Vsa trobila porajajoče se diktature

Demokracija v Sloveniji postaja ogrožena, kot v času po osamosvojitvi še ni bila. Kot EU je prav, da se tudi Slovenija postavi za svojo lastno ustavo.

Katarina Barley meni, da bi Bruselj glede medijskega problema Poljske, Madžarske in Slovenije moral pokazati več poguma.
Podpredsednico evropske komisije za vrednote in transparentnost Věro Jourovo skrbijo nadaljnji poskusi spodkopavanja stabilnega financiranja in neodvisnosti STA ter pogosti verbalni napadi na novinarje.

dr. Janez Markeš:
Med slovenskim državnikom Francetom Bučarjem in nekdanjo nemško pravosodno ministrico Katarino Barley bi lahko videli podobnosti. Oba sta se na evropski parlament naslovila s tezo, da je treba odreči denarna sredstva državi, ki krati temeljne demokratične norme. Bučar je leta 1988 kritiko izrekel proti Jugoslaviji, Barleyjeva te dni proti Sloveniji.
Da bi si nazaj priborila donedavna že samoumevne standarde demokracije in svobode neodvisnega govora, pa bo morala kaj narediti tudi slovenska državljanska javnost sama. Predsednik vlade Janez Janša Slovenije namreč navznoter in navzven ni le osramotil, zdaj je ogrozil tudi že njene vitalne demokratične interese in poškodoval temeljne vrednote slovenske demokracije.
Korporativizem velikega komisariata za tisk
Katarina Barley, ki je evropska poslanka, je za avstrijski Die Presse povedala, da bi Bruselj glede medijskega problema Poljske, Madžarske in Slovenije moral pokazati več poguma. Slovenija je padla v neizmerno in še do nedavnega nepredstavljivo mednarodno sramoto. Pozornost poslanke je poleg splošne Janševe musolinizacije medijskega prostora prav posebej pritegnil problem STA, torej nacionalne, državne tiskovne agencije.
Njegova agenda kaže podobnosti z Mussolinijevo v tridesetih letih prejšnjega stoletja: iz STA napraviti veliki komisariat za tisk, ki se uradno ne bo vtikal v svobodo besede in izražanja. Toda kot je povedal njegov ideolog in snovalec ekonomskega in političnega korporativizma Alfredo Rocco, se ne bo dovolila nobena medijska dejavnost zoper nacionalni interes, zoper zvestobo domovini in zoper vodja gibanja. In Mussolini je svojo politično kariero, prav podobno kot Janša in Orbán, začel kot skrajni levičar (kot trockist), kot zagovornik načela nenehne revolucije.
Janša, kot brez sramu razkrivajo njemu naklonjene »oglasne deske«, portali za diskvalifikacijo, si je, kot kaže, zamislil, da bi po tem vzorcu privatiziral STA. Da bi to dosegel, se je osredotočil na strokovno in osebno diskvalifikacijo direktorja Bojana Veselinoviča. Igra po zgledu iz Madžarske poteka čez vzvode moči in denarja.
Musolinizacija medijske demokracije je druga klofuta demokraciji in spet nekaj, kar nalaga polena na ogenj neizmerne nacionalne sramote. V toliko kritiziranem socializmu, ko sta bila Janša in Orbán še zagreta mladinska funkcionarja vsak svoje veje komunističnega podmladka državnih Partij, je domala vsak Madžar na Slovenijo kot najrazvitejšo republiko Jugoslavije gledal s spoštovanjem in zavistjo. Zdaj Janša, kot domnevno osrednji lik diskontinuitete, osamosvojitev Slovenije od »komunistične« Jugoslavije utemeljuje s servilno podložnostjo Madžarski in Viktorju Orbánu.
Težko bi spet našli večjo žalitev za tiste svobodomiselne ter intelektualno neodvisne Slovence, ki so vse od pomladi narodov do današnjega dne mislili lastno nacionalno državnost v smeri postajanja umne države. Tu je zanje vrag vzel šalo.
Bilo je leto 1988, ko je bil France Bučar povabljen v evropski parlament v Strasbourg. Tedaj so tam obravnavali demokracije srednje in vzhodne Evrope in Bučarjevo stališče je bilo podobno, kot je bilo zdaj stališče nemške socialdemokratke Katarine Barley. Svetoval je EU, naj finančno ne pomaga Jugoslaviji, kajti to je edino, kar bo oblast res prizadelo. Nedemokratične režime je namreč mogoče ustaviti le z ekonomskimi prijemi.
Pozabili načela iz osemdesetih let
Bučar in skupina okrog Nove revije pa tudi mnogi drugi kritični intelektualci so prihodnjo Slovenijo videli v ideji moderne države s strogo ločenimi vejami oblasti, spoštovanjem medijske svobode in predvsem temeljnih človekovih pravic.
Pred dobrim tednom je nekdanje snovalce Nove revije neznansko razburil Janšev »čivk«, češ da je »pojav in pomen« madžarske televizije Nova 24 mogoče primerjati z nastankom Nove revije »na začetku slovenske pomladi«. V skrajni ogorčenosti so se odzvali trije glavni in odgovorni uredniki, Spomenka in Tine Hribar ter Boris A. Novak, izrazili prezir do Janševe izjave in zavrnili vsakršno povezavo Nove revije z Novo 24.
Zapisali so nekaj pomembnega in programsko aktualnega, namreč, da je bila Nova revija »disidentsko dejanje državljanskega, intelektualnega in umetniškega odpora zoper razpadajoči totalitarni družbeni sistem«, medtem ko je Nova24TV »pompozno, neumno in nevarno trobilo porajajoče se diktature«. Še več, zapisali so nekaj kar najbolj aktualnega, namreč: »Bolj bi bila na mestu primerjava Nove24TV s Komunistom, glasilom Zveze komunistov v času najgloblje represije. V skladu s stalinističnimi rituali Janša in njegovi opričniki zdaj proslavljajo uspešno opravljeno prvo uradniško ‘petletko’.«
Poanta je na dlani: glede Janše in njegovih političnih metod ni več nesporazuma. Na tisoče ljudi, ki so ga podpirali od leta 1988, ko je bil zaprt v vojaškem zaporu, in so ga podpirali z mislijo na moderno državo in zahtevo po odprti demokraciji, se po toliko letih ne more več slepiti, da je Janša demokratična alternativa in da ni del natanko enakega problema, kot je bila stara Partija v povojni Jugoslaviji in kot je bil Mussolini v predvojni Italiji.
Kar sta storila Orbán in Janša, gre v paradoks. France Bučar je leta 1993 napisal knjigo Prehod čez rdeče morje, ki prikazuje, kako je Sloveniji po nacionalnem programu iz rdečega enoumja galantno uspelo preiti v ustavno demokracijo. Tedaj si večina državljanov ni predstavljala, da bo disidentski »junak« čez toliko let skupaj z Orbánom morje demokracije prehajal vzvratno, iz ustavne demokracije v obnovo Mussolinijevega družbenega modela, ki se je v zgodovino zasidral pod pojmom fašizem. Naslednji pojem, ki ga bodo Janševi mediji utrjevali v javnosti, korporativizem in pripravljanje terena za privatizacijo STA, je uvod v to. Cilj je korporativna ekonomizacija družbenih odnosov v kritiki kapitalizma, vendar tako, da bo ideologija neoliberalizma obstala, da bo, kot kažejo primeri napada na javno zdravstvo, služila kapitalizaciji nacionalne novobogataške elite.
Čas za nesporazume je potekel
V tako postavljenem konceptu so Janši pod nož prišli novinarji, uredniki in sploh mediji, ki so zavezani profesiji in ne njemu ali Viktorju Orbánu. Kar se danes po Janševih besnih napadih na direktorja STA dogaja Bojanu Veselinoviču, ne pomeni le napada nanj osebno, temveč na vsakogar izmed nas, ki smo medijskemu udejstvovanju v gabaritih moderne države in demokracije posvetili življenjsko kariero. To je napad na temelje evropske razsvetljenske tradicije. Takšno je tudi sporočilo zaskrbljenih evropskih poslancev, ki so na ustrezni ravni načeli vprašanje neprimernosti totalitarne politične metode v treh državah članicah EU: na Madžarskem, Poljskem in v Sloveniji.
Mnogi bi še vedno radi verjeli, da Slovenija ni kakor Poljska ali Madžarska, kajti doslej so bili Janševi politični in osebnostni izpadi videti kot neke vrste nesporazum. Toda vzorci so čvrsti in konstantni, v vsej neracionalnosti kažejo znake globoke racionalnosti, četudi sprevržene. Tudi v Mussolinijevi ideji velikega komisariata za tisk ni bilo nikakršnega nesporazuma. Janša ve, kaj dela, in kdor danes tega noče videti, pred zgodovino postajanja slovenske demokracije nima več opravičila. Čas za nesporazume je potekel.
Enako velja za novinarstvo in profesijo. Bilo bi neprimerno in nečastno, če bi za slovensko medijsko svobodo in ustavno zagotovljeno neodvisnost novinarske profesije več naredili neslovenski evropski poslanci kot novinarji sami. Tako kot se je bilo treba postaviti za avtonomijo nacionalne RTV, je treba zavezujoče ubraniti javni prostor, postopke demokracij in javni interes na primeru STA in Bojana Veselinoviča. STA je namreč reprezentant demokratične umne države in ne dekla njenega izvršnega organa, torej vlade, ki je postala politični plen Janeza Janše.
Ubraniti javni prostor na področju medijev – STA in RTV sta glede tega vzorčna – pomeni ubraniti pravi slovenski nacionalni interes, v katerem se demokraciji umne države pridružuje tudi socialno-kulturni karakter. Ta je v tem kulturnem prostoru omogočil obstanek, pohod in prehod naroda v moderno državo. Oblike sprejemanja drugače mislečih in drugačnih, oblike emancipacije zapostavljenih družbenih skupin so znak moči in ne slabosti umne države. Kar dela Janša, je slabljenje umne države v imenu moči. Po Mussolinijevem in Roccovem zgledu obrača smer dogajanja po vseh bistvenih točkah: državo peha nazaj v nacionalizem in predmoderno partijsko oziroma korporativno vodeno celico velike koalicije evropskih Protievropejcev.

Peter Žerjavič: »Janševa zaseda evropskemu parlamentu je bila nevljudna«

Skupina Evropskega parlamenta za spremljanje spoštovanja demokracije je danes drugič razpravljala o razmerah v Sloveniji – Nastop premierja Janeza Janše in spor z vodjo skupine Sophie in ‘t Veld.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja