Najslabše je pri nas urejeno upravljanje državnega premoženja. Njegov pretežni del je organizacijsko vključen v Slovenski državni holding (SDH). Nadzorni svet tega velikega poslovnega sistema pa ima le 5 članov, ki jih vsebinsko imenuje kar finančni minister. Kako se pri nas nič ne more izboljšati, kaže naslednji primer:
Pred približno dvema letoma sta se dve naši največji organizaciji civilne družbe (Zveza sindikatov Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije) odločili, da skupno s Sintezo izvedejo nekatere konkretne aktivnosti s ciljem izboljšati upravljanje državnega premoženja. Te aktivnosti sta podprli tudi dve koalicijski stranki (SD in DESUS), njihov rezultat pa je konkreten predlog dopolnitev Zakona o SDH v delu, ki ureja upravljanje. Predlog je bil pripravljen lani spomladi in od takrat je na čakanju. In če bo njegovo sprejetje odvisno zgolj od volje sedanje koalicije, je vprašljivo, če sploh bo kdaj sprejet.

                                                                            – : –
Pred kratkim (26.1.2017) je Dnevnik objavil komentar izpod peresa Anje Hreščak z naslovom »Pobesneli sindikalizem«. Ta nič kaj prijazni vzdevek so si prislužili sindikati Luke Koper (LK) in Slovenskih železnic (SŽ). Prvi zato, ker so se njeni žerjavisti lani uprli nameri vlade, da jim menja Nadzorni svet in so zato blokirali pretovor ladij. Sindikati železnic pa naj bi se tik pred novim letom s »sabotažo« javnega prevoza uprli temu, da jim vodstvo družbe ukine poseben dodatek, ki so ga dolga leta prejemali v povezavi z malico.
Oba gornja primera se precej razlikujeta, V primeru LK so se sindikati uprli lastniku družbe (državi) in se postavili v bran njenemu vodstvu in nadzornemu organu. Take primere sindikalnega boja srečujemo redko in bolj kot na »pobesnelost« sindikatov opozarjajo na to, da pri nas z upravljanjem podjetij ni vse v redu, še posebno ko imajo slednja širši pomen.
V primeru SŽ so se sindikati uprli vodstvu podjetja zaradi zaščite materialnih interesov svojih članov. V tem primeru je šlo za bolj običajno sindikalno ravnanje, ki pa je v tem primeru vendarle nekoliko vprašljivo. V Sloveniji imamo namreč samo ene železnice, od katerih smo vsi pomembno odvisni, to pa daje njihovemu sindikatu posebno moč, ki se jo da tudi zlorabiti. Do take zlorabe je verjetno prišlo z omenjeno sabotažo javnega prevoza in pred takimi ravnanji se mora družba zavarovati. Varoval je sicer lahko več, najbolj učinkovito pa je slej ko prej »demokratično« upravljanje za družbo pomembnih poslovnih sistemov.
V obeh obravnavanih primerih naj bi torej »sindikalno pobesnelost« blažili z drugačnimi, bolj demokratičnimi rešitvami pri upravljanju. Sam menim, da so tovrstni demokratični deficit pri sebi dobro razrešili Nemci in zato si oglejmo, kako bi izpadlo upravljanje obravnavanih družb, če se ga bi organiziralo po nemški zakonodaji. Pri tem se bomo omejili le na njune nadzorne svete (NS), saj imajo ti pri upravljanju daleč najmočnejšo vlogo.
Začnimo pri LK. Njen NS ima sedaj 8 članov, od teh jih 5 zastopa interese lastnikov (predvsem države), 2 člana imenujejo zaposleni, enega pa lokalne skupnosti. Po nemški zakonodaji bi NS imel 12 članov, od katerih bi jih 6 imenovali lastniki, 3 zaposleni, 3 pa zunanji, od podjetja neodvisni sindikati. Oglejmo si pomembnejše razlike v funkcionalnosti enega drugega nadzornega sveta (A – sedanji NS: B – NS po nemški zakonodaji):
– V A nadzornem svetu ima kapital prevladujočo moč, v B pa sta moči kapitala in dela uravnoteženi. V varianti B se zato praviloma odloča na podlagi soglasja med delom in kapitalom, ne pa s preglasovanjem. Tako sprejete odločitve niso le demokratične in zato manj konfliktne, pač pa so praviloma rudi ekonomsko boljše, gledano z vidika podjetja kot tudi širših interesov družbe.
– V primeru A sindikat praktično nima vpliva na upravljavske odločitve, v primeru B pa je njegov vpliv pomemben, kar velja še predvsem za zunanje, torej od podjetja neodvisne sindikate. Rešitev B nalaga torej sindikatom, da se ukvarjajo s problemi učinkovitega gospodarjenja in svojih aktivnosti ne omejujejo zgolj na skrb za rast plač ter zadovoljive delovne pogoje. Tako delujoči sindikati prerastejo v pomemben dejavnik učinkovitega upravljanja gospodarstva na sploh.
– V primeru B lastnikom (predsedniku uprave Slovenskega državnega holdinga) ne bi prišlo na misel, da zahteva tudi sicer vprašljivo zamenjavo predsednika NS, še posebno če ta dobro dela, žerjavisti pa bi ne imeli razloga, da ustavljajo pretovor ladij.
Oglejmo si še NS SŽ. Ta ima 6 članov, od katerih 4 zastopajo interese kapitala, 2 pa interese zaposlenih. Po nemški zakonodaji bi tudi ta NS moral imeti 12 članov, torej enkrat več, kot jih ima danes, njegova struktura (razmerje kapitala proti delu) pa bi bila enaka kot v primeru LK. Tudi v tem primeru so prednosti variante B, to je nemške rešitve, več ali manj enake kot v primeru LK. smiselno pa jim je dodati še dve, čeprav sta aktualni tudi v primeru LK:
– Po varianti B je število članov NS v SŽ enkrat večje kot je dejansko danes, to pa ima poleg nekaterih slabosti (večji stroški sejnin in še kaj) tudi dve pomembni prednosti. Ena je ta, da je številčnejši NS po znanju in gospodarskih izkušnjah praviloma bogatejši, to pa je med najbolj pomembnimi dejavniki učinkovitega upravljanja. Druga prednost pa je, da je številčno močnejši NS manj primeren za razna dogovarjanja s koruptivnim pridihom, za korupcijo pa vemo, da bolj kot kar koli drugega ogroža učinkovito gospodarjenje.
– Ob varianti B bi trije člani NS, ki zastopajo zunanje, neodvisne sindikate, lahko pomembno pripomogli, da notranji sindikati ne bi zlorabljali monopolnega položaja železnic, kot je to prestavljeno omenjeni številki Dnevnika.
Osebno menim, da prikazana primerjava dveh modelov oblikovanja NS večjih gospodarskih družb prepričljivo govori v prid nemškega modela: ta je bolj demokratičen in ekonomsko bolj učinkovit od našega. Verjamem tudi, da nemški model veliko prispeva k visoki konkurenčnosti in razvitosti nemškega gospodarstva. Če to mnenje ni vprašljivo, je še kako na mestu vprašanje, zakaj se tudi pri nas pri upravljanju gospodarstva ne zgledujemo po nemških izkušnjah. Odgovor je dokaj nedvoumen: zato, ker tistim, ki pri nas dejansko (torej ne zgolj formalno) odločajo o ključnih sistemskih rešitvah, bolj ustreza to, kar že imamo; sedanja ureditev je namreč bolj naklonjena manj sposobnim, še predvsem pa omogoča pridobitništvo tudi v oblikah, ki etično in legalno veljajo za oporečne. Kako dosledno se skrbi, da se pri nas v upravljanju ne bi kaj resnega spremenilo, kaže naslednja izkušnja.
Najslabše je pri nas urejeno upravljanje državnega premoženja. Njegov pretežni del je organizacijsko vključen v Slovenski državni holding (SDH). Nadzorni svet tega velikega poslovnega sistema pa ima 5 članov, ki jih je doslej vsebinsko (formalno sicer ne) imenoval kar finančni minister. Pred približno dvema letoma sta se dve naši največji organizaciji civilne družbe (Zveza sindikatov Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije) odločili, da skupno s Sintezo-koalicijo civilne družbe izvedejo nekatere konkretne aktivnosti s ciljem izboljšati upravljanje državnega premoženja. Te aktivnosti sta podprli tudi dve koalicijski stranki (SD in DESUS), njihov rezultat pa je konkreten predlog dopolnitev Zakona o SDH v delu, ki ureja upravljanje. Predlog je bil pripravljen lani spomladi in od takrat je na čakanju. In če bo njegovo sprejetje odvisno zgolj od volje sedanje koalicije, je vprašljivo, če sploh bo kdaj sprejet.
Še nekaj o sindikatih. Sam menim, da so nam močni, dobro organizirani sindikati bolj potrebni kot kdaj koli prej. Okrepilo in razširilo naj bi se tudi področje njihovega delovanja. Njihova skrb naj bi ne bile le plače in delovni pogoji delavcev, pač pa naj bi postali tudi aktiven dejavnik pri upravljanju gospodarstva in tudi drugih družbenih aktivnosti, ki jih običajno prepuščamo politiki. Taka krepitev sindikatov se zdi nujna protiutež temu, da si ključne upravljavske funkcije v družbi s pomočjo denarja vse bolj prilašča kapital, posledično pa parlamentarna demokracija vse bolj peša.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 27.1.2017