Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir (Svet) je nastal kot organizirana državljanska pobuda z namenom, 1)da bo pri izgradnji ustreznejše železniške povezave Kopra s srednjeevropskim zaledjem lahko tudi civilna družba vplivala na sprejemanje optimalnih rešitev in 2)da bo z ustreznim, strokovnim in poglobljenim nadzorom trajno deloval v smeri preprečevanja neupravičenega in nepreglednega trošenje javnega denarja. Svet, ki je neodvisen in samostojno delujoč civilnodružbeni organ, lahko izvršuje svoje poslanstvo zgolj s pomočjo javnosti, kateri preko medijev redno posreduje ugotovitve in preverjene informacije. Ugotovitve Sveta pa so, žal, slabe. Celoten projekt vlada in njene inštitucije vodi nepregledno, z neupoštevanjem številnih predpisov in zlasti z neupoštevanjem modrosti »dobrega gospodarja«.
A do sedaj so odgovorni vse te ugotovitve ignorirali in pomembna vprašanja, ki jih zastavlja  organizirana državljanska pobuda ostajajo neodgovorjena: Zakaj je DRI ocenjeni strošek gradnje povečal z 800 milijonov na 1,4 milijarde evrov? Kakšna je prava investicijska vrednost in kako se bo investicija financirala? Zakaj vlada dopušča, da njen minister in njegovi načrtovalci ne upoštevajo sklepov Računskega sodišča? Nekaj mora biti hudo narobe, da se javnim uslužbencem ne zdi vredno niti prisluhniti, niti odgovarjati.

Član Sveta, Jože P. Damijan, priznani profesor ekonomske fakultete in predstojnik Katedre za mednarodno ekonomijo in poslovanje, z nespornim ugledom kreativnega kritika gospodarskega upravljanja države, je skupaj s skupino verodostojnih ekspertov (vsi so člani Sveta) v Sobotni prilogi (28.1.2017) objavil obširen članek o ugotovitvah ekspertnih skupin o tem velikem državnem projektu. Članek je bil objavljen pod naslovom »Drugi tir je mogoče zgraditi bistveno ceneje, če le upoštevamo standarde stroke«. Nekaj dni za tem je Svet organiziral javni posvet, na katerem so eksperti gradbenih, prostorskih, pravnih in ekonomskih ved pred polno dvorano z argumenti dokazali, da je Drugi tir mogoče zgraditi bistveno ceneje, če le upoštevamo standarde stroke. O predstavitvi rezultatov analize Sveta so poročali dobesedno vsi mediji. A ne predsednik vlade, ne minister, ne vodstva odgovornih inštitucij niso začutili potrebe po verodostojnem odgovoru. Kako je to mogoče v razviti, demokratični družbi?

Civilna oz. državljanska pobuda je posebna oblika neposrednega in samo-organiziranega državljanskega prizadevanja za vplivanje na politični proces predstavniške demokracije. Uspešnost tega prizadevanja je v prvi vrsti odvisna od tega, koliko uspe taki pobudi pritegniti pozornost javnosti in pridobiti njeno podporo. To lahko pridobi z javnim delovanjem, v katerem izkaže, da se zavzema za demokratične vrednote kot so obče dobro, javnost, vključenost, transparentnost, odgovornost, polaganje računov, racionalnost, itd.,

Svet je organizirana državljanska pobuda z ustrezno medijsko pozornostjo in podporo javnosti, a do sedaj se na to pobudo in njene ugotovitve še ni odzvala; ne vlada, ne ministrstva, ne institucije, ki projekt načrtujejo in vodijo in so za nepravilnosti tudi odgovorne. Gre torej za vprašanje, kako državljanskim pobudam omogočiti, da pravočasno (ex ante) obravnavajo in kritično preverjajo velike državne projekte. V svetu je že poznanih kar nekaj institucionaliziranih organizacijskih oblik, na primer: državljanske porote v ZDA in VB, načrtovalne celice v Nemčiji, konsenzne konference na Danskem, državljanski zbori v Kanadi in Avstraliji, Fishkinova posvetovalna anketa, pa Nacionalna komisija za javno razpravo, ki ima po zakonu status neodvisnega upravnega organa, itd.

Tudi v Sloveniji moramo razmisliti o ustrezni ureditvi tega področja saj gre za velike stvari. Gre za velik denar, gre za upravljanje države in gre za oženje prostora »podmiznemu« dogovarjanju z izrazitim korupcijskim tveganjem. Potrebno je institucionalizirati ustrezne organizacijske oblike državljanskih pobud, ki bodo lahko sproti in vnaprej preverjale in preprečevale hude napake in/ali zlorabe.

Miroslav Marc, član Sveta-DT, 11.2.2017

Seznanitev z rezultati analize projekta Drugi tir

P O S V E T – 1.2.2017: “Kakšna je realna vrednost drugega tira?“

Spoštovani predsednik Vlade RS, dr. Miro Cerar,
strokovne ekipe Sveta za civilni nadzor projekta Drugi tir (Svet) so opravile prve analize tega projekta, s posebno pozornostjo na stroškovno strukturo projekta, informacije o predvidenem modelu financiranja in procesne postopke priprav za izvedbo projekta. Kljub pomanjkanju nekaterih podatkov, ki nam jih Ministrstvo za infrastrukturo (MI) in Družba za razvoj infrastrukture (DRI) neupravičeno prikrivata, smo zbrali dovolj podatkov za prvo forenzično oceno projekta. Rezultate smo predstavili na javni razgrnitvi v sredo, 1. februarja 2017 na Ekonomski fakulteti. Ker so ti rezultati presenetljivi, vas želimo z njimi seznaniti tudi direktno. – Seznanitev
Cenimo vaša prizadevanja, g Predsednik, da dosledno in uspešno zmanjšujete proračunski primanjkljaj Slovenije in striktno nadzorujete proračunsko porabo, tudi, ko gre za stokrat manjše postavke, kot so te, ki so v igri pri tem projektu. Zato ne razumemo, zakaj se ta projekt nadaljuje na način, kot smo ga opisali, kljub vsem dosedanjim opozorilom in dokazom o napakah.

Spoštovana gospa ministrica Mateja Vraničar Erman,
Spoštovani gospod minister Peter Gašperšič,
Edini cilj Sveta za civilni nadzor projekta Drugi tir (Svet) je pomagati pri odločitvah o tem infrastrukturnem projektu in preprečiti nepotrebno trošenje denarja, ki je v preteklosti spremljalo kar nekaj projektov. Zato se Svet ukvarja s presojo postopkov pri pripravah in s stroški različnih tehnoloških rešitev. Za dejansko ceno projekta pa je vsaj enako pomembna izbira načina financiranja.
Svet meni, da mora MZI za vsako od alternativ in kombinacij ugotoviti neposredne in posredne stroške financiranja, jih, preden izbere alternativo, sporočiti ter javnosti pojasniti razloge za izbiro. Samo tako se je tudi mogoče izogniti bodočim očitkom o napakah in nepreglednosti. – Financiranje
S spoštovanjem,
Koordinacijski odbor Sveta za civilni nadzor projekta Drugi tir

Najslabše je pri nas urejeno upravljanje državnega premoženja. Njegov pretežni del je organizacijsko vključen v Slovenski državni holding (SDH). Nadzorni svet tega velikega poslovnega sistema pa ima le 5 članov, ki jih vsebinsko imenuje kar finančni minister. Kako se pri nas nič ne more izboljšati, kaže naslednji primer:
Pred približno dvema letoma sta se dve naši največji organizaciji civilne družbe (Zveza sindikatov Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije) odločili, da skupno s Sintezo izvedejo nekatere konkretne aktivnosti s ciljem izboljšati upravljanje državnega premoženja. Te aktivnosti sta podprli tudi dve koalicijski stranki (SD in DESUS), njihov rezultat pa je konkreten predlog dopolnitev Zakona o SDH v delu, ki ureja upravljanje. Predlog je bil pripravljen lani spomladi in od takrat je na čakanju. In če bo njegovo sprejetje odvisno zgolj od volje sedanje koalicije, je vprašljivo, če sploh bo kdaj sprejet.

                                                                            – : –
Pred kratkim (26.1.2017) je Dnevnik objavil komentar izpod peresa Anje Hreščak z naslovom »Pobesneli sindikalizem«. Ta nič kaj prijazni vzdevek so si prislužili sindikati Luke Koper (LK) in Slovenskih železnic (SŽ). Prvi zato, ker so se njeni žerjavisti lani uprli nameri vlade, da jim menja Nadzorni svet in so zato blokirali pretovor ladij. Sindikati železnic pa naj bi se tik pred novim letom s »sabotažo« javnega prevoza uprli temu, da jim vodstvo družbe ukine poseben dodatek, ki so ga dolga leta prejemali v povezavi z malico.
Oba gornja primera se precej razlikujeta, V primeru LK so se sindikati uprli lastniku družbe (državi) in se postavili v bran njenemu vodstvu in nadzornemu organu. Take primere sindikalnega boja srečujemo redko in bolj kot na »pobesnelost« sindikatov opozarjajo na to, da pri nas z upravljanjem podjetij ni vse v redu, še posebno ko imajo slednja širši pomen.
V primeru SŽ so se sindikati uprli vodstvu podjetja zaradi zaščite materialnih interesov svojih članov. V tem primeru je šlo za bolj običajno sindikalno ravnanje, ki pa je v tem primeru vendarle nekoliko vprašljivo. V Sloveniji imamo namreč samo ene železnice, od katerih smo vsi pomembno odvisni, to pa daje njihovemu sindikatu posebno moč, ki se jo da tudi zlorabiti. Do take zlorabe je verjetno prišlo z omenjeno sabotažo javnega prevoza in pred takimi ravnanji se mora družba zavarovati. Varoval je sicer lahko več, najbolj učinkovito pa je slej ko prej »demokratično« upravljanje za družbo pomembnih poslovnih sistemov.
V obeh obravnavanih primerih naj bi torej »sindikalno pobesnelost« blažili z drugačnimi, bolj demokratičnimi rešitvami pri upravljanju. Sam menim, da so tovrstni demokratični deficit pri sebi dobro razrešili Nemci in zato si oglejmo, kako bi izpadlo upravljanje obravnavanih družb, če se ga bi organiziralo po nemški zakonodaji. Pri tem se bomo omejili le na njune nadzorne svete (NS), saj imajo ti pri upravljanju daleč najmočnejšo vlogo.
Začnimo pri LK. Njen NS ima sedaj 8 članov, od teh jih 5 zastopa interese lastnikov (predvsem države), 2 člana imenujejo zaposleni, enega pa lokalne skupnosti. Po nemški zakonodaji bi NS imel 12 članov, od katerih bi jih 6 imenovali lastniki, 3 zaposleni, 3 pa zunanji, od podjetja neodvisni sindikati. Oglejmo si pomembnejše razlike v funkcionalnosti enega drugega nadzornega sveta (A – sedanji NS: B – NS po nemški zakonodaji):
– V A nadzornem svetu ima kapital prevladujočo moč, v B pa sta moči kapitala in dela uravnoteženi. V varianti B se zato praviloma odloča na podlagi soglasja med delom in kapitalom, ne pa s preglasovanjem. Tako sprejete odločitve niso le demokratične in zato manj konfliktne, pač pa so praviloma rudi ekonomsko boljše, gledano z vidika podjetja kot tudi širših interesov družbe.
– V primeru A sindikat praktično nima vpliva na upravljavske odločitve, v primeru B pa je njegov vpliv pomemben, kar velja še predvsem za zunanje, torej od podjetja neodvisne sindikate. Rešitev B nalaga torej sindikatom, da se ukvarjajo s problemi učinkovitega gospodarjenja in svojih aktivnosti ne omejujejo zgolj na skrb za rast plač ter zadovoljive delovne pogoje. Tako delujoči sindikati prerastejo v pomemben dejavnik učinkovitega upravljanja gospodarstva na sploh.
– V primeru B lastnikom (predsedniku uprave Slovenskega državnega holdinga) ne bi prišlo na misel, da zahteva tudi sicer vprašljivo zamenjavo predsednika NS, še posebno če ta dobro dela, žerjavisti pa bi ne imeli razloga, da ustavljajo pretovor ladij.
Oglejmo si še NS SŽ. Ta ima 6 članov, od katerih 4 zastopajo interese kapitala, 2 pa interese zaposlenih. Po nemški zakonodaji bi tudi ta NS moral imeti 12 članov, torej enkrat več, kot jih ima danes, njegova struktura (razmerje kapitala proti delu) pa bi bila enaka kot v primeru LK. Tudi v tem primeru so prednosti variante B, to je nemške rešitve, več ali manj enake kot v primeru LK. smiselno pa jim je dodati še dve, čeprav sta aktualni tudi v primeru LK:
– Po varianti B je število članov NS v SŽ enkrat večje kot je dejansko danes, to pa ima poleg nekaterih slabosti (večji stroški sejnin in še kaj) tudi dve pomembni prednosti. Ena je ta, da je številčnejši NS po znanju in gospodarskih izkušnjah praviloma bogatejši, to pa je med najbolj pomembnimi dejavniki učinkovitega upravljanja. Druga prednost pa je, da je številčno močnejši NS manj primeren za razna dogovarjanja s koruptivnim pridihom, za korupcijo pa vemo, da bolj kot kar koli drugega ogroža učinkovito gospodarjenje.
– Ob varianti B bi trije člani NS, ki zastopajo zunanje, neodvisne sindikate, lahko pomembno pripomogli, da notranji sindikati ne bi zlorabljali monopolnega položaja železnic, kot je to prestavljeno omenjeni številki Dnevnika.
Osebno menim, da prikazana primerjava dveh modelov oblikovanja NS večjih gospodarskih družb prepričljivo govori v prid nemškega modela: ta je bolj demokratičen in ekonomsko bolj učinkovit od našega. Verjamem tudi, da nemški model veliko prispeva k visoki konkurenčnosti in razvitosti nemškega gospodarstva. Če to mnenje ni vprašljivo, je še kako na mestu vprašanje, zakaj se tudi pri nas pri upravljanju gospodarstva ne zgledujemo po nemških izkušnjah. Odgovor je dokaj nedvoumen: zato, ker tistim, ki pri nas dejansko (torej ne zgolj formalno) odločajo o ključnih sistemskih rešitvah, bolj ustreza to, kar že imamo; sedanja ureditev je namreč bolj naklonjena manj sposobnim, še predvsem pa omogoča pridobitništvo tudi v oblikah, ki etično in legalno veljajo za oporečne. Kako dosledno se skrbi, da se pri nas v upravljanju ne bi kaj resnega spremenilo, kaže naslednja izkušnja.
Najslabše je pri nas urejeno upravljanje državnega premoženja. Njegov pretežni del je organizacijsko vključen v Slovenski državni holding (SDH). Nadzorni svet tega velikega poslovnega sistema pa ima 5 članov, ki jih je doslej vsebinsko (formalno sicer ne) imenoval kar finančni minister. Pred približno dvema letoma sta se dve naši največji organizaciji civilne družbe (Zveza sindikatov Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije) odločili, da skupno s Sintezo-koalicijo civilne družbe izvedejo nekatere konkretne aktivnosti s ciljem izboljšati upravljanje državnega premoženja. Te aktivnosti sta podprli tudi dve koalicijski stranki (SD in DESUS), njihov rezultat pa je konkreten predlog dopolnitev Zakona o SDH v delu, ki ureja upravljanje. Predlog je bil pripravljen lani spomladi in od takrat je na čakanju. In če bo njegovo sprejetje odvisno zgolj od volje sedanje koalicije, je vprašljivo, če sploh bo kdaj sprejet.
Še nekaj o sindikatih. Sam menim, da so nam močni, dobro organizirani sindikati bolj potrebni kot kdaj koli prej. Okrepilo in razširilo naj bi se tudi področje njihovega delovanja. Njihova skrb naj bi ne bile le plače in delovni pogoji delavcev, pač pa naj bi postali tudi aktiven dejavnik pri upravljanju gospodarstva in tudi drugih družbenih aktivnosti, ki jih običajno prepuščamo politiki. Taka krepitev sindikatov se zdi nujna protiutež temu, da si ključne upravljavske funkcije v družbi s pomočjo denarja vse bolj prilašča kapital, posledično pa parlamentarna demokracija vse bolj peša.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 27.1.2017

predsednik DUTB Imre Balogh

Petra Sovdat, Finance, 22.01.2017: »Šef slabe banke o pritiskih, kritikah, lekcijah in o tem, kaj bodo prodajali letos«
Imre Balogh: »Najpomembnejši je končni cilj, da iz premoženja DUTB potegnemo kar največ. Torej, brez dvoma, mislim na davkoplačevalce«

Intervju o POLITIČNIH PRITISKIH, KRITIKAH, FRUSTRACIJAH in MOTIVACIJI, o RIGELNIKOVIH in PETANOVIH LEKCIJAH in  KAJ BO DUTB PRODALA LETOS

O (NE)TRANSPARENTNOSTI PRODAJ:
V: Zakaj včasih skrijete prodajne cene? Davkoplačevalci že tako ne vemo, kakšne so bile prenosne cene terjatev in premoženja z bank. Tako ne moremo meriti vaše učinkovitosti.
O: Odvisno je od pogodb. Tudi v svetu je praksa različna.
V: DUTB ni zasebni lastnik. Davkoplačevalci jamčimo za vas. Zakaj nimamo pravice izvedeti, kako učinkoviti ste?
O: Res ne razumem, o čem se pogovarjamo. Nobena družba v svojih izkazih ne razkriva vrednosti posameznih poslov.
V: Ampak, še enkrat, vi niste ‘normalna’ družba. Zakaj ima kupec, kot je bilo pri DZS, več pravice, da nakupno ceno skrije, kot da davkoplačevalci izvemo, kakšna je bila?
O: Za to ne vem.
V: Tak odgovor ste mi poslali.
O: Kaj bi s tem pridobili? Skrbijo vas naša pravila o prepovedi preprodaj, da znižujejo ceno. Razkritje cene bi pa res znižalo kupnino …
V: Ne po prodaji, ko je pogodba že podpisana.
O: Transakcija z DZS še ni končana.
V: Torej nam boste po koncu povedali, koliko je plačal York, ali se bomo srečevali na sodišču?
O: To bi lahko bila uporabna informacija ali pa ne. Ne vem. Pomembno je, da v izkazih povemo, kolikšna je bila vrednost premoženja ob pridobitvi, kolikšna je v knjigah in kolikšna je trenutna. Kdo, ki je pameten, bi si lahko pomagal tudi s tovrstnimi informacijami.
V: Veste, kaj je bila ena prvih naših zmag o transparentnsti upravljanja državnega premoženja? Prodaja Mercatorja v letu 2005. Na sodišču smo zmagali, po tej sodbi nam morate pokazati svoje pogodbe.
O: Mi se sproti odločamo, kaj je poslovna skrivnost. Če pa bo sodišče odločilo, da ima informacijska pooblaščenka prav, pa bomo podatke dali. Kot vedno. Nekaj dokumentacije smo na podlagi odločb informacijskega pooblaščenca že morali razkriti, nekaj pa nam je tudi ni bilo treba. Zelo pomembno je, da DUTB kar najbolj sledi zakonodaji.
V: Tudi pri prodajnih razpisih ne napišete, kakšna so zavarovanja. In kupci ne vedo, kaj kupujejo, kot to vedo pri Heti, denimo.
O: Tudi tu ni generalnega pravila. Ponavadi imamo dva kroga, nezavezujoče in zavezujoče ponudbe, pred drugimi lahko zainteresirani kupci opravijo skrbni pregled. V nezavezujočem delu pa moramo občutljive informacije varovati. Morda kdo sploh ne bi kupil premoženja, ampak bi le zbiral informacije.

V Koaliciji civilne družbe za prenovo SINTEZI-KCD že več let s pozornostjo spremljamo dogajanje na področju zdravstva. Zavedamo se namreč, da je poleg sistema izobraževanja prav področje (javnega) zdravstva tisto, kjer se lomi dilema, koliko bo naša država še socialna, kar si je zapisala v ustavo, v kolikšni meri pa bo »plazeča privatizacija«, ki smo ji priča v zadnjih dveh desetletjih, uveljavila tudi na tem, izrazito ne-tržnem sektorju, groba kapitalistična merila uspešnosti za vsako ceno. – 10.1.2017

Spoštovana ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc

?-ima v žepu toliko kot najrevnejša polovica sveta skupaj-?

Bolj kot svet govori o tem, kako nepravična je svetovna razporeditev bogastva, večje so razlike med najbogatejšimi in revnimi. Poročilo Oxfam tokrat ugotavlja, da ima 8 najbogatejših na planetu pod palcem toliko kot najrevnejša polovica Zemljanov skupaj.
“Sveta osmerica” najbogatejših:
– Bill Gates (Microsoft)
– Amancio Ortega (Zara)
– Warren Buffet (ameriški investitor)
– Carlos Slim (telekomunikacijski tajkun)
– Jeff Bezos (Amazon)
– Mark Zuckerberg (Facebook)
– Larry Ellison (Oracle)
– Michael Bloomberg (ameriški podjetnik in politik)
Našteti gospodje imajo pod palcem 426 milijard dolarjev ali slabih 400 milijard evrov, kar je nekaj več kot skupaj premore najrevnejša polovica Zemljanov, katerih “skupno premoženje” je ocenjeno na 409 milijard dolarjev ali okoli 386 milijard evrov.
Razkorak v premoženju najrevnejših in najbogatejših je sicer vse večji in večji. V preteklih letih je veljalo prepričanje, da je premoženje najrevnejše polovice Zemljanov enako premoženju 62 milijarderjev, a se je izkazalo, da imajo najrevnejši predvsem na Kitajskem in v Indiji pol palcem še veliko manj kot so kazale pretekle ocene.
Oxfam bogatašem tudi očita, da njihovo premoženje raste s pomočjo vprašljivih metod – kot je spravljanje denarja v davčne oaze, izogibanje davkom, uporaba agresivnih poslovnih modelov, ki gredo tudi na škodo ljudi in okolja. Kot možno rešitev predlagajo pravičnejšo porazdelitev davčnega bremena.

Skupna evropska vojska, obalna straža, mejna policija, skupni evropski predsednik, ki bi ga državljani EU volili neposredno – je le nekaj idej, ki se nahajajo v predlogu nove evropske ustave. Ta je po mnenju predlagateljev, ki jih vodi nekdanji ustavni sodnik Peter Jambrek, zaradi nenehne krize in v času, ko Evropa izgublja svoj vpliv, nujno potrebna.

                                        Delo                                       24ur          

prof. dr. Miran Mihelič v Delu, 10.12.2016

Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir – Informacija medijem

Vsakomur, ki si malo podrobneje pogleda končne postavke Projekta »Drugi tir«, ki nam ga vsiljuje Minister, je jasno, da so cene projekta neverjetno prenapihnjene. Za 1,4 milijarde evrov (brez stroškov financiranja) v večini evropskih dežel zgradijo dvakrat ali trikrat daljšo železniško progo, ali pa dvotirno progo po mnogo težjem terenu.
Toda eno je vedeti, da je končna cena prenapihnjena, drugo pa je to dokazati z izračunom posameznih postavk. Zato je Svet zaprosil ministra Petra Gašperšiča za vhodne podatke, ki jih je Vlada Mira Cerarja posredovala italijanski firmi Geodata za potrebe revizije. Zanima nas, kako je DRI iz svoje prvotne cene projekta 809 mio evrov prišel v svoji drugi študiji do cene 1.411 mio evrov. Je glavni problem v nerealnih cenah predorov, ki so bistveno dražji od cene avtocestnih predorov, pa hkrati z občutno manjšimi profili, je problem v neverjetno povečani ceni za nadzor in upravljanje projekta, je najbolj kritična postavka »deponiranje in predelava« materiala, ki znaša v drugi študiji kar 5o mio, je vzrok te podražitve povsem nekorektna uporaba inflacijskih količnikov? Teh podatkov ni mogoče dokončno preveriti, dokler ne dobimo vhodnih podatkov o izračunih.
Hkrati pa je Svet zaprosil tudi za podatke o ministrovem podjetju »2TDK, d.o.o.«, za katerega še danes ni jasno, ali bo to podjetje projekt samo organiziralo in vodilo (in pobralo tiste strašne milijone za »vodenje projekta«, ki jih že troši – brutto plača direktorja tega podjetja znaša 8.000 evrov! ), ali pa bo to pravo investicijsko podjetje z mešanim kapitalom po modelu »zasebno – javnega partnerstva«, ki bo potem neke vrste lastnik zgrajene proge? Prav tako ni jasno, kdo bo zasebni vlagatelj in kolikšni bodo stroški oz. pogoji njegovega kapitala. Iz sekundarnih virov smo izvedeli, da tako Madžari kot Avstrijci za sodelovanje oz. so-investiranje zahtevajo dodatne bonitete – upravljanje s tovornim prometom na železnicah in del Luke Koper.
Vendar se je zataknilo. Tako minister kot vlada sta ugotovila, da Svetu, ki ni pravna oseba, nista dolžna razkriti podatkov javnega značaja. Poskušali smo drugače: zahteve smo definirali kot zahteve fizične osebe (E. M. Pintar), ki je po mednarodnem pravu pravna oseba sui generis. Vendar tako minister kot vladne službe razkritje teh podatkov oz. dostop do njih še vedno preprečujeta, kar ni samo sporno, temveč je nezakonito.
Tako stališče g. Ministra kot Vlade oz. njenih služb ne dopuščata druge interpretacije, kot da gre (tudi) pri tem projektu za sporne podatke in sporne odločitve, ki bi, če bi prišle v javnost, močno škodovale njunemu ugledu ali celo predstavljale pravno podlago za ovadbo odgovornih oseb. Povedano drugače, vse bolj jasno postaja, kar slovenska javnost že dolgo sluti: da je celoten Projekt »Drugi tir« od vsega začetka kontaminiran z virusom »TEŠ 6«.
Vendar bo Svet vztrajal, da do teh podatkov pride po pravni, legalni poti in da jih preveri s strokovnjaki, ki niso vpleteni v razne interesne lobije. Dokler teh podatkov ne dobimo in ne preverimo, lahko medijem ponudimo samo vpogled v naše pisne zahteve in odgovore ministrstva in Vlade, ki razkrivajo njihove napore, da skrijejo, kar bi moralo biti po zakonu in po politični morali – javno!
V tem smislu tudi Mnenje Sveta o 2. decembra objavljeni reviziji družbe Geodata, ki vam ga posredujemo v prilogi, še ne vsebuje analize vseh potrebnih podatkov.
Svet za civilni nadzor projekta Drugi tir, 16.12.2016

Dva tedna prej, preden bi ministrica morala predstaviti prvo zdravstveno reformo v 24 letih, zahtevajo njen odstop.
Je to res naključje?

Je res naključje, da so v DeSUS dva tedna prej, preden bi moralo zdravstveno ministrstvo koalicijskim partnerjem predstaviti prvo zdravstveno reformo po 24 letih, ministrici odrekli podporo? Ministrica Milojka Kolar Celarc naj bi pri pogajanjih z zdravniškim sindikatom Fides prekoračila pooblastila, lagala in pristala na koncesije, zaradi katerih se bo zrušil sistem plač v javnem sektorju, pravijo. Zato sedaj v DeSUS predsednik stranke Karl Erjavec in podpredsednik stranke Tomaž Gantar zahtevata njen odstop. Gantar celo pravi, da je njen nedavni podpis sporazuma s Fidesom o začasni zamrznitvi stavke zdravnikov »začetek konca koalicije«. A kljub dramatičnim tonom ni prav jasno, kaj DeSUS pravzaprav želi, prej se zdi, da je zadnji zaplet zgolj izgovor.
Dvanajsti december naj bi bil črn dan za slovensko zavarovalništvo – namreč tisto, ki z najmanj dela in tveganja žanje najvišje donose. Dvanajstega decembra bo javno objavljeno, da bo v novem sistemu zdravstvenega zavarovanja večina za dodatno zavarovanje plačevala manj kot doslej in ne več prek dosedanjega obvoda. Tega dneva se tri zasebne zavarovalnice prav nič ne veselijo. Namenoma pravimo tri zasebne, čeprav bi morali reči dve zasebni in ena vzajemna. A zavarovalnica Vzajemna je družba, ki je ukradena zavarovancem, saj je z izigravanjem vzajemnosti pristala v rokah peščice prekaljenih menedžerjev. Gre za izredno moč, saj ima Vzajemna ves čas izjemno veliko denarja, ki ga lahko plasira kamorkoli in posodi komurkoli. Vzajemna je tudi tihi financer političnih strank in velik medijski oglaševalec.
Mladina že vrsto let vztraja na stališču, da je dodatno zdravstveno zavarovanje ena večjih neumnosti – celo večja od financiranja orožja, da neuporabljeno propada v vojašnicah. Gre samo za na drug način pobran denar, ki bi ga prav tako znal pobrati že javni zdravstveni zavod, a si tako tri zasebne zavarovalnice zgolj prek stroškov in dobička zadržijo vsaj 60 milijonov evrov na leto. Denar gre na tri zavarovalnice zgolj zato, da si te obračunajo svoj delež na sredstvih, ki jih vsak mesec vplačajo prebivalci Slovenije.
Milojka Kolar Celarc je po Dušanu Kebru prva ministrica za zdravje, ki je tudi za ceno, da bo politično žrtvovana, odločena, da ta obvod postopno ukine. Ima razlog, da tako ravna: že dan po tem se lahko upokoji. Ni vezana na noben lobi, je tudi osebno preskrbljena. Ve, kdo je na drugi strani, in ve, da gre za prekleto velike denarje. V zdravstvu se v tem trenutku vrti 3,2 milijarde evrov, kar je več kot tretjina celotnega državnega proračuna. Na drugi strani so močni interesi. Prva med njimi je že ameriška trgovinska zbornica, lobistični center ameriške industrije. Na drugi strani je tudi celotna tobačna industrija. In proti ministrici je tudi zavarovalniški lobi. Žal na področju zdravstva ni mogoče začeti nobene reforme, ne da bi v trenutku vsi lobiji skočili pokonci. Tudi zdravniška zbornica, ki jo popolnoma obvladujejo zdravniki zasebniki.
Ali misli Karl Erjavec resno, ko grozi Miru Cerarju, da je pripravljen zaradi plačnega sporazuma z zdravniki – dejansko pa zaradi prihajajoče zdravstvene reforme – zrušiti vlado? Verjetno misli resno. Lobijem, ki stojijo za temi neizprosnimi stališči, je namreč za vlade popolnoma vseeno – jim je pa pomembno vsako leto, ko se 3,2 milijarde evrov zavrti tako kot doslej. Važno je le, da je ustavljen vsak minister ali ministrica, ki želi uvesti spremembe na področju financiranja zdravstva.
Nekdanji direktor državnega zdravstvenega zavoda Samo Fakin je leta 2013 stanje opisal takole: »Razlogov, zakaj preprosto ne ukinemo teh zavarovalnic, ni veliko. Ocenjujem, da jih je okoli 4,5 milijona (evrov, op. p.). Približno toliko je različnih sponzorskih nakazil.« Lahko zaradi tega pade vlada? Poglejmo primer Tomaža Gantarja. V trenutku najhujšega zategovanja pasu leta 2013 je na podlagi zelo očitnega lobiranja zavarovalnic Vzajemna, Triglav in AS takratni minister za zdravje Tomaž Gantar predlagal interventni zakon, ki naj bi bil sprejet po nujnem postopku in s katerim bi trem zavarovalnicam dobesedno podarili 30,1 milijona evrov. Minister Bručan je namreč leta 2006 uvedel določilo, po katerem morajo tri zasebne zdravstvene zavarovalnice polovico dobička nameniti za rezerve. V tem času je Vzajemna »nabrala« 24,3 milijona evrov takšnih rezerv, zavarovalnica AS 5,8 milijona, Triglav pa domnevno nič, saj naj bi še pokrival izgubo iz preteklosti. Gantar se je skliceval na sodišče EU, ki je leto poprej odločilo, da Bručanova ureditev krši načelo o prostem pretoku kapitala. A Gantar je to uporabil zgolj kot pretvezo, češ da je sprememba nujna za spoštovanje pogodbe o delovanju EU. Vlada Alenke Bratušek je za to Gantarjevo »darilo« takrat izvedela iz Mladine. V njenem imenu je nato poslanka SD Andreja Črnak Meglič vložila dopolnilo in denar je ostal zavarovancem. Šlo je za las. Gantar je kmalu zatem odstopil.
Da, to je ta isti poslanec Gantar, ki danes v imenu DeSUS in skupaj s Karlom Erjavcem grozi Cerarju in Kolar Celarčevi. Igre so včasih drugačne, kot se zdi na prvi pogled.
Grega Repovž, Mladina, 2. 12. 2016