Podrejenci, izbrisanci in reševanje zaplezanih bank

Tadej Kotnik je v kolumni časnika Finance na dveh primerih predstavil, kako izvajajo bančno sanacijo Avstrijci in kako Italijani. V Avstriji so objavili novo, izboljšano ponudbo »podrejencem« ugaša­joče Hete, v Italiji pa bo sanacijo potapljajočega se Monte Paschija odslej vodil eden od povzročiteljev njegovega potopa. V Sloveniji pa(?) – kot, da je trg domačih vlagateljev bogokleten(!)

Avstrijska zgodba (Hypo – Heta):
Tamkajšnja banka Hypo je od decembra 2008 do decembra 2013 v šestih obrokih prejela 4,4 milijarde evrov državne pomoči Republike Avstrije, nato pa so jo razkosali in boljše kose razprodali, slabe – tudi jedro, poimenovano Heta – pa poslali v likvidacijo. Avgusta 2014, ko je Heta potrebovala novo milijardo evrov, so avstrijske oblasti večji del te potrebe »potešile« z izbrisom vseh podrejenih obveznic Hete v skupni vrednosti 890 milijonov evrov, sklicujoč se na »pravila notranjega reševanja« (bail-in) in dejstvo, da je bil kapital Hete takrat že globoko negativen (po MSRP 4,7 in po likvidacijskem vrednotenju 7,0 milijarde evrov; toliko o tem, da naj bi slovenske banke najbolj zabredle), a je julija lani avstrijsko ustavno sodišče izbris razveljavilo in pojasnilo, da »terjatev ni mogoče kar razglasiti za izbrisane«.
Zato so 21. januarja letos avstrijske oblasti imetnikom obveznic ponudile delno poplačilo: za navadne 75, za podrejene pa 30 odstotkov knjigovodske vrednosti terjatve. Ponudba bi uspela, če bi jo do 11. marca sprejeli dve tretjini imetnikov, a je propadla, saj jo je sprejela manj kot tretjina. Avstrijske oblasti so nato dva meseca besnele, grozile s stečajem Hete in zatrjevale, da bodo v njem navadni upniki poplačani le 54-odstotno, podrejeni pa nič. 18. Maja pa so napovedale novo ponudbo, v kateri bi upnike Hete poplačale s 13-letnimi brezobrestnimi avstrijskimi državnimi obveznicami z nominalno vrednostjo, enako polni vrednosti terjatve pri navadnih in polovični pri podrejenih upnikih. Pri takratnih zahtevanih donosih avstrijskih državnih obveznic bi se tečaj takih obveznic oblikoval blizu 90 odstotkov knjigovodske vrednosti terjatve, kar bi – vsaj za tiste, ki bi obveznice takoj prodali – pomenilo približno 90-odstotno poplačilo navadnih terjatev in 45-odstotno poplačilo podrejenih terjatev. Ponudba je bila objavljena v začetku septembra 2016, izteče pa se 7. oktobra letos, prag za uspešnost pa je tudi tokrat pri imetnikih navadni dve tretjini, pri podrejenih pa četrtina. Hkrati so se oblasti zavezale, da bodo prvih 180 dni borzne kotacije vzdrževale tečaj novoizdanih obveznic pri vsaj 90 odstotkih nominalne vrednosti; če drugega povpraševanja pri tej vrednosti ne bo, ga bo zagotovila država in pokupila presežno ponudbo.
Razlogov, zakaj so avstrijske oblasti ponudbo objavile šele tri mesece in pol po njeni najavi, je verjetno več. Prvič, sprememba proračunskega zadolževanja je morala skozi parlament, drugič, avstrijske oblasti so čakale, da bi poletni meseci omehčali zadostno število vlagateljev in tretjič, treba je bilo zavrteti nekaj telefonov, da bodo bruseljski odločevalci ponudbo poplačila »izbrisancev« razglasili za skladno s pravili, ali pa vsaj ostali tiho.
Čeprav še ni dokončno znano, ali bo nova ponudba uspela, že ima pozitivne stranske učinke; dva dni po njeni objavi je Moody’s zvišal bonitetno oceno Koroške z B3 na B1 in to pripisal izkazani pripravljenosti zveznih oblasti pomagati pri razreševanju kritičnih situacij v tej zvezni deželi.

Italija: Bo nekdanji rušitelj zdaj rešitelj?
Kolobocije okrog trenutno najbolj opotekajoče se italijanske banke Monte deiPaschi di Siena (MPS), se nadaljujejo. Konec julija 2016 je ECB končala najnovejši obremenitveni preizkus, ki je pokazal še slabše rezultate od pričakovanj pesimistov, kar je povzročilo še nadaljnje padanja tečaja delnic, ni pa imelo nobenega zaznavnega učinka na podrejene obveznice te banke, s katerimi se je še naprej trgovalo med 70 in 80 odstotki knjigovodske vrednosti.
Mesec in pol pozneje je postalo (še) jasneje, da brez nove državne pomoči ne bo šlo, saj ta banka potrebuje še vsaj pet milijard evrov svežega kapitala, reševalni sklad Atlas, pa je zdaj že skorajda prazen. Tako se vse več piše, da bodo podrejene obveznice MPS pretvorjene v njene delnice, pri čemer so italijanski odločevalci še konec avgusta zagotavljali, da bo pretvorba prostovoljna, ta ponedeljek pa so že pisali, da bo morda prisilna, torej bail-in v polnem pomenu besede.
Očitno se v zakulisju dogaja več, kot bi sklepali po medijskih poročilih, saj je predsednik uprave MPS Fabrizio Viola pred dvema tednoma nenadoma odstopil, kar je začudilo celo poznavalce. Še bolj pa so bili začudeni, ko je teden zatem odstopil še predsednik odbora direktorjev MPS MassimoTononi in pri tem povedal, da »je prišlo do spora, kako naj bi izvedli pet milijardno dokapitalizacijo«. Vrhunec začudenosti pa je sledil dan pozneje, ko je bil za novega prvega moža MPS imenovan Marco Morelli, ki je bil na vodstvenih položajih v tej banki že v letih 2006–2010 in med glavnimi akterji nakupa banke Antonveneta, za katero je MPS maja 2008 plačala devet milijard evrov in nato v štirih letih zaradi »lukenj« v tej banki utrpela skoraj šest milijard evrov izgube.
Kaj si o vsem tem mislijo finančni trgi, lahko sklepamo po gibanju tečaja delnice MPS, ki ga prikazuje spodnji grafikon. Od začetka leta do odstopa Viole je tečaj izgubil več kot tri četrtine vrednosti, odtlej pa je padal prav vsak dan in izgubil še dobro petino. Vendar trg še vedno precej trdno verjame, da podrejene obveznice ne bodo deležne resnejšega »porazdeljevanja bremen«, saj se z njimi, kot povzema spodnja tabela, trguje s podobnimi diskonti kot pred dvema mesecema. Če tečaje podrejenih obveznic interpretiramo dobesedno, trg še naprej ocenjuje, da bo »reševanje po notranjih pravilih« (bail-in), tudi če bo do tega res prišlo, imetnikom podrejenih obveznic odnesel kvečjemu četrtino vrednosti naložbe.kotnik-finance-20-9-2016-aaa Skrajšal in pripravil za objavo v SINTEZI Miroslav Marc, 23.9.2016

Odgovor na Podrejenci, izbrisanci in reševanje zaplezanih bank

  1. In tu je še pogled v Grčijo. Delničarji Attica Bank so sami priskrbeli kapital za potrebno sanacijo, a grška centralna banka želi lansko dokapitalizacijo Attice razveljaviti, kar bi pomenilo konec te banke. So bile nepravilnosti res tako hude ali pa je Attica – kot pri nas Gorenjska banka – s svojim osemletnim kljubovanjem krizi preveč moteč dokaz o “pravilnosti” ECB-jevskih zamisli? – NAPAD NA ATTICO

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja