Okradena država, osiromašeni državljani,

In to v velikem obsegu! Ali je bilo vse zakonito? Pričakujemo ukrepanje pristojnih državnih organov!

V letu 2013 smo v Sloveniji po navodilih Evropske centralne banke (ECB) in Evropske komisije (EC) ter pod neposrednim nadzorom Banke Slovenije (BS) izvedli obsežno bančno sanacijo.

Z vsem, kar je z njo povezano, je naša država utrpela nemajhno škodo, obilne koristi od tega dogajanja pa je požel in še vedno žanje tuji finančni kapital.

Posli, v katerih ena stran dobiva, druga pa le izgublja, so pogosto vprašljivi, tudi pravno, in tako je tudi v tem primeru.

Tega mnenja seveda nismo vsi; tako nas D. Hočevar v tekstu, ki ga je objavil v Sobotni prilogi Dela (9.3.2018) pod naslovom »Odločbe, imunitete in revizije«, prepričuje, da je BS v vseh aktivnostih, povezanih z bančno sanacijo, delovala pravno neoporečno in so zato zahteve za revizijo njenega ravnanja vse prej kot umestne. O tem, kako prav ima Hočevar, ne bom neposredno presojal, pač pa želim nekaj več povedati o družbeno-ekonomskih vidikih dogajanj, povezanih z bančno sanacijo.
V Sloveniji smo v letu 2012 dobili prevod knjige J. Perkinsa z naslovom »Izpovedi ekonomskega morilca«, v kateri ta prepričljivo predstavlja, kako kruto veliki finančni kapital zlorablja šibkejše, slabo vodene države. Te njegove prakse lahko po letu 2000 spremljamo tudi v Evropi. Najbolj tragično jih doživlja Grčija in o tem, kako se ji je to zgodilo, prepričljivo govori njen nekdanji finančni minister Varufakis v knjigi z naslovom »Je tu kakšen odrasel?«, ki je pred kratkim izšla tudi pri nas. Seveda Grčija ni bila edina tarča pohlepa finančnega kapitala. Ena priročnih je bila tudi Slovenija. Lotili so se nas načrtno, sistematično, seveda ob aktivni podpori BS in tudi domačih političnih oblasti. Celotni proces tega »podrejanja« Slovenije lahko razdelimo v tri faze:
1. Najprej je bilo potrebno državo temeljito zadolžiti v tujini. To jim je uspelo v letih 2004/08, ko so se zunanji dolgovi Slovenije povečali za 25 milijard evrov. Pretežno so bili to kratkoročni dolgovi gospodarstva, ki so bili v tujini najeti s posredovanjem domačih, največkrat državnih bank.
2. V naslednji fazi, to je po letu 2009, so tuji finančni upniki zahtevali pospešeno vračanje njihovih posojil. Tega pa podjetja-dolžniki niso zmogla in to je spravilo v resne težave njihove posrednike, to je domače banke. Država je bankam pri tem likvidnostno pomagala, potrebna sredstva pa si je oskrbela tako, da se je sama na veliko in drago zadolževala v tujini. Žal to ni zadostovalo in položaj bank se je še naprej tako slabšal, da se je bilo potrebno v letu 2013 lotiti njihove sanacije. Izvedlo se jo je pod taktirko ECB in EC, njen izplen, gledano z vidika interesov tujega kapitala, pa je trojen:
a) pretežni del privatnih dolgov iz obdobja 2004/08 je bil tujini bodisi vrnjen ali pa preoblikovan v visoko donosen in varen javni dolg Slovenije; leta 2008 je ta v neto znesku znašal 3,4 mlrd, leta 2014 pa 19,3 mlrd in za njegovo servisiranje (obresti) bomo letos namenili slabih 10% državnega proračuna;
b) velika zadolženost države krepi njeno poslušnost in tako je ob sanaciji bank Slovenija sprejela diktat, kaj vse mora storiti v interesu tujega kapitala; predvsem se je zavezala, da bo tujcem hitro, to je razumeti poceni, odprodala vse banke v državni lasti, pa tudi vrsto drugih, za tujino zanimivih podjetij (recimo osrednje letališče države);
c) zaradi prezadolženosti iz obdobja 2004/08 in vsega, kar je sledilo, so številna slovenska podjetja postala ugoden plen tujega kapitala.
3. Zadnjo fazo »podrejanja« Slovenije doživljamo sedaj. Postali  smo namreč družba, v kateri ima tuji kapital vse večjo moč, to pa nam dodatno slabi že tudi sicer šibke korenine lastne državnosti, ki jih najbolj najeda slabo upravljanje države. Sosedne države to že prepoznavajo kot priložnost, da lahko prično v našo škodo uresničevati nekatere svoje interese, tudi teritorialne.

Spričo zapisanega se da bančno sanacijo iz leta 2013 razumeti kot kronski dogodek v desetletnem procesu intenzivnega podrejanja Slovenije interesom tujega kapitala. Izvedlo se jo je, kot rečeno, ob aktivnem angažiranju ECB in EC. To njuno zavzetost je verjetno krepilo tudi to, da sta guverner ECB in takratni predsednik EC osebno povezna z enim od osrednjih akterjev finančnega kapitala, to je ameriškim velikanom Goldman Sachs. Ob vsem tem pa naj bi ECB, EC in BS, kot ugotavlja D. Hočevar, ravnale pravno povsem neoporečno. O tem, kako elastično je lahko pravo, ko deluje v interesu kapitala, se bo Hočevar lahko dobro podučil, če bo prebral v uvodu omenjeno knjigo Varufakisa. Pa tudi sicer njegove pravne razlage niso neoporečne, saj na primer za zaplembo podrejenih obveznic Banke Celje ni bilo nobene pravne osnove.

Andrej Cetinski, Sinteza, 11.3.2019

Odgovor na Okradena država, osiromašeni državljani,

  1. Nekdanji direktor Združenja bank Slovenije Dušan Hočevar (DH) je v svojem članku pokazal veliko nepoznavanje problematike ‘sanacije’ bank v letih 2013 in 2014. Ni res, da so vse bančne uprave zaprosile za pomoč. Samo NLB in NKBM sta to storili, Abanka, Banka Celje, Gorenjska banka pa ne. Zadnji dve sta se prisilni dokapitalizaciji uprli, zato jim je Banka Slovenije (BS) zamenjala upravo. Banki Celje so leto dni kasneje prisilno izničili kapital in jo dokapitalizirali, zamenjani predsednik uprave je zato napravil samomor. Lastniki Gorenjske banke so kljub zamenjavi uprave vztrajali, da izničenje kapitala in dokapitalizacija v višini 328 milijonov evrov nista potrebna. V naslednjih letih se je pokazalo, da so imeli prav, saj se je zahtevek za dokapitalizacijo zniževal do 13 milijonov evrov.
    DH zamolči, da so bile odločbe BS najprej sprejete brez izbrisa lastnikov delnic in podrejenih obveznic. Šele na ponovno zahtevo ‘višje sile’ (beri Evropske komisije) so odločbo spremenili in 18. decembra 2013 izpeljali izbris. V odločbi za NKBM je BS zahtevala dodatne slabitve v višini 457 milijonov evrov, kar je skupaj s prejšnjimi slabitvami pomenilo 1305 milijonov evrov, 30 odstotkov več kot so znašale vsi slabe naložbe. Pri tem je bil vsak evro naložb zavarovan s po dvema evroma zavarovanj!. Dejansko lahko smatramo dodatne slabitve, zmanjšane za vrednost podrejenih obveznic (457 ‒ 56 = 401 milijon evrov), za kapital NKBM na dan izbrisa. Dejanski kapital je bil enkrat višji, saj je bilo v 848 milijonih evrov slabitev najmanj polovica takih, ki so bile v naslednjih letih sproščene. Resnična vrednost kapitala NKBM pred izbrisom je bila torej okoli 800 milijonov evrov.
    DH se rad sklicuje na revizijsko poročilo od 31. 12. 2013, nerad pa se dotika dogajanja pred in neposredno po izbrisu. Med slednjimi je prenos na DUTB. Kot je pokazal bruseljski inštitut Bruegel, je Slovenija edina med evropskimi državami prenesla sredstva na državno slabo banko z 71 odstotnim diskontom. Prenosi so razkrili zgoraj omenjene manipulacije z oslabitvami. Tako so npr. delnice Letrike, ki so bile prenesene na DUTB po tretjini vrednosti na borzi, čez nekaj mesecev prodali po šestkratni vrednosti. Podobno so delnice Pivovarne Laško prodali po šestkratni vrednosti. 160 stanovanj v Kopru so na DUTB prenesli za 600 tisoč evrov, sedaj jih prodajajo za 25 milijonov evrov. Vse te razlike so dejansko oškodovanje bank in njenih delničarjev oz. lastnikov podrejenih obveznic.
    DH zamolči, da je Ustavno sodišče zahtevalo razkritje zgoraj omenjenih dokumentov BS, ki bi jih Državni zbor moral omogočiti že pred dvema letoma. Prav tako zamolči mnenje sodišča EU našemu Ustavnemu sodišču, da izrisi delnic in podrejenih obveznic po evropskem pravu niso bili nujni, jih je pa država lahko naredila, če je bila neumna, saj je s tem uničila svoj kapitalski trg delnic. Uničenje zaupanja v kapitalski trg lahko najlepše prikažemo s primerjavo javnih prodaj delnic NKBM in NLB. Delnica NKBM je bila novembra 2007 prodana po 27 evrov, dvakratniku knjigovodske vrednosti (13,5 evra)! Zanimanje je bilo ogromno: 110 tisoč fizičnih oseb je vplačalo 750 milijonov evrov, dobili so samo za 151 milijonov evrov delnic, druga vplačana sredstva so jim vrnili;. Novembra 2018 so mali vlagatelji kupili samo za 20 milijonov evrov delnic. Cena delnice (51,5 evra) je bila samo 69 odstotkov njene knjigovodske vrednosti (74,5 evra), le tretjino primerjalne prodajne vrednosti NKBM.
    Zasl. prof. dr. Peter Glavič, univ. dipl. ekon.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.