Slovenija ima upravljanje države povsem neprimerno urejeno.
Bomo demokracijo temeljito prenovili in jo usposobili za učinkovito upravljanje države, ali pa bomo to prepustili avtoritarnim vladavinam? Kako se bomo glede tega opredelili, bo veliko znanega že po aprilskih volitvah.
1. Slovenci smo danes ponovno močno in škodljivo razdvojeni. Po mojem dojemanju se nam to ne dogaja zaradi razlogov, ki jih obravnava nedavna izjava SAZU (medvojna kolaboracija in revolucionarno nasilje), pač pa je poreklo sedanjih težav predvsem neučinkovito upravljanje države. Posledice te neučinkovitosti so vse večje socialne razlike, slabo delovanje javnega sektorja (predvsem zdravstva), velika zadolženost državnega proračuna, razvita korupcija, še predvsem pa pospešeno porajanje okolja, ki je ugodno za krepitev avtoritarnosti pri vodenju države in resno ogroža demokracijo. Neposredno zaznavamo razdvojenost to pot predvsem kot nasprotje med pristaši sedanje avtoritarne politične oblasti in večino prebivalstva, ki je naklonjena demokraciji, a si želi, da bi ta bolje delovala. Ta nasprotja tudi to pot spodbuja Cerkev s svojo podporo avtoritarnosti, pri tem pa oživljajo tudi tragična razhajanja, ki so se nam dogajala med vojno in takoj po njej.
2. Pri blažitvi sedanjih razhajanj med Slovenci nam spravna izjava, ki jo je pripravila SAZU, ne bo veliko pomagala. Problema se je potrebno lotiti drugače, to je tako, da najprej prepoznamo sistemske vzroke za sedanje neučinkovito demokratično upravljanje države in se za tem razumno lotimo njihove odprave. O tem, za katere vzroke predvsem gre ter o njihovi odpravi, pa nekaj več v nadaljevanju.
3. Demokracija je upravljavsko učinkovita, ko deluje po naslednjih načelih:
a) Vrednote demokracije. Ključne so poštenost, solidarnost in spoštovanje dogovorjenih pravil ravnanja. Žal se te vrednote danes – pa ne zgolj pri nas – vse manj spoštuje, na veljavi pa so pridobile neoliberalne vrednote (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti…….). Neoliberalizem je s svojim vrednostnim sistemom demokracijo izjemno oslabil in tako povzročeno škodo bo najtežje sanirati.
b) Vodenje vlade. Gre za zahtevno delo s širokimi pristojnostmi, ki odločilno vpliva na življenje države. Dobro ga lahko opravlja le etično neoporečna oseba z znanjem in izkušnjami o vodenju večjih družbenih sistemov. Tega načela naša politična ureditev niti približno ne upošteva; vladi namreč praviloma predseduje oseba, ki vodi stranko z največjo volilno podporo, ta pa je največkrat brez relevantnih vodstvenih znanj in izkušenj, neredko pa je tudi etično vprašljiva.
Še ene zadeve ne gre prezreti. Model običajne koalicije, po katerem praviloma oblikujemo vlado, politiko razdeli v dva nasprotna pola (koalicijo in opozicijo), ta delitev pa deluje kot eden močnejših generatorjev razdvojenosti same politike in posledično tudi prebivalstva.
Problem oblikovanja in vodenja vlade so doslej najbolje razrešili v Švici. Njihova ureditev je zasnovana na veliki koaliciji petih najmočnejših strank, ki predlagajo za ministre primerno usposobljne osebe, ena od njih pa vodi vlado, vendar vedno le z enoletnim mandatom. Vsebinsko podobno rešitev je lani spomladi uveljavila tudi Italija (velika koalicija + nestrankarski, a za vodenje usposobljeni predsednik vlade) in ta jim že prinaša dobre rezultate. Razumno bi bilo, da se po Švici in Italiji zgledujemo tudi mi in torej opustimo dosedanjo prakso oblikovanja vlade.
c) Nadzor vladajoče politike. Med temeljnimi pogoji, da vlada dobro deluje, je tudi njen učinkovit nadzor. Osrednjo vlogo naj bi pri tem imel parlament, da je ta lahko učinkovit, pa mora biti zadoščeno predvsem dvema pogojema: 1. poslanci morajo prednostno delovati v prid njihovih volivcev, slednji pa naj jih tudi ustrezno nadzirajo; 2.poslanci ne smejo biti odvisni od vlade. Nobenega od teh pogojev naša politična ureditev ne izpolnjuje in to je naslednji pomemben dejavnik, zaradi katerega je upravljanje naše države neučinkovito. Za njegovo sanacijo potrebujemo predvsem ustrezen volilni zakon; predlog takega zakona je pravkar pripravila skupina nepolitičnih izvedencev, ki pa ga politične stranke žal enotno zavračajo.
Nadzor vladajoče politike, ki ga izvaja parlament, pa praviloma ne zadostuje in zato ga demokracija dopolnjuje še z drugimi sistemski rešitvami. Med temi sta še posebno pomembni dve: od politike neodvisno sodstvo ter od politike neodvisna javna občila. Če v državi prevlada avtoritarno usmerjena oblast, se ta prednostno potrudi, da si podredi prav sodstvo in neodvisna javna občila. To ne preseneča, saj se oba politična sistema razlikujeta predvsem po njunem sprejemanju nadzora politične oblasti: v demokraciji je ta nadzor bistvena sestavina njene ureditve, avtokracija pa ga dosledno zavrača.
d) Soupravljanje. Soupravljanje je še ena pomembna sestavina demokratičnega upravljanja družbenih zadev. Aktualno je predvsem na dveh področjih:
– pri upravljanju podjetij. To ima zgledno urejeno Nemčija, kar pove podatek, da v nadzornih svetih njihovih večjih podjetij 50% odločitvenih glasov pripada lastnikom, druga polovica pa delu, to je zaposlenim in od podjetja neodvisnim sindikatom. Slovenija ima to področje slabo urejeno, kar velja še posebno za upravljanje podjetij v državni lasti; slednje je namreč monopol vsakokratne vladajoče politike, ta pa ga praviloma zlorablja kot gojišče korupcije.
– pri upravljanju zavodov in drugih organizacij javnega sektorja. Demokratičnim načelom ustreza, da te organizacije soupravljajo predstavniki treh interesnih skupin, to so uporabniki storitev, zaposleni in vladajoča politika. V naši ureditvi ima tudi v tem primeru osrednjo odločitveno moč vladajoča politika, posledično pa tudi javni sektor deluje kot gojišče korupcije, njegova učinkovitost pa je močno prizadeta.
Področje soupravljanja ima Slovenija tudi sicer že ves čas sistemsko urejeno na način, ki veliko bolj kot demokraciji ustreza avtoritarni vladavini.
4. Nekaj sklepnih ocen.
To, kar navaja prejšnja točka 3, opravičuje oceno, da ima Slovenija demokratično upravljanje države sistemsko povsem neprimerno urejeno, Ob taki ureditvi države ni mogoče učinkovito upravljati in to njeni dosedanji razvojni dosežki tudi potrjujejo.
Podobne težave, kot jih imamo pri nas z demokratičnim upravljanjem, imajo tudi v številnih drugih državah. Še najmanj velja to za protestantske države, verjetno predvsem zato, ker je njihova prevladujoča etika manj dovzetna za neoliberalne vrednote (pohlep, laž, …..).
Spričo slabe upravljavske učinkovitosti demokracije se močno povečuje konkurenčnost avtoritarnih oblik vladavine. Demokratični svet je zato pred resno dilemo: ali se bo demokracijo temeljito sistemsko prenovilo in se jo usposobilo za učinkovito upravljanje države, ali pa se bo to upravljanje prepustilo avtoritarnim vladavinam, ki bodo vsaj formalno verjetno zadržale nekatere mehanizme demokracije (predvsem volitve).
Z gonjo dilemo se v zaostreni obliki srečuje tudi Slovenija, kako se bomo glede nje opredelili, pa bo veliko znanega že po aprilskih volitvah. Brez »novega« obraza, ki bo volivce prepričal, da zadovoljuje kriterije iz t. 3b, se bomo aktualne avtoritarne vladavine težko znebili.
Andrej Cetinski, Sinteza