Zakaj politika podžiga sovraštvo?

Brez vojne ne bi bilo povojnih pobojev!
Sodelovanje z okupatorji je pač izdajstvo, vedno bilo in bo. Antigona ni zanikala izdajstva Polinejka, zahtevala je samo pietetni pokop njegovih posmrtnih ostankov.
Levica ni priznala, da je bilo izvajanje revolucije znotraj narodnoosvobodilnega boja sporno, da je posurovela samo vojno.
V bistvu drug drugega omogočajo:
ker ti ne priznaš svoje krivde, tudi meni moje ni treba.

Dr. Spomenka Hribar je avtorica eseja Krivda in greh, ki je nastal natančno pred 30 leti in v katerem je poskušala utemeljiti etične predpostavke za spravo. Že desetletja se ukvarja z vprašanjem, kakšen naj bo odnos Slovenije, njene družbe, kulture do povojnih pobojev, kolaboracije, revolucionarnega nasilja, Črne roke … Ukvarja se tudi z vprašanjem, zakaj se delitve iz druge svetovne vojne prenašajo tudi v moderni čas. Kdo je kriv? Zakaj politika podžiga sovraštvo?

In vendar je v tej, naši državi je prostor za vas, zame, za partizane, nekdanje komuniste, za domobrance, za verne, ateiste, geje, lezbijke …; vse različne, kakršni pač smo. Tudi za tiste, ki še vedno sovražijo – da bi le tudi njih čim prej razsvetlila krščanska ljubezen do bližnjega, no, vsaj toleranca, dopuščanje drugega, kakršen pač je, da bi končno zaživeli v miru. Ne, ne bo še konec prevračanja dejstev, gotovo. Čeprav bi bil že čas, predolgo se je čakalo, predolgo živimo v senci zločinov in druge svetovne vojne. Že samo od ideje sprave in predloga, da se povojne žrtve dostojno pokopljejo, »kakor je dostojno naši civilizaciji in kulturi«, kar sem zapisala v eseju Krivda in greh, je minilo več kot trideset let. Ampak se svetlika nov dan, zdaj je čas za nas, žive.

Intervju: Dr. Spomenka Hribar, borka za spravo

Spomenka Hribar

Spomenka Hribar

Odgovor na Zakaj politika podžiga sovraštvo?

  1. V decembru, 2012 smo v Sintezi zapisali: Narodova razklanost je najhujša Slovenska ovira in alibi za vse, ki od nje živijo. Politika, ki se napaja s sovraštvom, ki načrtno zastruplja mlade generacije, je zločin. Sprava, dokler jo eni razumejo, kot pokoro, drugi pa kot priznanje izdajstva je zgodovinska zabloda.
    Devetdesetega smo bili Spomenka in Kučan in Janša in nadškof in Hanžek in vsi mi spravljeni in na isti strani in smo zmagali. Z vedno novimi noži zabadanimi v že napol zaceljene narodove rane, pa lahko vse to izgubimo, za vedno. Ne zvezda in ne križ, ne domobranci in ne partizani, tudi njihovi sinovi nas ne ogrožajo; ogrožajo in uničujejo nas zlikovci, ki so na podobi za vedno razklane Slovenije zgradili svojo eksistenco, svojo moč in vpliv. Natančno vedo, kako usodna bo za njih nova enotnost Slovencev.
    ZA SPODOBNO SLOVENIJO

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja