Slovenske dežele in država

– Domovina so spomini –

Zgodovina se ni začela 1991., niti 1945., niti 1918.! Koliko “dežel” v Evropi je v zadnjih stoletjih spremenilo večji del svojih meja? Če so meje nekaterih slovenskih zgodovinskih dežel v minulem stoletju doživele večje korekcije zaradi različnih šovinističnih in iredentističnih razlogov, to ne pomeni, da so izginile. Vse so še tu, in njihova zgodovinska identiteta je pred nami. Slovenija mora nemudoma vrniti svojo deželno strukturo v svoj ustavni red. Na ta način bo večina problemov z mejo RS sama po sebi rešena. Moja pozornost je usmerjena v tisto USODNO polje našega obstoja, ki je ves čas nekako prikrito, zatajevano. Kar dovolj pozornosti je posvečene različnim področjem narodove eksistence – skoraj vsa pa sodijo v območje kulture, etnije. Slepota za tisto, kar pa je bistveno v zvezi z usodo in obstojem naroda: državnost in politika, pa se najbolje odraža v dejstvu, da smo v svoj državni parlament umestili univerzo – državo pa “vrgli čez plot”.

Ob dvajsetletnici ključnega premika v prizadevanjih za mednarodno priznanje Republike Slovenije v Delu berem članek z naslovom “Čarobna paličica jugoslovanske krize”. Članku je dodana časovna preglednica priznanj. Velik vprašaj se pojavi na samem začetku: “Hrvaška, 26.6.1991”??? Je seveda povsem možno, da kdorkoli kamorkoli pošilja kakršnakoli že priznanja. Zagotovo pa more in sme država sprejeti mednarodno priznanje le od drugega subjekta mednarodnega prava. Da je bila dne 26.6.1991 Republika Slovenija samostojna država, ni sporno. Izpričano je z javnim slovesnim dejanjem dan prej in to dejstvo je sprejel na znanje tudi preostanek SFRJ, in to na silno odmeven način: JLA – vojska vseh preostalih republik in pokrajin, tudi Hrvaške – je z vojaško agresivno akcijo poskušala to dejstvo izničiti.

Da Republika Hrvatska dne 26.6.1991 ni bila suverena država, je sama vklesala v kamen, v katerem beremo datum 8. oktober 1991. Tudi zasebni odposlanec upokojenega Titovega generala, sicer predsednika predsedstva jugoslovanske republike Hrvatske, na slovesnosti v Ljubljani dne 25.6.1991, je na vprašanje dopisnika londonskega časopisa The Guardian odgovoril, da glede Hrvaške ostaja vse, kot je bilo. Še mnogo je dejstev in dokumentov, ki pričajo o tem. Nenazadnje Zakon o preuzimanju, ki določa prevzem predpisov bivše SFRJ z dnem 8.10.1991. Vredno je omeniti tudi odločilno mnenje Badinterjeve komisije: “…ugotovila (je), da je SFRJ razpadla in da torej ni šlo za odcepitev novonastalih držav…” Beseda “razpadla” (v originalu “dissolution”!) nedvoumno pove, da je država razpadla na tiste dele, iz katerih je nastala. Kar je nastalo šele znotraj države v času njenega obstoja, namreč ne more biti ne subjekt in ne objekt razpadanja. To se more le odcepiti. Iz česa je nastala Jugoslavija, ni noben vprašaj, drugo pa se je lahko “le” odcepilo.

Več na: Slovenske dežele in država in Domovina so spomini

Andrej Lenarčič, poslanec DZRS 1992-1996

Odgovor na Slovenske dežele in država

  1. ODPRTO PISMO MONSINJORJU DOKTORJU ANTONU STRESU NADŠKOFU LJUBLJANSKEMU IN METROPOLITU

    – “Tudi naši predniki so dolgo časa verovali in upali, da se bo zgodilo tisto, kar jim pripada po vseh Božjih postavah: pravica do življenja v dostojanstvu samostojnega naroda. Brez tega nezlomljivega upanja pred 21. leti ne bi bili pripravljeni in zreli za tako enotno in prepričljivo dejanje najvišje odločitve za lastno samostojnost.”

    – “Toda s tem še nismo dosegli končnega cilja. Vsako obdobje pozna nove grožnje in nevarnosti. Zato obhajamo naš praznik samostojnosti in enotnosti, da bi v tem predbožičnem času, ko nam je Emanuel – Bog z nami še posebno blizu, zajeli novega poguma in novih spodbud, ki jih v sedanjih okoliščinah še posebej potrebujemo. Amen.”

    Spoštovani gospod nadškof ljubljanski in metropolit, msgr. dr. Anton Stres.

    Citiral sem zadnja dva odstavka iz nagovora pri Maši za domovino (23.12.2011), ker želim dodati svoj komentar.

    K prvemu citiranemu odstavku:
    Vse navedeno sicer drži, je pa nekako “v zraku”. Do tkim. “Pomladi narodov”, vznika nacionalizmov, kar so prinesle industrijska revolucija in druge krucialne družbene spremembe, so “narodi” živeli svoje državno življenje tako, da je bil jezik Cerkve, Države Znanosti in Umetnosti vsaj v našem in nam bližnjem okolju latinski in grški. Narodi so (to spekuliram na podlagi znamenj in sklepanja) v glavnem živeli zadovoljni s svojim “državnim” ali “državljanskim” statusom. Dežele, v katerih so živeli Slovenci, so bile povsem njihove in v njih so živeli kot Slovenci, s slovenskim jezkom (tudi v šoli in marsikje tudi v državni upravi/sodiščih). Oblasti v suverenih deželah (Krajnska: “Status Carnioliae”) so financirale pripravo in tisk slovenskih knjig (glej Dalmatinov predgovor k njegovemu prevodu Biblije).
    Problem je – kot omenjeno – nastal zaradi agresivnih nacionalizmov – nemškega, laškega, ogrskega in hrvaškega. Ker tu ni prostora za podrobnosti, podam počez oceno: Naše stanovanje (naše dežele – dežela je slovenska beseda za državo) je napadla nacionalšovinistična plesen, mi smo pa – pod modrim vodstvom narodnih zaščitnikov in ob sladkih pobudah zvijačnih sosedov – svoje stanovanje zapustili, tudi vse njegove atribute, svojo državno zgodovino, kulturno dediščino, civilizacijsko okolje, namesto da bi vsaj poskusili nesnago počistiti. Tako smo se “čez noč”, dne 1.12.1918, znašli brez vsega, brezdomci in brez identitete, zlobno/sprevrženo poimenovani kot “troedino pleme”, kot na smrt obsojena, vsega oropana manjšina v štirih tujih državah. Do tistega trenutka pa smo živeli vso dokumentirano zgodovino kot suveren narod v svojih deželah (“stanovanjih”). Do stanja, ki ga opisujete v predzadnjem odstavku torej nismo prišli tako, da smo “padli z neba”, marveč so okoliščine in zelo “zanimiva” politika tistih sil, ki so se razglašale za narodovo zaščitnico, razdejale naše “stanovanje” in zdesetkale “stanovalce”. Odtod naprej velja, kar poveste v citiranem odstavku.

    K drugemu citiranemu odstavku:
    Prva poved odstavka je bistvena in nje pomen izhaja iz prejšnjega odstavka oz. mojega komentarja. Z osamosvojitvijo leta 1991 nikakor nismo dosegli končnega cilja. Razen vegave odcepitve socialistične jugoslovanske republike z vso navlako vred, nismo dosegli pravzaprav ničesar. Da s seboj vlačimo vso nesnago južnoslovanske socialistične tvorbe, postaja iz dneva v dan bolj očitno. O tem vpijejo problemi, ki se kopičijo – problemi znotraj in problemi s sosedi, brezperspektivnost in letargija.
    Da je zadeva še bolj farsična, so pooblaščena internacionalna telesa/gremiji sprejeli tolmačenje, da je SFRJ razpadla. Da ni bilo odcepitev. “SFRJ is in process of dissolution” – beseda dissolution se uporablja, kadar se razdružujejo, razidejo, subjekti, ki so nekaj sestavili. Zato se ta beseda uporablja za razpust parlamenta, ki ga sestavljajo suvereni subjekti per definitionem: poslanci (seveda to niso naši poslanci, ker – kot rečeno, smo zvlekli iz Juge s seboj tudi pervertirani kardeljanski kvaziparlamentarizem).
    Ker je torej SFRJ uradno (!) razpadla, je lahko razpadla le na subjekte, iz katerih je nastala. Spet ne bom šel v podrobnosti, ker že tako nabiram preveč “kilometrine” in so tudi sicer vse stvari splošno znane vsem, ki to hočejo, in torej povem, da ne bomo dosegli nobenega cilja – kakor trenutno kaže, nas bo celo (nacijo) zelo kmalu dokončno pobralo, če ne bomo cilja: IZSTOPA IZ ZDRUŽBE, V KATERO SMO LETA 1918 VSTOPILI KOT SUBJEKT(I) – DEŽELE – tudi dejansko uresničili.
    Kot rečeno, je to, kar so “osamosvojitelji” naredili leta 1991, odcepitev socialistične jugoslovanske republike, kakršna je nastala znotraj in v času trajanja združbe in ni imela nobene državnostne subjektivitete. V južnoslovansko državo pa so vstopile suverene slovenske dežele (države) in ker velja, da je Jugoslavija razpadla, morajo iz nje tudi izstopiti. Ne pa neka socialistična spaka.
    Seveda je južna soseda, Republika Hrvatska v drugačni situaciji. Ta republika ni vstopila v Jugoslavijo kot subjekt. Vsaj v celoti ne. Subjekt je bila le Kraljevina Dalmacija (del Cislajtanije, Avstrijskega cesarstva, ki je bilo dinastični skupek avtonomnih vojvodin in kraljestev). Hrvatska in Slavonija pa sta bili integralni del enovitega teritorija Kraljevine Ogrske in nista imeli nobene subjektivitete. Kako spretno in učinkovito, zlasti s pomočjo slovenskih klerikalnih prvakov (Ušeničnik: Zakaj se Slovenci tako upirajo združitvi s Hrvati, saj bi izgubili le jezik, sveto vero bi pa ohranili – Pirc) so Zagrebški politiki režirali in kombinirali s “svetom” in “vijećem”, ter kradli državnost slovenskih dežel, ker lastne niso imeli, in nas “prinašali okoli”, je stvar posebne obravnave. Velja, kar pove drugi zgoraj citirani odstavek! Nobenega cilja nismo dosegli, izpostavljeni smo še hujši raznarodovalni nevarnosti, če nemudoma ne popravimo, kar so zavozili 1991.
    Rešitev je ustavna preureditev države v zvezno republiko – Zvezno republiko Slovenijo. Za to imamo vsa mednarodna pravna upravičenja: Avtonomne države – vojvodine, ki so bile tudi subjekti internacionalnega prava, saj so soustvarile Dvojno monarhijo (“Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v Cesarskem svetu na Dunaju.” – Poravnava 1867), Karlov Manifest, ki je omogočil legalno preureditev vojvodin po etničnem kriteriju, in so “nemške” dežele to nemudoma storile, ter 21. oktobra 1918 sestavile tako trdno in trajno združbo dežel znotraj zvezne države Avstrije, da je niti sramotni Anschluss ni uničil. Pravica “slovenskih” dežel pač še vedno obstaja, saj je ni nihče odpravil, v sosednji Avstriji pa še vedno živi.
    Sicer so takratni slovenski voditelji namesto v Zedinjeno Slovenijo Slovence pognali v “Balkansko sužnost”, morijo in likvidacijo, a prestalo nas je tragedijo dovolj, da je bila mogoča sicer klavrna in popolnoma nedržavotvorna “osamosvojitev 1991” (dejansko v narekovaju), ki pa jo na svojo srečo (po Milosti) moremo vendarle popraviti in kot rečeno s spremembo ustave vzpostaviti, kar nismo storili 1918: zvezo avtonomnih dežel. Strukturo države, ki je nam lastna, v kakršni smo živeli več kot tisoč let in ki še danes živi svoje uspešno življenje v sosedah iz našega zgodovinskega civilizacijskega okolja: Avstrija, Nemčija.
    Vse drugo je prevara in prazno govoričenje. Še najbolj jadikovanje in klicanje k spremembam, ki odmeva ta čas vsenaokrog, a je brez najmanjše povezave z dejanskim stanjem. Najprej moramo prav sestaviti posodje, potem bomo pa morebiti uspeli skuhati kaj užitnega. Dotlej pa noben recept ne pomaga.

    Andrej Lenarčič, poslanec prvega sklica
    V Ljubljani, 23.12.2011

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja