Sem res vedno večji bedak?

Zapis z gornjim naslovom je v Delu 18. oktobra objavil Tone Mastnak, pred leti zelo aktiven pisec političnih komentarjev, ki pa se sedaj le redko oglaša. V zapisu se avtor sprašuje, če morda z njim ni kaj narobe spričo tega, da vse težje razume politiko Evropske unije (EU) do Rusije in vojne v Ukrajini. Te politike številni ne razumemo in je ne podpiramo, tudi zato, ker je za Evropo izjemno škodljiva. Drugačnega mnenja pa je Jordan Kodermac, ki se je na pisanje Mastnaka v Delu 25.okt0bra zelo kritično odzval. Nimam namena njemu ugovarjati, pač pa bom v nadaljevanju ponudil nekaj svojih pogledov na obravnavano problematiko, ki Mastnaku nedvomno pritrjujejo.
Najprej naslednje. Obsojam Rusko agresijo na Ukrajino iz leta 2022, ne dvomim pa, da jo je ukrajinska politika ob podpori Zahoda načrtno izzvala. Pri tem se je med drugim poslužila izjemno občutljivega izziva: svoje prebivalstvo ruske narodnosti (okoli 8 milijonov ljudi) je pričela po letu 2014 fašistoidno obravnavati, kar je izzvalo državljanko vojno. Rusija se je več let zavzemala za miroljubno razrešitev te za njo boleče zadeve in ker je bila pri tem povsem neuspešna, se je leta 2022 odločila za vojaški poseg. Pa tudi tega je bila pripravljena ob posredovanju turškega predsednika zelo hitro končati, a je zahodna politika to preprečila.
Ravnanje Ukrajine, ki je izzvalo vojno z Rusijo, so v največji meri usmerjale ZDA. Pri tem so očitno imele predvsem dva cilja: okrepiti vlogo Nata kot orodja za obvladovanje predvsem EU in pa z izločitvijo Rusije kot osrednjega energetskega oskrbovalca EU oslabiti konkurenčnost te gospodarske skupnosti. Ta pričakovanja so bila uspešno uresničena in danes ni več dvomov, da je bila z obravnavano vojno poleg Ukrajine gospodarsko in razvojno najbolj prizadeta EU, koristi od nje pa imajo predvsem ZDA, v nemajhni meri pa tudi Kitajska. Ob teh ocenah se vsiljuje vprašanje, čemu je vodstvo EU politiko ZDA do Rusije in vojne v Ukrajini ves čas do letošnjega leta vazalsko podpirala, čeprav ta prav njej ekonomsko in politično najbolj škoduje. To je res težko razumeti in zato povzroča tudi odzive, kot jih navaja naslovni prispevek Mastnaka.
Z letošnjim letom so ZDA dobile novega predsednika, ki očitno upošteva, da prevlado ZDA v svetu najbolj ogroža Kitajska, vojna v Ukrajini pa je surovinsko bogato Rusijo potisnila v njeno naročje, kar ji nedvomno izjemno koristi. Domnevam, da ga je predvsem to dovedlo do spoznanja, da je smiselno obravnavano vojno s pogajanji čimprej končati, z Rusijo pa obnoviti normalne ekonomske in politične odnose. Od te spremembe v politiki ZDA si lahko največ koristi obeta EU, a žal jo njena politika ne podpira. Ta namreč še naprej vztraja, da je potrebno vojno z Rusijo nadaljevati, predvsem pa naj bi EU tudi v škodo svoje že opešane konkurenčnosti močno povečala naložbe v oboroževanje in se tako zavarovala pred agresivnostjo Rusije. Da je slednja več ali manj izmišljena, ugotavlja v naslovnem prispevku Mastnak, pa tudi sam še nisem zaznal nobenega argumenta, ki bi razumno utemeljeval, da nas Rusija ogroža. Pravkar navedeno je še en primer ravnanja EU politike, ki ga ni lahko razumeti.
Nerazumna politika EU do vojne v Ukrajini pa očitno vpliva tudi na rusko politiko. Če je bila ta do nedavnega nedvomno naklonjena urejanju spornih zadev z Ukrajino s pogajanji (spomnim naj na sporazuma Minsk in Istambulski mirovni sporazum iz aprila leta 2022), pa zadnje tedne temu ni več tako, kar utegne biti predvsem odziv na do nje sovražne politike EU. Kot sedaj kaže, do miru v Ukrajini še lep čas ne bo prišlo, če se ameriški predsednik ne bo zanj dovolj odločno zavzemal.
Za zaključek še nekaj o razlogih, zaradi katerih ravna politika EU do Rusije in vojne v Ukrajini vse prej kot razumno. Teh je gotovo več, omejil pa se bom le na enega, ki ga imam za ključnega. Gre za to, da se nam je demokracija kot model upravljanja države, zasnovan na etiki in solidarnosti, po zaslugi neoliberalizma izrodila v strankokracijo, to je vladavino vodij političnih strank: ta državo praviloma slabo upravlja in svojo politično moč neredko zlorablja v škodo države, pri tem ravnanju pa je ne omejuje prepotrebni demokratični nadzor. Ta nadzor naj bi prednostno izvajal parlament, a ta po vsebini deluje predvsem kot glasovalni stroj, ki glasuje po navodilih vodstev strank. Slednje velja tudi za evropski parlament in če bi ne bilo tako, bi se ta ustrezno odzival na vprašljiva ravnanja Evropske komisije v zvezi z Rusijo in Ukrajino; pa se ne, saj je za svojo poslušnost bogato nagrajeni. Tragične razmere, povezane z vojno v Ukrajini, so tako ena težjih posledic neprimernega upravljanja držav, ki sebe proglašajo za demokratične.
Andrej Cetinski