Štirje znani intelektualci (Boris A. Novak, Darko Štrajn, Blaž Zgaga in Slavoj Žižek) napadeni v grozečem sporočilu Kriznega štaba RS.

Emil Milan Pintar, predsednik SINTEZA-KCD: »Zgrožen sem zaradi nesprejemljivega ožigosanja “drugače mislečih”, ki so si ga dovolili nekateri neznani člani Kriznega štaba«.

… in nadaljuje: Ne strinjam se s trditvijo mnogih, da oblast (lahko) pokvari človeka. Osebno mislim, da oblast le razkrije njegov značaj!
– Zakaj je ta razlika tako pomembna? Vzemimo praktičen primer: če bi oblast kvarila človeka, potem bi se zdaj, ko imamo novo vlado, novo oblast, morali spraševati, kdaj in koga od novih oblastnikov bo oblast pokvarila.
– Že v prvih dneh po menjavi oblasti smo bili s strani nekaterih novih oblastnikov priče stvarem, ki so v normalnih demokratičnih družbah absolutno nesprejemljive: čiste laži, neosnovano obtoževanje, nesprejemljivo ožigosanje posameznikov, ki kaže na politično diskvalifikacijo in (verjetno) preganjanje. Je možno, da je te ljudi nova oblast pokvarila že v dnevu ali dveh? Nesmisel; še trnovska berivka se ne pokvari v dveh dneh!
– Nasprotno, oblast je le razkrila njihove pokvarjene značaje. Kar pomeni, da je Janez Janša v novo vlado »dobil« nekaj ljudi s pokvarjenimi značaji. Ali jih je dobil zaradi svoje napačne presoje, ali so mu jih vsilili novi »podporniki«, ali je izbor takih ljudi posledica dejstva, da v sili hudič muhe žre, je povsem vseeno. Tu so in to ni prav!
– Pravzaprav je več kot narobe. Ti ljudje so v osnovi nevarni: najprej ugledu vlade, ki z njimi samo izgublja. Nevarni so vsem nam, ki včasih v določenih stvareh mislimo drugače. Ali tistim, ki težko poslušamo ministre, ki nam lažejo v obraz in nas je namesto njih sram.
– Najbolj pa so nevarni njemu samemu, predsedniku vlade. Kajti, ker so očitno pokvarjeni, kar so razkrili prvi dnevi njihove oblasti, bodo prej ali slej, ob prvi priliki, izdali tudi njega.
– Zato te pozivam, predsednik: če hočeš vsaj malo spoštovanja, če hočeš kaj več, kot golo oblast, ki jo boš moral vsak dan braniti z večjim nasiljem, potem te pokvarjene ljudi čimprej odstrani iz vlade. Ni dovolj, da jih samo utišaš: prikrita pokvarjenost je še bolj nevarna od razkrite!

Javno pismo prizadetega B.A.N.: BEDA POLITIČNEGA RAZREDA ali Krizni štab nesposobnih barab   

Boris A. Novak, Darko Štrajn in Blaž Zgaga so vložili zahtevo za kazenski pregon neznanih storilcev v nedavno ukinjenem vladnem kriznem štabu

V SINTEZI-KCD pozorno spremljamo in podpiramo napore vlade, da bi upočasnila ali celo preprečila eksplozijo števila okuženih prebivalcev Slovenije in tako preprečila razvoj epidemije po scenariju najbolj prizadetih držav, kot so Italija, Španija in nekatere druge. Čeprav smo bili v SINTEZI-KCD med prvimi subjekti civilne družbe, ki smo pri svojem delu sprejeli vse potrebne ukrepe za fizično (ne socialno!) osamitev, delujemo naprej.

Kot analitiki družbenega dogajanja se zavedamo nevarnosti, prisotne povsod po svetu, da oblastne strukture posameznih držav v vsaki krizni situaciji pogosto teže k pospešenemu sprejemanju ukrepov, ki nemalokrat krnijo samo srčiko družbene in politične demokracije. Tako je bilo skoraj povsod v zahodni Evropi ob naraščanju nevarnosti terorizma, ali v deželah vzhodne Evrope ob naraščanju prebežniških valov.

V SINTEZI-KCD v celoti podpiramo vse omejitve gibanja in zahteve po samo-izolaciji, zlasti najbolj ogroženih skupin prebivalcev, ki jih je določila vlada. Toda hkrati se nam zastavljajo tudi nekatera vprašanja, npr.:

– Ali ne bi bilo smotrneje,  da bi bili vsi ti ukrepi dorečeni in koordinirani v »civilnem« delu vlade (npr. pod okriljem ministrstva za zdravje, kot je to v večini evropskih držav), ne pa v vojaško-policijskem?

– Zakaj je potrebno spreminjanje Sveta za nacionalno varnost v nekakšen državni operativni štab, situiran v vojaškem (obrambnem) sektorju države?

– Taki in podobni ukrepi v nekaterih državah (Madžarska?, Srbija?) vodijo v nekakšen praktični suspenz parlamenta ali celo v njegovo direktno ukinjanje. Čeprav pri nas takih tendenc še nismo zaznali, smatramo, da je smiselno opozoriti na to nevarnost, saj taka praksa direktno spreminja demokratično strukturo oblasti, predvsem pa jo je izredno težko odpraviti tudi potem, ko krizne razmere popustijo.

– Seveda se pri tem dogajajo tudi določene napake, ki jih je težko razumeti. V SINTEZI-KCD se sprašujemo, ali je (nekajdnevni) »mrk« aplikacije ERAR res samo posledica poslovnih težav v času krize ali pa kaže na poskus vdora v proračunske finance?

– Poseben problem je nerodna, neustrezna in nespametna sprememba scenarija tiskovnih konferenc, ki se je pojavila v zadnjih dneh. Če kdaj, potem moramo v času krize iskati vse možnosti za krepitev zaupanja med vsemi strukturami oblasti in mediji, saj je to ena temeljnih paradigem demokratične politike. 

V SINTEZI-KCD pozdravljamo (za zdaj še nezadosten – malo gospodarstvo, prekarni delavci,…) paket ukrepov, ki ga te dni sprejema vlada za ohranitev gospodarske strukture in socialno zaščito prebivalcev Slovenije. Ne le zato, ker kaže na odločnost vlade,  temveč tudi zato, ker krepi zaupanje, da je vlada sposobna pravočasno in pravilno ukrepati.

Zato pozivamo opozicijske politične stranke in državljane, da pri oblikovanju in izvajanju teh ukrepov z vlado konstruktivno sodelujejo. Čas je, da se pozabijo tisti prvi dnevi po zamenjavi vlade, ko so nekateri ministri nove vlade čutili potrebo, da za vse težave, s katerimi se srečujemo, obtožujejo bivšo vlado. Resnost zdravstvene, socialne in gospodarske krize zahteva od nas, da politične prepire o tekočih problemih odložimo na mirnejše čase.

 Programski svet SINTEZE-KCD  

Programski svet Koalicije civilne družbe SINTEZA je po obširni pripravi na redni seji dne 13.11.2018 sklenil, da vloži ovadbo zoper vodstvo SDH zaradi prodaje NLB po nerazumno nizki ceni.

OVADBA – 19.11.2018:

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani
Slovenska cesta 41
1000 Ljubljana

Na podlagi določb Zakona o kazenskem postopku vam pošiljamo
OVADBO
zoper Lidijo Glavina, predsednico uprave SDH, Vanesso Grmek, članico uprave SDH, Damjana Beliča, predsednika nadzornega sveta SDH, Duška Kosa, namestnika predsednika nadzornega sveta SDH in člana nadzornega sveta SDH Igorja Kržana in Janeza Vipotnika, zaradi
storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu kazenskega zakonika.

Obrazložitev ovadbe

POIZVEDBA – 28.2.2020:

Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani
Zadeva: ovadba zoper vodstvo SDH
Spoštovani!
Dne 19.11. 2018 smo vložili ovadbo zoper Lidijo Glavina, predsednico uprave SDH, Vanesso Grmek, članico uprave SDH, Damjana Beliča, predsednika nadzornega sveta SDH, Duška Kosa, namestnika predsednika nadzornega sveta SDH in člana nadzornega sveta SDH Igorja Kržana in Janeza Vipotnika, zaradi
storitve kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu kazenskega zakonika zaradi podcenjene prodaje NLB.
Prosimo vas za informacijo v kakšni fazi se nahaja obravnava navedene ovadbe.
Lep pozdrav

ODGOVOR TOŽILSTVA – 10.3.2020:

Ovadba je zavržena…

ODGOVOR SINTEZE – 14.3.2020:

Spoštovani,
prejeli smo vaš odgovor št. Kt/22444/2018/MH z dne 1.3.2020, za kar se vam zahvaljujemo. Glede na to, da je bila naša ovadba zavržena, vas prosimo še za odgovor iz katerega razloga je bila zavržena.
V primeru, da je kriminalistična policija ali NPU v zvezi z našo ovadbi izdelala poročilo vas prosimo še, da nam to poročilo posredujete.
Lep pozdrav

Tomas Pueyo je v odličnem članku pripravil analizo poteka pandemije KV na Kitajskem in širše v svetu ter na tej podlagi ocenil, kaj nas čaka, če ne bomo pravilno ukrepali.

Ugotovitve analize so naslednje (povzetek je pripravil Drago Babič):
– Uradno ugotovljene okužbe zamujajo za dejanskim stanjem za 12 dni, v glavnem zato, ker traja nekaj časa, da se pri okuženih pokažejo simptomi. Medtem pa navidezno zdrav, vendar že okužen pacient, virus prenaša naprej. Zaradi eks potencialne rasti okužb to pomeni, da je v tem trenutku okuženih za 5 do 10 krat več, kot jih uradno zaznavamo. Torej je situacija bistveno slabša, kot si mislimo. Za Slovenijo to pomeni, da je okuženih že 300 do 600, ne pa le 57 ljudi. Španija in Francija imata že sedaj nekaj deset tisoč okuženih, medtem ko jih uradno zaznavata pod tisoč. Pri teh številkah je bil Vuhan že v totalni blokadi.
– več testiranj se opravi, hitreje in več okuženih se ugotovi. Če testiranj ni oziroma jih je premalo, se okužba spontano širi najhitreje, zaznavamo jih prepozno. Torej se mora testiranje potencialnih bolnikov pospešiti in po obsegu povečati.
– podatki o smrtnosti virusa so po državah zaenkrat zelo različni, odvisno najprej od kvalitete zajemanja podatkov, predvsem pa od kvalitete bolnišnične oskrbe. Za Kitajsko, kjer je epidemija v izzvenevanju in so podatki najbližje dokončnim, je smrtnost okoli 4,8%. V državah, ki so bile na epidemijo dobro pripravljene, bo smrtnost bistveno nižja, okoli 1%. Taka je situacija v Singapurju. Tajvanu, Južni Koreji, kjer so že izkusili epidemijo SARS. Virus najbolj prizadene starejše, za bolnike nad 80 let je smrtnost 22%, za mlajše od 40 let 0,2%. Otroci do 9 let so kot izgleda imuni, pri njih ni bil zabeležen še noben smrtni primer.
– Približno 20% primerov zahteva bolnišnično oskrbo, od tega 5% intenzivno nego, 1% umetno dihanje oz. izventelesno dodajanje kisika. Največja smrtnost je v okoljih, kjer kvalitetne bolnišnične oskrbe ni možno zagotoviti. Vzrok za tako stanje je predvsem hiter porast primerov, ki jih podhranjen zdravstveni sistem v kratkem času ne uspe pozdraviti. Bolniki umirajo na hodnikih, ker ni dovolj aparatov za umetno dihanje, kot se to dogaja v Italiji.
– Ključnega pomena je upočasnitev porasta primerov, tako da jih zdravstveni sistem v realnem času zmore obravnavati. Enkrat, ko epidemija uide izpod kontrole, kar lahko rečemo, da se dogaja po vsej Evropi, je edini učinkovit način upočasnitve zmanjševanje stikov med prenašalci virusa (večina se jih tega niti ne zaveda, ker še nimajo simptomov) in še zdravimi ljudmi. V Vuhanu so omejili epidemijo šele, ko so uvedli, tudi s prisilo, popolno karanteno. Na ulicah ni bilo več žive duše.
Priporočila za ravnanje v primeru pandemije KV, ki jih navaja članek, so naslednja:
Tudi pri nas moramo ukiniti vsako združevanje, najprej vse kulturne in športne prireditve, nato pouk v šolah, nadalje poslovna srečanja (ta najlažje, saj imamo Skype), tudi gostilne in restavracije je potrebno zapreti.
Nato zaščititi ključne ustanove, kot so bolnice in domovi za starejše pred nenadzorovanimi vdori kužnih ljudi, tudi s policijo, če je treba. Zapora meje z Italijo je bila včeraj uveljavljena, najmanj teden dni prepozno.
Vpoklicati je treba vse zdravstveno osebje in preklicati dopuste (najprej smučarijo v Italiji, tam se je okužilo največ zdravnikov), tudi upokojene zdravnike, če so še pri močeh.
Izvajanje drugih nujnih poslovnih, oskrbnih in podobnih aktivnosti naj poteka ob maksimalnem upoštevanju previdnosti pri osebnih stikih (razdalja 1,5 m, nošenje mask in podobno)
Preostali prebivalci naj se umaknejo prostovoljno v samoizolacijo in počakajo, da najhujše mine (kaka dva tedna)
Strogo izvajanje take karantene bo v naši razvajeni družbi za oblast zahtevna naloga, zato je primerno, da se nova vlada konstituira čimprej in zaviha rokave. Razni kritiki našega zdravstvenega sistema pa naj utihnejo in raje preko poslancev v parlamentu namesto uvajanja konkurenčnosti in privatizacije, državni zdravstveni sistem okrepijo in zanj zagotovijo več denarja.

KAKO JE DRUŽBENO PREMOŽENJE KONČALO V DAVČNIH OAZAH.

Ameriški ekonomisti menijo, da nam je v davčne oaze zbežalo več kot 70 milijard, bruseljski so skromnejši, govorijo o 30 milijardah. Koliko je bilo vredno naše družbeno premoženje, je težko oceniti; različne metode, različne valute, revalorizacije… Celotna vrednost izdanih certifikatov je bila deset milijard mark, agencija za revidiranje je ocenila oškodovanje družbene lastnine v vrednosti revaloriziranega zneska na dan 2. oktober 2008 z 1.238.454.581,87 evra.
Da se bo kradlo, je bilo na dlani. Varuhov družbene lastnine je bilo kar nekaj, med njimi tudi družbeni pravobranilci. Eden od njih je bil Janez Krnc.

Kaj je vedel PRAVOBRANILEC JANEZ KRNC
BESEDILO: Ciril Brajer
V BOJU Z MLINI NA VETER

Lastnosti primernega predsednika.

Državo je potrebno učinkovito upravljati, saj sicer razvojno zaostaja, to pa se slabo odraža v kvaliteti življenja večine njenega prebivalstva. Ključne vzvode pri upravljanju države obvladuje pri nas predsednik vlade in zato je izjemno pomembno, da to zahtevno delo zaupamo osebi z ustreznimi kompetencami. Kompetence so namreč tudi sicer ključni pogoj uspešnega upravljanja in zato naj ne bo odveč, da v naslednjih vrsticah povem nekaj o tem, kako jih sam dojemam.
Temeljni kriterij za presojo, ali je oseba primerna za vodenje vlade, je splošna vrednota, ki jo opredeljujemo z besedo »poštenost«, Ta vključuje več vsebin (zavračanje laži, prevare, kraje,….), ko gre za presojo poštenosti politične osebe, pa je še predvsem pomemben njen odnos do klientelizma, to je zlorabe državnih pristojnosti v osebno korist ali korist ožjih skupin. Klientelizem – njegova bolj groba oblika je korupcija – je namreč za državo izjemno škodljiv in če predsednik vlade ni dosleden pri njegovem zavračanju, je to že zadostno opozorilo, da njegova vlada ne more delovati učinkovito. Predsednika vlade, ki ni v vseh pogledih pošten, zato dobro delujoča demokracija hitro zamenja s primernejšo osebo.
Drugi pomembni kriterij, po katerem je smiselno presojati kompetence predsednika vlade, je njegova usposobljenost za demokratično vodenje. Ta kriterij predpostavlja, da je oseba socialno usmerjena in po značaju nesebična, in drugič, da si je potrebna vodstvena znanja pridobila z uspešnimi praktičnimi izkušnjami. Če predsednik vlade ne izpolnjuje obeh omenjenih zahtev in ima recimo značajsko močno razvit »ego«, bo njegovo vodenje praviloma avtoritarno in prednostno usmerjeno v zadovoljevanje interesov dela družbe, ki mu je blizu. V primeru, ko nima potrebnih vodstvenih znanj, pa je njegova vlada na sploh neučinkovita.
Učinkovito demokratično upravljanje države je torej v največji meri pogojeno s tem, da se vodenje vlade zaupa pošteni, značajsko normalni osebi z bogatimi vodstvenimi znanji in izkušnjami. Tega pogoja žal v naši politiki niti približno ne zmoremo zadovoljiti. Posledice so, vsaj dolgoročno gledano, naravnost tragične, prepričljivo pa se odražajo tudi v kaotičnih razmerah, povezanih s sedanjo vladno krizo. O tem, zakaj te težave, še nekaj osebnih pogledov v nadaljevanju.
Upravljanje države, ki smo ga ob osamosvojitvi uveljavili, je zasnovano na modelu, ki je poznan pod imenom »parlamentarna demokracija«. Ta je žal v splošni krizi, saj njegove temeljne vrednote, predvsem poštenost in solidarnost, v upravljanju držav vse bolj nadomeščajo neoliberalne vrednote (pohlep, laž, nasprotovanje socialni državi,..). Spričo teh sprememb uveljavljeni mehanizmi parlamentarne demokracije (volitve, parlament, koalicijska vlada,..) sedaj drugače delujejo: prej, to je še pred nekaj desetletji, so dobro podpirali učinkovito upravljanje države v korist večine, danes pa se jih vse bolj zlorablja v podporo interesov kapitala in družbenih elit. To degeneracijo demokracije močno zaznavamo tudi pri nas in v tako nastalih razmerah preprosto ni pogojev, da bi lahko za vodenje vlade pridobili osebe, ki bi zadovoljevale kriterijem, o katerih je zgoraj govora. Naše razmere pa so dodatno kaotične tudi zato, ker smo nekatere pomembne sistemske rešitve (upravljanje državnega premoženja, kadrovanje v državni upravi in javnih zavodih,..) očitno hote tako zasnovali, da ustrezajo potrebam klientelizma.
Z demokracijo so torej resne težave, ki poleg drugega ustvarjajo okolje, ugodno za uveljavljanje totalitarnih modelov upravljanja države. V naši soseščini že imamo primer države, ki se jo tako upravlja, in nekaj podobnega se tudi nam obeta, če bomo razreševanje sedanje vladne krize prepustili osebi, ki sicer velja za uspešnega, a žal avtoritarno usmerjenega in etično vprašljivega vodjo. Upajmo, da se to ne bo zgodilo in se torej demokraciji, čeprav za sedaj slabi, ne bomo odrekli.

Da bo v prihodnje lahko učinkovito delovala, pa bo potrebno temeljito prenoviti nekatera njena orodja. S tem sta predvsem mišljena volilna zakonodaja, ki naj bistveno okrepi vpliv volivcev na izbor poslancev, in pa model oblikovanja vlade, ki naj odločilno pripomore, da jo bodo vodile osebe, ki zadovoljivo izpolnjujejo v tem zapisu obravnavane kriterije.

Andrej Cetinski, Sinteza, 24.2.2020

Zdi se, da v Sloveniji politična kriza kar ne preneha trajati. Morali pa bi se poglobiti v problem krize države in državništva, pravi Janez Markeš v članku Sporočila praznega prostora

V zgornjem komentarju J. Markeš obravnava splošne politične razmere v Sloveniji, s katerimi se srečujemo po nedavnem odstopu Šarčeve vlade. Svoje pisanje zaključuje z naslednjo mislijo: »…debata o preureditvi vladne koalicije ali novih predčasnih volitvah je pesek v oči slovenskemu državnemu telesu….Prava naravna katastrofa je, da so nacionalno zgodbo prevzeli politični in trgovski mešetarji na eni ter lobiji in kapitalski predatorji na drugi strani. Drugi seveda zmagujejo nad prvimi in od Slovenije ostaja prazna lupina….V Sloveniji onkraj dvoma že živimo v strašni zmoti in iluziji«. Markeš ocenjuje naše razmere očitno zelo kritično in upam, da je njegov komentar prebral vsaj del tistih, ki se s politiko aktivno ukvarjajo. Ti mu seveda ne bodo pritrdili, pač pa bodo njegova sporočila obravnavali tako, kot se to v politiki v takih primerih danes običajno počne: ignorirali jih bodo in se torej nanje ne bodo odzvali. Sam prepoznavam naše razmere podobno kot Markeš in verjamem, da v tem nisem osamljen. O tem, kaj jih je povzročilo in kakšne so možnosti, da jih saniramo, pa nekaj osebnih pogledov v naslednjih vrsticah.
Najprej to, da so problemi, o katerih piše Markeš, očitno odraz splošne krize, ki je prizadela model upravljanja države, kot ga poznamo pod imenom parlamentarna demokracija. Težave z njim ima namreč večina držav, povzroča pa jih predvsem to, da v zadnjih desetletjih kapitalu privlačne neoliberalne vrednotne (pohlepno kopičenje bogastva, zavračanje solidarnosti, izigravanje formalne demokracije in pravne države,…) pospešeno nadomeščajo prej prevladujoče demokratične vrednote (poštenost, solidarnost, spoštovanje pravne države,…). Ob teh spremembah inštitucije parlamentarne demokracije (volitve, parlament, koalicijska vlada, pravna država,..) formalno sicer še vedno delujejo, vendar vse manj v dobro večine prebivalstva, pač pa vse bolj v korist kapitala in njegovih interesnih povezav.
Da je neoliberalni kapitalizem vsaj v politiki lahko uspešno oslabil etične in socialno naravnane vrednote, je verjetno največ pripomogel nedavni propad njemu konkurenčnega socializma. To, za družbo usodno preobrazbo, pa so olajšale tudi nekatere druge okoliščine. Ena teh je toleranten odnos, ki ga ima rimska cerkev (izjema je aktualni papež) do početja kapitala in socialnih razlik, ki jih povzroča. Da tega dejavnika ne gre podcenjevati, lahko sodimo tudi po tem, da je v pretežno protestantskih državah neoliberalnega opustošenja temeljnih vrednot veliko manj kot v katoliških in posledično tudi demokracija pri njih še vedno zadovoljivo deluje.
Pri proučevanju vzrokov krize demokracije zasluži posebno pozornost Švica. V tej državi namreč te krize skoraj ne poznajo, po mojem predvsem zato, ker uporabljajo specifičen model oblikovanja vlade. Njihova vlada je namreč visoko strokovna (vodje političnih strank v njej praviloma ne sodelujejo), njena sestava zavezuje politične stranke k usklajevanju, parlament pa lahko vlado dokaj učinkovito nadzoruje. Ta model deluje torej močno drugače kot model koalicijske vlade, ki ga uporablja večina držav, tudi naša. Koalicijska vlada namreč parlament razdeli v dva nasprotna tabora, ki politiko in družbo na sploh močno razdvajata, v vladi imajo osrednjo vlogo za upravljanje praviloma manj kompetentni politiki, vlada pa deluje brez resnega nadzora. Koalicijska vlada tako ustvarja idealno okolje za bohotenje klientelizma in korupcije, sočasno pa močno otežuje učinkovito upravljanje. Zato je prav ta model oblikovanja vlade (veliko boljši tudi ni predsedniški sistem, ki se ga uporablja v nekaterih državah) odločilno prispeval k razbohotenju krize demokracije.

Ob krizi demokracije, kakršno imamo, država ne more normalno delovati, o tem skoraj ne gre dvomiti. Ker je tako stanje na malo daljši čas nevzdržno, je potrebno najti primeren izhod iz njega. Ponujata se vsaj dve možnosti. Ena je v sanaciji krize demokracije. Kaj bi bilo nujno za to storiti, se kar dobro ve, problem pa je, kako to izvesti. Spremembe bi bilo namreč potrebno dobesedno izsiliti, to moč pa ima le široko družbeno gibanje ob pogoju, da ima učinkovitega vodjo. Ta pogoj pa je tako zahteven, da ni prav veliko upanja, da ga bomo lahko izpolnili.
Druga od obeh možnosti za sanacijo sedanjih kaotičnih razmer pri upravljanju države je v uvedbi avtoritarnega vodenja države, morda tudi s primesmi fašizma. S kandidati, ki so pripravljeni prevzeti to vlogo, praviloma ni težav, naklonjenost predvsem revnih slojev prebivalstva tej rešitvi pa bo z nadaljnjim poglabljanjem krize demokracije vse večja. Čeprav je grozljivo slaba, je torej orbanizacija Slovenije žal bolj verjetna pot za izhod iz sedanjih političnih razmer. Pa to ne velja zgolj za našo državo.
Andrej Cetinski, Sinteza, 7.2.2020

Slovenija kasni: do konca februarja naj bi v Bruselj poslala novi »Nacionalni energetski in podnebni načrt – NEPN«.
V Bruslju bo NEPN zaveden kot zavestna odločitev Slovenije, kaj namerava na tem področju narediti. In potem nas bodo vsako leto opozarjali, da načrta ne izpolnjujemo, grozili s sankcijami in nas, podobno kot pri bančni sanaciji, izsiljevali, češ, »saj ste sami sprejeli zaveze«. Tako bomo po lastni neumnosti zmetali skozi okno desetkrat več denarja, kot nas je stala bančna sanacija. Piše Drago Babič, avtor članka »NEPN – Pot v pogubo«; in nadaljuje: Kako slučajno, NEPN naj bi poslala v Bruselj aktualna ministrica za infrastrukturo, Alenka Bratušek in tako ponovila sramotno potezo iz leta 2013, ko je sprejela podobne zaveze v zvezi z izvedbo bančne sanacije. Če misli to narediti, naj kar s tem papirjem vred pobegne nekam daleč, tako kot njen pajdaš iz bančne sanacije, takratni guverner banke Slovenije, Boštjan Jazbec.
Tudi do sestavljavcev gradiva NEPN je oster: S tem, ko so se podpisali pod ta zmazek, so oblatili stroko … Le kaj si bo mislila javnost: da je znanost zlahka kupljiva, da se podpiše pod karkoli, samo da zasluži tistih par fičnikov? A glavni krivec za to polomijo je vladna stran – koordinator projekta očitno o energetiki in naravoslovju nima pojma.
Drago Babič in soavtor J. P. Damijanom sta sestavila svoj strokovni predlog »Kakšen naj bo prehod k nizkoogljični proizvodnji energije?«.

Čas je za razvoj.

Politične stranke bi morale v letu 2020 povedati, kako vidijo Slovenijo v letu 2030.

Čas je, da politika volivcem predstavi resne razvojne vsebine. Pretendenti za novo vlado bi morali odgovoriti na konkretne izzive. Nekaj jih našteje prof. Jasmina Držanič v prispevku:

Kako zapolniti vsebinsko impotenco preminule koalicije s potentno razvojno strategijo za 2030?

Te dni je bilo na Bledu iz ust pomembnih politikov in strokovnjakov izrečeno veliko besed o trajnostnem razvoju. Se bo iz njih izcimilo nekaj, kar bo vodilo k harmoničnemu razvoju na našem planetu? Ne bo! Zavest politikov in tudi družbena zavest še ni tako razvita, da bi zmogli videti prave vzroke, kdo in kaj ruši ravnovesje na našem planetu in ustvarjati harmoničen razvoj.
Vesolje od najmanjšega delčka atoma, do zadnje zvezde je harmonična in trajnostna struktura. Da je tako potrjuje dejstvo, da obstaja milijarde let in se ni spremenilo v kaos, četudi se nenehno spreminja in širi. Le človeško življenje in odnosi, ki jih ustvarja človek so vedno manj harmonični in skladni. Zakaj?
Vesolje je bilo ustvarjeno »z velikim pokom«. Ortodoksna znanost še vedno s pospeševalnikom v Švici v neznanju išče najmanjši trdni fizični delec, ki naj bi tvoril materijo vesolja in je prepričana, da je življenje na zemlji nastalo naključno v neki topli mlakuži srečanja najrazličnejših molekul kemičnih elementov.
Ko znanost reče, da je vesolje nastalo z »velikim pokom« ni v zmoti. Nima pa odgovora, kaj to je. Zavest vesolja ima odgovor in tudi ljudje, katerih zavest vibrira tako visoko, da se lahko »priklopijo« na njene valove in sprejemajo njena znanja ga imajo. Vesolje je ustvarila najvišja zavest s svojim neskončnim znanjem in neusahljivo energijo duha, izven časa in prostora, (prostor in čas so fikcije naše zavesti). Najprej je oblikovala zavest za vsako strukturo vesolja od najmanjšega delca atoma do osončja in vesolja, zavesti dala svojo izvorno energijo, ki ji je zavest dala vibracijsko strukturo, tako, kot je njen namen v načrt. Ko se je izvorna energija ustvarjene vibracijske strukture zgostila kot je namen zapisan je nastalo fizično vesolje in vse, kar ga sestavlja, vključno človek. Tudi človek ima zavest, dušo in duh in daje izvorni energiji, ki jo nenehno prejema od Izvora, vibracijsko strukturo ter tako ustvarja razvoj svojega življenja. To je proces ustvarjanja misli. To pove, da z mislimi ustvarjamo vse, kar se nam dogaja v življenju. Človek je edino bitje, ki mu je v namenu izvorne zavesti dano, da ustvarja misli svobodno. To pomeni, da lahko ustvarja tudi misli, ki niso v harmoniji z vibracijo Izvora.
Človek, človekov duh, ustvarja misli iz znanja akumuliranega v zavesti in to tistega izvornega, kot tudi vseh misli in občutkov ustvarjenih tekom bivanja v fizični dimenziji, informacij, ki jih sprejema s svojimi fizičnimi čutili in tistih, ki jih sprejema iz višje zavesti (intuicija, šesti čut, tretje oko, jasnovidnost) in vesolja.
Človekova zavest je v tej stopnji razvoja polna informacij-znanj, ki jih sprejema s fizičnimi čutili (ego) ki so nizkih vibracij in niso harmonične z znanji in vibracijo Izvora in vesolja. Zato so tudi misli neharmonične in je tak tudi razvoj. Razvoj vsakega človeka in njegovega organizma ( staranje, bolezni in smrt), kot razvoj odnosov z vsakim in vsem v fizičnem življenju. Kultura človeške družbe (kolektivna zavest) je pač še taka, na taki stopnji razvoja, da nam od otroštva do konca bivanja vsiljujejo polno miselnih vzorcev, prepričanj, navad, dogem, mitov, strahov in podobne navlake nizkih vibracij za katere je naš razum ega prepričan, da so dobre in edine prave, v naravnem bistvu znanja Izvora pa so slabe, neharmonične, ustvarjajo neharmonične misli in tak razvoj.
Človek ima v svoji izvorni zavesti znanje, da dosledno prepozna, kdaj so naše misli harmonične in vodijo v skladen razvoj in kdaj ne. Občutki so govorica naše duše in nam to vedno in dosledno povedo. Slabi nam povedo, da smo na napačni poti, dobri, da smo na pravi, da ustvarjamo harmoničen razvoj.
Stres je poleg strahu, jeze, zamere, najbolj intenziven slab občutek. Če pogledamo na svet vidimo, da je vedno več stresa, slabih občutkov, vedno več bolezni, ki jih ustvarjamo s slabimi neharmoničnimi mislimi, da se segreva zemlja, uničujejo naravni gozdovi, vedno več je naravnih katastrof, vedno več sporov in konfliktov na vseh nivojih. To nam pove le to, da nismo na poti trajnostnega razvoja, pač pa pospešeno drvimo v katastrofo.
Če sprejmemo dejstvo, da vse naše misli izhajajo iz naše in kolektivne zavesti, da neharmoničen razvoj ustvarja človek, potem je iskanje poti za trajnostni razvoj, ki je bistveno več kot prenehanje ustvarjanja toplogrednih plinov in zaustavitev sekanja gozdov, v nas samih. Noben ukrep, noben zakon, nobena sankcija, tudi nobena finančna stimulacija, tega ne more ustvariti. Tudi nobena stroka in ne znanost, brez spreminjanja zavesti slehernega zemljana in s tem višja kolektivna zavest tega ne more doseči.
Zavest človeštva se na srečo v tem tisočletju zelo hitro spreminja, čisti balasta in dviguje. Tudi to pisanje je del tega.
Rast zavesti, ki bo presegla zavest, ki časti boga kapitala s sinom dobičkom, gospodarsko rast, potrošnjo, kopičenje materialnega bogastva, tekmovanje, zmagovanje, šopirjenje, razkazovanje zunanjega in podobna znanja v naši zavesti, je namen našega življenja. Samo to vodi v trajnostni razvoj.
Silvester Koprivnikar

Prispevek je stališče avtorja in ne predstavlja
nujno stališča Programskega sveta Sinteze.