Najprej strategija, potem pojekti

Nihče, prav nihče več (najmanj pa vlada) nima pravice spregledati problemov s pripravo in izvedbo vseh večjih investicijskih projektov.

.

Mislim, da nihče, prav nihče več (da ne omenjam posebej vlade) nima pravice spregledati, da imamo v naši državi velike in zmeraj večje probleme s pripravo in izvedbo vseh večjih infrastrukturnih projektov. Bolj kot se približuje izvedba projektov, vse bolj se kopičijo problemi, “vstajajo” skupine strokovnjakov, civilne iniciative, celo referendumi itd. In, vse bolj ob vsakem primeru prihaja do izraza, da projekti niso strateško premišljeni, oziroma odkrivamo strateške probleme. Zakaj? Zato, ker strategij na posameznih področjih razvoja države sploh nimamo oziroma so popolnoma neoprijemljive. Seveda so tudi problemi korupcije, ozkih skupinskih interesov, kratkoročnost računov posameznih vladnih oziroma strankokratskih skupin itd. Celo sodelovanje SDovih in SDSovskih (sicer kao političnih nasprotnikov) ekip pri tem doslej ni bil problem. Toda, vsi našteti problemi imajo osnovni vzrok v tem, ker strankokratske ekipe niso sposobne (oziroma niso zainteresirane ali ne želijo…) pripraviti strategij razvoja na posameznih področjih, tako, da bi potem tudi več zaporednih vladnih ekip lahko delalo prave korake za dosego teh strateških ciljev. Tudi prostor za korupcijo in ostale probleme bi se tako bistveno zožil.

Kako naprej? Moje mnenje je, da je odločilni faktor za spremembo teh procesov vsekakor vlada in (oziroma) njen predsednik. Predvsem predsednik vlade g. Šarec je po mojem mnenju doslej pokazal, da je zelo konkurenčen in uspešen v svojih (doslej večinoma pozitivnih) prizadevanjih na operativnem in taktičnem nivoju. Nisem pa še zasledil pravih strateških premislekov. Morda doslej tudi še ni imel dovolj časa in prostora (in pravih sodelavcev) za to. Morda nas bo (tudi) pri tem v prihodnjih mesecih pozitivno presenetil. Če so (oziroma bodo) kakršnikoli znaki, da bo stopil na to, tudi bolj strateško pot, mu je treba pri tem pomagati in z njim sodelovati. Mislim, da pri tem posebnega uspeha na daljši rok ne bo, če se predsednik vlade, skupaj s svojimi kolegi, ne bo bolj in zares oprl tudi na organizacije civilne družbe, ki na posameznih področjih delujejo.

Pomembno je zlasti: a) da se organizacije civilne družbe na posameznih področjih med seboj bolje povežejo in b) da se bolje organizira sodelovanje državne oblasti z organizacijami civilne družbe.

Organizacije civilne družbe so se doslej v posameznih primerih skoraj vedno prepozno odzvale. Praviloma šele takrat, ko je posamezen projekt tik pred izvedbo in tako stopa na “žulj” (ali samo zahteva spremembe določenih navad…) posameznih skupin strokovnjakov, krajanov, okoljevarstvenikov itd. V primeru projekta “Drugi tir DK” je vlada morda naredila korak naprej v zvezi s tem in je imenovala “Projektni svet za civilni nadzor” tega projekta. Težko je pričakovati, da bi imelo to večji vpliv za boljšo pripravo in izvedbo že tega projekta. Bolj pričakujem, da bomo odkrivali vse več problemov, zlasti strateških. Vzrok je v tem, da prave (v tem primeru prometne) strategije sploh nimamo in v tem, da je civilna družba (strokovnjaki in drugi zainteresirani) vključena prepozno.

Korake naprej v izboljšanju priprave in izvedbe takih projektov v naši državi (pod pogojem, da tako misli in namerava tudi ekipa s predsednikom vlade na čelu) moramo po mojem mnenju narediti tako, da institucionaliziramo ustanavljanje Svetov za civilni nadzor priprave in izvedbe takih projektov, s tem, da: (-1)-Take projekte (TEŠ-6, Drugi tir DK, Karavanški predor, Tretja razvojna os, itd.) pripravljamo na osnovi sprejetih pravih strategij za posamezna področja. (-2)-Svete za nadzor takih projektov imenujemo takoj po sprejetju oprijemljivih strategij (in ne šele v pripravi na izvedbo za nabiranje kratkoročnih političnih točk, ozko skupinskih finančnih in drugih koristi itd.) na posameznih področjih. (-3)-Svete za nadzor takih projektov imenuje parlament (in ne vlada!), s čimer bi vsaj v osnovi postavili temelj za dolgoročnejši pristop in bolj učinkovito delovanje organizacij civilne družbe v korist večine državljanov in narave.

Z zgornjim pristopom bi nas (Sintezo in druge resnejše civilno družbene organizacije, ki delujejo na dolgi rok) vladna ekipa prepričala, da zna in upa delovati dolgoročneje. Zato tudi (so)delujemo pri pripravi vrste projektov in pripravljamo tudi oporne točke za strategije na posameznih področjih. Prepričan sem tudi, da bi bil tak način (so)delovanja veliko bolj uspešen pri pripravi in izvedbi posameznih projektov in da bi celo odločilno pomagal pri uspešnem razvoju države v korist večine državljanov in narave in celo, da bi (tudi upoštevajoč velikost naše države) lahko odločilno prispeval k razvoju naše demokracije.

Milan Bajželj, član Programskega sveta Sinteze, 19.3.2019

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.