Razmislek o ideologiji

Ustavimo se in izberimo pravo pot!

Pravzaprav mi resnično ni jasno, kako to, da smo se vsi skupaj ponovno znašli kot talci ne samo enega človeka, temveč ideologije, za katero sem mislil, da je vsaj preživeta, če že ne popolnoma poražena, t. j. ideologija večvrednosti in superiornosti, egoizma in narcizma. Ideologija, ki je v prejšnjem stoletju v dvajsetih in tridesetih letih pritegnila brezpravne ter izkoriščane množice, pa tudi bogate industrialce in verske vplivneže. Ideologija s posledico primitivnega nasilja. Na ulici, v sistemu in na planetu. Vojni svetovnega obsega, ki sta povzročili toliko zla kot še nikoli v zgodovini, sta se sicer končali. In to z velikimi žrtvami z zmago dobrega nad zlim. Posledično tudi z upanjem v mir in boljšo prihodnost.
Današnja Evropa po dolgem času vendarle živi v združenju, ki pomeni biti porok dejanskega miru, sožitja in naj bi omogočal vsakomur neko dostojno življenje. Pa vendar se zdi, da se pod krinko »demokracije« ali bolje rečeno njene lažne oblike, ponovno vračamo v nekatera temna pretekla obdobja. Sprašujem se: »Kako to, da ponovno zahajamo na stranpoti tako v Sloveniji kot tudi v državah širše domovine npr. na Poljskem, Madžarskem in v posameznih delih družbe drugod?«
Odgovor je pravzaprav lahek. Nismo bili vsakodnevno pozorni na vse odklone v družbi. Na vse lažnive in pokvarjene ljudi, ki so imeli in še imajo vpliv. Bodisi kot politiki, ideologi, finančni mogotci ali verski dostojanstveniki. Pod krinko demokratičnosti so prevzeli in še prevzemajo ključna mesta v državi ter vplivajo na življenje in zdravje vseh nas. Marsikdo se jih boji. Nekateri jim tudi slepo verjamejo in se jim podrejajo.
Marsikdo pa se je tem navideznim demokratom zoperstavil. Pokončno, z besedami in dejanji. Ne samo petkovi »kolesarji.« Tudi pogumni novinarji in uredniki, kulturniki od dr. Borisa A. Novaka do vseh neimenovanih, razumniki z ddr. Rudijem Rizmanom na čelu ter seveda vsi drugi, ki se izpostavljajo v vsakdanjem življenju. Jasno in glasno je potrebno povedati trenutnim oblastnikom, da je vsakršno nasilje in grožnja z njim, vsem navedenim in drugim državljanom absolutno nesprejemljivo. Njihove organizirane in primitivne poteze so pokvarjene in bolne! Ne samo vložitev tožbe zoper svetovno priznanega intelektualca in humanista ddr. Rudija Rizmana, tudi uvajanje patoloških višin nekaterih kazni in namernega odpuščanja ljudi, ki jim niso ideološko blizu, so absolutno nesprejemljivi. Kljub temu, da imajo monopol oblasti, nimajo pravice zlorabljati sistema, to je države, za svoje blodnjave oblastne želje. Nikjer in nikoli jim nihče od nas ni dal pooblastila za takšen deformiran azilni center, kot se nahaja v Postojni, ki bo namesto svoje turistične znamenitosti Postojnske jame, kmalu bolj znana kot slovenski Guantanamo. Žica, ki jo je postavila Cerarjeva vlada ob tihi in glasni podpori SDS, je dokaz, kako se počasi nesprejemljive ideje in dejanja pretvarjajo v »normalno« in »demokratično« stanje. Nikar ne dopustimo, da se ta »normalnost« ustali. Svetel trenutek v tem predoru oz. boljše rečeno v temnem prepadu je odločitev ustavnega sodišča, da zadrži rehabilitacijo izdajalca Leona Rupnika. Ali morda kdo ne vidi povezave z današnjim trenutkom? Vseeno priporočam razmislek. Tudi ta odločitev bo ogledalo naše države doma in v svetu. Bo lakmusov papir oz. križišče, na katerem se bo potrebno odločiti, po kateri poti bomo šli naprej. Mislim, da nas vodniki trenutno usmerjajo še globlje v prepad. Ustavimo se in izberimo pravo pot!
Miloš Šonc, Sinteza, 25.11.2020

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.