Privatizacija se je sprevrgla v krajo in plenitev

Tožilec Jože Kozina v intervjuju za Siol pravi, da Slovence najbolj tlači k tlom dejstvo, da se nismo sposobni soočiti z resničnimi problemi in jih tudi rešiti. Sprašuje se, zakaj v obdobju samostojne Slovenije nimamo še nobene pravnomočne sodbe v zadevah, ki zadevajo menedžerske prevzeme. “Zaspalo ni le tožilstvo, temveč cela država”. Na tožilstva so sicer prišla določena naznanila, da se je privatizacija sprevrgla v krajo in plenitev, torej je zašla v kriminalno cono. Vendar brez enega omembe vrednega sodnega epiloga. Ko se vprašam, zakaj, najdem dokaj zadovoljiv odgovor zgolj v nesrečni kombinaciji neznanja in naivnosti. Tedaj so vsi, ne-le državni tožilci, slepo verjeli, da bo trg kot ekonomska kategorija prek nadaljnje alokacije certifikatov in z njimi povezanih delnic pač sam izbral najbolj optimalno pot lociranja tega premoženja na natančno tiste subjekte, ki ga bodo v prihodnosti sposobni oplemeniti na najboljši način tako za njih, za državo kot tudi za druge, ki pač takšnih podjetniških ambicij nimajo. To je bila žal usodna zmota. Pokazalo se je, da je v nekaj letih šla privatizacija popolnoma drugačno pot. Dobili smo tako imenovane pidovske barone in finančne holdinge, kjer se je koncentriralo premoženje, vendar povečini izključno z namenom, da se z njimi okoristi samo manjšina. Državni tožilci se takrat nismo odzvali na nastalo situacijo, nismo zaznali z zlorabo privatizacije povezanih novih oblik kaznivih dejanj. Zaznalo se jih sicer je, vendar se jih je na skrajno lahkoten način obravnavalo kot kolateralno škodo privatizacije, kot nujno zlo, ki je na nek način že inkorporirano v samo dejstvo privatizacije, ki jo pač moramo izvesti. Ni kaj, usodna zmota, ki se ne sme ponoviti nikoli več. Mislim, da bi morali v tem trenutku, preden nas zajame popolna apatija, angažirati vse potenciale te družbe, ki jih nesporno imamo, da se za nazaj poišče krivce in se jih primerno kaznuje.

Tu ne gre zgolj za problem enormne finančne škode, ki je nastala, ker so navedene družbe denarna sredstva, s katerimi bi se moralo opravljati primarno dejavnost, trošila za finančno asistenco izključno v korist in v interesu svojega menedžerja in na škodo družbe, njenih preostalih delničarjev ter seveda predvsem upnikov. Gre tudi za to, da smo s takšnim izjemno selektivnim preferiranjem posameznikov podrli enega izmed temeljnih stebrov pravne države, torej pravičnosti. Tako si je lahko pri nas zgolj peščica ljudi privoščila prevzem celotnih koncernov, prevzem celotnega družbenega bogastva. Vsi drugi smo ostali tam, kjer smo. Porušena je bila podstat, na kateri se lahko gradi socialno in pravično pravno državo, ki je utemeljena na tako imenovani meritokratski družbi, torej skupnosti, kjer je vsak njen član nagrajen po svojem delu, rezultatu, prizadevanjih za razvoj celotne družbe in katera ima kot korektiv vgrajeno tudi socialno komponento solidarnosti ter s tem dobi tudi pridih pravične družbe. Torej vse tisto, kar nam danes še kako manjka. Kajti s krajo in goljufijo pridobljena lastnina nad produkcijskimi sredstvi ne more biti nikoli in nikjer sopotnik pravne države, kar velja tudi za Slovenijo.

Tudi Urban Vehovar pravi, da Slovenskega zakletega kroga zadušene proizvodnje in povpraševanja ne bodo razprla sveža sredstva, ki bi v banke in gospodarstvo pritekla »od zgoraj« in »od zunaj« in v obliki velikih infrastrukturnih projektov zaposlila podjetja in posameznike. Opozarja, da je morebitna uvedba »slovenskega New Deala« nesmiselna in tudi nevarna, ker je zelo verjetno, da ga bo ponovno ugrabila slovenska poslovno-politična oligarhija. Tako se bo igra slovenske privatizacije ponovila z vnovičnim prečrpavanjem denarnih sredstev iz podjetij in z najemanjem bančnih posojil, ki bodo uporabljena negospodarno ali znova prečrpana v tujino.  Pravi pa, da rešitev obstaja, čeprav je vsakomur, ki pozna razmere v slovenskem pravosodju, tožilstvu in policiji, povsem jasno, da je izjemno malo možnosti za njeno uresničitev-!?!

6 odzivov na Privatizacija se je sprevrgla v krajo in plenitev

  1. Da in še enkrat DA! Najprej prava diagnoza, nato temeljito očiščenje in šele za tem sledi zdravljenje. Prav nobenega smisla ni začeti zdravljenje s svežimi financami, če prej ne počistimo, izločimo in tudi kaznujemo »poslovno-politične oligarhije«. Državo in državno premoženje ob vseprisotnosti klientelizma, kriminala in korupcije še vedno vodijo isti ljudje. Ni važno ali so trenutno pozicija ali opozicija. Brez ustreznega kaznovanja za opravljene nepravilnosti in ustreznega očiščenja ne bo pogojev za nov začetek. Brez pravične in pravne države ni uspešne družbe. Tožilca Kozina bi dopolnil le še z nujo po ustreznem kaznovanju ne le za gospodarsko kriminaliteto, pač pa seveda tudi za politično. Potrebna je ustrezna prepoved opravljanje vsakršnih funkcij, ki so povezane z upravljanjem države. Seveda tudi političnih.

  2. Nič ne štima – ali je na vidiku večna zima?!
    Razpad vrednot, nizka stopnja demokracije, pravo je postavljeno na glavo, delo je vse bolj redka dobrina, kdo še sploh finance obvladuje? – so teme, ki se ponavljajo, kot neka mantra.
    Ne morem se znebiti občutka, da smo zabredli v obdobje sholastike, ko vsi ugotavljamo in modrujemo ter razmere, kot brezupne opisujemo.
    Kaj moramo spremeniti je znano, pa se raje podajamo v neznano.
    Nočemo videti, da je narava še vedno radodarna in da tam, kjer je opuščen travnik, lahko stoji farma.
    Na vseh področjih bo potrebno zadeve korenito spremeniti, če želimo odnose v želeno smer premakniti. Nujno je napraviti odločen premik, v pravo in pravično smer. In, da ne bo zamer, si moramo pošteno odgovoriti, kaj je primarni interes človeka !

  3. Neverjetno si je predstavljati, kako so se “omastili” tisti priskledniki, ki so imeli politične botre, ki verjetno tudi niso ostali praznih rok? Pa saj smo jih volivci izbrali! No, zadnja razkritja vlivajo upanje in se kažejo, kot prvi znaki ozaveščanja.

  4. Franjo Bobinac, predsednik Gorenja odgovarja na novinarkina vprašanja:
    Kaj je bil glavni vzrok za pojav kordežev, šrotov, bavčarjev?
    Tranzicija, morda tudi neizkušenost slovenske demokracije v tržnem gospodarstvu. In potem padec vrednostnega sistema, hlastanje po denarju, včasih tudi vloga kakšne politike in finančnega sistema, ki se je boril za svoj posel, občasno nerealno. Kriza vrednot. Šlo je za kombinacijo različnih vzrokov. Toda kriza je bila vsekakor streznitev za mnoge.
    Doma in po svetu se srečujemo s krizo vodenja in voditeljstva?
    Če je vodja dirigent orkestra, športni trener ali pa direktor, mora znati poslušati, pokazati pravo smer in zanjo navdušiti sodelavce. Na prvo mesto med sposobnostmi bi postavil čustveno inteligenco, ker ta nekaterim voditeljem včasih manjka. Čim višje se človek povzpne po lestvici, tem bolj mora biti povezovalen. Tega mehkega pristopa se je do neke mere mogoče priučiti, je pa tudi izraz značaja ali talenta.

  5. Kdo je odgovoren za tajkunske kredite?
    Politično in strokovno odgovornost za tajkunska posojila in podobne »katastrofe stoletja« je pravzaprav precej lahko razporediti. Le interesa, da bi to storili, kot po čudežu, nikoli ne najdejo. Kajti takratni in zdajšnji glavni akterji bi v tem procesu preveč očitno »naleteli sami nase«. Več…

Dodaj odgovor za admin Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.