Zakaj Slovenija ni Švica – 2

Ko smo pred kratkim praznovali 25-letnico samostojne države, se je prenekateri Slovenec spraševal, kaj delamo narobe, da smo vse manj podobni Švici, čeprav nam je v prvih letih samostojnosti tako dobro kazalo. Zadovoljivega pojasnila verjetno ni dobil, vsaj od naših politikov ga je zaman pričakoval. V resnici odgovor ni skrivnost. Razvojno namreč resno zaostajamo, za Švico še posebno, ker svojo državo slabo upravljamo; upravljanje je namreč daleč najpomembnejši dejavnik uspešnosti sistemov, kot je država. Poglejmo si konkretneje, kaj naj bi pri tem počeli narobe.
V večini držav ključne upravljavske naloge opravlja vlada, njene aktivnosti pa usmerja in nadzira parlament. Tako je pri nas in tako je tudi v Švici. Med eno in drugo sistemsko ureditvijo pa so vendarle pomembne razlike, ki močno vplivajo na uspešnost upravljanja.
Naj navedem najbolj izstopajoče:
Slovenska vlada ima sedemnajst članov, švicarska pa sedem. Praksa nedvomno dokazuje, da kolektivni vodstveni organ, ki ima do sedem članov, praviloma lahko učinkovito deluje, medtem ko se mu z večanjem števila članov učinkovitost vse bolj zmanjšuje. Slovenska vlada je koalicijska in ji predseduje vodja stranke, ki je na volitvah dobila največ glasov. Ob taki rešitvi se parlamentarne stranke razvrstijo v dve skupini, v koalicijske in opozicijske. Poslanstvo koalicijskih strank je v dobrem in slabem podpirati vlado, opozicijske pa se nasprotno trudijo vladi delo otežiti, saj jim neučinkovita koalicija obeta uspeh na naslednjih, po možnosti predčasnih volitvah. Ureditev ima resne pomanjkljivosti, predvsem naslednje:
a) močno spodbuja nasprotja v politiki in družbi, kar poleg drugih slabih stvari onemogoča oblikovanje in uresničevanje dolgoročnih razvojnih usmeritev države, zato se vlada tako praviloma ukvarja le s tekočimi problemi;
b) parlament delovanja vlade ne more učinkovito nadzirati, kar je sicer eden temeljnih pogojev za učinkovito upravljanje;
c) pri kadrovanju članov vlade sta usposobljenost in etičnost kandidatov praviloma drugorazredna kriterija, prednost pa ima njihova politična umestitev;
č) ureditev ustvarja ugodno okolje za korupcijo.
Švica vlado vedno oblikuje po načelih velike koalicije. Na volitvah zmagoviti stranki imenujeta vanjo po dva ministra, po volilnih rezultatih naslednje tri stranke pa po enega ministra. Vladi predseduje eden od ministrov – ta opravlja tudi posle predsednika države – vendar vedno le z enoletnim mandatom. Ta ureditev nima pomanjkljivosti, vsaj ne večjih, ki so značilne za koalicijsko vlado, zato nudi dobro podporo učinkovitemu upravljanju države. Prav njej se lahko večnacionalna Švica zahvali, da ni obremenjena z notranjimi razprtijami, je socialno spodobno urejena in se po ekonomski učinkovitosti uvršča v sam svetovni vrh.
Koalicijsko vlado poznajo številne države. V Avstriji je bila politika dovolj modra, da je svoje vlade po vojni začela oblikovati po načelih velike koalicije. Podobno že precej let ravnajo tudi Nemci. Manj težav povzročajo koalicije tudi v državah, kjer prevladuje protestantska etika. Tam, kjer ravnajo podobno kot mi v Sloveniji (Hrvaška, Italija… ), pa imajo s koalicijskimi vladami tudi podobne težave.
Če bo Slovenija vztrajala pri sedanji politični ureditvi, katere najšibkejši člen je prav koalicijska vlada, se bomo med seboj še naprej na veliko prepirali, razvojno capljali za drugimi in državo dobesedno zapravljali. Tej neprijazni prihodnosti se bomo najzanesljiveje izognili s spremembo ureditve, pri tem pa bi se morali odreči lastni inovativnosti in preprosto prevzeti model upravljanja države, kot ga ima Švica; boljšo in v praksi bolj preizkušeno rešitev bomo namreč težko našli. Pa smo kaj takega tudi sposobni storiti? Sposobni že, ne pa tudi pripravljeni. Ureditev, ki jo imamo, namreč nekaterim tako zelo ustreza, da se ji zlepa ne bodo odrekli. Teh »zadovoljnežev« ni malo, predvsem pa imajo družbeno moč in so tudi sicer vplivni. Med nje namreč lahko poleg političnih elit uvrstimo vsaj še pripadnike različnih interesnih navez, ki jim uspeva prav zato, ker državo tako slabo upravljamo. Ker se pri izvedbi prepotrebnih sistemskih sprememb v upravljanju države na aktualno politiko očitno ne moremo zanesti, bo treba ubrati druge poti. Med bolj obetavnimi je gotovo ta, da se spremembe izsili z referendumom. Tako bi v podobnih okoliščinah ravnali v Švici in bodimo enaki njim vsaj v tem primeru.
Da politika rada presliši stvari, ki ji niso dopadljive, je bolj ali manj normalno. Manj razumljivo je, da podobno ravna tudi pravna stroka, ki je v nemajhni meri sokriva za težave, ki jih imamo z upravljanjem države, saj je sodelovala pri nastajanju sistemskih rešitev, ki jih uporabljamo.
Andrej Cetinski, Sinteza, 23.7.2016

Odgovor na Zakaj Slovenija ni Švica – 2

  1. G. Bojan Grobovšek pravi, da je objektivna in kritična refleksija tisto, kar v Sloveniji najbolj potrebujemo: “Živimo v 21. stoletju, a vrednote imamo, kot da bi bili v 20. ali celo 19. stoletju,” je prepričan in opozarja, da nam zgodovina ne sme biti edina referenca. “Mladi in sposobni ljudje, ki zapuščajo državo, ne morejo razumeti spopadov neopartizanov in neodomobrancev, to jih celo odvrača od vrnitve.” B. Grobovšek, ZAKAJ?
    Pred desetletji se je Slovence v bivši državi držal sloves »švicarskega čudaštva«, ki je bil bolj skriti kompliment kot oblika norčevanja iz našega vrednostnega sistema. Danes lahko z gotovostjo trdimo, da smo uspeli spremeniti našo kulturo na način, da je vse manj »alpska« in vse bolj »balkanique«. – http://www.sinteza.co/wp-content/uploads/2016/08/Komentar215-Zakaj-Slovenija-ni-Švica-Ofentavšek2016-aa.pdf

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.