posledica reševanja finančne konsolidacije države le razkol družbe na revne in bogate. Srednji sloj pa izginja…. Tržno gospodarstvo ni politični sistem. Tržni sistem imajo tako na Kitajskem kot na Švedskem, toda politična sistema v teh dveh državah se bistveno razlikujeta. Zato je enačiti tržno gospodarstvo s svobodo velik nesmisel ali pa namerno politično zavajanje. V zadnjem obdobju smo imeli v Sloveniji preveč politike in premalo države. Takšna politika je potrebovala kalno vodo, zato je tudi namenoma do skrajnosti devalvirala pravni sistem.
Torej je čas za drugačno politiko. Potrebujemo politike z vizijami in visokimi moralnimi načeli, za katere je glavno vodilo skupno družbeno dobro in odgovornost. Prav v tem se pravi politiki razlikujejo od politikov pritlikavcev… Prednosti majhne države v EU bomo lahko izkoristili le, če bomo imeli sodobno državo, ki bo delovala v splošno dobro in odgovorno do svojih državljanov. Slovenija se lahko razvija samo celovito kot homogena, socialno trdna in povezana družba ter močno integrirana navznoter. Tudi vodila za finančno sanacijo so v takšni viziji Slovenije. Moralne in etične vrednote morajo dobiti osrednji pomen. Za vodenje takšne države potrebujemo modre politike, brez najmanjše sence moralno-etične spornosti. Torej, za lobije, cehe, mreže in pajdaški kapital v politiki ne sme biti prav nikakršnega prostora.
Janez Tršan, Delo, 30.11.2011
V celoti se strinjam. Potrebna je NIČELNA TOLERANCA volivcev(!) Moralno in etično sporni politiki ne morejo voditi “preporoda”. Vrnejo se lahko šele, ko jim sodišče prizna neoporečnost. Zato pa je potrebna tudi visoka etična in učinkovita drža nadzornih ter sodnih organov. Za široko prepoznavanje nujnosti družbenega, kulturnega in etično-moralnega razvoja pa so nujni predpogoj javnomnenjski in medijski voditelji in seveda samostojni novinarji.
Tudi jaz se popolnoma strinjam z g. Tršanom, da morajo dobiti etične vrednote osrednji pomen v političnem delovanju, kakor tudi v medsebojnih odnosih.
Vprašanje je le, kako to zagotoviti. Etične vrednote človeštvo oblikuje že tisočletja, vsa verstva si jih vgradila v svoje nauke in religiozno prakso, mnogo humanističnih filozofov in umetnikov utemeljuje in poudarja njihov pomen, večina ljudi, ne samo malih, jih upošteva pri svojih ravnanjih. Pa vendar je vedno tudi dovolj ljudi, ki se za etične norme ne zmenijo in jim je osnovni cilj uveljavljanje lastnih interesov ne glede na to, če s tem prizadenejo druge. Sprašujem se, kako spričo tega dejstva zagotoviti, da bodo postale etične vrednote temeljno vodilo ravnanja slehernega človeka, še posebno pa ljudi, ki vodijo družbo in usmerjajo njen razvoj. V programskem dokumentu našega gibanja smo razvili model možne rešitve. Kaj menite o tem in kako to izpeljati?
V gibanju za družbeno prenovo smo poudarili, da je potrebna temeljita sprememba družbenega in individualnega ravnanja in sicer v skladu s temeljnimi etičnimi načeli in moralnimi normami. Verjamemo, da lahko dosežemo širok družbeni konsenz za to. Vendar brez zelo širokega delovanja to ne bo šlo. Brez strokovne in moralne odgovornosti tudi ne. Pa tudi ne brez kaznovanja tistih, ki so jim ekstremne zasebne koristi pomembnejše od družbene solidarnosti. Poleg čvrstih stališč mnenjskih voditeljev in ustrezne medijske podpore je potrebna tudi visoka etična in moralna drža ter učinkovitost nadzornih organov in organov pregona.
Ko prebiram zgornji članek in komentarje, dobim mešane občutke. Toliko lepih želja lepih besed, kod da berem pravljico, a kljub temu polno sladko besednih mašil je v napisanih besedah. Ne me narobe razumeti, toda kot da berem kritiko kakšnem umetniškem delu, kjer komentator kritik izvleče neke skrite bajeslovne opise.
Takšen občutek me je prežel med prebiranjem. Dejansko smo v resničnem svetu, v katerem ni družba nekaj ah in oh, temveč je predvsem družba ime za skupino hudo ranljivih oseb, ki se ravno v namen zaščite združujejo in ta združba se imenuje družba, se preimenuje v državo, se preimenuje v oblast, kar je vse lepo opisano v ustavi. Ta družba izbere peščico ljudi recimo jim poverjeniki posameznih skupin družbe, jih posadimo v stolčke in jim nadenemo ime izvoljeni poslanci. Ti prevzamejo pooblastilo družbe da imenujejo in postavijo sodno vejo, da imenujejo upravno vejo (vlada), zakonodajna – parlament je pa tako ali drugače najvišja veja s katero družba vrši oblast preko svojih zastopnikov.
Vse je lepo in prav, ljudstvo ima oblast preko zgoraj omenjenih predstavnikov, predsednikom vlade, ministri, sodišča, sodniki, policisti in da ne naštevam naprej vsi uslužbenci v državni upravi. Do tega trenutka je vse v redu, ljudstvo zadovoljno, država je ljudstvo in ljudstvo je oblast
Pa se Pravni baroni razglasijo za oblast, finančni baroni razglasijo finančno oblast in tako naprej vsak uradnik se ima za oblast in kaj postane uboga raja brezpravna, saj se sodniki sami sebe razglasijo za neodvisno oblast, enako storijo tudi drugi, kar naenkrat postane družba last oblasti, last tistih, ki bi morali zastopati in braniti ljudstvo in kaj se izcimi.
Iz demokracije naenkrat postane neformalna fevdalna ureditev družbe, svoje interese in fevde fevde razglasijo sodstvo, vlada, parlament in …
Sodstvo sodi v imenu ljudstva, a tega v sodnem redu ni, saj vlogo porotnikov, kot je veljalo v času Platona prevzamejo kar sodniki sami. Najbolj nazorna je bila baronesa Nataša, ki je v eni izmed oddaj na nacionalki dejala, da so samo pravniki opravilno sposobni.
Strah me je ko se tako leporeči o ciljih,ko pa posamezniki delujejo v škodo države, ljudstva skratka družbe.
Strah me je, ko nimam denarja da bi plačal kazni, me “država” vtakne v zapor in razlaga da je to izpolnitveni zapor, čeprav je ta ista “država” podpisala deklaracijo o človekovih pravicah, ki prav takšno ravnanje države imenuje za grobo kršenje človekovih pravic.
Toliko o družbi v razmislek ?
Diktatura povprečja !
Popolnosti je sovražnik povprečja in podpovprečja. Večina je vedno povprečje in podpovprečje, znotraj te prevlade, pa se izgubi popolnost.