Petrol je za državo strateško pomembno podjetje: opravlja pomembno gospodarsko dejavnost (oskrba s plinom in tekočimi gorivi), je velik zaposlovalec (okoli 5.000 zaposlenih), posluje zelo uspešno in prav je, da država tudi v naprej ostane njegov največji lastnik. Že nekaj mesecev pa je podjetje deležno posebne pozornosti. Lani septembra se je to najprej zgodilo, ko je bil njegov predsednik uprave proglašen za menedžerja leta, torej najbolj uspešnega gospodarstvenika v državi. Zgolj mesec dni za tem je sledilo veliko presenečenje, saj je nadzorni svet (NS) podjetja odstavil celotno njegovo upravo, torej tudi njegovega predsednika – menedžerja leta, mesto začasnega predsednika uprave pa je prevzela kar predsednica NS. Javnosti posredovane informacije, zakaj naj bi se to zgodilo, niso bile ravno prepričljive in zato smo z zanimanjem pričakovali skupščino delničarjev, ki je kmalu sledila in naj bi razkrila, kaj je v ozadju zamenjave. Žal so bila tudi to pot pojasnila tako šibka, da je še vedno veliko takih, ki menimo, da se javnosti prikriva prave vzroke zamenjave. Pred nekaj dnevi pa je sledilo še eno presenečenje: podjetje je dobilo novo predsednico uprave in to odlično plačano delovno mesto je bilo dodeljeno predsednici NS, ki je le malo pred tem učinkovito izpeljala zamenjavo prejšnje, po mnenju številnih zelo uspešne uprave.
Zgodba, kot jo ta čas spremljamo na primeru Petrola, se v demokratični državi preprosto ne bi smela zgoditi. Njena vprašljivost je namreč predvsem v tem, da se je v strateško pomembnem državnem podjetju uspešno upravo zamenjalo na način, ki spominja na vojaški udar (puč), kakršne prakticirajo le še v nekaterih afriških državah, javnosti pa se očitno prikriva prave razloge za to ravnanje. Celotno operacijo je presenetljivo učinkovito vodila oseba v vlogi predsednice NS, ki pa tega skoraj za gotovo ne bi storila brez soglasja vladajoče politike in NS Slovenskega državnega holdinga, to je vrhnjega upravljavca našega državnega premoženja. Drugače povedano, Petrolova zgodba je predvsem še en argument v prid vse bolj prisotnemu spoznanju, da upravljamo državno premoženje vse prej kot primerno. Problem tega upravljanja je slej ko prej v tem, da smo temeljne kadrovske odločitve, ki zadevajo podjetja v lasti države, v celoti prepustili vsakokratni vladajoči politiki, ta pa pri uresničevanju te pomembne pristojnosti splošne interese države nedopustno podreja specifičnim interesom političnih strank in njihovih podpornih omrežij, v nemajhni meri pa tudi interesom tujega kapitala.
Z aktualnim modelom upravljanja državnega premoženja smo tudi sicer ustvarili ugodne okolje za razvoj klientelizma in korupcije, ki močno obremenjujeta splošno učinkovitost države. Model smo opredelili v Zakonu o Slovenskem državnem holdingu in v njem bi morali prednostno spremeniti določila, ki urejajo sestavo NS tega velikega sistema. O tej sestavi naj bi poleg lastnika (države), ki naj ga tudi v naprej zastopa vlada, podobno kot je to v Nemčiji odločali tudi drugi pomembni nosilci splošnih družbenih interesov (Zveza sindikatov, Gospodarska zbornica,….. ). V letu 2017 je bil že pripravljen in parlamentu tudi predložen konkreten zakonski predlog, s katerim naj bi sanirali sedanje upravljanje državnega premoženja, a je politika že njegovo obravnavo tako učinkovito preprečila, da le malokdo ve, da je predlog sploh obstajal. Žal, interesi aktivnih politikov so posebno danes, v času neoliberalnega kapitalizma, pogosto pomembno drugačni od interesov njihovih volivcev in če se v državi teh razlik ne zmore primerno uskladiti, se to praviloma odraža v slabšem življenju večine njenega prebivalstva. To je tudi naš, verjetno celo osrednji problem države.
Andrej Cetinski, Sinteza, 14.1.2020

SINTEZA-KCD izhaja iz prepričanja, da temelji schengensko območje na popolnem medsebojnem zaupanju držav članic v njihove sposobnosti in pripravljenost, da v celoti izvajajo vse potrebne ukrepe, ki omogočajo odpravo nadzora na notranjih mejah: npr. države članice izvajajo kontrole na zunanjih mejah ne le zaradi varovanja lastnih interesov, temveč tudi v imenu vseh drugih držav članic, v katere bi posamezniki lahko potovali po prečkanju zunanjih meja schengenskega območja. Seveda pa moramo ugotoviti, da je to medsebojno zaupanje porušeno in da številne države v schengenskem območju dodatno varujejo oz. zapirajo svoje nacionalne meje. Vsako nepremišljeno širjenje schengenskega območja v teh pogojih bi dodatno zmanjševalo zaupanje in povečevalo potrebo po nadzoru na nacionalnih mejah držav znotraj schengenskega območja in s tem praktično izničevalo namen in smisel celotnega schengenskega sistema. Že zato mora Slovenija vztrajati, da se schengensko območje ne širi, dokler se ne obnovi zaupanje med državami in odpravijo sedanja podvajanja mejnih nadzorov znotraj Schengena.
Evropska komisija je 22.10.2019 poročala o napredku Hrvaške pri izpolnjevanju pogojev, potrebnih za njeno pridružitev schengenskemu območju. Komisija na podlagi rezultatov postopka schengenskega ocenjevanja, ki se je začel leta 2016, meni, da je Hrvaška sprejela ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev, da so izpolnjeni potrebni pogoji za celovito uporabo schengenskih pravil in standardov. Kolikor je nam znano, pa Komisija ne zatrjuje, da Hrvaška te ukrepe tudi dejansko izvaja v zadovoljivi obliki. Komisija pravi, da bo Hrvaška morala še naprej izvajati vse tekoče ukrepe, zlasti na področju upravljanja zunanjih meja, da se zagotovi, da bodo ti pogoji še naprej izpolnjeni. Komisija prav tako potrjuje, da Hrvaška še naprej izpolnjuje zaveze, ki jih je prevzela v pristopnih pogajanjih in so povezane s schengenskimi pravili, pri tem pa očitno namerno zanemarja problem, da je praktično nemogoče zadovoljivo ščititi zunanje meje, če te niso nesporno določene in medsebojno priznane. Hrvaška pa ima urejeno mejo le z Madžarsko, meje s Slovenijo kljub mednarodni določitvi ne spoštuje, predvidena nova zunanja meja schengenskega območja pa je ponekod celo nepoznana, saj Hrvaška s Srbijo, BiH in Črno goro nima urejenih meja.
Evropske komisije meni, »…da so izpolnjeni potrebni pogoji za celovito uporabo schengenskih pravil in standardov«, a eno so pogoji za uporabo pravil in standardov, drugo pa dejanska uporaba oz. izvajanje teh pravil. Da ima Hrvaška z izvajanjem veliko težavo, potrjujejo naslednji podatki: leta 2018 je iz Hrvaške nelegalno vstopilo v Slovenijo 9.149 tujcev, leta 2019 (do 30.11.) pa 15.221. Evropska komisija ni upoštevala teh dejstev, tega trendnega porasta in je sklenila, da Hrvaška izpolnjuje tehnične pogoje. Pred končno odločitvijo o vstopu Hrvaške v schengensko območje bo moral Svet EU odgovoriti na odprto vprašanje: ali je Hrvaška sposobna in pripravljena prevzeti odgovornost za izvajanje ustreznega nadzora zunanjih meja v imenu vseh drugih schengenskih držav.
Slovenija bi morala izhajati iz teh neizpodbitnih dejstev in odreči soglasje k vstopu Hrvaške v schengenski režim, ker ta ne izpolnjuje vsaj enega pomembnega pristopnega pogoja, to je, ne obvladuje svoje meje niti z BiH, niti s Srbijo, niti s Črno goro, na kar kaže število tujcev, ki ilegalno vstopajo v Slovenijo. Če bi Slovenija spregledala, da Hrvaška ne izpolnjuje tega ključnega pogoja in dala soglasje k vstopu Hrvaške, bi njej in sebi naredila medvedjo uslugo. Ko bi bila Hrvaška enkrat članica schengenskega kluba, je zelo verjetno, da bi njena motiviranost za obvladovanje zunanjih meja, ki je že sedaj nezadostno, prej padla kot pa se povečala. Zdaj namreč tvega, da bodo ti tujci ustavljeni na slovensko – hrvaški schengenski meji in vrnjeni na Hrvaško, potem pa bi pričakovala, da bodo Hrvaško zapuščali na svoji poti v srednjo Evropo. Realno moramo pričakovati, da bi se s tem dotok tujcev v Slovenijo bistveno povečal (že samo iz tega naslova, kaj šele, če bi prišlo do povečanja migracijskih tokov). Večino teh tujcev bi zaustavil poostren nadzor na slovensko – avstrijski meji in Avstrija bi jih vračala Sloveniji. Če bi Slovenija hotela to preprečiti, bi morala ohraniti varovanje svoje meje proti Hrvaški na vsaj enaki, če ne celo večji ravni kot sedaj, s tem pa bi docela zbledele vse prednosti, ki jih nekateri pričakujejo z ukinitvijo schengenskega nadzora na slovensko – hrvaški meji.
Na strogem spoštovanju in uveljavljanju schengenskih pravil mora Slovenija vztrajati tudi zato, da ne daje razloga Avstriji, da bi ta nadaljevala s svojim suspenzom schengenskega režima na meji s Slovenijo, ki ga ta vzdržuje kljub majhnemu številu (pod 100) tujcev, ki ilegalno vstopajo v Avstrijo iz Slovenije. Če lahko Avstrija suspendira schengenski režim zaradi 100 ilegalcev, potem Slovenija mora odreči Hrvaški soglasje za vstop v Schengen zaradi 15.000 ilegalcev, ki jih Hrvaška ne uspe ustaviti na svojih južnih in vzhodnih mejah, sicer se bo Slovenija znašla v situaciji nekakšnega žepa, saj bodo tujci zaustavljani (in obtičali) na naši severni in zahodni meji.
Glede na utemeljene obojestranske ekonomske koristi je v interesu tako Slovenije kot Hrvaške, da Hrvaška čimprej izpolni vse pogoje za vstop v schengensko območje, zato naj vlada pozove vse države za pomoč Hrvaški pri njenih naporih za ureditev njenih mejnih in obmejnih problemov. Dokler Hrvaška tega ne bo uresničila, naj Slovenija ne da soglasja za njen vstop v schengensko območje.
Programski svet Koalicije civilne družbe SINTEZA-KCD, 15.1.2020

Janez Markeš v Sobotni prilogi Dela piše o stanju državniškega duha, politične kulture in osebne omike v Sloveniji leta gospodovega 2019.

Markeš piše: »Leto 2019 je minilo v znamenju odsotnosti notranje, predvsem pa tudi zunanje politike. Minilo je v že tradicionalnem umanjkanju notranjih družbenih konceptov in tudi v vedno bolj samoumevni suši državniških likov, ki bi jih moralo poosebljati in simbolizirati.« In sklene: Medtem, ko Slovenija izkazuje umanjkanje koncepta, se predsednik države igra kot otrok v peskovniku, predsednik vlade ignorira zunanjo politiko, pozicija še nikoli ni imela toliko brezimnih likov, opozicija leva in desna pa se poenoti v nedopustni nekulturi parlamentarnega obnašanja.

Prebrati med-praznični komentar Janeza Markeša ni dovolj. Odgovoren bralec bi se moral vprašati o svoji vlogi in razmisliti o sklepu: “Dovolj je moje brezbrižnosti”(!)       

Za uveljavitev 80. člena ustave RS, ki zagotavlja volivcem »odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom« je nujna POSODOBITEV VOLILNE ZAKONODAJE.

Politiki in strankarski tehnokrati nasprotujejo spremembam volilnega sistema, saj bi le-te lahko ogrozile njihovo ponovno izvolitev, zato je za spremembe potreben aktiven angažma vseh, posebno pa predstavnikov celotne lokalne skupnosti.

Čas je za spremembe!

Programski svet SINTEZE

Dopis posredovan vsem medijem – tudi več-sto lokalnim

Kritično po(d)učen članek prvega guvernerja Banke Slovenije

dr. France Arhar v SP Dela 30.11.2019 zapiše tudi:

»Banki Slovenije predlagam več samozavesti in realne presoje vis-a-vis Evropi, na podlagi dnevne bančne prakse, primerjave rezultatov poslovanja bank in vseh drugih relevantnih parametrov ter več zaupanja do ljudi, ki jim daje bančne licence, jih dobro pozna in tudi kontrolira na več načinov.«

»Vladi predlagam, da se najprej seznani z vsemi dejstvi, ki so pomembna za vodenje stanovanjske politike, in da se dodatno seznani z novo denarno politiko, ki jo vodi ECB od junija 2014, ko je uvedla negativno obrestno mero, in od marca 2015, ko je začela odkupovati državne in podjetniške obveznice.« Arhar predlaga tudi, da vlada del prihranka, ki nastaja pri odplačevanju našega dolga zaradi nizke obrestne mere, uporabi za gradnjo stanovanj in subvencioniranje najemnin mladim družinam.

Kopija članka

Slovenci izgubljamo zaupanje v lastno državo in ljudi, ki jo vodijo. Smo upravičeno jezni ali le ne razumemo, kako deluje podjetništvo?

Govorimo o korupciji, prevarah, pranju denarja, zlorabi položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, povzročitvi stečaja z goljufijo ali nevestnim poslovanjem, davčni zatajitvi …

V letu 2019 je slovenska policija obravnavala 96 primerov korupcije, a to je le peščica. Več kot 50 odstotkov prevar se zazna na podlagi prijave.

Stranka zelenih iz parlamenta EU je izračunala, da v Sloveniji izgubimo samo zaradi korupcije 3,4 milijarde evrov, policijska evidenca pa kaže, da je v letu 2019 zaradi gospodarskega kriminala nastalo za 240 milijonov evrov škode. Številki sta res različni, a obe sta ogromni. Dejstvo je, da denar zagotovo izgubljamo.

Organi, ki se zdaj s tem ukvarjajo, niso uspešni(!).

Bi prišlo do propada Adrie Airways, če bi imeli dober nadzor? Bi se zgodil Teš 6? Bi se zgodila bančna luknja?

Naši storilci obožujejo jahte. Registrirane so v različnih »offshorih«, zasidrane pa na Hrvaškem.

Več o tem, koliko denarja izgubimo Slovenci, zakaj ga izgubljamo in kako prevare preprečiti v intervjuju z dr. Sandro Damijan, predsednico slovenskega Združenja preiskovalcev prevar.

Pred kratkim je Banka Slovenije (BS) sprejela ukrep, s katerim je poslovne banke omejila pri kreditiranju revnejših slojev prebivalstva. Številni, med njimi tudi poslovne banke, so se nanj odklonilno odzvali, njegovi negativni učinki pa naj bi se najbolj odrazili v naslednjem:

1. Zmanjšalo naj bi se domače tržno povpraševanje, to pa bo prizadelo zaposlenost in gospodarsko rast; po ocenah Umar-ja naj bi bila slednja zaradi posega BS v prihodnjem letu za 0,3% nižja, kot se jo sicer pričakuje. Šlo naj bi torej za ukrep, ki je še posebno vprašljiv v času, ko se gospodarstvo že ohlaja in se nam vse bolj nakazuje resnejša recesija.
2. Revnejšim slojem prebivalstva je ukrep zmanjšal njihovo investicijsko sposobnost, kar jim bo med drugim otežilo pridobivanje lastnih stanovanj. Zato pa naj bi bile naložbe v stanovanja toliko bolj privlačne za bogatejše sloje. Ukrep naj bi torej deloval tako, da bodo bogati tudi v povezavi z nepremičninami lahko še bolj bogateli, revni pa bodo še siromašnejši.

BS seveda pojasnjuje pričakovano delovanje obravnavanega ukrepa drugače. Po njenem bo krepil finančno stabilnost poslovnih bank in s tem omejil možnosti, da nas ponovno prizadene resnejša finančna kriza, kot se nam je to zgodilo pred desetimi leti. Ta argument pa ni ravno prepričljiv, vsaj iz dveh razlogov. Enkrat zato, ker so bile po dosedanjih izkušnjah bančne krize praviloma posledica preobilnega in nerazsodnega kreditiranja bogatih in ne revnih, drugič pa zato, ker je BS v tem primeru prezrla, da bo obravnavani ukrep splošno krizne razmere krepil in ne lajšal.

Na ukrep BS se je javno odzval tudi predsednik vlade in ga ocenil kot neprimernega. Ta njegov odziv med drugim nakazuje, da je BS v tem primeru močno posegla na področje, ki ga ima prednostno na skrbi vlada (gospodarska rast, socialna politika) in se v zvezi z njim  ni posvetovala in uskladila z vlado. To pa je resna napaka, še ena od vse bolj številnih, ki podpirajo že kar splošno mnenje, da Slovenci svoje države ne upravljamo dobro.

Obravnavani ukrep BS je slej ko prej spodrsljaj, po mojem še predvsem zato, ker je bil sprejet brez predhodnega posvetovanja z vlado. Ko sem razmišljal o razlogih, zakaj lahko prihaja do takih ravnanj, sem jih prepoznal v sistemu upravljanja BS. Ta ima sicer običajno kolektivno vodstvo, ki ga sestavljajo guverner in štirje, njemu podrejeni viceguvernerji. To vodstvo ima tudi »nadzorni« organ, to je Svet BS. In kdo sestavlja ta Svet?. Vodi ga sam guverner, njegovi člani pa so njemu podrejeni iz vodstva banke.  Pri upravljanju BS smo torej uveljavili rešitev, po kateri njen prvi človek nadzira samega sebe. Taka ureditev je močno problematična: med temeljne pogoje, da družbeno pomemben sistem učinkovito deluje, spada namreč prav to, da vodstvo takega sistema nadzira od njega neodvisen organ.

Ob tej priliki naj spomnim še na eno zadevo, povezano z BS. V letih 2013/14 smo v Sloveniji izvajali obsežno bančno sanacijo, ki jo lahko uvrščamo med največje polomije, ki jih je doslej doživela naša mlada država. Izvedli smo jo namreč tako, da smo z njo državi brez potrebe povzročili veliko materialno škodo in sočasno resno oslabili svojo državnost, koristi od tega pa je imel le tuji, predvsem finančni kapital. Osrednjo vlogo pri tem izjemnem podvigu je imel takratni guverner BS Jazbec. Ko pa so v javnost pričele prihajati informacije o škodljivosti njegovega ravnanja, je Jazbec sprejel še eno, omembe vredno odločitev: predčasno je odstopil kot guverner BS, se zaposlil v tujini in si za nagrado izplačal še bogato odpravnino. Tako se res lahko ravna le v primeru, če se uporabo družbene moči ne nadzira, kot je to v primeru BS.

To, kar navajam v gornjih vrsticah, je potrebno razumeti kot še eno opozorilo, kako močno se prizadene državo in večino njenega prebivalstva, če se je ne upravlja skladno z načeli, ki jih je pri tej izjemno občutljivi aktivnosti potrebno dosledno spoštovati (usposobljenost, poštenost,  učinkovit nadzor vodstva). Seveda s tem nima težave le  BS, pač pa velja isto tudi za druge ustanove in podjetja, katerih upravljanje ima na skrbi država. Slej ko prej je to eden osrednjih razlogov, zaradi katerega Slovenija razvojno še zdaleč ne napreduje tako, kot bi objektivno lahko. Žal pa naša politika te povsem neprimerne ureditve ni pripravljena spremeniti, kar ta čas dokazuje tudi z nasprotovanjem, da bi volivcem priznala večji, v ustavi zapisani vpliv na to, kdo jih naj zastopa v parlamentu. Zakaj to vztrajanje pri sedanjem modelu upravljanja države, ni težko razumeti, saj ta daje za etiko neobčutljivim osebam obilo priložnosti za zadovoljevanje osebnih interesov.

Andrej Cetinski, Sinteza, 14.11.2019

Kako so Butalci gradili most čez Glinščico.

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi…

MARKO RADMILOVIČ: ZAPISI IZ MOČVIRJA

Modri rek pravi, da riba smrdi pri glavi. Vodstvo države (glavo) izberemo na volitvah. Nekaj mora biti zelo narobe z volilnim sistemom, ki rodi tako neuspešno državno vodstvo.

Branje članka Boruta Mekine kako v Avstriji, Nemčiji, na Danskem, Švedskem … stanovanjska posojila podeljuje država, bo še zadnjim brezbrižnežem dvignilo temperaturo do vrelišča. Kaj pa civilna družba?

Težava očitno ni le Banka Slovenije, ampak država, ki že leta zanemarja, ne le stanovanjsko področje, temveč aktivno, odgovorno, skrbno upravljanje države.

V Sloveniji je stanovanjsko posojilo trikrat dražje kot v Avstriji: »Vzemimo za primer štiričlansko družino z dvema mladoletnima otrokoma, v kateri želi oče dobiti stanovanjsko posojilo za 20 let. Če bi v Sloveniji zaslužil povprečno plačo, torej 1119 evrov neto, bi si lahko na podlagi veljavnih pravil Banke Slovenije privoščil najvišji znesek mesečnega odplačila 167 evrov. Po podatkih Banke Slovenije fiksna obrestna mera za 20-letna posojila zdaj znaša od 2,5 do 3,5 odstotka. Če predpostavimo, da bi pri banki dobil posojilo s triodstotno fiksno obrestno mero, bi mu lahko banka izplačala največ 30 tisoč evrov posojila. V 20 letih bi stroški posojila znašali 9931 evrov.

Na avstrijskem Koroškem bi bil tak posojilojemalec upravičen do 78 tisoč evrov državnega posojila za nepremičnino, ki ne bi smela presegati 90 kvadratnih metrov uporabne površine. Če predpostavimo, da bi tak posojilojemalec zaprosil le za 30 tisoč evrov posojila, bi ga 18 tisoč evrov za 20 let prejel po 0,7-odstotni fiksni obrestni meri. Ta del bi ga stal 1294 evrov. Dvanajst tisoč evrov posojila bi moral vzeti pri komercialni banki, kjer je zdaj v Avstriji fiksna obrestna mera od 1,5 do 2,5 odstotka. Če bi dobil dvoodstotno obrestno mero, bi ga tako posojilo stalo 2569 evrov. Vendar bi mu v tem primeru država vrnila približno pet odstotkov posojila v prvih desetih letih in štiri odstotke v naslednjih desetih letih. Skupaj 540 evrov.

V Avstriji bi torej posojilojemalec imel s posojilom 3323 evrov stroškov, v Sloveniji pa trikrat več, 9931 evrov.«

Celoten članek

Boris Šuligoj najprej ugotovi, da so še vsako državo nekoč ukinili. Nakar zastavi vprašanje: Kako likvidirati Slovenijo (in EU) in odgovarja: Najprej uvedemo demokracijo. Potem ukinemo banke. Prodamo še vsa večja podjetja. Prodamo televizije… In sklene: Če lahko razbiješ EU, lahko toliko hitreje sesuješ Slovenijo.

“Ko se Slovenci med seboj kregajo o partizanih in predorih, morajo ta čas namesto njih delati in se rediti drugi. Ljubezenske afere stare otoške dame (Brexit) bi bile za Slovence deveta briga, če ne bi tako nazorno razkrivale dejanske kreposti priletne demokracije. Če se komedija lahko dogaja v državi, ki je včasih kraljevala svetu in celo z imenom opozarjala, kako pomembno je, da je kraljestvo združeno, pomislite, kako lahek plen je šele majhna slovenska kokoš, za katero vemo, da jo pasejo »dunajski hlapci«.”

Kako likvidirati državo (in EU)