»Magne Steyr v Hočah najraje ne bi videl. Način, kako Avstrijci vstopajo v ta projekt, ni odkrit. Ne vidim vseh kart in tudi nimamo prave razlage, zakaj sploh prihajajo k nam.«

Avstrijski avtomobilski koncern Magna Steyr namerava na območju prihodnje proizvodne cone Hoče – Slivnica zgraditi lakirnico, kar je izzvalo velik revolt. Uglednemu krajinskemu arhitektu dr. Janezu Marušiču misli ob tem uhajajo v Dekane pri Kopru, kjer so Nemci pred leti, ko so za lastno kemično industrijo sprejeli zelo stroge ukrepe, zgradili tovarno Kemiplas, s katero so bile ves čas njenega delovanja velike okoljske težave.

Intervju Tatjane Pihlar s prof. Janezom Marušič, strokovnjakom za urejanje krajine in varstvo okolja.

Zgodovinar Božo Repe je 13. maja v Objektivu objavil aktualno razmišljanje o tem, kaj se nam dogaja z državo. Ugotavlja, da jo dobesedno zapravljamo. Če bi hoteli imeti spodobno državo, bi se po njegovem morali temeljito potruditi. Imeti bi morali resnično in ne le navidezno delitev oblasti, jasen razvojni koncept in ne zgolj floskule o srečni državi čez petdeset let, samostojno in učinkovito administracijo, v upravljanju države in njenega premoženja pa bi morali zaposliti najboljše ljudi. Vsega tega nam kritično primanjkuje in tako Repe svoj prispevek zaključuje z naslednjo mislijo, citiram: »Ne, jezika nam ne bo nihče vzel…..Tudi države nam ne bo nihče vzel. Le kdo naj bi bil tako neumen, da bi to počel? Saj se ji odrekamo sami.«
Mnenju. da je podoba naše države slabša, kot smo si jo predstavljali, ko smo se pred 25 leti osamosvojili, pritrjuje večina Slovencev. To, kar Repe navaja, da bi morali spremeniti, če želimo postati »prava« država, ima skupni imenovalec, to je »učinkovito upravljanje države«. Drugače povedano, Slovenci svoje države ne znamo upravljati. Niso redki, ki menijo, da je za to krivo pomanjkanje zgodovinskih izkušenj, saj so nam vedno gospodarili tujci, mi pa smo jim ubogljivo služili. Verjetno je nekaj resnice na tem, sam pa menim, da so razlogi naše upravljavske nemoči vendarle drugod. Za osrednjega štejem to, da smo se ob osamosvojitvi opredeli za sistem upravljanja države, ki ima resne pomanjkljivosti. Daleč največ težav nam povzroča model oblikovanja vlade, ki ga uporabljamo, njegove pomanjkljivosti pa še potencira volilni sistem, ki smo si ga omislili; za slednjega je predvsem značilno, da daje preveliko moč vodjem političnih strank, preveč pa siromaši demokratični vpliv volivcev.
Vlado danes oblikujemo po modelu, ki je poznan kot »koalicijska vlada«. Praviloma jo sestavi vodja politične stranke, ki je na volitvah prejela največ glasov, vanjo pa povabi še programsko sorodne stranke, tako da ima taka koalicija zagotovljeno vsaj polovično podporo parlamenta. Izpostaviti je primerno tri slabosti take vlade, ki močno otežujejo dobro upravljanje države:
a) Vlado praviloma vodi oseba, ki za to zahtevno delo nima potrebnega znanja in izkušenj, včasih pa tudi ne ustreznih etičnih kompetenc.
b) Dobra polovica poslancev parlamenta vlado praviloma brez omejitev podpira, preostala polovica pa ji nasprotuje in se celo zavzeto trudi, da vladi delo otežuje. Parlament tako deluje kot osrednje žarišče in spodbujevalec delitve in razprtij med nami Slovenci, kar je za vse slabše od slabega.
c) Upravljanje države mora temeljiti na dolgoročnih, za večino sprejemljivih razvojnih usmeritvah. Koalicijska vlada takih usmeritev objektivno ni sposobna oblikovati in zato prepotrebnega strateškega upravljanja ne poznamo, ena posledic pa so tudi »komedije zmešnjav«, kot jo pravkar spremljamo v povezavi z drugim tirom Koper-Divača. Še to: prihodnje leto bomo dobili novo vlado – ta bo že šesta po letu 2004 – in res ni mogoče pričakovati, da bodo vse strateško usklajeno delovale. Prispodoba za tako upravljanje je lahko ladja, ki na odprtem, viharnem morju pluje brez kompasa, njeni, med seboj neusklajeni poveljniki, pa se pogosto menjujejo.
Skoraj ne gre dvomiti, da bomo Slovenci svojo državo povsem zapravili, če ne bomo odpravili gornjih pomanjkljivosti. Konkretno: predvsem se moramo odreči modelu »koalicijske vlade« in uveljaviti koncept »velike koalicije«. Takih koalicij poznamo več, za nas pa je slej ko prej najbolj primeren pristop, ki ga že veliko let uspešno uporabljajo v Švici. Značilnosti njihove rešitve so predvsem naslednje: a) vlada ima 7 ministrov (naša jih ima 17), saj je to optimalna številka, ki še omogoča učinkovito delovanje kolektivnega vodstvenega organa; b) dve stranki, ki sta na volitvah dobili največ glasov, predlagata v vlado po dva ministra, preostale tri, po številu prejetih glasov večje stranke, pa po enega; c) vlado vodi eden od ministrov, vendar vedno le z enoletnim mandatom in ta opravlja tudi pristojnosti predsednika države. Prednosti tega modela v primerjavi z našim:
a) V Švici noben vodja stranke ne deluje v vladi, saj so stranke motivirane, da za ministre predlagajo strokovne, vodstveno izkušene in kompetentne osebe.
b) Odločitve vlade so praviloma kompromis in odražajo usklajene interese relevantnih političnih opcij, parlament pa svoje delovanje usmerja v kvaliteten nadzor vlade. Politika povezuje narod in ga ne razdvaja, kot to počne pri nas.
c) Velika koalicija, kot jo pozna Švica, praviloma nima težav s strateškim upravljanjem države.
Argumente, ki jih navajam kot razlog za slabo upravljanje države, sem že večkrat javno izpostavil, pa doslej še nisem zaznal, da bi jim kdo resno oporekal. Res je sicer, da obstoja močan protiargument, ta pa je, da poznajo koalicijsko vlado tudi druge države in torej ne gre za našo posebnost. To drži, a ne gre prezreti, da se morata Avstrija in Nemčija za svoje razvojne uspehe v veliki meri zahvaliti prav temu, da jima že lep čas vladajo »velike« koalicije, med tem ko imajo v državah z nam podobno politično ureditvijo (Italija, Hrvaška…) podobne probleme kot mi in so njihovi volivci prav zato vse bolj naklonjeni avtoritarnim oblikam vladanja.
Kaj naj bi v političnem sistemu spremenili, da ne bomo države povsem zapravili, torej ni potrebno šele odkrivati. Naj ponovim: glede modela oblikovanja vlade se zgledujmo po Švici, volilni sistem pa preoblikujmo po vzoru Nemčije. Žal pa so te spremembe možne le v primeru, če jih podpre aktualna politika, predvsem torej vodje večjih političnih strank. Od teh pa podpore ne gre pričakovati, saj bi se z uvedbo obravnavanih sprememb večina njih morala odreči svoji sedanji politični moči in vsemu privlačnemu, kar je z njo povezano. Zato bo večina pri sedanji ureditvi vztrajala, pa če zato državo tudi pobere.
Večina Slovencev si nedvomno želi živeti v lastni državi, ki je razvojno uspešna in socialno dobro urejena, med temeljnimi pogoji za to pa je prav njeno učinkovito upravljanje. Kot rečeno, nam tega politika, ki se povzpne na oblast ob sedanji sistemski ureditvi, žal ni sposobna zagotoviti. Zaradi uresničitve prepotrebnih sistemskih sprememb bo zato večina morala ubrati druge, bolj zahtevne poti, ki pa lahko uspejo le ob dobro organizirani civilni družbe.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 18.5.2017

Podpisniki: ZSSS, ZDUS, MSS in Sinteza-KCD so Vladi RS in poslanskim skupinam: SMC, SDS, DeSUS, SD, ZL, NSi, IMNS, NP, NeP poslali Stališče do Mnenja Vlade o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o SDH.

V spremnem dopisu so zapisali: Večino državnega premoženja upravlja Slovenski državni holding (SDH), ta pa tega poslanstva ne opravlja primerno in kot družba imamo zato resno škodo. Razlogov za njegovo neučinkovitost je sicer več, osrednji pa je nedvomno to, ta je holding v izhodišču vprašljivo zasnovan. Zakon mu namreč nalaga predvsem cilje, ki so normalni, ko gre za finančne sklade (zagotavljanje čim večjega donosa za lastnike), so pa manj primerni, ko gre za upravljanje gospodarske infrastrukture, na katero odpade večji del naložb, ki jih ima na skrbi SDH. Spričo take usmeritve prepušča zakon ključne upravljavske pristojnosti finančnemu ministrstvu (osrednja opravila pri izboru članov nadzornega sveta holdinga, priprava strategije upravljanja naložb, skrb za primernost letnih načrtov SDH, ki jih sicer pripravlja njegova uprava), zato pa po drugi strani močno podcenjuje upravljavsko vlogo nadzornega sveta holdinga (NS). Slednji naj bi prednostno skrbel za uresničevanje finančnih ciljev države in temu zakon prilagaja njegovo sestavo.
A SDH naj bi z učinkovitim upravljanjem premoženja, ki ga ima na skrbi, predvsem podpiral vsesplošen gospodarski razvoj države, finančni cilji (polnjenje proračuna) so pri tem sicer tudi pomembni, ne morejo pa biti primarni. Taka, pričakovana usmeritev pa zahteva tudi drugačna pooblastila in drugačno sestavo njegovega NS. V njem naj poleg članov, ki zastopajo interese lastnika (donos kapitala), sodelujejo tudi člani, ki jih predlagajo drugi nosilci splošnih interesov (širši družbeni interes). Tako sestavo NS prakticirajo pri upravljanju velikih poslovnih sistemov v Nemčiji, kar se jim bogato obrestuje.
V skladu z gornjimi usmeritvami je posebna delovna skupina, ki so jo poleg dveh koalicijskih strank (SD in DESUS) oblikovali še Zveza svobodnih sindikatov Slovenije in Zveza društev upokojencev ter Sinteza – koalicija civilne družbe, pripravila predlog dopolnitev veljavnega Zakona o SDH. Predlog so poslanci strank SD in DESUS dne 6.4.207 tudi vložili v Državnem zboru v obravnavo in sprejem. Vlada pa je v svojem mnenju z dne 20.4.2017 do predlagane novele kritična.
V priloženem gradivu najprej odgovarjamo na vprašanje, zakaj je potrebno sedanje upravljanje SDH izboljšati in kako naj bi to storili v skladu z načeli ekonomske demokracije. V nadaljevanju pa tudi argumentirano in verodostojno zavračamo pomisleke in stališča vlade, ki jih uporablja kot argument za nasprotovanje spremembam, ki jih uvaja Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o SDH.
Vladi predlagamo, da v nadaljnji obravnavi Predlog zakona o spremembah Zakona o SDH podpre in Državnemu zboru naj predlagani zakon sprejme.

Kljub zavezam, ki smo jih dali Evropski komisiji v času sanacije bank, bo prodaja NLB vsekakor eno od osrednjih vprašanj naše ekonomske politike v naslednjih mesecih.

V razmerah ko pričakujemo tudi 8 % donos na premoženje, to pa financiramo z 2-odstotno obrestno mero, hitenje s prodajo ni najbolj pametna poteza.
Pri višini prodajne cene pa ne smemo gledati le obseg vloženih sredstev (1,55 milijarde evrov v 2013), temveč njeno realno vrednost in donose. In glede na trenutno ugodne ekonomske razmere je realno pričakovana donosnost Skupine NLB je 150-milijonska.
Prodaja NLB je s finančnega in ekonomskega vidika vprašljiva, prodaja za milijardo evrov ali tudi nekaj več pa je preprosto neupravičena.
– Bine Kordež, 4.5.2017 –

Prodajna zaveza, Finančni položaj, Vrednost, Prodati ali ne?

Francija naj se zgleduje po Nemčiji, Slovenija pa (…)
Naj posluša le svetovne finančno-kapitalske klane?

Profesor Harold James iz univerze Princeton komentira predsedniške volitve v Franciji z osrednjo mislijo: »Francija potrebuje Nemčijo kot vzor socialno-tržnega gospodarstva, ki je sposobno ustvarjati delovna mesta v zasebnem sektorju. Nemčija pa potrebuje Francijo, da si bo lahko zagotovila svoje mesto v svetu, tudi z vidika varnosti«. Ameriški profesor torej meni, da predstavlja nemški sistem upravljanja gospodarstva veliko prednost, po kateri se je pametno zgledovati; Franciji se torej že zgolj zato splača ostati tesna zaveznica Nemčije in se ne umikati iz Evropske unije.
Tudi v Sloveniji nas ni malo, ki menimo, da se je po nemškem sistemu upravljanja gospodarstva vredno zgledovati. Ker upravljamo pri nas državno premoženje povsem neprimerno, smo se zato nekateri od teh »dobromislečih« skupaj z Zvezo sindikatov,  Zvezo društev upokojencev  in Zvezo mladih – Gospodarska  zbornica je vabilo, da pri tem tudi sodeluje, najprej z naklonjenostjo sprejela, kasneje pa zavrnila – lotili naloge, da po nemškem zgledu pripravimo predlog sprememb Zakona o Slovenskem državnem holdingu (SDH), ki danes upravlja večino državnega premoženja. Pri tem smo naleteli na polno podporo dveh koalicijskih strank (SD in DEUS), pri čemer je stranka SD celo prevzela obvezo, da bo opravila ključne pravne in proceduralne aktivnosti, potrebne za vložitev ustreznega zakona v parlament.
Trajalo  je sicer nekoliko dolgo, pa vendar: 6.3.20017 sta stranki DS in DESUS vložili v državnem zboru predlog zakona, s katerim naj bi po nemškem zgledu preuredili upravljanje državnega premoženja. Osrednja vsebina predlaganih sprememb je, da se omeji monopol aktualne politike pri upravljanju tega premoženja in se del njenih sedanjih pristojnosti prenese na druge nosilce splošnih družbenih interesov.  In kaj je sledilo: a) še isti dan je vodja poslanske skupine največje koalicijske stranke SMC javnosti sporočila, da njena stranka predlagani spremembi nasprotuje; b) nekaj dni kasneje sta Združenje nadzornikov Slovenije in Gospodarska zbornica Slovenije s skupno izjavo javnost obvestili, da tudi nasprotujeta spremembam v upravljanju državnega premoženja; c) 20.4.2017 je vlada pripravila mnenje, s katerim predlaganim spremembam odločno nasprotuje.
Kako razumeti ravnanje v gornjem primeru, še predvsem vlade? Z neznanjem gotovo ne, saj če bi šlo za to, si vlada vedno lahko pomaga s svetovalci, ki ustrezno znanje imajo. Razlogi so torej drugje. Eden pomembnih  je slej ko prej ta, da se je družbeni moči, ki temelji na monopolu, zelo težko odreči. So pa v ozadju nedvomno tudi še drugi interesi več ali manj materialne narave, saj nudi veljavno upravljanje državnega premoženja bogate priložnosti za njihovo zadovoljevanje.
Upamo, da bo vlada svoje odklonilno stališče do sprememb v upravljanju državnega premoženja ponovno pretehtala in ga tudi spremenila. Le na ta način si bo lahko okrepila že zelo omajano zaupanje javnosti, brez katerega uspešno vodenje države skoraj ni možno.
Andrej Cetinski, Sinteza-KCD, 3.5.2017

Komentator Boris Jež se v “bodici” sprašuje,
kdo je “diktator” v naši Sloveniji

IN NIČESAR NI BILO MOGOČE NAPRAVITI DRUGAČE?

To zatrjujejo naše oblasti, predvsem BS, ko jih kdo povpraša o »sanaciji« bančnega sistema v letu 2013. Najbrž je bilo res vse zakonito, saj smo novembra 2013 na hitro sprejeli zakon, ki je vse napravil zakonito. Toda ali je bilo to tudi razumno?

PRISPEVEK … Škoda še ni dokončna. Takšna bo šele, ko bo razprodano vse premoženje, ko bomo tujim finančnim skladom pridobili milijardno premoženjsko korist, sebi pa tolikšno škodo. Takrat bomo začeli iskati nove »krivce«. Najbrž bodo na vrsti zdajšnji prodajalci v DUTB in SDH, ki počno nekaj, kar je zdaj hvalevredno, ker je narejeno po »priporočilih« evropskih oblasti.

Programski svet SINTEZA-KCD,  23.4.2017

Jože P. Damijan v Svetu kapitala:
“Smo na točki, ko se je treba odločiti.”
(ob noveli zakona o SDH)

Odločiti o tem, da si ali prenehamo lagati, da želimo imeti vrhunsko, strokovno in politično neoporečno korporativno upravljanje državne lastnine, ali pa zares naredimo kvantni preskok k boljšim praksam držav, ki jim najbolj zaupamo. Pogled proti Nemčiji bo ravno pravšen.
Prav s tem namenom je, po dolgoletnih mukah s prepričevanji parlamentarnih strank, koalicija civilnodružbenih gibanj Sinteza pripravila predlog novele zakona o SDH, ki ga je pred kratkim v parlamentarno proceduro vložila stranka Socialnih demokratov. Ta novela zakona ob drugih spremembah oziroma dopolnitvah (denimo glede metod prodaje in zamenjave kapitalskih naložb, glede priprave, sprejetja in spremembe strategije itd.) določa predvsem imenovanje nadzornega sveta SDH in njegove pristojnosti.
Zakaj je predlagana ureditev pomembna? Pomembna je predvsem zato, ker oblastni eliti skrajšuje vzvod političnega kadrovanja v gospodarstvu. Nadzorni svet namreč imenuje upravo SDH, pri čemer pa širša in bolj heterogena sestava nadzornega sveta lahko že a priori prepreči predloge za člane uprave, ki imajo zgolj politično podporo, ne pa tudi ustreznih strokovnih kvalifikacij. Po drugi strani heterogena sestava nadzornega sveta zagotavlja širšo zastopanost družbenih interesov kot po sedanjem sistemu, po katerem aktualni finančni minister predlaga sebi všečne in potencialno politično oporečne člane nadzornega sveta.
Pomembni pa sta še dve dobrodošli novosti novele zakona o SDH. Prva je, da uprava SDH imenuje kadrovsko komisijo s soglasjem nadzornega sveta, ta komisija pa opravlja izvedbene postopke pridobivanja kandidatov za člane nadzornih svetov hčerinskih družb. Če uprava SDH predlaga kandidate, ki jih ni predlagala kadrovska komisija, mora pisno obvestiti predsednika nadzornega sveta o merilih in pogojih, po katerih so bili predlagani kandidati primernejši od nominiranih. Zagotovljena mora biti tudi sledljivost načina poteka nabora teh kandidatov. Nadzorni svet lahko v treh dneh po obvestilu spremeni odločitev uprave.
Druga novost pa je, da nadzorni svet dobi pravico odločitve o izbiri kupca oziroma sklenitvi prodajne pogodbe za prodaje deležev nad določeno vrednostjo. Ta predlog sicer zmanjšuje operativnost delovanja SDH, vendar prinaša pomembno varovalko pri prodajah in izbiri kupcev za podjetja, ki so strateškega pomena.

Več v Delovem Svetu kapitala

Pred kratkim sta dve koalicijski stranki vložili v parlamentarno proceduro Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Slovenskem državnem holdingu. Na vloženo novelo sta se s skupno odklonilno izjavo odzvali Gospodarska zbornica Slovenije in Združenje nadzornikov Slovenije.
Pri oblikovanju predloga obravnavanega zakona je aktivno sodelovala tudi Sinteza – koalicija civilne družbe, zato v priloženem dokumentu argumentirano predstavimo, da GZS in ZNS nimata tehtnih argumentov za nasprotovanje predlaganim sistemskim spremembam v upravljanju SDH.
Mnenje Sinteze o stališču DZS in ZNS do predloga novele Zakona o Slovenskem državnem holdingu.
Sinteza je svoje mnenje o potrebnih spremembah v upravljanju državnega premoženja pred kratkim predstavila tudi v zapisu, ki ga je Delo objavilo v sobotni prilogi (1.4.2017).

Kako smo gradili in kdo je odločal?

Kljub glasni ulici, je v tišini vladnih soban, več vlad nazaj, padla odločitev, da bomo zgradili šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ-6). Od vsega začetka so bili mediji in družbena omrežja polni dvomov o njeni smiselnosti, razvojni in okoljski škodljivosti ter o stricih iz ozadja in lobijskih omrežjih. Nekateri člani gibanja SINTEZA že od vsega začetka dogajanje aktivno spremljajo in tako je Vito Šoukal že sredi leta 2014 lahko napisal Kronologijo projekta TEŠ-6. Skoraj tri leta za tem je čas za ponovno branje Šoukalove kronologije. V deželo se pelje projekt, načrtovan v belih sobanah »podzemlja«, po zamisli sicer drugih stricev, a istih lobijskih omrežij in vlada ga uvaja z vso oblastno aroganco. Drugi tir!
V opomin in zresnitev tistih, ki še premorejo nekaj integritete in so vključeni v proces priprave ali sprejemanja odločitev o modalitetah izgradnje ustrezne železniške povezave pristanišča s srednjeevropskim zaledjem priporočamo ponovno branje Šoukalove kronologije, ki je tokrat še malo bolj personalizirana. Ni pomembno ali zaradi nemoči ali neznanja ali aktivne vpetosti v koruptivna omrežja, vaše sodelovanje pri veliki kraji bo ostalo zabeleženo in trajno na voljo javnosti.  – Dopolnjena Kronologija projekta TEŠ-6:

»Odgovorni pa imajo obraze in imena«