Antifašizem ni zadosti: poiskati moramo alternativo kapitalizmu.

Pod gornjim naslovom je Rastko Močnik pred dnevi (30.6.2021) v Dnevniku objavil zanimivo razmišljanje o vzrokih, zaradi katerih se v številnih državah, tudi  Sloveniji, vse bolj krepijo avtoritarne oblike vladanja, ki močno spominjajo na fašizem prejšnjega stoletja. Po njegovem je  posodobljeni fašizem predvsem orodje kapitala, s katerim  ta poskuša krepiti izkoriščanje, še predvsem pa dušiti odpor prebivalstva zaradi vse večjih in za večino nesprejemljivih socialnih razlik, ki jih povzroča kapitalizem. Če se kot družba želimo groženj avtokracije znebiti, tega z uličnimi in podobnimi protesti ne bomo dosegli, pač pa je potrebno, tako Močnik, odpraviti njeno poreklo, to je kapitalizem.

Mnenju, da neoliberalni kapitalizem ustvarja splošne razmere, ugodne za uveljavljanje avtoritarnih oblik političnega upravljanja, se tudi sam pridružujem. Ne verjamem pa, da lahko to težavo današnje družbe pozdravimo z odpravo kapitalizma, pač pa naj bi za to zadostovala že njegova temeljita prenova. O tem, kaj naj  bi bile osrednje vsebine te prenove, več v naslednjih vrsticah.

Najprej nekaj o samem kapitalizmu. Po mojem razumevanju so njegove osrednje značilnosti naslednje: a)gospodarstvo deluje tržno, proizvodna sredstva pa so pretežno v privatni lasti; b)tržno gospodarstvo  je dolgoročno učinkovito le ob pogoju, da ga država razvojno pravilno usmerja in ga tudi sicer ustrezno podpira povsod tam, kjer to lahko počne učinkoviteje kot trg. Oba kriterija je kapitalizem po drugi svetovni vojni dokaj dobro zadovoljeval, po propadu sovjetskega socializma pa se  je pod vplivom neoliberalne paradigme  pomembno spremenil. Neoliberalizem namreč močno favorizira vlogo trga v škodo vloge  države, rezultati te preusmeritve kapitalizma pa se odražajo predvsem v naslednjem:

  1. Demokratično upravljanje države je močno oslabelo, kar pušča številne neželene posledice, od katerih je primerno izpostaviti naslednje: oslabljena je razvojna uspešnost gospodarstva, krepijo se za večino nesprejemljive socialne razlike, zaradi prednostnega zadovoljevanja interesov kapitala  prihaja do nedopustnega uničevanja naravnega okolja, resno so prizadete temeljne družbene vrednote (poštenost, socialna naravnanost,..) in s tem tudi kakovost družbenega življenja.
  2. Zahodni neoliberalni kapitalizem je po opustitvi socializma zaradi uresničevanja svojih kratkoročnih interesov bogato podpiral razvoj kitajskega kapitalizma, ki pa se močni državi ni odrekel. Ta zvrst kapitalizma torej spoštuje oba prej navedena kriterija, ki pogojujeta uspešnost kapitalizma, rezultati takega ravnanja pa se odražajo v njegovi vse večji konkurenčnosti; tej neoliberalni kapitalizem vse težje sledi in to postaja  eden osrednjih problemov zahodnega sveta.

Spoznanje, da kapitalizem brez podpore močne države razvojno ni zadostno uspešen, je v svetu vse bolj prisotno. Aktualno postaja zato vprašanje, kako formalno še vedno demokratične države tako prenoviti, da bodo tudi upravljavsko močne in učinkovite. Glede tega se nakazujeta vsaj dve poti. Ena je ta, ki jo je ubrala sosedna Madžarska. Značilna je po tem,  da formalno ohranja demokracijo (volitve, parlament,…), po vsebini pa gre pri njej za izrazito avtoritarno oblast, ki jo podpira predvsem kapital, svojo operativno moč pa si učinkovito zagotavlja s spretnim populizmom, s političnim kadrovanjem, s politiki podrejenimi javnimi občili , s politiki podrejeno pravno državo in pa s korupcijo. Pa še en dejavnik je pri rojevanju in vzdrževanju madžarske variante avtoritarnosti pomemben, to je katoliška cerkev; ta namreč tudi spričo lastnih oblik delovanja avtoritarno  politiko praviloma podpira, seveda ob pogoju, da se slednja potem do nje tudi hvaležno obnaša. Madžarski zgled je za politike z avtoritarnim ambicijami nedvomno vabljiv, kar pričajo tudi dogajanja v politiki, ki smo jim že dobro leto priča v Sloveniji.

Druga možnost, kako upravljavsko okrepiti današnjo neoliberalno državo, je v temeljiti prenovi njene demokracije. Uresničimo jo lahko predvsem s tremi spremembami: a)z volilnim sistemom, ki naj  preprečuje strankokracijo, to je prakso, po kateri politične stranke splošne koristi družbe podrejajo svojim »posebnim« potrebam; b)z modelom oblikovanja vlade, ki politike ne razdvaja in tudi sicer zagotavlja, da vlada učinkovito deluje v korist večine (v ta okvir sodi tudi učinkovit nadzor vlade); c)s spoštovanjem temeljnih družbenih vrednot, posredno tudi z vzdrževanjem učinkovite in od politike neodvisne pravne države. Naštete zahteve današnja neoliberalna država slabo  zadovoljuje. Ta neugodna ocena pa ne velja povsem za protestantske države, še predvsem pa ne za Švico. Švica je namreč že pred časom razvila model demokracije, po katerem se je tudi danes vredno zgledovati in je najbolj zaslužen za to, da se ta država po večini družbeno aktualnih kriterijih uvršča med najbolj uspešne v svetu.

Od dveh omenjenih poti, kako upravljavsko okrepiti današnjo državo, je veliko lažja prva, to je avtoritarna varianta. Njena prednost je v tem, da ni posebno težko najti primernega kandidata, ki je pripravljen prevzeti avtoritarno vodenje države, poleg tega pristaši te variante lahko računajo na aktivno podporo kapitala, dela prebivalstva, ki je značajsko naklonjen avtoritarnosti, in tudi cerkve (katoliške ali pravoslavne). Ima pa avtoritarna varianta tudi resne slabosti. Naj omenimo dve. Ena je ta, da se rada poslužuje prijemov, po katerih je poznan fašizem, za tega pa iz dosedanjih izkušenj vemo, da deluje družbeno pogubno in mu zato današnja večina ni naklonjena. In drugič, avtoritarna oblast, ki v velikem delu temelji na političnem kadrovanju in korupciji, upravljavsko ni učinkovita in je zato le omejno sposobna reševati prave težave današnjega kapitalizma.

Učinkovito upravljanje države, ki ga bolj kot vse drugo potrebuje današnji kapitalizem, je vsaj v zahodnem svetu nedvomno možno zagotoviti le s temeljito prenovo demokracije. Seveda velja to tudi za Slovenijo. Kaj naj bi prednostno pri nas storili, je v prejšnjih vrsticah nakazano. Najprej  potrebujemo nov volilni sistem, po katerem naj bi volili že prihodnje leto. Ta naj bi odločilno pripomogel k oblikovanju novega političnega okolja, ki bo naklonjeno ostalim sistemskim spremembam pri upravljanju države, potrebnim za to, da bo to upravljanje učinkovito in tudi po vsebini demokratično. Razlogov za optimizem, da nam bo kljub nasprotovanju aktualne politične oblasti demokratična preobrazba države uspela, je kar nekaj; eden teh je nedvomno močno nasprotovanje avtoritarnosti v politiki, ki ga naša družba že lep čas dokazuje z ljubljanskimi zborovanji.

Andrej Cetinski, Sinteza

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.