Zaključki posveta: Kaj storiti za izhod iz krize?

V okviru gibanja za družbeno prenovo SINTEZA izvajamo serijo posvetov z namenom iskanja pravih vzrokov družbene in gospodarske krize, ki pri nas kaže posebej zlovešč obraz, ter kako najti izhod iz nje. Na prvem posvetu o etiki in vrednotah smo potrdili široko uveljavljena spoznanja, da je temeljni vzrok krize umanjkanje splošnih etičnih načel in humanističnih vrednot v političnem in gospodarskem odločanju kot tudi pri ravnanju posameznikov. Ključno spoznanje drugega posveta je bilo, da je pri nas temeljni vzrok za globino krize slabo upravljanje z gospodarskimi in drugimi razvojnimi resursi. V ospredju razprave pa je bilo upravljanje na ravni države predvsem v okviru političnega sistema.
Tretji posvet smo naslovili: Kaj mora Slovenija storiti za izhod iz krize in kako zagotoviti družbeno in gospodarsko rast?
Nekaj misli uvodničarjev:
mag. Blaž Kavčič – Uvodni nagovor
Posveti, kot je današnji, že v izhodišču sledijo ideji, da je civilna družba v vsej svoji raznolikosti temeljni generator mnenj, pobud, vprašanj in predlogov, ki jih politika mora upoštevati, če želi biti odprta, kakovostna, razvojna in demokratična. V juniju smo v sodelovanju s Sintezo organizirali posvet z naslovom Slabo upravljanje je vzrok za globino krize. Naslov je bil tako provokativen, da bi pričakovali kakšno nasprotovanje. Čeprav se je dotaknil bistva problema, ni bilo nobenega odziva. Verjetno v veliki meri zato, ker se odločevalcem ne zdi vredno poslušati strokovno elaboriranih stališč drugače mislečih. Še manj pa taka stališča upoštevati. A primerjava dosežkov Slovenije v 20 letih po osvoboditvi (1945 – 1975) z dosežki Slovenije v 20 letih po osamosvojitvi (1991 – 2011) pove vse. Kdaj je nastajal nacionalni bančni sistem, uveljavljanje Slovenije kot pomorske nacije s svojo luko in floto, kdaj elektro, elektronska in strojna industrija, farmacija, kemija, lesno-predelovalna industrija, avtomobilska industrija, svetovno uveljavljene blagovne znamke? In v katerem obdobju se prej navedeno zgolj razgrajuje? Res je temeljni problem upravljanje, in tudi predloga Holdinga in Slabe banke ne razrešujeta temeljnega upravljavskega problema Slovenije, ki je podrejenost upravljanja politično strankarskim prioritetam in zapostavljenost strokovnosti.…. Po dvajsetih letih samostojnosti je, tudi zaradi krize in vsesplošnega družbenega nazadovanja, nastopil trenutek, ko se mora slovenska politika končno vprašati “kje smo, kam hočemo iti in kako bomo to storili?”
dr. Peter Kraljič – Kako do konkurenčnosti Slovenije
Po štirih letih krize obstajata dve možnosti: Nadaljevanje politične razcepljenosti in obstrukcije ter s tem ojačanje krizne situacije ali pa Politični konsenz in podpora vladi pri izvajanju potrebnih reform in akcij za dvig konkurenčnosti in pospešeno gospodarsko rast. Odločiti se moramo sedaj, ker časa za oklevanje ni več. Sedanja kriza je posledica »miselnega zastoja« po vstopu v Evro: Gospodarska rast na valu globalne ekonomije, Zavajanje javnosti z »zgodbo o uspehu«, Pomanjkanje gospodarske vizije in strategije razvoja Slovenije, Odlašanje potrebnih strukturnih reform in ukrepov za dvig konkurenčnosti (padec za blizu 30 mest), Nerazumevanje globine krize pred volitvami 2008 (planirana 3 % rast za 2009), Ne-definiranje novega cilja (konkurenčnost in rast).
Slovenija je na razpotju; brez globokih rezov in radikalnih sprememb ter pozitivnega odnosa ne bomo izšli iz krize. Potreben je pogum in konsenz za pot naprej. Prioritete vlade za izhod iz krize je treba podpreti ne glede na to, ali jo ljubimo ali ne … Ura teče že proti polnoči; 12.00 je bila lani, ko so Janša in sindikati po nepotrebnem zrušili pokojninsko reformo. Prioritete vlade je treba še dopolniti z „agendo Slovenije 2020“ in zelo jasnimi cilji (n.pr.: Konkurenčnost med top 15 na svetu; Rast nad 3 %; Brezposelnost pod 5 %; R&D nad 4 % BDP; Izobrazba vsaj 7 % BDP; Deficit/dolg pod Maastrichtskimi kriteriji). Pogoja za uspeh sta konsenz o skupnih ciljih ter zaupanje. Predpogoj pa je odprto, pošteno in transparentno delovanje.
dr. Rudi Rizman – Sociološki vidik gospodarske, družbene in politične moči v Sloveniji
Značilnost za razmerje med politično in ekonomsko elito je, da sprememba politične elite potegne s sabo zamenjavo ekonomske elite. Ekonomska elita je lojalna do vladajoče politike, saj ima vsakokratna politična oblast preko paradržavnih finančnih družb neomejene možnosti kadrovanja. Pri tem pa so politično „kadrirana“ podjetja praviloma neučinkovita. Glavni interes politične elite na oblasti je pridobivanje dolgoročne rente. Država je ujetnica strank(e) na oblasti. V glavna omrežja ekonomske elite prihajajo člani in simpatizerji vladajoče stranke.
Namesto reševanja krize pa se dogaja utrjevanje neoliberalnega kapitalizma, kar je pravi paradoks, saj se z neoliberalnimi prijemi „rešuje“ krizo, ki jo je ta povzročil. Še naprej smo pod pretvezo prihodnje rasti priča liberalizaciji in deregulaciji trga dela in storitev. Individualizem v službi z ničemer omejenega pohlepa in povzdigovanje zasebnega nad javnim pa spodjedata moč družbenih institucij. Posledica je poglabljanje neenakosti in razraščanje ekonomske in družbene krize. Prav neverjetna je ekonomska nevednost politikov, ki nasedajo formuli: „banke=ekonomija“. Stiglitz: „Tisti, ki imajo koristi od obstoječega sistema, se bodo upirali spremembam in gre za zelo močne in vplivne ljudi“. Rešitev pa je več javnih investicij (infrastruktura, tehnologija, izobraževanje, znanost, itd.)!
Kam vodi družba pohlepa? Kdo lahko prisili državo, da opravlja svoje delo? Vrnitev razrednega boja?
Anemična demokracija odvezuje državo od njene družbene odgovornosti. Praktična demokracija pa je demokracija, ki rešuje družbene probleme.
dr. Marko Pavliha – Nekaj kritičnih misli o slovenskem parlamentarizmu
Državni zbor naj bi poosebljal smer sodobne demokracije, vendar žal slovenski je ne. Preveč je tekmovanja, podcenjevanja, zasmehovanja in drugega populizma ter pridobivanja političnih točk na račun nekajminutne slave, domala nič ni sodelovanja in sklepanja kompromisov. Primanjkuje notranje strankarske demokracije, prenizka je raven poslanskega bontona oziroma etike. Prevladuje skrajno slabo javno mnenje o politikih, ki vpliva na negativno selekcijo, saj se premalo poštenih, izobraženih in nadarjenih ljudi odloča za politično kariero… Poslanci so de facto služabniki političnih strank, namesto da bi služili ljudstvu, kar se najbolj kaže pri njihovem odvisnem odločanju, ki je v popolnem nasprotju z de iure, s prvim odstavkom 82. člena ustave: »Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.« Ker upada zaupanje v stranke, bo v prihodnje najverjetneje naraščalo število neodvisnih kandidatov. Volilna mašinerija pa je do neodvisnih krivična in izrazito naklonjena partitokraciji, torej dominantni vlogi političnih strank, kar civilno družbo izriva na obrobje političnega odločanja.
Žalostno in zaskrbljujoče je, da poslanke in poslanci do sedaj niso zbrali dovolj moralne pokončnosti za sprejem etičnega kodeksa, kar bi bila vsaj simbolična poteza v prid parlamentarnemu preporodu, ki ga brez gojenja in spoštovanja vrlin, veščin, morale, etike in svetovnega etosa ne bo. Za izhod iz vsesplošne gospodarske, finančne in človečanske krize je ključno zlato pravilo o sočutnosti, poštenosti, prijaznosti in solidarnosti. Poslanski etični kodeks je tudi predpogoj za splošne etične smernice, saj bi morali ravno poslanci vsem drugim služiti za zgled. Je že tako, da je za bednega politika najhujša kazen neizvolitev, za dobrega pa slaba vest.
Darko Pretnar – Kako izkoristiti slovenski inovacijsko-tehnološki potencial
Slovenski trg informacijske tehnologije letno znaša 450 mio€. V Sloveniji je 2.440 IT podjetij. Podjetja so praviloma manjša do srednja (prihodki od 0,5mio do 10mio€) in so razen dveh v glavnem usmerjena na notranji trg. Imajo pa izvrstno tehnološko znanje z lastnimi produkti/rešitvami. Žal pa za doseganje izvozne kritične mase podjetja niso povezana med seboj.
Kako na tuje trge? Vhodna prepreka za vstop na novi trg je zelo visoka. (Poznavanje tujih trgov, Kapital, Ustrezna kritična masa za vztrajnost in potrpežljivost, Celovita ponudba in rešitve na ključ, Reference za dokaz usposobljenosti…) Tak pristop zahteva nove organizacijske oblike povezane s poslovnimi tveganji in zahtevnim financiranjem – “prodajno stičišče”.
Kaj lahko naredi država? Dogovoriti ključne tehnologije, Usmerjeno vzpodbuditi razvoj tehnoloških centrov, ki imajo nosilce z izvoznimi kompetencami, Pripraviti ustrezne javne razpise, kjer bodo deležniki sodelovali na pripravi skupne ponudbe za tuje trge, Oblikovati sklade tveganega kapitala za vzpodbudo razvoja malih inovativnih podjetij, ki bi se oblikovale okoli prodajnih stičišč.
Ali je to dovolj ? Nujen je prehod v stalno razvojno sodelovanje na tržnih osnovah usmerjeno na globalne trge! Za to pa je potrebna jasna tržna strategija na nivoju države in posameznih panog ter sprememba korporativne kulture – Merilo za uspešnosti razpisanih razvojnih projektov je doseženi prodajni izplen in ne formalna oblika ter dolžina zaključnega poročila…
Razprava:
Po predstavitvi prispevkov uvodničarjev je sledila skoraj dvourna razprava, v kateri je bila rdeča nit povezovanje civilnih iniciativ in gibanj ter predlogi za vlado, ki bo sprejemljiva in verodostojna za široko javnost ter sposobna sklepati dovolj široka zavezništva za sprejetje težkih a nujnih ukrepov. Predsednik take vlade mora s svojo karizmo in osebnim ravnanjem imeti pri ljudeh ugled poštenosti, pravičnosti in sposobnosti. Civilna družba pa mora postati aktivni nosilec sprememb.

Druga gradiva in prispevki:
dr. Marko Pavliha: Kakšnega predsednika republike si želim(o)
Silvester Koprivnikar: O vlogi državljanov in civilne družbe
Državni svet: RESOLUCIJA ZA IZHOD SLOVENIJE IZ DRUŽBENE KRIZE
Jure Apih: Mesije ne bo!
prof. Marko Pavliha: Groteska o papirnati barki – Teorija in praksa o slovenski pomorski državi
dr. Darja Piciga: Strateški razmislek o prihodnosti Slovenije
MMC – Kraljič: Vladne ukrepe je treba podpreti
Delo – Razumevanje za reforme
Delo – Kraljič: Slovenija mora najti razumevanje za reforme
Finance – Kdo si upa: Peter Kraljič
Izjava dneva
Video posnetek posveta:

6 thoughts on “Zaključki posveta: Kaj storiti za izhod iz krize?

  1. Izjava dneva, odmeva!
    Kot kaže pa je oblast ne sliši,
    tudi opozicija ne,
    ker samo za prestiž in koristi jim gre!

    Tako nam prvi minister pove:
    “Naj se ve,
    jaz ostal bom vladar,
    če bo potrebno tudi državo položim na oltar!”

    p.s.
    tudi vi spoštovani intelektualci,
    postanite že svoje vesti talci !

  2. Predsednik Gospodarske zbornice Slovenije, Samo Hribar Milič: »Pošast grozi Sloveniji. Pa ne pošast gospodarske krize, pospremljene s propadanjem podjetij, brezposelnostjo in zmanjšanjem socialne varnosti, kajti to so vse realni in merljivi problemi, ki jih je mogoče omejiti in tudi odpraviti. Grozi nam pošast nezaupanja, pesimizma in splošne pasivnosti.«

  3. Dobri inženirji so žrtve slabe politike
    Matjaž Cerovac piše: Ne morem si kaj, da ne bi odličnega članka g. Jedlovčnika (Delo, 20. oktobra) še nekoliko dopolnil z lastnimi izkušnjami. Kot je znano, so kadrovsko politiko takoj po drugi svetovni vojni vodili pretežno kadri, ki so si kariero napravili v partizanih z izobrazbo KV mizarja, kovinarja, peka in podobno. V porušeni in obubožani državi je bilo treba postaviti na noge industrijo, rudarstvo in nove delovne obrate. In kako so to storili gospodarsko in strokovno neuki kadri? Ne boste verjeli, praktično so se v vladi med seboj »zravsali« za najboljši inženirski kader, saj je bil tisti, ki mu je uspelo »pobrati« najboljši inženirski kader, tudi najbolj uspešen. In kaj imamo danes? Imamo poplavo politologov, sociologov, obramboslovcev in filozofov vseh vrst, ki so podjetja videli le od zunaj, ki se jim ne sanja, kaj je to vodenje podjetja. Naučili so se le blebetanja, neuporabnega čvekanja, filozofiranja in kar je še najslabše, »petriganja« ter lopovščin vseh vrst. Poleg vsega navedenega so nekateri tudi predmet obtožb na sodiščih, ter »slika in prilika« vse bolj lopovske in skorumpirane slovenske države, katere prava preslikava je slovenski parlament, v katerem po vsej verjetnosti ni več kot 15 odstotkov tehničnega kadra. Popolnoma jasno je, da takšni kadri ne bodo reševali nekega Tama, Hidromontaže, Litostroja, Iskre, Nafte Lendava in desetine drugih firm, saj nimajo pojma o tem, kako se tem stvarem streže, poleg tega pa to niti ni njihov interes, saj je le ta v propadu velikih sistemov, da si potem razdelijo preostale »kolačke«.
    In kaj dela sedaj inženirski kader? Pametni in mladi odhajajo v tujino, leni in nesposobni v udobne državne službice, kdor lahko gre, gre v pokoj itd. Na takšen način ne bomo odpirali novih delovnih mest, ne bomo imeli nobenega razvoja in nobene nove proizvodnje, zapisani smo propadu, v katerega drvimo sto na uro. In kakšna je rešitev? Odstraniti s političnih funkcij ves nesposoben in omadeževan politični kader, skupaj z vsemi političnimi paraziti, ter na položaje povezane z gospodarstvom nastaviti sposoben in nepokvarjen tehnični inženirski kader, pa tudi uporabne ekonomiste in pravnike, ki so opredeljeni nestrankarsko in imajo vizijo v napredek države. Brez tega bo potop. Toda očitno bo tudi ta potreben, da bomo počistili z nesnago in začeli na novo.

  4. “Pravi voditelji so tisti, ki so sposobni presegati ideološke in tudi verske razlike”, pravi evangeličanski škof Geza Erniša. “Na tistih mestih v družbi, kjer se odloča, bi morali biti moralni, pokončni in etični ljudje. In to bi moral biti ideal sleherne družbe.”

  5. Če bo referendum je nujno na njem tudi spremeniti zakonodajo tako, da bo neposredno izvoljeni predsednik države imenoval vlado in njenega predsednika. Koalicijska (in strankarska) partitokracija bo izgubila na pomenu. Parlament pa bo z neodvisnimi poslanci postal to kar bi moral biti. Zdaj je le strankarska igrača.

  6. Navidezna izbira!
    Kakšni naj bi bili pravi voditelji vemo, problem pa je v tem, da nam sistem vsiljuje navidezno demokratično izbiro. Kdo si lahko privošči vstopnico za kandidaturo za predsednika RS in po kakšnih kriterijih? Vprašajmo se še ali je možno biti izvoljen za predsednika države brez podpore kapitala in političnih strank? Od tu dalje postanejo želene vrednote, katere naj bi poosebljal predsednik, samo še želje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja