Slovenski javni dolg

Maja Breznik in Rastko Močnik sta uredila knjigo »Javni dolg: Kdo komu dolguje«. Knjiga jasno in poljudno, vendar strokovno korektno, prikazuje, kako je prišlo do sedanje velike zadolženosti in kako bi jo bilo mogoče odpraviti, ne da bi pri tem žrtvovali vseh družbenih pridobitev zadnjih stoletji. Knjiga je zbirka prispevkov avtorjev iz več držav, tudi iz Slovenije. Izpostavljamo celovit in strokovno argumentiran prispevek, kompetentnega in družbeno angažiranega Frančka Drenovca o nastanku slovenskega javnega dolga.
Franček Drenovec: NASTANEK SLOVENSKEGA JAVNEGA DOLGA

Sledi kratek povzetek:
Skupni slovenski zunanji dolg je tik pred krizo dosegel 40 milijard evrov ali skoraj 110 odstotkov BDP! Na to raven ga je spravilo eksplozivno zunanje zadolževanje bank od leta 2005 naprej. Slovensko dolžniško krizo je sprožil ta (bančno-poslovni) dolg in ne javni dolg, ki se je napihnil šele po bančnem zlomu, ko je zunanji dolg bank morala prevzemati država (z dokapitaliziranjem bank in prevzemanjem njihovih slabih aktiv ter z dolgotrajnim kompenziranjem posledic bančne krize). Čezmerno zadolževanje je nastalo pred krizo, v bankah in za razumevanje javnega dolga je treba razumeti nastajanje bančnega dolga(!).
V zadnjih treh letih pred krizo je naraščalo domače posojanje bank trikrat hitreje od BDP. Že prvo leto bi moral biti sprožen alarm. Vendar so bili tako vladni kot opozicijski ekonomisti brez pripomb. Finančni minister je bil argentinski državljan in vlada je imela podporo »mladih ekonomistov«. Politične stranke tudi niso imele pripomb in prav tako ne Centralna banka, ki je sicer zadolžena za nadzor bank in finančne stabilnosti. Obseg posojil se je v treh letih podvojil – Dodatno k povečevanju nominalnega BDP za slabe 3 milijarde evrov letno je v državo vsako leto priteklo (preko bank!) še za 5 milijard tujih kreditov. Jeseni leta 2008 se je balon razpočil.
Kam se je trošilo?
V javnosti se je nekako uveljavilo mnenje, da je bančne kredite požrlo financiranje privatizacije. Neposrednih podatkov o tem ni, a proces je bil v resnici precej bolj kompleksen. Panožna usmerjenost posojanja ne kaže posebno velikega deleža za holdinge in podobne finančne združbe. Velik delež kaže na trgovska podjetja in še večji na gradbeništvo in nepremičninarstvo, pa tudi na stanovanjska posojila prebivalstvu, medtem ko so se posojila industriji nekoliko bolj povečala šele v zadnjem letu, ko so se začele težave z izvozom. Druga značilnost je, da so banke financirale veliko ekspanzijo tehnološko in komercialno neintenzivnih panog, usmerjenih na domači trg. Financirale so jo z direktnim posojanjem podjetjem in s financiranjem k njim obrnjenega povpraševanja. Na to ekspanzijo je bilo pripeto privatiziranje. Slovenski domači trg je, upoštevajoč dano raven produktivnosti in dohodkov, bil bolj ali manj zasičen in ambicije novih kapitalistov bi bile smiselne samo, če bi absurdna rast kreditov in s tem zunanjega dolga trajala večno. Seveda ni.
Slovenska zgodba je bila predvsem »makroekonomsko-politična«.
Degeneracija je stekla, ko je v državo pritekal kredit. Ampak to se ne bi zgodilo, če ne bi bilo polne institucionalne in politične podpore. Ustavno in zakonsko predpisana dolžna dejanja so opustili v vodstvih državnih bank, v vladi in v centralni banki.
Slovenski zlom je bil zlom novega, v prejšnjih letih na hitro skupaj sklanfanega kapitalističnega razreda (v katerega sodi seveda tudi njegovo politično zastopstvo). Novi razred ni bil zanič zato, ker je bil kapitalističen ali privaten. Bil je gnil, zanikrn, primitiven in skorumpiran. Ampak takrat smo ga dobili in od takrat ga imamo, skupaj z njegovim dolgom, ki nam ga je v samo nekaj letih nakopal na naše glave več, kakor vsi drugi pred njim v vsej prejšnji slovenski zgodovini. Seveda so krivi tudi tuji posojilodajalci in njihove »mednarodne« institucije, ki so se zavedali naraščajoče tveganosti, a se niso odzvali, saj njihove strategije vključujejo tudi (zanje) zelo privlačne scenarije dolžniških zlomov. Morda je bil to njihov namen že prav od vsega začetka. A Slovenija je imela pravna in ekonomska sredstva, da se zaščiti. Pritiski iz tujine so bili močni, a ne tako, da se jim ne bi dalo upreti. Če imaš državo, imaš sredstva in imaš legitimnost. V naši novi neoliberalni paradigmi pa je država že odveč…
Pomembno in poučno pa je, da sta primitivna provincialna grabežljivost in požrešnost v Sloveniji zajeli le naše ravnokar izvaljene »tranzicijske elite« ne pa tudi »ljudstva«. Stopnja zadolženosti slovenskih gospodinjstev je zelo nizka, in v primerjavi s procesi v drugih delih evropske periferije je bilo v Sloveniji zaradi iracionalnega ravnanja (zadolževanja) zelo malo družinskih bankrotov (z deložacijami itn.). To je treba vedeti. Naš globok civilizacijski zlom ni splošen; ima natančno določeno lokacijo.
Zgodbo sklenimo s hitrim pregledom trenutnega stanja.
Že vsaj dve leti so razmere »v gospodarstvu« spet odlične, saj ustvarjajo banke, podjetja in premožnejši deli prebivalstva spet velike profite in drugo t. i. varčevanje, ki krepko presega primanjkljaj države. Ker je domače realno investiranje na najnižji ravni v vsej poosamosvojitveni statistični zgodovini (t. j. od leta 1995), potujejo presežki pretežno v tujino, delno za razdolževanje, delno pa kar tako, za vse mogoče finančne naložbe in transferje. Leta 2014 so ti tokovi predstavljali že kar 8 odstotkov BDP, kar pomeni, da ta delež ustvarjenega BDP ni financiral domače porabe ali investiranja.
»Slovensko gospodarstvo« se je torej po letih krize in z velikansko državno pomočjo že uredilo in konsolidiralo. Visoka brezposelnost in podivjana fleksibilnost trga dela sta zatrli rast stroškov dela, ki lepo zaostaja za povprečno evropsko; dobički so odlični in davki nanje med najnižjimi v Evropi. Državo, državne institucije, državne banke in državna podjetja »vodijo« v glavnem isti ljudje, ki so jih že prej. Ideologi establišmenta so isti. V predkrizni degeneraciji sestavljena ureditev se je utrdila v novem, vsaj na videz trdnem ravnovesju: na za Slovenijo mizerni ravni produktivnosti in BDP, sramotno visoki brezposelnosti in mizernih dohodkih prebivalstva ter dinamiki, ki je za Slovenijo prav tako zgolj mizerna. Nima smisla pojasnjevati, zakaj bo čez čas spet počilo.
Povzetek pripravil: Miroslav Marc, Sinteza, oktober, 2015

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.