Demokracija in Avtokracija

Članek z gornjim naslovom je pripravil Dimitrij Rupel kot odgovor na Hribarjev esej Vprašanje valjhunstva (oboje objavljeno v SP Delo). Iz Ruplovega zvemo, da sta s Hribarjem v letih, ko se je Slovenija osamosvajala, veliko in plodno sodelovala, sedaj pa sta resno sprta.. Kot ju razumem, je osrednji razlog, da se nič več ne marata, to, da danes povsem različno vrednotita demokracijo. Ruplu namreč pomeni nasprotovanje sedanji politični (Janševi) oblasti vračanje »vzorcev iz nekdanje jugoslovanske politike«. Drugače povedano: Janša nam po mnenju Rupla demokracijo varuje, njemu nasprotne medijske kampanje in kolesarski protesti pa jo ogrožajo. Hribar ocenjuje razmere očitno povsem drugače, to je podobno kot kolesarski protestniki, pri čemer posebej izpostavlja vlogo, ki naj bi jo v politiki imela katoliška cerkev spričo njene naklonjenosti avtoritarni vladavini.
Vprašajmo se, kdo od obeh uglednih intelektualcev – to namreč Rupel in Hribar nedvomno sta – ima v gornjem primeru prav. Nemalo Slovencev bi gotovo reklo, da je to Rupel, še veliko več pa je takih, ki bi pritrdili Hribarju. Če ta domneva ni vprašljiva, lahko rečemo, da Slovenci zelo različno vrednotimo isto politično oblast, pa naj bo ta demokratična ali avtokratska, in je to tudi eden osrednjih razlogov, da smo kot narod podobno razdvojeni, kot sta danes Rupel in Hribar. Zato naj ne bo odveč, da v naslednjih vrsticah predstavim nekaj svojih pogledov na to, kako +je demokracijo oziroma avtokracijo možno dobro prepoznati in bosta tako manj razdvajali.
Najprej o demokraciji. Za to obliko politične oblasti je predvsem značilno, da se jo učinkovito nadzira. Oblastne pristojnosti se v velikem delu prepušča vladi, njen nadzor pa izvaja običajno več organov, od katerih ima osrednjo vlogo parlament. Člani parlamenta (poslanci) morajo biti od vlade neodvisni, da njihov nadzor ustreza zahtevam dobre demokracije, pa morajo poskrbeti volivci. Praviloma to počno v treh oblikah: najprej tako, da za poslance volijo le za to odgovorno delo kompetentne osebe, drugič tako, da ravnanja svojih poslancev spremljajo in tudi nadzirajo, tretjič pa tako, da se o vprašljivih odločitvah parlamenta kot zakonodajne oblasti opredeljujejo na referendumih.
Nadzor politične oblasti je v demokraciji očitno zahteven proces, ki dobro deluje le, če sta izpolnjena dva temeljna pogoja. Eden je primerna volilna zakonodaja, ki naj volivcem omogoča ustrezen vpliv na sestavo parlamenta in jim tudi dopušča, da poslance primerno nadzirajo. Drugi pogoj je, da se pri oblikovanju vlade uporablja model, ki zagotavlja, da vlado vodijo za vodenje usposobljene in etično neoporečne osebe, sami poslanci pa od vlade niso odvisni. Omeniti ni odveč, da naša sedanja politična ureditev nobenega od teh pogojev ne izpolnjuje, posledice pa se odražajo v slabem delovanju demokracije in posledično v izjemno neučinkovitem upravljanju države.
Še o avtokraciji kot modelu politične vladavine. Od demokracije se loči predvsem po nadzoru oblasti: če je za demokracijo značilen učinkovit nadzor politične oblasti, je avtokracija posebna po tem, da zavrača vsakršen nadzor vrhnje politične oblasti. Po izkušnjah, ki jih imamo v Evropi v novejšem času, se avtokracija polasti oblasti preko volitev, za razmere, da v tem lahko uspe, pa je značilno predvsem naslednje: državo se demokratično izrazito slabo upravlja; v državi je aktivna skrajno desna politična stranka, ki ima močnega vodjo z ambicijami po avtoritarnem vladanju; prevladujoča etika družbe nima korenin v protestantizmu. Če stranka z avtoritarnim vodjem zmaga na volitvah in temu uspe sestaviti vlado, bo tako pridobljeno politično moč prednostno izkoristil za utrjevanje osebne oblasti. Orodji, ki jih pri tem uporablja, sta predvsem politično kadrovanje in korupcija, osrednji cilj, v katerega usmeri svoje aktivnosti, pa je podreditev organov in vsega drugega, kar ima v demokraciji na skrbi nadzor politične oblasti. Če je v tem uspešen, se državi obeta, da se lep čas avtokratske oblasti ne bo znebila.
Naj se vrnem k Ruplu in Hribarju. Ravnanja naše sedanje vlade nudijo ob upoštevanju tega, kar beremo v gornjih vrsticah, dovolj prepričljive argumente v prid ocene, da nam avtokracija demokracijo resno ogroža, podobno, kot se je to že zgodilo pri sosedih Madžarih. Da Rupel tega ne zaznava in ponuja prav nasprotno razlago, preseneča, a ima za tako ravnanje verjetno tehtne razloge. Hribar je v tem pogledu bolj načelen in dosleden, pri njem tudi ne gre prezreti, da javnost oskrbuje z zanimivimi razlagami o vlogi katoliške cerkve pri urejanju političnih razmer.
Andrej Cetinski, Sinteza, 13.12.2021