“Resnica” o Luki, Drugem tiru in Neoliberalizmu

V sobotni prilogi Dela je mmag Marjan Cerar v pismih bralcev dne 9.7.2016 objavil prispevek z naslovom »Luka Koper – resnica«, ki ga je vredno prebrati. Le redko se namreč zgodi, da kdo tako odkrito in plastično predstavi, kaj je osrednja vsebina neoliberalizma. Na primeru Luke Koper nam namreč Cerar prepričljivo prikaže, da neoliberalizem ostro razmejuje družbeni vlogi kapitala in dela: lastniki kapitala odločajo skladno s svojimi interesi, delavci pa so te odločitve dolžni dosledno uresničevati. In pika! Zaradi spoštovanja tega reda je država po Cerarju dolžna razviti učinkovite mehanizme, s katerimi lahko hitro in po potrebi tudi nasilno zatre vsako neposlušnost delavcev.

Neoliberalni kapitalizem ima resno sistemsko napako, da namreč zaradi vse šibkejše socialne države ne uspe zagotavljati zadostnega tržnega povpraševanja, to pa ogroža temeljni interes kapitala, to je ustvarjanje dobička. Najbolj zanesljiva pot za rešitev tega problema je krepitev države, ki se jo naj pošteno in učinkovito upravlja v interesu večine prebivalstva. Neoliberalci Cerarjevega tipa to možnost seveda kategorično zavračajo, pač pa dajejo prednost ukrepom z značilnostmi, ki jih sicer neredko pripisujemo fašizmu. Ob tem pa ne gre prezreti, da razrešuje fašizem problem nezadostnega tržnega povpraševanja predvsem z oboroževanjem, ki ga opravičuje z zaostrenimi mednarodnimi odnosi, ki jih v največji meri sam povzroča. Ta logika nam slej ko prej olajša razumeti, zakaj vodilne članice Nata sistematično delujejo s ciljem, da Rusijo in jutri verjetno tudi Kitajsko spremenijo v dovolj veliko grožnjo za splošen mir, ki bo opravičevala vse bolj okrepljeno oboroževanje.

Neoliberalizem je za večino prebivalstva vse prej kot obetavna ureditev in njegovi krepitvi se je zato potrebno zoperstaviti. Konkreten razvojni cilj dobro mislečih ljudi bi lahko bil, da se obnovi socialno-tržno gospodarstvo, kot smo ga po drugi svetovni vojni (zlati v severni evropi) že poznali. To veliko spremembo bo lahko izsilila le dobro organizirana množica demokratično mislečih in socialno čutečih ljudi. V Sloveniji že imamo nekaj velikih organizacij, ki naj bi jih odlikovale te značilnosti (leve politične stranke, zveza sindikatov, zveza upokojencev), a te dokaj nekritično spremljajo krepitev neoliberalizma, namesto da bi se mu uprle. In kako naj bi to storile? Za začetek bi bilo najbolj potrebno, da dosežejo spremembo sedanjega sistema upravljanja državnega premoženja. Veljavni sistem je namreč izrazito neoliberalno zasnovan (zato omogoča toliko korupcije in drugih, za državo škodljivih nečednosti), spremenili pa naj bi ga po vzoru, ki nam ga nudijo Nemci. V velikih nemških podjetij splošnega pomena so namreč ključne upravljavske odločitve vedno kompromis med interesi dela in kapitala; pri tem interese dela zastopajo zaposleni in od podjetja neodvisni sindikati, interese kapitala pa država (zvezna, deželna,..) in zastopniki lastniško praviloma razpršenega kapitala. (V tem primeru in pri sebi doma se torej Nemci neliberalizma ne gredo, že vedo, zakaj ne!). Ob taki sistemski ureditvi bi bila Slovenija kot država veliko uspešnejša, žalostnih zgodb, kot je ta, ki jo ta čas spremljamo v zvezi z Luko Koper in drugim tirom, pa seveda ne bi poznali.

Andrej Cetinski, Sinteza, 9.7.2016

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.