V aprilu bomo imeli volitve, ki bodo odločilno vplivale na to, kako bomo svojo državo v prihodnje upravljali, demokratično ali avtokratsko.

Pod gornjim naslovom je Tomaž Mastnak objavil zapis, v katerem obravnava izjemno aktualen problem, to je slabitev demokracije in krepitev avtoritarnih oblik vladanja. Njegovi razlagi se v večjem delu pridružujem, pogrešam pa v njej nekatera pojasnila pa tudi razmislek o tem, kako sanirati obravnavane družbene probleme. Nekaj tega, kar po mojem manjka, bom v naslednjih vrsticah sam zapisal. Da me bo lažje razumeti, bom kratko povzel tudi osrednjo vsebino Mastnakove razlage, kakor jo sam dojemam. Za naslednje naj bi šlo:
– Liberalizem naj bi bil danes, tako Mastnak, v resni krizi, čemur tudi sam pritrjujem. Pri tem z liberalizmom razumem v svetu prevladujoča družbeno-ekonomska usmeritev, ki se predvsem zavzema za svoboden trg in šibko državo z malo sociale in nizkimi davki.
– O tem, zakaj sedanja kriza liberalizma, Mastnak ne pove veliko. Po mojem jo predvsem povzroča Kitajska. Ta je namreč pred nekaj desetletji uvedla tržno gospodarstvo, ki ga kot država aktivno usmerja in podpira, vzdržuje pa tudi spodobno socialno politiko. Njen družbeni model se torej bistveno razlikuje od liberalnega in je tudi razvojno bolj učinkovit. Liberalni kapitalizem tako danes na številnih področjih težko konkurira kitajskemu, njegova idejna zasnova (šibka država) pa je postala močno vprašljiva.
– Mastnak ugotavlja, da liberalizem svojo krizo zdaj sam neposredno rešuje in to z diktaturo. V podkrepitev tega mnenja še ta njegov citat: »Medtem ko so pred sto leti reševanje zahodne civilizacije prepustili fašizmu, so zdaj fašizem inkorporirali. Liberalizem se preobrača v totalitarizem, ne da bi prenehal biti liberalizem«. Te ocene so zelo radikalne, v nemajhni meri pa ustrezajo dejanskim razmeram. Zaradi boljšega razumevanja jih je primerno nekoliko dopolniti, predvsem pa je potreben razmislek o alternativi za totalitarizem, s katerim svoje zadrege rešuje liberalizem. O tem več v naslednjih vrsticah.
Kitajska izkušnja prepričljivo dokazuje, da so temeljne usmeritve liberalizma napačne, saj je tržno gospodarstvo ob šibki državi razvojno vse manj uspešno. Rešitev je torej v močni državi, ki se jo učinkovito upravlja. Za njeno upravljanje se ponujata dva modela, eden je avtoritaren, drugi pa demokratičen. Temeljna razlika med njima je v tem, da demokratičen model kot svojo ključno sestavino zagovarja učinkovit nadzor vlade (izvajalci nadzora: parlament, sodna oblast, od politike neodvisna javna občila,….), totalitarni model pa tak nadzor kategorično zavrača. Ta razlika generira številne druge razlike med modeloma, zaradi katerih je večina ljudi demokraciji bolj naklonjena kot avtokraciji, medtem ko slednja ustreza kapitalu, katoliški cerkvi in osebam, ki so značajsko naklonjene sovraštvu do drugačnih.
Demokracija je žal danes v številnih državah v krizi, tudi v Sloveniji. Med njene povzročitelje je smiselno vsaj pri nas uvrstiti predvsem dva dejavnika: preživeli model oblikovanja vlade ter neprimerno volilno zakonodajo. Te sistemske slabosti so doslej liberalizmu ustrezale, saj so slabile moč države in zato ni bil naklonjen njihovi odpravi. Sedaj pa je soočen s spoznanjem, da brez močne države v prihodnje ne bo šlo. Pri tem pa se pojavlja dilema, kako jo upravljati, demokratično ali avtokratsko. Kot rečeno, je večina sicer bolj naklonjena demokraciji, a je ta sedaj upravljavsko tako oslabela, da bo z njo težko zadovoljiti potrebe po učinkoviti državi. To je eden osrednjih problemov sodobne družbe, ki ga je možno razrešiti le s sistemsko prenovo demokracije s ciljem, da se njeno upravljavsko učinkovitost bistveno poveča in prilagodi današnjim potrebam. Če se v tem ne bo uspelo, se nam obeta splošna prevlada avtokracije z značilnostmi fašizma, kot to nakazuje Mastnak.
Za zaključek le še to. V aprilu bomo imeli volitve, ki bodo odločilno vplivale na to, kako bomo svojo državo v prihodnje upravljali, demokratično ali avtokratsko. Za uspeh demokracije je ključno, da na volitvam večinsko podpremo stranke, od katerih si lahko obetamo, da nam bodo državo učinkovito in pošteno upravljale, zaradi uresničitve te usmeritve pa so pripravljene izvesti tudi potrebne sistemske spremembe v naši politični ureditvi.
Andrej Cetinski, Sinteza

Tjaša Zorc
(OPROSTITE MOJI NEPOSREDNOSTI)

⚜                             ⚜                               ⚜                               ⚜                                ⚜

Da precej pozorno opazujem dogajanje na slovenski politični sceni, ni skrivnost. Da se ne nagibam v desno, tudi. A skušam kljub temu ostati kolikor toliko poštena do obeh strani. Vsaj v analiziranju že storjenih napak, ki so pripeljale Slovenijo do sem, kjer je.
Da ne bo pomote, bom na kratko povzela svoje prepričanje:
V 30 letih je bila tej državi storjena komaj še popravljiva škoda.
Z agresivnostjo desne opcije.
In z mlahavo omahljivostjo leve opcije.
In s finančnimi mahinacijami ter vpetostjo v lobiranje obeh opcij.
In skrbi za lasten obstanek na oblasti – zopet obeh opcij.
Tako, na kratko.

Človek bi pričakoval, da smo se iz zgoraj zapisanega česa naučili.
In doumeli, da bo treba zdaj nekaj storiti drugače.
Oziroma marsikaj, ne le nekaj.
Prisluhniti Madžarom, njihovi opoziciji, ki nas svari pred ponovitvijo lastne napake, ki je Orbana dobesedno ustoličila na oblasti.
Napake, imenovane NEENOTNOST.
So moja pričakovanja zaman?

Pri nas se zdi, da smo še bolj razdeljeni, kot smo bili včasih.
Pa s tem ne mislim le razkola med desno in levo opcijo, že znotraj leve – pod kar štejem vse, kar ni desno, kajti sredine – vsaj skozi mojo percepcijo – ni enotnega koncepta. Ne more obstajati, vsaj v trenutnih razmerah ne. Vsi, ki trdijo drugače, se – milo rečeno – sprenevedajo.

No, vrnimo se k razdeljenosti. Na levi strani.
Nihče nikogar ne mara.
Okej, KUL-ovci skušajo sodelovati. Zadnje čase bolj uspešno kot prej, to jim gre priznati. Zato jih bom ta hip izvzela iz te kritike.
Kritiko prvenstveno namenjam novo ustanovljenim strankam. In listam … vsemu, kar diši na politično udejstvovanje.
Ja, razumem, v vaših očeh je KUL del problema.
A je, obenem, hoteli to ali ne, tudi del rešitve.
Pomemben del.
S katerim boste morali, če rešitev res iščete – sodelovati, pa če vam je to všeč ali ne.

Saj, če ne dosežemo res ŠIROKEGA, s tem mislim na najmanj 60 poslancev, konsenza,
JE VSE ZAMAN.
Edino tako se bo namreč mogoče posvetiti nujnim SPREMEMBAM.
Ki nas bodo popeljale naprej, ne pa nazaj, kamor korakamo že 30 let.
In edino TO je tisto, KAR ŠTEJE!
Pot naprej!

Ni pomembno ali verjamete v pandemijo ali ne. Ta bo minila.
Tudi to, ali je za vas pomembnejši volilni ali medijski zakon, je sekundarnega pomena.
DOJEMITE KONČNO, da je politika servis državljanov.
TOREJ NAJPREJ PREVERITE, kaj je pomembno za nas, DRŽAVLJANE.

LJUDJE HOČEMO, da se to uničevanje naše države KONČA!
Hočemo, da se nekdo končno posveti GRADNJI!
In zavedamo se, da ena stranka sama pač ne bo zmogla.
Zato ZAHTEVAMO, da naposled prestopite okvirje LASTNEGA EGOIZMA
in se začnete pogovarjati. In se tudi SILA HITRO DOGOVORITE,
kaj je v tem trenutku res pomembno.

POMEMBNEJŠE OD VAS SAMIH.
Kajti če ne priznavate, da je prihodnost Slovenije NAJVIŠJA VREDNOTA,
potem nimate v politiki KAJ ISKATI.

LEPO VAS PROSIM!
Zdaj je čas ZA REŠITVE!
ZA ABSOLUTNO SODELOVANJE – in s tem absolutnim mislim dobesedno.
Zdaj je čas, DA OBRNETE NOV LIST.
DA NAM, DRŽAVLJANOM SLOVENIJE, KONČNO OMOGOČITE DOSTOJNO ŽIVLJENJE.

Zdaj mora – poudarjam MORA – priti do DOGOVORA VSEH NAPREDNIH strank, zvez, list …, kako boste Slovenijo popeljali
V PRIHODNOST!
Razumete?

Če ne razumete ali se ne strinjate, potem pa
SMO RES V TEŽAVAH!

⚜                         ⚜                         ⚜                         ⚜                          ⚜

prof. Borut Ošlaj, slovenski filozof

Obdobje adolescence naše mlade države se izteka; čas je, da obogateni z izkušnjami vstopimo v zrelejšo fazo.
Z zgodovinskimi delitvami in razlikami so tesno povezane tudi aktualne politične in ideološke. Tudi te so pri nas žal zaostrene do vrelišča in v svoji toksičnosti močno zavirajo možnosti celovitega razvoja družbe.
Smiselno in hkrati nujno bi zato bilo, da se po državni osamosvojitvi lotimo še bistveno pomembnejšega projekta političnega osamosvajanja. Osamosvojiti se moramo izpod jarma lastne politične nezrelosti, ki se kaže v ideološki zasvojenosti, v slepem kopičenju vpliva in moči za ʽnašeʼ, v brezobzirnih diskreditacijah in slabitvah političnih nasprotnikov.
Kdo je ta dober in kdo ta slab, kdo zaslužen in kdo ne.
Tisti, ki desnico brez prepričljivih dokazov povezujejo s fašizmom in totalitarizmom, levico pa z lenobo, anarhizmom in kaosom, že uporabljajo radikalizirano govorico, ki temelji na izključevanju in povzdigovanju lastne pozicije oz. enega pola naše fakultativnosti nad drugega.
Vedeti pa moramo, da bo pot do politične osamosvojitve verjetno daljša in težja kot je bila pot našega državnega osamosvajanja.
Za začetek pa:
Pogovorimo se v miru, brez razčiščevanj in maščevanj opravimo odpis moralnih dolgov in skupaj ter z jasnim pogledom naprej začrtajmo smernice možnosti boljšega življenja.

Borut Ošlaj: Prispevek k pragmatični apologiji razlik

Poleg države je večji solastnik Save Turizma s kapitalskim deležem v višini 43,2 % še ameriški sklad York. Ta naj bi po informacijah, ki so dostopne v javnih občilih, svoj lastniški delež prodal madžarskemu finančnemu skladu za 38 mio evrov; slednjega obvladuje skupina ljudi, ki je zelo blizu Orbanu, prvemu madžarskemu politiku, in tako ne gre dvomiti, da gre za posel, za katerim stoji sosednja država. Slovenija ji nakup lahko prepreči, saj ima v tem primeru predkupno pravico, vendar je menda ne namerava izkoristiti, saj posel za našo državo naj ne bil dovolj zanimiv. To mnenje se verjetno opira tudi na napoved madžarskega kupca, da bo v naslednjih nekaj letih v Sava Turizem investiral 200 mio evrov; to bo očitno storil predvsem s ciljem, da si po tej poti v Savi zagotovi večinski lastniški delež.

Če naša država v gornjem primeru ne bo izkoristila predkupne pravice, bo to ena največjih napak, ki smo jih doslej storili pri upravljanju državnega premoženja, teh pa ni bilo malo. To mnenje se opira predvsem na naslednje:

1. Turizem se v Sloveniji uvršča med razvojno najbolj perspektivne dejavnosti, Sava Turizem pa ima v njem že – tako pa naj bi bilo tudi v naprej – eno osrednjih vlog. Poseduje namreč najbolj atraktivne turistične lokacije v Sloveniji (na Bledu, ob morju, v Prekmurju – termalni turizem), upravlja preko 3.000 turističnih sob, 81 bazenov, pet termalnih centrov in kar je še posebno pomembno: posluje zelo uspešno. V letu 2019, to je pred pandemijo, je podjetje ustvarilo 30 mio evrov dobička, to je le nekaj manj od zneska, ki naj bi ga država založila za uveljavitev zgoraj omenjene predkupne pravice.
2. Sava že ima izkušnje s prodajo svojih zmogljivosti Madžarom. Zaradi prisile bank je namreč pred tremi leti madžarskemu državnemu skladu prodala svojo enoto Terme Lendava. Novi lastnik je napovedal, da bo v kupljeno podjetje veliko investiral, a je ostalo zgolj pri obljubah. Takoj pa je odslovil prejšnje vodstvo in ga zamenjal svojimi ljudmi. Največ nejevolje pa Lendavčanom povzroča s tem, ker drži terme že lep čas zaprte, celo otrokom poleti ne dovoli uporabe zunanjega bazena. Slabe izkušnje imamo tudi pri drugih prodajah, npr. hotel Metropol, ki je v hrvaških rokah, je že nekaj let zaprt. Pa tudi pri vrsti podjetij, npr. Tovarna sladkorja Ormož, Tobačna tovarna Ljubljana, Helios, Tovarna dušika Ruše, INA Nafta Lendava, TAM, Metalna, obe pivovarni itd. Očitno imajo drugi drugačne cilje. In pri tem je pomembno, da se dobički prevzetih družb odlivajo v tujino in s tem siromašijo vire za zdravstveno, socialno, izobraževalno in drugo delo. Kam plujemo. Brez ekonomske suverenosti ni politične in tudi ne socialne, kulturne. Prav ta operacija je lep primer.
3. V Slovenji je kar veliko tujih naložb, za katere se je tuji kapital odločal iz profitnih motivov in torej niso bile politično motivirane. Naložbe, ki jih v Sloveniji izvajajo madžarski investitorji, pa vsaj posredno podpira njihova avtoritarna politična oblast, ki očitno poskuša z njimi uresničiti ne le ekonomske, pač pa tudi politične cilje. Kako sicer razumeti to, da ima vse prej kot kapitalsko bogata Madžarska preko podjetij, odvisnih od njene politične oblasti, v lasti največji delež slovenskega bančništva, želi postati osrednji igralec v slovenske turizmu in poskuša pridobiti pomembno vlogo tudi v nekaterih drugih atraktivnih dejavnostih (nova železniška proga Divača-Koper, luka Koper,…). Prodajo lastniškega deleža, ki ga ima sklad York v Sava Turizmu, je torej smiselno in potrebno vrednotiti ne le z ekonomskih, pač pa tudi političnih in nacionalnih vidikov, saj gre tudi za naj atraktivnejše dele Slovenske zemlje, gre za primer posodobljene kolonizacije.

Gornji argumenti ne dopuščajo dvoma o tem, ali naj Slovenija ob prodaji lastniškega deleža sklada York v Sava Turizmu izkoristi predkupno pravico: to mora storiti. Če vlada ne bo pravočasno sprejela ustrezne odločitve, bo resno prizadela vitalne interese naše države. Za tako ravnanje bo težko ponudila pojasnilo, ki bi demokratično večino Slovencev lahko zadovoljilo.

Za Programski svet Sinteza-KCD: Andrej Cetinski, dr. Jože Mencinger, Tomaž Ogrin, Drago Babič, Zvone Dragan, Emil Milan Pintar, Tjaša Zorc, Milan Bajželj, Bogdan Lipovšek, Miroslav Marc.