‘Ne moremo naprej, dokler se ne spravimo. Ne moremo se spraviti, dokler ne razčistimo dokler eni druge ne ponižamo, dokler ne prevzamemo krivde za zločine, ki jih nismo zagrešili’.

Osem desetletij že mineva od usodnih dogodkov, ki so, zdi se, za vedno tragično zaznamovali naš narod. Generacija, ki je za tragedijo odgovorna, je odšla. Le še nekaj osemdeset in devetdesetletnikov nam v večernih televizijskih terminih obuja svoje žalostne spomine. Generacija sinov in hčera, ki so nas bolj ali manj uspešno indoktrinirali, se otepa dediščine, ki nam jo vsiljujejo. Nikogar nismo zavedli, nikogar ubili, nikogar izdali. Je že res, da smo bili v dobrem in slabem deležni blagrov režima, ki nas je redil in klestil, ki smo ga pardonirali, mu ugovarjali in ga pokopali, vendar nismo njegovi idejni, kaj šele moralni dediči. Ko smo se prebudili iz bojda tisočletnih, zanesljivo pa vsaj stoletnih sanj, se je zdelo, da je pot pred nami odprta, le še pošlihtati se moramo in po novem zvrstiti, preden bomo spešili po njej. Naše in naših očetov račune moramo poravnati, se eni in drugi opravičiti in prositi za odpuščanje. Dlje od Kučanovega in Šuštarjevega spravnega poskusa nismo prišli. Po starih ranah se praskamo, zle duhove prebujamo in nove sovrage ustvarjamo. Sprti smo in razdvojeni. ‘Ne moremo naprej, dokler se ne spravimo. Ne moremo se spraviti, dokler ne razčistimo’, dokler eni druge ne ponižamo, dokler ne prevzamemo krivde za zločine, ki jih nismo zagrešili, ki niso bili naši. Od očeta na sina in od sina do vnuka in naprej naj se prenaša greh in maščevanje. Slovenska plemensko mafijska vendetta nas zaznamuje in izloča iz civilizirane družbe enaindvajsetega stoletja. Dokler ne razčistimo preteklosti, tudi prihodnosti nimamo, nas zavajajo, ko v brskanju po tujih spominih in osebnih interpretacijah iščejo smodnik za podaljšanje vojne, ki naj je ne bo nikoli konca. Razdvojen narod smo in bolj, ko kličemo in se zaklinjamo k spravi, bolj se nam odmika. Spomenik lastni razdvojenosti smo postavili, da si ja ne bi kdo drznil pozabiti na naše kajn-abelsko prekletstvo. Za spravo nam gre, se zaklinjajo, ko poštenjačijo in moralizirajo, ko lastni narod demonizirajo in pravzaprav ščuvajo proti njej. A čas je neusmiljen, generacija, ki bi lahko vedela, ki bi ji lahko tudi kakšno etiketo prilepili, se pospravlja. Zredili smo se in postarali, v zadnjem vagonu pametujemo in zagrenjeno razgrajamo, dokler nas ne odklopijo. Na ponedeljkovem sprejemu novih slovenskih junakov nas ni bilo. Sinovi in hčere in njihovi sinovi in hčere so zapolnili deževni Kongresni trg. Ne osamosvojitvena evforija, ne Bill Clinton, nihče ni zbral toliko navdušenih, srečnih, složnih Slovencev in Slovenk. Še Mick Jagger v bližnjem Zeltwegu ni mogel preglasiti carigrajskih trompet, Avsenikove Golice in Prešernove Zdravljice. Priložnost, da se vsi skupaj poistovetimo z našimi zlatimi fanti, da skupaj z njimi premagamo Špance in Srbe, vso Evropo, je bila enkratna. Namesto sprtih in zagrenjenih trmastih luzerjev, ki se sami vase spotikajo in se o ničemer zmeniti ne morejo, iz države brez pravega ugleda in prijateljev, smo se (Mi Slovenci!) predstavili kot srčni borci in virtuozi, enotni, vztrajni in predani. Nam so ploskali, ko so občudovali Gorana, Luko, Gašperja, Klemna, Tonija (Anthony), Igorja in ostale. Vsa Slovenija se je z našo nepremagljivo dvanajsterico povzpela na Olimp. Enotni smo bili in spravljeni kot morda še nikoli. Zmagovalci smo. Vsi do zadnjega in ves svet, še bratje Hrvatje, nam to priznavajo. Ne zlivajte nam žolča v slavnostne kupe! Ne zagrenite nam zmagoslavja, ne kličite k spravi. Generacije, ki prevzemajo odgovornost za to državo, nimajo odnosa do naše slavne in neslavne preteklosti. Ne briga jih, kaj so njihovi dedje in pradedje počeli in česa niso. Svet, v katerega morajo krmariti našo barko, je tako viharen in zahteven, tako tekmovalen in neusmiljen, da jih zadrta maščevalna in moralistična zgodovinska in politična umovanja lahko le obremenjujejo. Naj za trenutek, za petdeset ali sto let, opustijo svoje kletve in zaklinjanja kostolomci in dušebrižnice iz prejšnjega stoletja in prepustijo novi, mladi Sloveniji, da na krilih poštenega in iskrenega zmagoslavja zadiha iz vseh pljuč in začne novo skupno zgodbo od začetka.
Jure Apih, 26.9.2017

Stališče Sinteze ob izplačani odpravnini nekdanjemu guvernerju Boštjanu Jazbecu: Dejanje guvernerja Jazbeca glede odpravnine ni le skrajno zavržno, temveč tudi nezakonito, zato pozivamo vlado, da od BS zahteva pravno ukrepanje – tožbo za vrnitev odpravnine.

Spoštovani predsednik vlade RS Miro Cerar
Ko poslušamo in prebiramo o ravnanju Banke Slovenije (BS) v času delovanja Boštjana Jazbeca, ni kakšnega posebnega navdušenja nad ukrepanjem BS: ob pranju denarja v naših bankah (NLB, NKBM), ob čudnem upoštevanju previsoke višine »črnih lukenj« v glavnih bankah in posledično plačanih previsokih obresti za previsoka posojila, ob izbrisu lastnikov delnic in podrejenih obveznic, ob nekritičnem izvajanju bruseljskih (frankfurtskih) bančnih nasvetov oz. navodil, ob globoko podcenjeni prodaji NKBM in v enakem pričakovanju še NLB, Abanka, Gorenjska banka…
Prevladujoči vtis je, da je BS premalo ščitila interese Slovenije, »ker je preveč izžarevala duha, ki veje v Frankfurtu«. »Oblast bi morala uresničevati dolgoročne interese svojih državljanov, ne pa slediti slabo domišljenim in škodljivim receptom iz Bruslja.« (ekonomist Jože P. Damijan) Nedvomno nosi glavno odgovornost za slabšo prepričljivost in verodostojnost ravnanja BS njen guverner Boštjan Jazbec. Njegova dejanja preiskujeta NPU in Državno tožilstvo. Prva poročila so zelo kritična, potrjujejo sume zlorabe pooblastil z elementi kriminala. Nudi torej odhod v Bruselj Jazbecu imuniteto pred našimi sodišči?
Zakaj torej izplačilo odpravnine – šest plač v bruto znesku 75.800 evrov za nekdanjega guvernerja Jazbeca?! »Ker po pogodbi o zaposlitvi odpravnina mora biti izplačana,« poudarjajo v Banki Slovenije. In to kljub temu, da interni akti BS izrecno določajo, da članom sveta BS in delavcem s posebnimi pooblastili pravica do odpravnine, če so razrešeni, ker sami to zahtevajo, ne pripada. Predlagamo javno preverbo teh določil.
Zahtevamo, da se razkrije, kdo je podpisal individualno pogodbo z Jazbecem, da mu odpravnina pripada, »četudi se za odhod odloči sam«? Ne moremo si kaj, da si ne bi priklicali znanega Orwellovega rekla: »Vsi smo enaki, posebno nekateri.« Ne moremo si kaj, da ne bi pomislili, da bi se takšna čudaška praksa za pomembne vodilne ljudi BS pogumno nadaljevala, če ne bo ustrezno kaznovan podpisnik individualne pogodbe z Jazbecem!
Ocenjujemo, da je dejanje guvernerja Jazbeca glede odpravnine ne le skrajno zavržno, temveč tudi nezakonito, zato pozivamo vlado, da od BS zahteva pravno ukrepanje – tožbo za vrnitev odpravnine.
»Za normalno delovanje demokratične družbe je izjemno pomembno, da poleg napisanih upoštevamo tudi nenapisana pravila samoomejevanja. Če teh nenapisanih pravil ne upoštevamo, demokracija ne deluje, tudi če zakoni neposredno niso kršeni.«
Programski svet SINTEZA-KCD, Ljubljana, 26. 05. 2018

Posredovano tudi: Pravosodnemu ministru Goranu Klemenčiču, Predsedniku Državnega zbora Milanu Brglezu, Predsedniku Državnega sveta Alojzu Kovšca ter Banki Slovenije, Računskemu sodišču in Komisiji za preprečevanje korupcije.

Jože Mencinger: Ko sem bil še pravnik in sem šele postajal ekonomist, se mi je zdelo, da dobro vem, kaj naj bi počela posamezna veja oblasti; za ekonomista naj bi bila stvar jasna. Zakonodajna oblast ustvarja gospodarski sistem oziroma pravila igre, ki jih je treba spoštovati pri gospodarjenju; izvršna se ukvarja z gospodarsko politiko: sprejema ukrepe, s katerimi v okviru pravil usmerja gospodarske subjekte v ravnanje, ki naj bi pripeljalo k maksimiranju preferenčne družbene funkcije. Tretja, sodna veja oblasti naj bi presojala, ali se gospodarski subjekti držijo pravil, in jih z zagroženim ter dejanskim kaznovanjem prisilila, da se jih.

Poslanci ne razumejo
Zakonodajna oblast je pri nas nedvomno najbolj problematična veja oblasti, parlament pa najbolj neodgovorna institucija v državi. Množice pravil, ki jih sprejemajo, poslanci praviloma ne razumejo, še manj vedo, kakšne so oziroma kakšne bodo gospodarske in socialne posledice teh pravil. Kako glasovati za stvari, ki jih razumejo ali pa ne, jim povedo v strankah; osnovno pravilo je enostavno: pomembno je, kdo je kaj predlagal, vsebina ni pomembna. Pravnih pravil ni le zmeraj več, temveč postajajo tudi vse bolj zapletena in vse manj razumljiva, in to ne samo »normalnim« poslancem, ampak tudi ljudem, ki naj bi o posledicah kaj vedeli oziroma morali vedeti. Primerov je veliko, naj omenimo le bančno zakonodajo. Ko smo v letu 1990 pisali prvi bančni zakon, je ta imel 5006 besed; natančno se je vedelo, kaj počno banke in česa ne smejo početi; zakon iz leta 2006 je za to porabil več kot devetkrat več besed, 47.250; postal je nerazumljiv in ni preprečil bančne krize; lahko bi rekli, da jo je vsaj poglabljal. Ko se je bančna kriza pojavila, je sledilo trinajst popravkov zakona, pravila so se nenehno spreminjala, kar je le povečevalo zmedo. Seveda ne gre kriviti le naše zakonodajne veje oblasti; velik del krivde nosijo oblasti širše domovine – EU, kjer 38.000 uradnikov nenehno ustvarja množico potrebnih in še večkrat večjo množico nepotrebnih pravil. Dela jim ne bo zmanjkalo, že brexit naj bi, na primer, zahteval zamenjavo kar 10.000 različnih pravnih aktov z novimi.
Res je, da so bile meje med prvo in drugo vejo oblasti že takrat, ko sem bil še študent prava, to je v času socializma, precej nejasne; izvršna oblast je mnogokrat sama ustvarjala pravila, zakonodajna pa sprejemala ekonomsko-politične ukrepe. Zdaj se zdi zmeda še precej večja, zakonodajna oblast se ne ukvarja le z nalogami izvršne oblasti, ampak občasno tudi s stvarmi, s katerimi naj bi se ukvarjala sodna oblast.
Kako je z izvršno oblastjo? Njena temeljna cilja sta »vladati« z izogibanjem odgovornosti – temu pravijo transparentnost – in nevmešavanje politike v gospodarstvo; stvari, o katerih bi morala odločati, vlada najraje prenese na zakonodajno oblast; zato na primer »drugi tir« »gradimo« z zakonom, namesto da bi ga gradili z ukazom vlade direkciji, Luki Koper, Slovenskim železnicam, Darsu. Treba je priznati, da je takšno »vladanje« lahko tudi gospodarsko koristno. Gospodarsko stanje v Sloveniji ob koncu »vladanja« vlade Mira Cerarja je po splošnem mnenju, ki ga deli večina ekonomistov in tudi mednarodnih organizacij, več kot dobro; takšnega bo dobila tudi prihodnja vlada. Zakaj? Cerarjeva vlada je prišla na »oblast« na začetku obdobja rasti po preobratu konec leta 2013, ki je nastal v kratkem obdobju vlade Alenke Bratušek, ves čas jo je spremljala konjunktura v EU, ki je kreirala veliko izvozno povpraševanje; slednje je bilo glavni generator rasti in rekordnih plačilnobilančnih presežkov.
Predsednik najbolj prepričljiv, ko zabava vrtičkarje
Dobrih makrogospodarskih rezultatov vlada pravzaprav ni mogla pokvariti; za dobre rezultate sta zadoščali njena inertnost in nesposobnost pokvariti jih z raznimi »strukturnimi« reformami, o katerih je – podobno kot o morali – k sreči le govorila. Prav z nesposobnostjo uvajati »strukturne reforme« je vlada ustvarjala politično stabilnost, ki je »vroče« dogajanje in nenehno hujskanje nekaj poslancev v parlamentu dejansko ni motilo. Slovenski BDP je namreč zaradi svetovne gospodarske krize v letu 2009, medle politike Pahorjeve in »varčevanja« druge Janševe vlade do leta 2013 padel daleč pod svojo potencialno oziroma naravno ali trendno raven. Tako imenovana proizvodna vrzel, to je razlika med dejanskim in potencialnim produktom, je znašala malone 15 odstotkov BDP, gospodarstvo pa je bilo v fazi vzpona. Zaradi tega Cerarjevi vladi ni bilo treba potiskati gospodarstva ali razmišljati o njegovem pregrevanju. Proizvodna vrzel se je zaradi hitre rasti postopoma zmanjševala, a še ni povsem odpravljena; ob zdajšnji rasti je mogoče računati, da se bo BDP na naravno raven vrnil šele v letu 2019 ali 2020; šele takrat bo hitra rast postala nevarna za ponovno pregrevanje gospodarstva in za zunanje ravnotežje, kar pa bo skrb naslednje vlade.
Seveda to ne pomeni, da se čez nekaj let zakonodajna oblast ne bo spet kot sodna veja oblasti ukvarjala s politično odgovornostjo zdajšnjih nosilcev izvršne oblasti, na primer za razprodaje premoženja v DUTB in SDH.
Nekam med obe veji lahko uvrstimo še predsednika republike, ki smo mu možnost vpletanja v zakonodajno ali izvršno oblast, ker takratni ni bil »naše« barve, že ob nastanku Slovenije odvzeli. Ostala mu je nekakšna predstavitvena oblast, ki se je pri zdajšnjem predsedniku bolj ali manj skrčila na za državo nekoristno predstavljanje samega sebe in svoje lepote; najbolj prepričljiv je, ko zabava vrtičkarje ali ljudi v domovih za starejše. Vsaj meni je kar malo nerodno, ko ga gledam pri opravljanju »oblasti«; ko, na primer, pešači po Sloveniji, pometa ceste, kleklja ter opravlja različna druga obrtniška dela in zastonj pričakujem, da bo kdaj rekel kakšno besedo o težavah državljanov ali tujcev ali o kakšnih dogodkih v svetu. Če o slednjih že kaj reče, »deli mnenje« s tropi, v katerih smo.
Kako je s sodno vejo oblasti? Tudi ta veja oblasti se neprestano izogiba prevzemanju odgovornosti za odločitve, kar je daleč najpomembnejši razlog za sodne zaostanke. Odločanju in s tem odgovornosti za odločitve se je v tej veji najlažje izogniti z iskanjem in uporabo procesnih napak. K učinkovitosti tega izhoda že dolgo let prispeva tudi moja nekdanja fakulteta, s katere že nekaj let pospešeno izrivajo vse predmete, ki naj bi omogočali razumevanje delovanja pravnih norm ali učinkov sodb.
Štiri veje oblasti
Vse tri oziroma štiri veje oblasti, če prištejemo še predstavitveno, z ustvarjanjem javnega mnenja v veliki meri usmerja »četrta« veja oblasti; ta oblikuje javno mnenje in vrednostne sodbe ter jih nenehno spreminja. Zato se pred desetletjem povsem legalna, »normalna« oziroma celo zaželena ravnanja, pri katerih so vsaj posredno sodelovale vse veje oblasti ali jih vsaj niso poskusile preprečiti, čez desetletje spremenijo v vselej in povsod uporabna kazniva dejanja zlorabe položaja; zakonodajna oblast se začasno spremeni v sodno oblast in išče krivce ter pozablja, da je ta (zdaj) kazniva dejanja omogočala s pravili, izvršna pozablja, da je vsaj stala ob strani ali od njih imela koristi, sodna oblast pa dejanja, ki so bila »normalna«, a nemoralna, pretvarja v kazniva dejanja zlorabe položaja.
Bodo zdajšnje volitve prinesle spremembe v delovanje prve in druge veje oblasti? Za zdaj nič ne kaže, da jih bodo.
Prof. dr. Jože Mencinger, Sinteza, 12. maj 2018

SINTEZA je z navedbo kopice argumentov zavrnila stališče EK objavljeno v uradnem listu EU o prisilni prodaji NLB zaradi “z notranjim trgom nezdružljive državne pomoči”.
Tudi zaradi mnogih še nerazčiščenih zadev in že znanih nepravilnosti, bi morala Slovenija namesto prosjačenja za podaljševanje rokov, zavrniti zahteve o prisilni prodaji NLB.

Pripombe o ukrepih Evropske komisije na področju državne pomoči NLB
– Povzetek –

V Uradnem listu EU z dne 6.4.2018 je Evropska Komisija (EK) objavila Poziv k predložitvi pripomb o Ukrepu, o katerem je 26. januarja 2018 obvestila Slovenijo in po katerem začenja postopek na podlagi člena 108 (2) PDEU. Koalicija civilne družbe SINTEZA-KCD je pripravila Pripombe k Ukrepu Komisije in jih kot zainteresirana stran v predpisanem roku tudi uradno vložila. V dokumentu SINTEZA-KCD z navajanjem argumentov dokazuje, da bi morala Slovenija v pogajanjih s Komisijo namesto prosjačenj za nesmiselna podaljšanja rokov za odprodajo NLB oporekati uporabi pravil o državni pomoči in dokazati, da pri reševanju bank (NLB, NKBM, Abanke, Celjske banke) sploh ni šlo za z notranjim trgom nezdružljivo državno pomoč.

Za oporekanje predlaganim ukrepom EK in za zavrnitev prisilne prodaje je veliko razlogov:
(1) Sklicevanje Evropske komisije in slepo sprejemanje trditve, da je bil pri reševanju bank v Sloveniji uporabljen instrument državne pomoči, je nesmiselno; gre pravzaprav za zlorabo instrumenta. Pri NLB ni šlo za reševanje banke v privatni lasti z državno pomočjo, ampak za reševanje državne banke, ki jo je država reševala kot njen lastnik s svojim denarjem; reševanje državne banke s strani države kot lastnika pa je povsem skladno z načelom »bail-in«, po katerem banke rešujejo njihovi lastniki in ki je po finančni krizi zamenjalo prejšnje načelo »bail-out«. Prav tako ni jasno, zakaj so bila prejšnja podaljšanja rokov prodaje skladna z notranjim trgom povsem podobno zadnje podaljšanje do konca 2019 pa ne.
(2) Omejitve poslovanja in grožnje s prodajo podružnic NLB v tujini so sprte z načeli tržnega gospodarstva. Pomoč lastnika ni izboljšala tržnega položaja banke; nasprotno, z omejevanjem poslovanja je EK postavila banki NLB in NKBM v neenakopraven položaj na trgu, kar se kaže v znižanju relativne velikosti njune aktive. Na poskuse takšnega »kaznovanja« bi se morala Slovenija takoj pritožiti oziroma tožiti EK na sodišču EU.
(3) Prisilno prodajo je treba zavrniti tudi zaradi neodgovorjenih vprašanj o dogajanjih ob »sanaciji« slovenskega bančnega sistema v letu 2013 ter o takratnem sodelovanju EK in ECB pri izkoriščanju namerno napihnjene finančne stiske, ki je bila glavni razlog za sprejetje zavez. EK je namreč za ugotovitev stanja v bankah zahtevala, da ga opravijo tuji »neodvisni« strokovnjaki. Rezultati so znani. Nejasno ostaja, kako se je po njihovem »preračunavanju« ter menjavanju ocenjevalcev kapital v bankah skrčil za 2.9 milijarde evrov, ali kako je mogoče, da sta bili po podatkih evropskega regulatorja bank EBA obe največji banki NLB in NKBM še novembra 2013 kapitalsko ustrezni, decembra pa sta imeli negativen kapital. Kako je mogoče le z metodologijo opravičiti 1.5 milijardno razliko med ocenama finančne luknje dveh tujih institucij, ki jih je, da bi zagotovila nepristranskost, prav tako izbrala EK? Kako je EK prišla do katastrofalnih številk o stanju in razvoju slovenskega gospodarstva, ko se je že kazalo njegovo okrevanje? Je najprej določila številke; tolikšne, kot so bile potrebne, da so stanje v slovenskem bančništvu in gospodarstvu prikazali kot katastrofalno, kar naj bi zagotovilo poslušnost, nato pa številkam prilagodila metodologijo? Še več vprašanj postavljajo »prek prsta« narejene ocene vrednosti terjatev bank in njihovih zavarovanj, ki so jih, prav tako na zahtevo EK, izvedle tuje institucije; kako zgrešene so bile, sta pokazala prodaja in dobički kupcev NKBM.
(4) Kriminalistična preiskava Nacionalnega preiskovalnega urada Republike Slovenije je že ugotovila, da je bila »sanacija« NLB d.d. preobsežna in da je temeljila na kaznivih dejanjih oškodovanja upnikov te banke na osnovi »védoma neupravičeno prikazanega negativnega kapitala banke«. Ta »sanacija« pa je bila izvedena pod taktirko EK, saj elektronski dopisi uradnikov EK Francka Duponta, Sandrine Scheller in Simone Mezzacapo uradnikom Ministrstva za finance RS (MF RS) v obdobju med 4. avgustom in 18. decembrom 2013 jasno pričajo, da so uradniki EK od uradnikov MF RS zahtevali spremembe zakonodaje, ki naj ustvarijo pravni temelj za oškodovanje. Iz omenjene korespondence jasno izhaja, da je EK decembra 2013 kot osrednji pogoj za razglasitev državne pomoči za skladno s »pravili« izrecno zahtevala izbris vseh hibridnih in podrejenih obveznic NLB d.d. brez nadomestila kot »enhanced burden sharing«, (česar za razliko od »burden sharing« ne definira noben dokument EK). Ker je Ustavno sodišče Republike Slovenije dne 19. aprila 2018 odločilo, da je kriminalistična preiskava dopustna, je realno pričakovati, da se bosta do konca leta 2019 glede pravne (ne)dopustnosti načina »sanacije« NLB d.d., ki ga je izsilila EK, ter glede odgovornih oseb zanj, izrekla tudi tožilstvo in sodišče.
(5) Obravnava Republike Slovenije v primeru državne pomoči NLB d.d. (SA.33229), v kateri EK zatrjuje nedopustnost podaljšanja roka prodaje, je povsem neskladna s prakso EK v precej bolj problematičnih nedavnih primerih večkratne državne pomoči bankam v Italiji (SA.39543, SA.41134, SA.41925 in SA.43547) ter na Portugalskem (SA.43976), kjer je EK dovolila podaljšanje roka in zatrjevala, da so ta podaljšanja skladna s »pravili« o državni pomoči. Pri tem znaša javni dolg Slovenije po zadnjih podatkih Eurostata 73 odstotkov BDP, Portugalske 126 odstotkov BDP in Italije kar 132 odstotkov BDP, kar pomeni, da so tveganja za slovenskega davkoplačevalca manjša.
(6) Skrajno pristranska obravnava Republike Slovenije in njenih davkoplačevalcev je razvidna tudi iz dejstva, da bi takojšnja prodaja NLB d.d., pri kateri vztraja EK, preprečila, da bi NLB d.d. državnemu proračunu izplačala dividendo iz lanskega dobička v višini 225 milijonov evrov. To je neskladno z zatrjevanjem EK, da je osrednji cilj njenih »pravil« in prizadevanj čim manjše breme davkoplačevalcev pri sanacijah bank.

Zadnje sporočilo EK kaže, da bo Komisija vztrajala, da NLB »državno pomoč« vrne. Takšno vračanje pomoči državi je ob zdajšnjih dobrih rezultatih in dovolj dolgem razdobju vračanja tudi možno. To seveda močno zniža ali celo izniči dobiček in s tem izplačilo dividend. Dokler je lastnica država, zaradi tega davkoplačevalci, ki naj bi jih EK ščitila, niso prikrajšani; namesto dividend državni proračun dobi prihodke iz vračanja »državne pomoči«.
Slovenija se mora sama odločiti, kaj bo naredila z NLB. Sicer potrebno privatizacijo, na primer v smeri treh lastniških kategorij (poleg države še skladi (npr. demografski) in mali delničarji, kjer bi prednostno pokrili neupravičeno razlaščene delničarje in lastnike podrejenih obveznic, ter prodaja preostalega dela), pa je potrebno pripraviti in izpeljati umirjeno, premišljeno in brez izsiljevanj.

Koalicija civilne družbe SINTEZA-KCD – 5.5.2018

Celoten  Odgovor    z   Dodatkom

Znanje, nadzor in poštenost – pogoji za dobro upravljanje države.

V kratkem bomo šli na volitve in na njih odločali, kdo nam bo v naslednjih štirih letih vladal. Doslej pri tem odločanju nismo imeli srečne roke, saj splošno ugotavljamo, da svojo državo slabo upravljamo. V prvih letih samostojnosti nam je še kar šlo, po letu 2005, ko je pričela tedanja vlada pospešeno uveljavljati neoliberalizem, ki nerazumno favorizira koristi kapitala v škodo večine, pa se nam težave kar vrstijo. Te se pojavljajo v številnih oblikah, naj omenim le naslednje: razvojno nas vzhodna Evropa pospešeno dohiteva in tudi že prehiteva; čedalje bolj se podrejamo interesom tujega kapitala; vse več imamo revščine in prekarnega dela; politika nas vse bolj razdvaja; vse več je nepoštenja in neetičnega ravnanja. Neželene spremembe, ki smo jim priča, imajo več vzrokov, osrednji pa je nedvomno neučinkovito upravljanje države. O tem, zakaj težave z upravljanjem, je nekaj več povedanega v naslednjih vrsticah.
Začnem naj s tem, da je država družbeno-ekonomski sistem, katerega razvojna uspešnost je najbolj odvisna prav od njegovega upravljanja. Izkušnje kažejo, da je upravljanje velikih sistemov smiselno deliti v dve aktivnosti, v vodenje ter v nadzor vodenja, pri čemer je slednji vodstvu nadrejen. Obe aktivnosti zahtevata: a)vodstvene kompetence, torej bogato znanje in izkušnje, kar velja še predvsem za vodenje; b)težišče upravljanja naj bo na zagotavljanju razvoja države, ki naj optimalno zadovoljuje interese večine; c)dosledno etično ravnanje.

Oglejmo si, kako v našem primeru izpolnjujemo gornje kriterije. Za izhodišče uporabimo kar volitve, ki jih bomo izvedli v juniju. V zvezi z njimi je primerno izpostaviti predvsem naslednje:
1. Na volitvah bomo lahko izbirali med večjim številom strank, z glasom, ki ga bomo namenili eni od njih, bomo volili tudi poslanca, ki nas naj bi naslednja štiri leta zastopal v parlamentu, izbral pa nam ga je praviloma vodja stranke.
2. Vodja stranke, ki bo na volitvah dobila največ glasov – verjetno bo za to zadostovalo že, če jo bo od štirih volivcev v povprečju eden podprl – nam bo sestavil novo vlado in ji bo tudi predsedoval, V vlado bo povabil še nekaj sorodnih strank, tako da bo tako oblikovano koalicijo v parlamentu podpirala vsaj dobra polovica vseh poslancev.

O tem, kako bosta novi parlament ter vlada zadovoljevala prej navedene kriterije, ki pogojujejo učinkovito upravljanje, pa naslednje:
• Parlament vlade ne bo sposoben nadzorovati, saj bodo koalicijski poslanci   vlado nekritično podpirali, opozicijski pa ji bodo delo oteževali, saj jim bo to večalo obete za uspeh na naslednjih volitvah.
• Vlado bo vodil eden od vodij političnih strank, za katerega se že sedaj več ali manj ve, da za to zahtevno delo nima potrebnega znanja in izkušenj.
• Vlada se bo predvsem ukvarjala z reševanjem tekočih problemov države, saj je zanjo razvojna problematika prezahtevna in za pridobivanje naklonjenosti volivcev premalo privlačna. Kot že vsa leta nazaj se torej tudi v naprej s strateškim razvojem države vlada ne bo ukvarjala.
• Nova vlada se podobno kot vse dosedanje z etiko ne bo obremenjevala in bo z razumevanjem obravnavala posebne interese njej naklonjenih povezav, pa tudi problematike korupcije ne bo zaostrovala. Zato tudi ne bo nič resnega storila za kvalitetnejše upravljanje državnega premoženja in javnega sektorja na sploh.
• Seveda bo naš razvoj v naslednjih letih deloma odvisen tudi od tega, katera politična opcija nam bo v tem času vladala, leva ali desna. Če bo to desna, se bomo še bolj podrejali interesom kapitala, demokracijo bomo prakticirali po zgledu Madžarske, etika bo deležna še večjih preizkušenj, med seboj pa bomo še bolj sprti. Če nam bo vladala levo-sredinska opcija, bo socialna država manj prizadeta, manj se bomo podrejali tujim interesom, pa tudi avtoritarnega obnašanja politike bo manj. Resnega razvojnega napredka pa ni pričakovati, ne glede na to, katera od obeh opcij nam bo vladala.

Državo bomo torej tudi po junijskih volitvah slabo upravljali. Podobne težave kot mi, imajo tudi v številnih drugih državah. Gre več ali manj za splošen pojav, ki odraža to, da si finančni kapital vse bolj podreja politično oblast in je zato parlamentarna demokracija zašla v resno krizo. Izhod iz nje se nakazuje predvsem v dveh smereh. Ena je avtoritarno vodenje države, ki ga odlično promovira Kitajska in ima tudi v Evropi vse več podpornikov. Druga možnost, ki sicer za sedaj še ni »na mizi«, saj ji politika ni naklonjena, pa je sistemska preureditev upravljanja države s ciljem, da se optimalno udejanji kriterije iz 2. odstavka tega zapisa. Drugače povedano: znanje, učinkovit nadzor vlade in poštenost naj dobijo priložnost, da se potrdijo kot ključni dejavniki uspešnega upravljanja države.
O tem, kako gornjo usmeritev praktično uresničiti, pa naslednje: a)vladne posle naj opravljajo etično neoporečne osebe z ustreznimi kompetencami (torej praviloma ne politiki), nadzor vlade pa naj izvaja parlament (torej politika); b)vlada naj bo politično nevtralna, tej zahtevi pa naj se prilagodi postopek njenega imenovanja. V Evropi imamo državo, ki obe zahtevi že veliko let prakticira, To je Švica in ta ne prav velika večnacionalna in versko heterogena država se prav zato uvršča med najbolj uspešne države sveta. Kaj spremeniti, da tudi Slovenija čez čas postane kot Švica, se torej približno ve. Vendar se to za sedaj ne bo zgodilo, saj je za politiko preprosto nesprejemljivo, da bi se sama omejevala, ko gre za pohlep po oblasti. Potrebne spremembe bo zato morala izsiliti organizirana civilna družba, predvsem so to zveze sindikatov, mladih in upokojencev.
Andrej Cetinski, Sinteza, 2.5.2018

Na referendumu bomo še enkrat odločali o potrditvi (ZA) oziroma zavrnitvi (NE) Zakona o drugem tiru, ki ureja pogoje in način izvedbe investicije, upravljanje in gospodarjenje z drugim tirom, družbo za razvoj projekta drugi tir, pribitek na cestnino in takso na pretovor v koprskem tovornem pristanišču.

Jurij Šimac: 7 vprašanj in odgovorov pred novim referendumom o drugem tiru

Zakaj neki je evropska finančna zakonodaja bolj pisana na kožo finančni industriji kakor evropskim državljanom?

Organizacija CEO ugotavlja, da je direktorat za regulacijo finančne industrije poln ljudi iz zasebnih finančnih družb, ki jim pišejo zakonodajo in jih nadzirajo. Banke in finančni sektor v Bruslju nadzirajo in zanje pišejo zakonodajo ljudje, ki so preveč tesno povezani s finančnim sektorjem. V službo na Evropsko komisijo so prišli iz bank in drugih finančnih institucij ali so od tam presedlali tja. To je pojasnilo, zakaj je ta zakonodaja bolj pisana na kožo zasebnim finančnim družbam kot običajnim ljudem. To je tudi ključni razlog, da po izbruhu finančne krize ni bila sprejeta zakonodaja, ki bi finančnim špekulantom in čarovnikom bistveno pristrigla peruti.
Rezultati raziskave nevladne organizacije Corporate Europe Observatory so porazni, sporoča Darja Kocbek v Večeru, 25.4.2018

Stališče SINTEZE-KCD po sprejetju poročila o TEŠ 6 v Državnem zboru

Dragi somišljeniki in državljani,
V SINTEZI-KCD se že leta trudimo za zviševanje politične kulture v Sloveniji, za uveljavljanje temeljnih principov demokracije, za razvidno (transparentno) in odgovorno odločanje, zlasti še takrat, ko odločitve političnih teles ali posameznikov zadevajo pomembne javne zadeve in tako ali drugače vplivajo na našo sedanjost in bodočnost. Prav odgovornost pri sprejemanju takih odločitev oz. brez-prizivno sprejemanje subjektivne in objektivne odgovornosti zanje je temeljni kamen sleherne demokracije.
Dolga leta smo opozarjali, da je bil projekt »TEŠ 6« eden najbolj skorumpiranih projektov naše bližnje preteklosti in zahtevali sodno in politično opredelitev odgovornosti zanj. Pri tem ne gre samo za vprašanja osebnega okoriščanja z javnimi sredstvi, temveč tudi za nesporna dejstva, da je celoten projekt tehnološko, ekonomsko in ekološko močno sporen in pomanjkljiv. Kar zadeva tehnološko spornost, uporabljena tehnologija ne ustreza standardom in preprosto ni varna. Kar zadeva ekonomsko konstrukcijo, ni nobenega dvoma, da so bili številni podatki zanjo lažirani, zaključki pa napačni, zaradi česar bo objekt še leta povzročal izgubo, ki jo bodo morali pokrivati davkoplačevalci. Kar zadeva ekologijo, se resna analiza posledic tega projekta sploh še ni začela.
Vsa ta dejstva zahtevajo, da ljudje, ki so projekt vodili neposredno ali ga posredno omogočali, sprejmejo odgovornost za celotno dogajanje. Stvar preiskovalnih organov in sodišč je, da preiščejo in določijo, kolikšna je subjektivna in neposredno krivdna odgovornost posameznikov. Nobenega dvoma pa ni, da že na podlagi poročila in ugotovitev ‘Preiskovalne komisije za ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri investiciji v blok 6 Termoelektrarne Šoštanj’ ter soglasne odločitve Državnega zbora o sprejetju njenega poročila, zahtevamo, da politični akterji tega projekta prevzamejo vso politično odgovornost in posledice, ki sledijo.
V SINTEZI-KCD pričakujemo, da bo to storil tudi Borut Pahor. To od njega zahteva že etika najbolj odgovorne funkciji v državi, ki jo zaseda, zato predlagamo članom, simpatizerjem in drugim državljanom podpis peticije o odpoklicu.
SINTEZA-KCD, 11.4.2018

Osnovna napaka Mira Cerarja je bila, da ni prepoznal strateške pomembnosti Luke Koper in železniške povezave z zaledjem… in strateška napaka je deliti naravni monopol z Madžarsko ali katero drugo državo.
Miru Cerarju bi težko očitali, da ni bil iskren, problem je drugje. Obkrožili so ga ljudje, ki niso bili iskreni ali pa strokovno in organizacijsko nedorasli. In namesto, da užaljeno obtožuje vsepovprek o metanju polen pod noge, bi bil čas, da se zamisli in ugotovi, kaj je sam počel narobe in si odgovori na vprašanja o iskrenosti, učinkovitosti, znanju in izkušnjah svojih sodelavcev.
Če bi bil Miro Cerar pripravljen poslušati tudi argumente svojih kritikov, bi ugotovil, da so strokovni kritiki pravzaprav dobri fantje. Tisti ki so ga obkrožali in ki jim še zdaj verjame, pa so slabi fantje.

Mirko Troha, diplomirani inženir gradbeništva, uveljavljeni strokovnjak in dober poznavalec projekta 2. tir v pričujočem prispevku predstavi sliko »trenutno največjega investicijskega in medijsko razvpitega projekta v Sloveniji«. Prispevek objavljamo kot relevanten pregled, ni pa nujno, da se z napisanim v celoti strinjamo.

Večina držav je lastnica ali vsaj solastnica podjetij, ki imajo zanjo splošen pomen. Predvsem so to podjetja s področja infrastrukture pa tudi druga, ki so zanjo razvojno pomembna. Primer: Fraport, veliko letališko podjetje, ki je tudi lastnik »privatiziranega« ljubljanskega letališča, je večinsko v lasti nemške države. Za državno premoženje je izjemno pomembno, da se ga dobro upravlja; če se ga namreč ne, je prizadeto ostalo gospodarstvo, in kar je še slabše, slabo upravljana državna podjetja so odlično gojišče klientelizma in korupcije.
Naša država svoja podjetja slabo upravlja in posledice tega njeni državljani, vsaj večina njih, boleče občutimo, pa ne zgolj v obliki tanjših denarnic. O tem problemu je Dnevnik pred kratkim (23.3.2018) objavil zanimiv komentar z naslovom »Upravljavske elite, pobožna želja«, ki ga je pripravil S. Morozov. V njem beremo, da je osrednji vzrok za naše slabo upravljanje državnega premoženja politično kadrovanje oseb, ki jim je zaupano to odgovorno delo. Najbolj zahtevno je nedvomno upravljanje Slovenskega državnega holdinga (SDH) in prav tu prihaja močno do izraza problematičnost političnega kadrovanja. To se je ponovno potrdilo pred dnevi, ko naj bi bil po več kot enem letu vendarle imenovan tretji član uprave tega našega največjega poslovnega sistema, pa se to zopet ni zgodilo, ker je ena od koalicijskih strank ocenila, da predlagani kandidat ne bo v zadostni meri stregel njenim interesom.
S. Morozov v omenjenem komentarju pravi, da je za obravnavani problem smiselno iskati rešitev »v nepolitičnem konceptu upravljanja državnega premoženja«. Določneje povedano: politiki se naj odvzamemožnost, da sama (monopolno) upravljadržavno premoženje in se to pristojnost, če za to obstoja zanimanje, delno prenese na privatni kapital, v pomembnem delu pa tudi na strokovnjake, ki naj v tej vlogi zastopajo interese dela in organizirane civilne družbe. Oglejmo si na primeru že omenjenega Fraporta, kako so porazdeljene njegove upravljavske pristojnosti. Lastniško je širša država (deželna vlada ter mesto Frankfurt) v njem udeležena z 51 %, ostale delnice pa so v privatni lasti. Sestava njegovega 20 članskega nadzornega sveta (NS) – ta organ ima v podjetju ključne upravljavske pristojnosti – pa je taka: 5 članov imenujeta regionalni državni oblasti, 1 člana zvezna vlada, 4 člane privatni lastniki, 10 članov pa zaposleni in od podjetja neodvisni sindikati. Gre torej za ureditev, kjer skoraj ni prostora za zadovoljevanje »posebnih političnih interesov«, predvsem pa imata v njem delo in civilna družba (od podjetja neodvisni sindikati) pristojnosti, ki so za naše razmere nepojmljive. In ne gre prezreti: tej sistemski ureditvi gre največ zaslug, da velja nemško gospodarstvo za socialno-tržno, to pa odločilno prispeva k njegovi učinkovitosti.
Prednosti gornje rešitve bi bilo koristno uveljaviti tudi pri nas, najprej seveda pri upravljanju SDH. S tem namenom je organizirana civilna družba (Zveza sindikatov,Zveza društev upokojencev, Zveza mladih, Sinteza) v sodelovanju s stranko SD (socialni demokrati) pred dobrim letom pripravila predlog dopolnitev zakona o upravljanju SDH, po katerem naj bi vlada pol svojih pristojnosti za imenovanje članov NS tega poslovnega sistema prenesla na organizirano civilno družbo, pri čemer bi slednja smela za člane NS predlagati le dovolj kompetentne osebe, ne patudi svojih funkcionarjev. Aprila lani je stranka SD ta predlog zakonavložila v parlamentarni postopek, da se ga sprejme. In kakšen je bil rezultat? Še isti dan je vodja poslanske skupine stranke SMC javnost obvestila, da njena stranka predlogu zakona odločno nasprotuje. Predsednik vlade je s tem ravnanjem pokazal, da ne razume prav dobro, kaj so osrednji problemi naše države. Če bi takrat ravnal drugače in sprejem zakona podprl, bi to danes lahko štel za enega osrednjih dosežkov njegovega mandata; kako tudi ne, saj bi Slovenija na ta način odpravila eno resnejših omejitev, ki otežujejo njen razvoj.

Naj ponovim: upravljanje državnega premoženja je pri nas resen problem in če ga želimo učinkovito pozdraviti, se mora vladajoča politika odpovedati monopolu, ki ga ima danes pri tem upravljanju. To pa bi zanjo pomenilo spremembo, ki ne bi zgolj prizadela njeno politično moč, pač pa bi zaradi nje tudi težje zadovoljevala »posebne« interese, ki danes bremenijo našo skupno premoženje. Zato ne bodimo presenečeni, če nobena od političnih strank v svojih predvolilnih obljubah, s katerimi bodo v naslednjih tednih kupovale naklonjenost volivcev, ne bo navedla, da se bo zavzemala za sistemske spremembe v upravljanju državnega premoženja, s katerimi naj bi sledili uspešni praksi nekaterih drugih evropskih držav.
Andrej Cetinski, Sinteza, 25.3.2018