UČINKOVITOST IN LEGITIMNOST VLADANJA

VOLILNI SISTEM IN KRIZA

V kriznem času, pa naj gre za krizo kot jo povzroča epidemija Covid-19, begunsko ali ekonomsko- finančno krizo, stopata pri izbiri volilnih sistemov v ospredje zlasti dva preizkusa: ali volilni sistem prispeva k legitimnosti in učinkovitosti upravljanja države. Učinkovitost je pomembna, da bi bila oblast operativno sposobna obvladovati krizne razmere. Legitimnost pa zato, ker je v krizi še posebej občutljivo, če delujoča oblast ne uživa večinskega zaupanja prebivalstva oziroma volivcev. Na obeh izpitih Slovenija danes pade in k temu pomembno prispeva veljavni volilni sistem.
Večinski volilni sistemi vzpostavljajo učinkovito zakonodajno in izvršilno oblast. Toda za močno vlado večkrat stoji manjšinska podpora volivcev, kar je v nasprotju z našim prevladujočim pojmovanjem pravičnosti in demokratičnosti. Toda tam, kjer vztrajajo pri večinskem volilnem sistemu pravijo: nič hudega, če dobi danes (nezasluženo) nagrado v obliki dodatnih poslanskih sedežev zmagovalec volitev, ker bo podobno nagrado dobil tudi vsak naslednji zmagovalec, izvršilna oblast pa bo ves čas delovala stabilno in učinkovito. Polarizacija na dva bloka ni izrazita dokler politična stranka ne more zmagati, ne da bi osvojila sredinske glasove. Obe največji stranki pa pristajata na ohranjanje večinskega sistema tudi zato, ker dobi zmagovalec omenjeno nagrado od manjših političnih strank po načelu: Kjer se prepirava dva, tretji izgubo ima.
V proporcionalnem volilnem sistemu se lahko vladna koalicija in vlada sklicujeta na večinsko voljo volivcev. Bistvena značilnost tega sistema je sorazmerna zastopanost političnih strank. Preprosto povedano: delež poslanskih sedežev neke stranke je odvisen od deleža osvojenih volilnih glasov. Vendar pa sta stabilnost in učinkovitost upravljanja z državo v proporcionalnih volilnih sistemih manjša kot v večinskih. K temu precej prispeva veliko število manjših parlamentarnih političnih strank. Še posebej, če niso le majhne, temveč so tudi nenačelne in nagnjene k dnevnemu spreminjanju programskih usmeritev, ko prodajajo svoje poslanske glasove vodilni stranki. Do presenetljivih zasukov, do katerih vodi na primer izvolitev novega predsednika takšne stranke, prihaja včasih že neposredno po volitvah, bolj pogosto pa takrat, ko prihaja do vladnih kriz in oblikovanja nove vlade v času, ki je od volitev že precej oddaljen. Takrat cvete razprodaja poslanskih glasov.
Če sta zaupanje volivcev in s tem legitimnost vlade v večji meri zagotovljeni v proporcionalnem, stabilnost in učinkovitost upravljanja države pa v večinskem volilnem sistemu, je na mestu vprašanje: Ali obstoji volilni sistem, katerega pomembni sestavini sta tako stabilnost upravljanja države kot tudi legitimnost? Da, obstoji. Takšne značilnosti ima volilni sistem, ki gradi na pozitivnih sestavinah večinskega in proporcionalnega volilnega sistema, na primer kombinirani (mešani) sistem dveh glasov, kakršnega poznajo že od sredine prejšnjega stoletja v Nemčiji.
Verjamem, da so za Slovenijo ob nemških enako in bolj pomembne izkušnje Nove Zelandije, ki je ta sistem vzpostavila v 21. stoletju. Gre namreč za relativno majhno državo, znano v preteklosti po močnem vplivu britanskih tradicij na sploh in tudi pri ohranjanju enokrožnega večinskega sistema. V Novi Zelandiji so uvedli kombinirani sistem dveh glasov na podlagi preučitve vseh v svetu znanih različic, kar je usmerjala državna volilna komisija s pomočjo množice ekspertov. Ob tem so bila nasprotovanja političnih strank presežena z referendumom. Zato je bilo mogoče uvesti ureditev, v kateri je število poslanskih sedežev, zapolnjenih na podlagi strankarskih list, celo manjše kot število tistih poslancev, ki so izvoljeni po načelih večinskega volilnega sistema.
Naj spomnim, v kombiniranem volilnem sistemu dveh glasov se s prvim glasom izvolijo poslanci, ki dobijo največ glasov v volilnih okrajih, v katerih se voli po en poslanec. Z drugim glasom pa se izvolijo poslanci glede na delež glasov za strankarske liste kandidatov. To glasovanje poteka na ravni nemških dežel ob 5-odstotnem pragu za vstop stranke v parlament.
Najpomembnejši sestavini tega volilnega sistema sta: (1) drugi glas ne more nikomur ogroziti poslanskega sedeža, pridobljenega na podlagi večinskega volilnega sistema in (2) drugi glas odloča o proporcionalni sestavi celega parlamenta, ne samo njegove polovice. Zaradi teh značilnosti ni prepričljivo ta sistem uvrščati med različice večinskega ali proporcionalnega volilnega sistema.
Naj omenim pomembni izboljšavi, ki ju predlaga Nacionalni svet za demokratično spremembo volilnega sistema, oblikovan na pobudo Sinteze. Večinski del volitev (prvi glas) bi se po tem predlogu izvedel v dveh krogih (sistem absolutne večine), kar nedvomno vodi do pravičnejše izbire. Poleg tega bi to omililo težave, s katerimi se spopadajo v Nemčiji zaradi t. i. presežnih mandatov. S strankarskih list, o katerih odločajo volivci z drugim glasom, pa bi bili poslanci po našem predlogu izvoljeni glede na število obveznih in absolutnih prednostnih glasov (in ne glede na vrstni red, ki ga določi politična stranka). Uvedba takšne ureditve ne zahteva ustavnih sprememb, kar pomeni, da bi število poslancev ostalo še naprej fiksno (90), medtem ko se v Nemčiji poveča zato, da odpravijo odstopanja od sorazmernosti, ki jih povzroča večinski del volitev.
Naj omenim možen ugovor, da je pri nas referendum, na katerem naj bi zmagal večinski volilni sistem, že bil izveden. Res je bil izveden, in sicer leta 1996. Referenduma se je udeležilo 37,9% volivcev, kar je skrajno malo glede na to, da se volilni sistem v Sloveniji spreminja z 2/3 večino vseh poslancev. Delež glasov za večinski volilni sistem ni dosegel niti kvoruma, ki je danes določen kot pogoj, da sprejeti zakon pade na referendumu. Leta 1996 je dobil večinski volilni sistem 44,5% oddanih glasov, volilni sistem s prednostnim glasom 26,6%, kombinirani sistem dveh glasov 14,4%, proti kakršni koli spremembi je bilo 4% volivcev, ostalo pa so bili neveljavni glasovi. Večinskega sistema Ustava od spremembe iz leta 2000 ne dopušča več, Ustavno sodišče in Beneška komisija pa sta ugotovila, da je bil sprejem ustavne spremembe skladen z (evropskimi) demokratičnimi standardi in izročili, ker zakonodajni referendum ne more onemogočiti spreminjanja ustave.
Čeprav je bil referendum že pred četrt stoletja, ko kombinirani volilni sistem še ni bil enakovredna alternativa večinskemu in proporcionalnemu, je zanimivo, da razporeditev takratnih glasov prav kliče po uvedbi takšnega sistema. V njem bi bil namreč prvi glas urejen natanko tako, kot so predlagali pristaši dvokrožnega večinskega sistema, drugi glas pa tako kot so predlagali pristaši ukinitve okrajev in uvedbe absolutnih prednostnih glasov. Poleg tega se kombinirani volilni sistem dveh glasov lepo prilega določbi 80. člena Ustave, po kateri se poslanci volijo »po načelu sorazmernega predstavništva ob štiriodstotnem pragu za vstop v državni zbor, pri čemer imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«.
Pristaši kombiniranega volilnega sistema smo prepričani, da bo vse bolj prevladoval, ker je razumno pričakovati, da države, ki bodo dograjevale svojo ureditev volilnega sistema ne bodo »preskakovale« iz ene v drugo skrajnost, iz večinske v proporcionalno in nazaj, ko vendarle obstoji zelo solidna vmesna rešitev.
Ukinitev volilnih okrajev in uvedba prednostnega glasu sta že nekajkrat dobila premalo poslanskih glasov. Nasprotovali so jima, ker naj bi ogrožali interese in potrebe podeželja. Kombinirani sistem je uspešen odgovor tudi na ta pomislek, saj ob uvedbi prednostnih glasov, zagotavlja izvolitev po enega poslanca v vsakem od 44 volilnih okrajev širom države.
Mislim, da bo predlog uvedbe kombiniranega sistema potrebno domisliti glede vprašanja, kako doseči, da se ne bi poslanci po izvolitvi izneverili programskim usmeritvam in obljubam, na podlagi katerih so bili izvoljeni. Predloge za uvedbo odpoklica je še posebej zahtevno urediti za poslance, izvoljene na podlagi strankarskih list, ki so po naravi stvari v manjšini. Zato bi bilo nepošteno zoper njih sprožiti postopke klasičnega odpoklica, ki se niti teoretično ne bi mogli končati v njihov prid.
To je nekaj argumentov, ki govorijo za uvedbo kombiniranega volilnega sistema, ki spodbuja, da se kriza učinkovito razrešuje ob večinskem zaupanju volivcev. Zato je smiselno takoj organizirati različne oblike izjavljanja volivcev in še posebej kandidatov za poslance o takšni demokratični reformi volilnega sistema, da bi lahko takoj po volitvah stekli postopki za njegovo uvedbo. Slabo bi bilo namreč, če bi se zadovoljili z vračanjem v nekdanjo normalnost in bi pozabili, da pred krizo z njo nismo bili zadovoljni.
Ciril Ribičič, 7.10.2021

Ciril Ribičič, DNEVNIK, 16. oktober 2021
Učinkovitost in legitimnost vladanja: Volilni sistem in kriza

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja