Še en pogled na udeležbo delavcev pri delitvi dobička podjetij.

V Sloveniji imamo že več kot 15 let z zakonom urejeno udeležbo delavcev pri delitvi dobička podjetij, a se te možnosti v praksi skoraj ne uporablja, očitno tudi zato, ker za lastnike podjetij vsaj kratkoročno ni dovolj privlačna. To je tudi eden od razlogov za nezadostno produktivnost našega gospodarstva in vlada se je odločila, da pred volitvami sedanjo zakonsko ureditev tako preuredi, da bomo tudi naša podjetja bolje izrabljala razvojni potencial, ki ga predstavlja »socialni kapital«, to je zavzetost zaposlenih, da delujejo v prid rasti dobička podjetij. To namero vlade je javno podprl tudi Pečečnik, predsednik Kluba slovenskih podjetnikov . Na to njegovo ravnanje so se številni člani tega kluba negativno odzvali, tudi tako, da so iz kluba demonstrativno izstopili. Pečečnika je to verjetno neprijetno presenetilo, a ostal je dosleden: vztraja pri oceni, da je predlog vlade o spremembi zakona o udeležbi delavcev pri delitvi dobička eden boljših ukrepov, kar so jih doslej sprejele slovenske vlade.

Ima Pečečnik v gornjem primeru prav? To, da se s člani svojega kluba ni posvetoval, predno je objavil v predvolilnem času zelo relevantno mnenje o sedanji vladi, je po mojem napaka. Po vsebini pa je njegovo mnenje pravilno, kar obširneje dokazuje Sebastjan Morozov v članku z naslovom »Pečečnikovo govorjenje ni brez soli«, ki ga je Dnevnik objavil 31. januarja. Avtor zaključuje članek z naslednjo mislijo: »Če bo delitev dobička med zaposlene nekoč pripomogla k večji produktivnosti podjetij v državi, bomo lahko dejali, da je bil Pečečnik tiste turobne, deževne srede velik vizionar«.

Tudi pisec teh vrstic sem mnenja, da udeležba zaposlenih pri delitvi dobička predvsem v večjih podjetji lahko pomembno prispeva k njihovemu uspešnemu razvoju. Do tega spoznanja sem prišel po lastnih izkušnjah. V 60-h leti prejšnjega stoletja sem se namreč zaposlil v na novo ustanovljene poslovnem sistemu Lesni kombinat Ljubljana (LKL), ki je združeval 10 lesnih podjetij iz Ljubljane in njene širše okolice (Škofljica, Podpeč, Polhov Gradec,…). Nobeno od njih ni poslovalo prav uspešno, nekatera pa so imela kar precej težav. Uprava združenega podjetja, katere član sem bil, je zato uvedla nekaj posrečenih ukrepov, ki so zadovoljivo podpirala dobro gospodarjenje. Med njimi se je kot najbolj učinkovita izkazala rešitev, ki je zaposlene motivirala k ustvarjanju dobička (čiistega dohodka) in taki njegovi delitvi, ki ni zapostavljala za razvoj potrebnega kapitala (poslovnega sklada). Pomembna sestavina te rešitve je bilo tudi »samoupravno delničarstvo«. po katerem je vsak zaposleni v podjetju vedel, koliko je prispeval k prirastu poslovnega sklada in je od tega imel tudi neposredne koristi. Že po dveh letih, ko smo omenjene ukrepe uvedli, se je poslovna uspešnost vseh podjetij, vključenih v LKL opazno izboljšala.

Podobne izkušnje, kot jih zgoraj navajam, je imela po 60 letu prejšnjega stoletja tudi večina slovenskih podjetij. Ena osrednjih prednosti takratnega samoupravnega sistema je očitno bila prav tem, da je učinkovito krepil, kot temu rečemo danes, socialni kapital podjetij, kar je močno krepilo takratno tržno gospodarstvo. Ta proces uspešne gospodarske rasti pa je bil kmalu po letu 1980 povsem prekinjen, saj je Jugoslavija zaradi prezadolženosti v tujini zašla v resno gospodarsko krizo, ki ji je sledil tudi razpad države in opustitev samoupravljanja.

Tudi moje izkušnje govorijo torej v prid mnenju, da je udeležba zaposlenih pri delitvi dobička lahko pomemben dejavnik razvojne uspešnosti podjetij, ki pa se ga v Sloveniji skoraj ne poslužujemo. Sedanji vladi je zato treba šteti v dobro, da se je tega problema lotila, pa čeprav je to storila šele v predvolilnem času. Da jo je Pečečnik v tem javno podprl, tudi zasluži priznanje, čeprav bi taktično to lahko storil primerneje.

Andrej Cetinski