Upravljanje državnega premoženja – resna sistemska težava Slovenije

Večina držav je lastnica ali vsaj solastnica podjetij, ki imajo zanjo splošen pomen. Predvsem so to podjetja s področja infrastrukture pa tudi druga, ki so zanjo razvojno pomembna. Primer: Fraport, veliko letališko podjetje, ki je tudi lastnik »privatiziranega« ljubljanskega letališča, je večinsko v lasti nemške države. Za državno premoženje je izjemno pomembno, da se ga dobro upravlja; če se ga namreč ne, je prizadeto ostalo gospodarstvo, in kar je še slabše, slabo upravljana državna podjetja so odlično gojišče klientelizma in korupcije.
Naša država svoja podjetja slabo upravlja in posledice tega njeni državljani, vsaj večina njih, boleče občutimo, pa ne zgolj v obliki tanjših denarnic. O tem problemu je Dnevnik pred kratkim (23.3.2018) objavil zanimiv komentar z naslovom »Upravljavske elite, pobožna želja«, ki ga je pripravil S. Morozov. V njem beremo, da je osrednji vzrok za naše slabo upravljanje državnega premoženja politično kadrovanje oseb, ki jim je zaupano to odgovorno delo. Najbolj zahtevno je nedvomno upravljanje Slovenskega državnega holdinga (SDH) in prav tu prihaja močno do izraza problematičnost političnega kadrovanja. To se je ponovno potrdilo pred dnevi, ko naj bi bil po več kot enem letu vendarle imenovan tretji član uprave tega našega največjega poslovnega sistema, pa se to zopet ni zgodilo, ker je ena od koalicijskih strank ocenila, da predlagani kandidat ne bo v zadostni meri stregel njenim interesom.
S. Morozov v omenjenem komentarju pravi, da je za obravnavani problem smiselno iskati rešitev »v nepolitičnem konceptu upravljanja državnega premoženja«. Določneje povedano: politiki se naj odvzamemožnost, da sama (monopolno) upravljadržavno premoženje in se to pristojnost, če za to obstoja zanimanje, delno prenese na privatni kapital, v pomembnem delu pa tudi na strokovnjake, ki naj v tej vlogi zastopajo interese dela in organizirane civilne družbe. Oglejmo si na primeru že omenjenega Fraporta, kako so porazdeljene njegove upravljavske pristojnosti. Lastniško je širša država (deželna vlada ter mesto Frankfurt) v njem udeležena z 51 %, ostale delnice pa so v privatni lasti. Sestava njegovega 20 članskega nadzornega sveta (NS) – ta organ ima v podjetju ključne upravljavske pristojnosti – pa je taka: 5 članov imenujeta regionalni državni oblasti, 1 člana zvezna vlada, 4 člane privatni lastniki, 10 članov pa zaposleni in od podjetja neodvisni sindikati. Gre torej za ureditev, kjer skoraj ni prostora za zadovoljevanje »posebnih političnih interesov«, predvsem pa imata v njem delo in civilna družba (od podjetja neodvisni sindikati) pristojnosti, ki so za naše razmere nepojmljive. In ne gre prezreti: tej sistemski ureditvi gre največ zaslug, da velja nemško gospodarstvo za socialno-tržno, to pa odločilno prispeva k njegovi učinkovitosti.
Prednosti gornje rešitve bi bilo koristno uveljaviti tudi pri nas, najprej seveda pri upravljanju SDH. S tem namenom je organizirana civilna družba (Zveza sindikatov,Zveza društev upokojencev, Zveza mladih, Sinteza) v sodelovanju s stranko SD (socialni demokrati) pred dobrim letom pripravila predlog dopolnitev zakona o upravljanju SDH, po katerem naj bi vlada pol svojih pristojnosti za imenovanje članov NS tega poslovnega sistema prenesla na organizirano civilno družbo, pri čemer bi slednja smela za člane NS predlagati le dovolj kompetentne osebe, ne patudi svojih funkcionarjev. Aprila lani je stranka SD ta predlog zakonavložila v parlamentarni postopek, da se ga sprejme. In kakšen je bil rezultat? Še isti dan je vodja poslanske skupine stranke SMC javnost obvestila, da njena stranka predlogu zakona odločno nasprotuje. Predsednik vlade je s tem ravnanjem pokazal, da ne razume prav dobro, kaj so osrednji problemi naše države. Če bi takrat ravnal drugače in sprejem zakona podprl, bi to danes lahko štel za enega osrednjih dosežkov njegovega mandata; kako tudi ne, saj bi Slovenija na ta način odpravila eno resnejših omejitev, ki otežujejo njen razvoj.

Naj ponovim: upravljanje državnega premoženja je pri nas resen problem in če ga želimo učinkovito pozdraviti, se mora vladajoča politika odpovedati monopolu, ki ga ima danes pri tem upravljanju. To pa bi zanjo pomenilo spremembo, ki ne bi zgolj prizadela njeno politično moč, pač pa bi zaradi nje tudi težje zadovoljevala »posebne« interese, ki danes bremenijo našo skupno premoženje. Zato ne bodimo presenečeni, če nobena od političnih strank v svojih predvolilnih obljubah, s katerimi bodo v naslednjih tednih kupovale naklonjenost volivcev, ne bo navedla, da se bo zavzemala za sistemske spremembe v upravljanju državnega premoženja, s katerimi naj bi sledili uspešni praksi nekaterih drugih evropskih držav.
Andrej Cetinski, Sinteza, 25.3.2018

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.