volilni sistem = negativna kadrovska selekcija = somrak slovenskega bančništva

Mag. Emil Lah, nekdanji odgovorni urednik Bančnega vestnika, kljub uvodni ugotovitvi, da je javna debata o poslovnih bankah skrajno spolitizirana in polna demagogije, v prispevku analizira in predstavi proces bančne sanacije ter katastrofalne »zmote in napake« pri tem.

Nekaj misli iz prispevka:

– Težko bi zanikali oceno evropske komisije, da se je naša država v letih 2012 in 2013 soočala z resnimi makroekonomskimi neravnovesji (prezadolženost podjetij, povečevanje obsega slabih posojil, prešibka kapitalska ustreznost bank, povečevanje javnega dolga in proračunskega primanjkljaja). Banka Slovenije je zato morala ukrepati, res pa je, da bi lahko ukrepala tudi drugače.

– Izvirni grehi slabe bančne prakse so se dogajali v poslovnih bankah, ki so jim v prvi vrsti botrovali člani uprav teh bank, delno pa tudi politično nastavljeni in strokovno premalo kompetentni člani nadzornih svetov. Naravnost perverzno je, da se sedaj poskuša na različne načine »prodajati meglo« in zaščititi člane uprav bank, ki za domnevno kriminalne posle in podeljevanje kreditov prijateljskim družbam in sorodnikom še niso kaznovani.

– Očitno je, da je prihajalo in še prihaja do negativne kadrovske selekcije, saj je lahko skoraj vsak s političnim pedigrejem predsednik vlade, guverner centralne banke, minister ali poslanec, ker niso jasno določeni strokovni, značajski in drugi kriteriji, ki bi jih morali izpolnjevati kandidati za te najbolj odgovorne funkcije v državi. Zaradi takšne škodljive prakse strank na oblasti je osebni in družbeni standard velike večine državljanov vsaj za tretjino nižji, kot bi lahko bil, če ne bi bilo tako, kot je.

– Negativna kadrovska politika naših strank: ‘Ne moti to, da je pri nas precej idiotov, moti pa to, da nas ti idioti vodijo.’

– Bivši guverner centralne banke dr. Boštjan Jazbec je v svoj zagovor pred kratkim javno povedal, da oškodovanje bančnega premoženja na sodišču ni bilo dokazano. A pri sanaciji slovenskih bank decembra 2013 namreč ni šlo zgolj za pravni vidik, ampak tudi za resne finančne, etične in politične posledice. S tega širšega zornega kota je bivši guverner vendarle prodal dušo hudiču, to je neizvoljenim tehnokratom ECB in ideologom neoliberalizma, h katerim se je zatekel in ki so mu zaradi »zvestobe« omogočili dobro plačano službo v evropskem enotnem odboru za reševanje bank. Odločitev bivšega guvernerja o odhodu v tujino je po svoje razumljiva, saj slednji ne verjame v neodvisnost slovenske policije in tožilstva, kot je javno povedal. Zakaj je potem sploh kandidiral za guvernerja Banke Slovenije, ve samo on.

Somrak slovenskega bančništva