VOLILNA KAMPANJA – PRED URADNO IN MIMO NJE
Od prehoda v demokracijo poslušamo o enakopravnosti kandidatov. V praksi je ni.
Čeprav vsi izpolnijo zakonske pogoje za kandidaturo, nimajo enakih možnosti za predstavitev. RTV Slovenija lahko – in to tudi počne – nekaterim odmeri bistveno več prostora kot drugim. Neparlamentarne stranke imajo že pri sami kandidaturi težjo pot, medtem ko parlamentarnim zadostujejo podpisi treh poslancev.
Kampanja se uradno začne pozno, neuradno pa traja ves mandat. Najbolj intenzivna je prav pred uradnim začetkom, ko pravila še ne veljajo. Takrat mediji po lastni presoji izpostavljajo ene in spregledajo druge. Favoriti dobijo še več pozornosti, novi obrazi pa težko pridejo do besede. Ko se kampanja uradno začne, se minutaža meri skoraj matematično natančno – a škoda je že narejena.
Velik del denarja se porabi pred uradno kampanjo, brez jasnega nadzora. Na to je opozarjal tudi Igor Šoltes. Zasebni mediji medtem nimajo skoraj nobenih omejitev – čeprav že zdaj zanje veljata volilni molk in prepoved objave anket tik pred volitvami.
Ankete pogosto ne merijo javnega mnenja, temveč ga ustvarjajo. Uporabljajo se celo kot izgovor za izključevanje iz soočenj. A soočenja niso nagrada za priljubljene – so javni prostor, namenjen vsem kandidatom, posebej zaradi številnih neopredeljenih volivcev.
Ob takem vzporednem sistemu, ki ureja predstavitev oziroma promocijo kandidatov in list, se postavlja ključno vprašanje: ali bo zgolj razprava o tem, kateri volilni sistem je ustreznejši v ožjem pomenu besede, sploh prinesla spremembe? Ali lahko govorimo o svobodnem odločanju volivcev, če je že obdobje pred oddajo glasov zaznamovano z neenakostjo, nedorečenostjo in prikritimi vplivi? Prav to nedorečeno stanje veliki in močni uspešno izkoriščajo.
Ob prepovedi neposrednega financiranja strank s strani podjetij so nastali obvodi: inštituti kot podaljšane roke strank, oglaševanje državnih podjetij v »pravih« medijih, preplet politike in civilne družbe. Tudi največje institucije niso zunaj tega vpliva. Najnovejši primeri, kot afera »Kopriva«, razkrivajo še proizvodnjo lažnih profilov in organizirano ustvarjanje navideznega javnega mnenja. Regulacija tu očitno odpoveduje.
Zato razmislek o rešitvi ne more ostati le pri tehničnih spremembah volilnega sistema. Ena izmed možnosti bi bila večje podržavljenje kampanje – jasnejša, enotna in stroga pravila za vse ter bistveno bolj omejeno zasebno financiranje in oglaševanje. Hkrati pa tudi manjši, preglednejši proračunski izdatki, namenjeni strankam za kampanjo.
Večja enakopravnost list in kandidatov bi pomenila manj prikritih vplivov, manj tekmovanja v finančni moči in manj obvodov sistema. Prispevala bi tudi k bolj urejenemu javnemu prostoru, ki je v času kampanj dobesedno zasuto s papirjem, plakati in oglasi.
Predvsem pa bi takšna ureditev pomenila več demokracije – ne le na dan volitev, temveč v celotnem obdobju, ko se volivci odločajo.
Ljubljana, 03.03.2026 Pripravil Andrej Magajna – 041 691 619