Naš zunanji sodelavec Drago Babič razkriva naloge »normalne« evropske države. Boleča izkušnja finančne krize izpred desetih let, ki je Slovenijo še posebej prizadela, nas spodbuja, da poiščemo take rešitve, ki bodo preprečile njeno ponovitev ali  vsaj omilile njene posledice. To je še posebej pomembno, ker je zadolženost podjetij kot glavni vzrok izbruha prejšnje krize, že porasla čez meje, ki so veljale pred letom 2008. Še posebej je zaskrbljujoče, ker ni videti, da bi svetovni politični in finančni voditelji v zadnjih letih našli prave odgovore za njene vzroke. Bodoča kriza se bo, tako kot prejšnja, pokazala najprej v finančnem sektorju…. Članek –>.

Ob tem pa se sprašuje tudi Komu bo služila BANKA SLOVENIJE.

Cestna povezava med Pakistanom in Kitajsko (1.300 km). Tunelčki na tretji razvojni osi, skozi Karavanke, drugi tir …, ki tako močno zaposlujejo našo  stroko so proti temu navadne mišje luknje. Strokovni nivo se lahko meri le po samovšečju ….

video

Evropska komisija in Evropska centralna banka napovedujeta tožbo proti Sloveniji zaradi pregleda v Banki Slovenije, ki so ga opravili slovenski organi pregona.

Zabeležka ugotovitev v zvezi s tožbo EU proti Sloveniji

V torek, 29.1.2019 in četrtek 31.1.2019 smo se predstavniki PS Sinteze sestali s predstavniki Združenjem malih delničarjev in predstavniki londonske odvetniške družbe glede vprašanja, kako ocenjujemo napovedano tožbo EK in ECB proti Sloveniji zaradi pregleda BS, ki so ga opravili slovenski organi pregona. Seveda smo obravnavali tudi vprašanje, kaj bi po našem mnenju  morala storiti Slovenija in drugi subjekti, ki jih ta tožba direktno ali indirektno zadeva.

   Po temeljiti razpravi so se izoblikovale naslednje ugotovitve:

1. Tožba ni samo brezobziren prikaz kapitalske moči nad institucijami majhnih držav-članic EU in poskus njihovega discipliniranja, temveč je tudi precedenčni poskus širitve moči ECB nad vsemi nacionalnimi institucijami, tudi tistimi v velikih državah članicah.
2. Prav iz tega razloga ne smemo povsem zanemariti možnosti, da ta tožba ne bo navduševala tudi drugih (velikih) članic, ki prav tako varujejo svoje bančne sisteme pred prehitro »internacionalizacijo« v smislu podrejanja centraliziranemu bančnemu nadzoru.
3. Če se hoče Slovenija uspešno soočiti s pritiski ECB, mora oblikovati učinkovit mednarodni pravni kolegij, ki ima izkušnje s tovrstnimi procesi, in obenem organizirati javno mnenje kot politični argument proti nasilju ECB. V nasprotnem primeru so njeni izgledi v tem procesu piškavi.
4. Če Slovenija izgubi tožbo na celi črti, ne bo prizadet samo njen zunanje-politični ugled, temveč bo to imelo negativne posledice na položaj in ugled vseh političnih institucij (US, DZ, Vlade) tudi v Sloveniji sami.
5. V primeru izgubljene tožbe bo ECB (verjetno) zasegla vse dokumente BS, ki zadevajo procese »dokapitalizacije bank« in njihove diktirane odprodaje. Z zasego teh dokumentov in njihovo opredelitvijo kot »zaupno gradivo, last ECB«, bodo ti dokumenti neuporabni tudi za druge procese – npr. za tožbe slovenskih razlaščencev in oškodovancev v procesih sanacije slovenskih bank.
6. Zato je tožba EK proti Sloveniji, ki na prvi pogled nima nič skupnega s prizadevanji razlaščencev za vrnitev pravic in/ali premoženja, še kako pomembna tudi zanje. V tem smislu bi se morali tudi razlaščenci organizirati, se opredeliti kot »stranka v postopku« v tem procesu in poiskati ustrezne pravne zastopnike.

V Ljubljani, 1. februarja 2019 

e

Pismo Programskega sveta SINTEZE predsedniku republike, gospodu Borutu Pahorju

Spoštovani g. Predsednik,

V SINTEZI-KCD z veseljem pozdravljamo in podpiramo, da ste ponovno osebno prevzeli pobudo za noveliranje naše volilne zakonodaje, predvsem tistega dela, ki se nanaša na volitve v Državni zbor (DZ).

Čedalje več strokovnjakov priznava, da sedanji sistem volitev v DZ, ki smo ga pripravili v letu 1992 “ZA ENKRATNO UPORABO”, že zdavnaj ne ustreza več. Takrat je bilo uveljavljeno prepričanje, da bo že sam obstoj večstrankarskega sistema zagotavljal osnovne postulate politične demokracije, zato je bila v tem sistemu poudarjena vloga političnih strank, o organizirani civilni družbi pa ni bilo govora. Tako je bilo nezadostno uveljavljeno določilo Ustave, da mora pri volitvah odločilna vloga pripadati državljanom.

Prve kritične ocene tega sistema segajo že v leto 1994-98 (Slovenski razvojni svet), nadaljevale pa so se tudi kasneje, povezane s predlogi, kako spremeniti sedanji sistem. Zadnji celovitejši predlog je leta 2014 pripravil ZDUS, ki je v parlamentarno proceduro vložil predlog povsem novega “Zakona o volitvah v DZ” (Mihelčič-Kristan-Pintarjev predlog), podprt s preko 5.000 podpisi, vendar so politične stranke razpravo razvodenele. Vse očitneje je postajalo, da so prav politične stranke z vztrajanjem na svoji monopolni vlogi pri oblikovanju volilnih list in določanju kandidatov glavna ovira pri iskanju ustrezne rešitve.

Z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. decembra 2018 je bila podana zahteva za spremembo tistih delov volilne zakonodaje, ki so povezani s sistemom volitev v Državni zbor.

Iz medijev povzemamo, da ste ponovno – kot že pred nekaj leti – osebno prevzeli pobudo za uresničitev te zahteve. Informirani smo, da ste se glede vsebine odločbe US pred dnevi že sestali z vodji parlamentarnih strank in poslanskih skupin z namenom, dogovoriti se o nujnih spremembah volilne zakonodaje, da bi že prihodnje volitve potekale v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, saj bi v primeru ne-uresničitve te zahteve “padla senca” na legitimnost izida takih volitev. Čeprav je bilo poročanje o poteku in vsebini te razprave skopo, sklepamo, da politične stranke še vedno ne kažejo posebnega interesa za noveliranje zakonodaje. 

Po nam dostopnih informacijah nameravate o isti vsebini v kratkem razpravljati tudi s predstavniki neparlamentarnih strank. Ta vaš namen seveda pozdravljamo, čeprav se bojimo, da posebnega interesa za iskanje rešitve spornih vprašanj tudi tu ne bo zaznati.

Problem, da politične stranke bojkotirajo spremembo volilne zakonodaje, po kateri so izvoljeni njihovi poslanci, zlasti, če naj bi nova zakonodaja bolj uravnotežila razmerje med političnimi strankami in instituti civilne družbe, ni tipično slovenski. Z njim se občasno srečujejo tudi druge države. Da bi ga presegle, običajno sestavijo večjo skupino strokovnjakov za ta vprašanja (civilna družba), ki v imenu vseh državljanov pripravi predlog sprememb.

V SINTEZI-KCD, ki že dolgo spremlja napore za spremembo te zakonodaje in v kateri sodelujejo številni strokovnjaki za ta vprašanja, menimo, da je prav ta pot pravilna tudi za nas. Zato predlagamo, da opravite še “tretji krog posvetovanj”, tokrat s predstavniki civilne družbe, potem pa imenujete posebno strokovno skupino, ki naj pripravi predlog sprememb. Mislimo, da nas edino ta pot lahko dovolj hitro in uspešno pripelje do ustreznih rešitev glede volilnih okrajev, prednostnega glasu ter bolj uravnoteženih možnosti za oblikovanje kandidatnih list med političnimi strankami in subjekti civilne družbe, vključno z vprašanji domicila kandidatov.

Če se boste odločili za tak “tretji krog posveta”, ki ga predlagamo, bi želeli sodelovati in tam predstaviti svoje poglede, kako se prebiti skozi gozd različnih interesov. Lahko pa vam predhodno v krajšem internem pogovoru predstavniki in sodelavci SINTEZE-KCD (strokovnjaki, ki že 20 let in več aktivno sodelujejo v teh razpravah in spremljajo reševanje teh problemov v tujini) predstavijo glavne točke našega predloga.

Spoštovani g. Predsednik, upamo, da boste naš poziv za vključitev predstavnikov  civilne družbe  v nastajanje spremenjene volilne zakonodaje upoštevali kot dobronameren in nam omogočili, da prispevamo naše znanje, izkušnje in hotenja tistih, ki sami nimajo interesov po politični oblasti, si pa želijo, da bi ta oblast služila in bila odgovorna ljudem.

S spoštovanjem in pozdravi!

Programski svet Koalicije civilne družbe SINTEZA-KCD

Bine Kordež je napisal polemičen, a z resnimi argumenti podprt članek o šestem energetskem bloku Termoelektrarne Šoštanj – TEŠ 6. Kljub zavedanju, da »ne moreš zgrešiti, če (o tem projektu) napišeš kaj negativnega«, nam ob objektivni analizi sporoča, da bi predčasno zaprtje elektrarne povzročilo veliko ekonomsko škodo in ogrozilo energetsko varnost države.

• »Veliko število analiz in preiskav nakazuje, da je bilo pri gradnji TEŠ 6 storjenih precej nepravilnosti in lahko samo upamo, da bodo doživele kak sodni epilog. Ne glede na to, pa je potrebno pri oceni poslovanja in upravičenosti termoelektrarne upoštevati:
• – da bi bila danes Slovenija brez obratovanja Termoelektrarne Šoštanj tako energetsko ogrožena, da si zaustavitve preprosto ne moremo dovoliti – brez tega vira bi nam primanjkovalo tudi več kot polovico potrebne električne energije,
• – ob tem pa TEŠ 6 kljub siceršnji izgubi ustvarja ogromno dodano vrednost (150 milijonov letno) in s tega vidika je delovanje narodnogospodarsko precej bolj upravičeno kot kako predčasno zapiranje,
• – glede na visok investicijski znesek bo sicer trajalo dlje, da se vložek povrne, a celotna naložba bo za državo na dolgi rok pozitivna in davkoplačevalcev ne bo obremenila – razen, če bi se odločili za zaprtje.«

Na Kordežev zapis je prispelo kar nekaj izjemno relevantnih, a ne odklonilnih, komentarjev.

Beri dalje…

Odprto pismo Ministrici za infrastrukturo in prostor, gospe Alenki Bratušek – 15.12.2018

Spoštovana gospa Alenka Bratušek, V SINTEZI-KCD z zaskrbljenostjo in ogorčenjem ugotavljamo, da tudi projekt »drugi karavanški predor« (2KP) polagoma, toda zanesljivo in vse očitneje tone v situacijo, v kateri interesi privatnega kapitala prevladujejo nad interesi družbe in državljanov. Očitno je, da neustrezna zakonodaja, zlasti Zakon o javnem naročanju (ZJN 3) na eni in mlačnost državne politike na drugi strani omogočata zasebnim podjetjem, da z neprestanim pritoževanjem na sprejete sklepe, javne razpise ali izbor izvajalcev blokirata izvajanje takih projektov. V tem primeru 2KP, enako pa se bo, po vsej verjetnosti, dogajalo z desetkrat večjim projektom, 2TDK, ki se že pripravlja. Nadaljuj–>.

Prijava verjetnega korupcijskega dogajanja – 14.1.2019

Predmet prijave: Odločba Državne revizijske komisije (DKOM) glede DARSovega izbora izvajalca projekta »Izgradnja vzhodne cevi AC predora Karavanke« z dne 29.11.2018. Spoštovani Boris Štefanec, predsednik KPK. V SINTEZI-KCD smo se na podlagi temeljite analize dogajanja v zvezi z izborom izvajalca za ta projekt odločili, da vas opozorimo, da po našem mnenju stvari potekajo nekorektno oz. celo nezakonito. Prepričani smo, da podatki in dokazi, ki jih navajamo, zahtevajo, da dogajanje temeljito analizira tudi KPK in po potrebi sproži ustrezne ukrepe za zavarovanje pravnega sistema, gospodarskega interesa in mednarodnega ugleda Slovenije. Nadaljuj–>.

Če se uresniči spodaj jedrnato opisano upanje, bi to lahko pomenilo pozitivno prelomnico za naša prizadevanja na vseh področjih.

Večina tistih, ki se pri nas poklicno ukvarjajo s politiko in torej vsaj posredno sodelujejo pri upravljanju države, slej ko prej vedo, da svojega dela ne opravljajo dobro. Če bi se z novomeško Krko podobno ravnalo kot z državo, bi to podjetje že zdavnaj propadlo; da se to ne zgodi, poskrbijo njeni nadzorni organi, po potrebi tudi tako, da zamenjajo upravo podjetja. Podobne pristojnosti in odgovornosti, kot jih ima v Krki njena uprava, ima pri upravljanju države vlada. Ko ta slabo dela, se ji vsaj do naslednjih volitev običajno nič slabega ne zgodi, saj država nima organa, ki bi lahko vlado resno nadziral. To naj bi sicer bila primarna naloga parlamenta, a je ta praviloma ne zmore. Njegovi poslanci so namreč razdeljeni v dve skupini, ena, ki je v večini, vlado nekritično podpira, druga, to je opozicija, pa nima moči, da bi vlado zaradi njene neučinkovitosti odstavila. Vlada torej  deluje brez pravega nadzora in že zgolj to je zadosten pogoj, da se državo slabo upravlja. To ne velja zgolj za Slovenijo, saj ima podobne probleme veliko držav, še predvsem tiste, ki uporabljajo model tako imenovane koalicijske vlade. Tudi EU boleha zaradi istega razloga in le upamo lahko, da je to ne bo celo pogubilo. Gre skratka za dokaj splošen pojav, ki opozarja na to, da se je dosedanje sistemsko izvajanje parlamentarne demokracije tudi pod vplivom neoliberalizma močno izrodilo in so zato tu potrebne nove rešitve.

Vprašati se je vredno, zakaj države modela oblikovanja vlade, ki je očitno slab, ne spremenijo. Kar uporaben je ta odgovor. Države ta model opredelijo z ustavo. O tem, kaj se v njej zapiše, pa prednostno odločajo – vsaj po vsebini če že ne formalno. –  vodilni politiki in tem ureditev, ki omogoča vladati brez odgovornosti in nadzora, še kako ustreza. Kot primer,  kako se politiki ne glede na njihovo barvo oklepajo sistemskih rešitev, ki jim ustrezajo, lahko navedemo naš volilni zakon. Ta je pomanjkljiv, saj med drugim močno omejuje vpliv volivcev na to, kdo jih bo zastopal v parlamentu. Pa vendarle politika že vrsto let zavrača (bolje rečeno ignorira) predloge, da se ga popravi, čeprav bi v tem primeru izgubila le manjši del sedanjih pristojnosti. Kako bi šele sprejela predlog, da se menja veljavni model oblikovanja vlade, recimo po zgledu Švice, si lahko le mislimo.

Naša ureditev upravljanja države torej ni dobra, spremeniti je za zdaj skoraj  ni možno in tako državljanom preostaja zgolj upanje, da se bo na vrh politične oblasti prej ali slej vendarle povzpel človek, ki vsaj hoče dobro vladati, če že sam tega še ne zna. Pred dobrimi štirimi leti smo menili, da utegne to biti Miro Cerar in smo ga zato volivci  na takratnih volitvah bogato podprli. A žal nas je razočaral. Verjetno  je bil neuspešen predvsem zato, ker si ni izbral svetovalcev, ki bi mu bili sposobni in pripravljeni dobro svetovati, sam pa naj bi njihove nasvete tudi upošteval. Naj navedem konkreten primer, kako je to s svetovalci pri Cerarju delovalo. Ve se, da je upravljanje državnega premoženja pri nas močno leglo korupcije in negospodarnega ravnanja, monopolno pa ga obvladuje vsakokratna vladajoča politika. Če kaj, bi torej ta pereč problem lahko brez večjih težav uredili in tega se je  pred dvema letoma lotila stranka Socialnih demokratov ob aktivni podpori civilne družbe. Konkretno tako, da je v parlamentarni sprejem vložila predlog sprememb Zakona o upravljanju državnega premoženja, po katerem naj bi to upravljanje uredili podobno, kot v Nemčiji zelo uspešno upravljajo velike poslovne sisteme. Če bi Cerar predlog podprl, bi bil to pomemben dosežek njegove vlade, a namesto tega ga je še isti dan posredno kategorično zavrnil. Očitno so mu tako svetovali njegovi zaupniki, ki se jim je to ravnanje nedvomno primerno poplačalo.

Sedaj imamo v Sloveniji že nekaj mesecev novega predsednika vlade, Marjana Šarca. Že to, da mu je vlado uspelo sestaviti spričo tega, da ni bil zmagovalec volitev, je bilo prijetno presenečenje. Tudi to, kar je pokazal v prvih 100 dneh vladanja, ni bilo slabo in mu je zato zaupanje javnosti lepo porastlo. Drugače povedano, kar nekaj razlogov je za optimizem, da smo morda vendarle dobili prvega človeka politike, ki bo znal preusmeriti klavrn razvoj države, ki smo mu bili priča zadnjih petnajst let. Osebno mi vzbuja Šarec zaupanje predvsem zaradi dveh razlogov.  Najprej zato, ker me je s svojim dosedanjim ravnanjem prepričal, da dejansko želi delovati v korist večine državljanov in torej ne postavlja v ospredje zadovoljevanja lastnih egoizmov, kar je sicer tako pogosta značilnost politikov. In drugič zato, ker si je očitno svest tega, da pri  vodenju velikega sistema ne moreš biti uspešen, če ravnaš kot avtokrat, pač pa se je treba močno opirati na širši krog primerno usposobljenih in poštenih sodelavcev. Skratka, upajmo, da se državi pod sedanjo vlado obetajo lepši dnevi!

Andrej Cetinski, Sinteza, 9.1.2019

.

Prof. dr. Dušan Mramor: Analiza ekonomske politike Slovenije 2000-2018

Dr. Ali Žerdin v članku Prosvetljeni management – Pol koraka nazaj za dva koraka naprej na primerih držav z najbolj razvitim tržnim gospodarstvom prikaže, kako odločujoča je ustrezna opredelitev poslanstva managerjev in sledenje managerjev temu poslanstvu. Največje premike v gospodarskem in družbenem razvoju v smeri družbe blaginje smo dosegli, ko je osrednji del managementa razumel družbene razmere in aktivno odigral vlogo široko razgledanega vizionarja, mnenjskega voditelja in kompetentnega sogovornika politiki. Skratka, osrednji del managementa je v družbi aktivno nastopal kot »prosvetljeni management«.

V nadaljevanju prof. Dušan Mramor analizira ekonomske politike Slovenije v obdobju 2000-2018:

Lekcije izgubljenega desetletja

Pregled ekonomske politike v obdobju šestih slovenskih vlad

.

.

Pol koraka nazaj za dva koraka naprej

Omikanost civilizacijo vzpostavlja, primitivizem jo ubija. V času splošnega primitivizma, ki se v svetovnem merilu povečuje, bo omikanost nacije njena komparativna prednost.

Če je gospodarska družba pravna oseba, ustanovljena z namenom ustvarjanja dobička, uprava pa ima dolžnost, da vodi posle družbe, se zdi, da so zadeve v gospodarstvu bolj ali manj jasne. Podjetja so na svetu zaradi ustvarjanja dobička, managerji pa so na svetu zato, da to poslanstvo podjetja, torej ustvarjanje dobička, uresničujejo v vsakdanjem življenju. Manager lahko to poslanstvo uresničuje z boljšo organizacijo, bolj prodornimi prijemi pri prodaji, nižanjem stroškov, nižanjem plač…, a na voljo ima tudi drugačne ukrepe.

Gambit je šahovska otvoritev, pri kateri igralec žrtvuje figuro, pri tem pa pridobi pozicijsko prednost. Angleška definicija ne govori o žrtvovanju figure, pač pa žrtvovanju materiala. S tem ko igralec žrtvuje material, dobi pozicijsko prednost. Razmislimo za trenutek – ali v gospodarstvu žrtvovanje materiala, recimo materialnega položaja lastnikov gospodarskih družb, lahko prinese pozicijsko prednost?

Dr. Ali Žerdin v publikaciji Združenja Manager

Pod gornjim naslovom je dr.T.Hribar objavil daljši prispevek, v katerem razgalja nedemokratičnost in tudi siceršnjo nesprejemljivost socializma, kakršnega je bivša Sovjetska  zveza razvila po oktobrski revoluciji in smo ga po drugi svetovni vojni nekaj let pridno posnemali tudi v Jugoslaviji. Zaključil ga je z naslednjo mislijo, citiram: »Dandanašnje  obnavljanje zahteve po komunistični revoluciji je zato povsem neodgovorno. Zločinsko.«. Članek ni ostal brez odzivov. Tri tehtne je sobotno Delo objavilo 29.12.2018. Dva od njih  – avtorja sta F.Halas in A.Pelko –  sta dokaj kritično dojela Hribarjevo pisanje, tretjega pa je pripravil mmag. M.Cerar in njega je Hribar navdušil, saj mu med drugim ponuja  potrditev lastnega spoznanja o tem, kako nevarna je naša stranka Levica, ki bi jo bilo potrebno po njegovem kar prepovedati. Ti odzivi kažejo, da Hribarjevo pisanje razdvaja, kar seveda ni dobro; o tem, kaj naj bi bilo temu  vzrok, nekaj več v naslednjih vrsticah.

Po oktobrski revoluciji, to je po letu 2017, je bivša Sovjetska zveza po usmeritvah K. Marxa razvila nov družbeni sistem, poznan z imenom socializem. Tega je po drugi svetovni vojni uvajala tudi Jugoslavija, vendar je po sporu s SZ ubrala lastno pot razvoja socializma. Nekaj let je bil ta razvoj precej nejasen, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je do te mere izoblikoval, da ni bilo več dvoma, da gre dejansko za nov tip socializma. Tako ni dvomov glede tega, da smo poleg »sovjetskega« v prejšnjem stoletju poznali tudi »samoupravni« socializem. Bistvena razlika med njima je bila, da je sovjetski socializem dosledno zavračal tržno gospodarstvo, samoupravni pa ga je sprejel kot ključno sistemsko rešitev za urejanje ekonomskih razmerij v državi, pri čemer je upravljavske pravice, ki gredo v tržnem gospodarstvu lastnikom podjetij, prenesel na njihove zaposlene. Zaradi uvedbe trga se je samoupravni socializem vse bolj razlikoval od sovjetskega, še predvsem v naslednjem:

– Samoupravni socializem je bil ekonomsko veliko učinkovitejši, kar je pospeševalo splošen razvoj države in omogočalo tudi vse večje blagostanje prebivalstva. Njegovo učinkovitost je sicer bila nekoliko prizadeta, predvsem zaradi ne dovolj učinkovitega upravljanja države ter omejenega delovanja trga kapitala, vendar se je tudi te nedorečenosti postopoma popravljalo.

– Jugoslavija je sicer ohranila enostrankarski sistem, a je avtoritarnost te vladavine postopoma slabila, stvarne demokracije pa je bilo vse več. Demokratičnost sistema se je med drugim odrazila v tem, da smo Jugoslovani lahko brez omejitev masovno potovali v tujino, medtem ko je bilo to na primer v sosedni Madžarski s sovjetskim socializmom nepredstavljivo.

Gornje ocene samoupravnega socializma očitno niso slabe. Zaradi njihove verodostojnosti je prav, da navedenem nekaj podatkov o tem, kako sem ta sistem sam doživljal. Najprej naj rečem, da sem vedno zavračal avtoritarno vladavino in sem zaradi tega v študentskih letih imel z oblastjo kar nekaj težav. Tudi ponudbe, da se včlanim v takrat edino politično stranko, sem dosledno zavračal. Ne glede na to svojo usmerjenost mi politika po letu 1963 ni delala težav, ko sem deloval kot član vodstva v nekaj večjih slovenskih podjetjih. Naj ne bo odveč, če iz tistih časov navedenem izkušnjo, ki veliko pove o naravi samoupravnega socializma. V enem od podjetij, kjer sem delal, smo v šestdesetih letih uvedli posebno obliko delavskega delničarstva, v drugem – šlo je za večji poslovni sistem – pa smo nekaj let kasneje povezanost in soodvisnost podjetij podprli z obsežnimi kapitalskimi povezami. To so bili prijemi, tipični za kapitalizem in znanci so mi organizirali razgovor s Kardeljem, prvim ideologom samoupravnega socializma, ki bi naj presodil o njihovi primernosti. Kardelj jih je v večurnem razgovoru ugodno ocenil in nas opogumil, da s takimi rešitvami tudi v naprej bogatimo samoupravni socializem.

Naj se sedaj vrnem k T.Hribarju. Temu, kako v svojem članku opisuje razvoj v Sovjetski zvezi po oktobrski revoluciji, ne oporekam. Žal pa je zadevo predstavil tako, da naj bi vse našteto veljalo tudi za samoupravni socializem in torej bralcu ni ponudil jasne razmejitve med enim in drugim sistemom. To pa je napaka, ki se lepo odraža v že objavljenih odzivih na njegov članek, ki jih zgoraj omenjam. Napaka žal ne bo ostala brez posledic. Kakšne naj bi te bile, že nakazuje v svojem odzivu mmag. M.Cerar. Verniki neoliberalizma in desno usmerjeni politiki namreč v pisanju T.Hribarja lahko prepoznajo močnega ideološkega podpornika, ki jim je še kako dobrodošel v času, ko se neoliberalni kapitalizem vse bolj potrjuje kot nevzdržna ureditev. Še predvsem pa se s tem le še poglablja razdvojenost nas Slovencev, kar vse bolj postaja prava nacionalna nesreča.

Andrej Cetinski, 30.12.2018