Okradena država, osiromašeni državljani,

In to v velikem obsegu! Ali je bilo vse zakonito? Pričakujemo ukrepanje pristojnih državnih organov!

V letu 2013 smo v Sloveniji po navodilih Evropske centralne banke (ECB) in Evropske komisije (EC) ter pod neposrednim nadzorom Banke Slovenije (BS) izvedli obsežno bančno sanacijo.

Z vsem, kar je z njo povezano, je naša država utrpela nemajhno škodo, obilne koristi od tega dogajanja pa je požel in še vedno žanje tuji finančni kapital.

Posli, v katerih ena stran dobiva, druga pa le izgublja, so pogosto vprašljivi, tudi pravno, in tako je tudi v tem primeru.

Tega mnenja seveda nismo vsi; tako nas D. Hočevar v tekstu, ki ga je objavil v Sobotni prilogi Dela (9.3.2018) pod naslovom »Odločbe, imunitete in revizije«, prepričuje, da je BS v vseh aktivnostih, povezanih z bančno sanacijo, delovala pravno neoporečno in so zato zahteve za revizijo njenega ravnanja vse prej kot umestne. O tem, kako prav ima Hočevar, ne bom neposredno presojal, pač pa želim nekaj več povedati o družbeno-ekonomskih vidikih dogajanj, povezanih z bančno sanacijo.

V Sloveniji smo v letu 2012 dobili prevod knjige J. Perkinsa z naslovom »Izpovedi ekonomskega morilca«, v kateri ta prepričljivo predstavlja, kako kruto veliki finančni kapital zlorablja šibkejše, slabo vodene države. Te njegove prakse lahko po letu 2000 spremljamo tudi v Evropi. Najbolj tragično jih doživlja Grčija in o tem, kako se ji je to zgodilo, prepričljivo govori njen nekdanji finančni minister Varufakis v knjigi z naslovom »Je tu kakšen odrasel?«, ki je pred kratkim izšla tudi pri nas. Seveda Grčija ni bila edina tarča pohlepa finančnega kapitala. Ena priročnih je bila tudi Slovenija. Lotili so se nas načrtno, sistematično, seveda ob aktivni podpori BS in tudi domačih političnih oblasti. Celotni proces tega »podrejanja« Slovenije lahko razdelimo v tri faze:

1. Najprej je bilo potrebno državo temeljito zadolžiti v tujini. To jim je uspelo v letih 2004/08, ko so se zunanji dolgovi Slovenije povečali za 25 milijard evrov. Pretežno so bili to kratkoročni dolgovi gospodarstva, ki so bili v tujini najeti s posredovanjem domačih, največkrat državnih bank.

2. V naslednji fazi, to je po letu 2009, so tuji finančni upniki zahtevali pospešeno vračanje njihovih posojil. Tega pa podjetja-dolžniki niso zmogla in to je spravilo v resne težave njihove posrednike, to je domače banke. Država je bankam pri tem likvidnostno pomagala, potrebna sredstva pa si je oskrbela tako, da se je sama na veliko in drago zadolževala v tujini. Žal to ni zadostovalo in položaj bank se je še naprej tako slabšal, da se je bilo potrebno v letu 2013 lotiti njihove sanacije. Izvedlo se jo je pod taktirko ECB in EC, njen izplen, gledano z vidika interesov tujega kapitala, pa je trojen:

a) pretežni del privatnih dolgov iz obdobja 2004/08 je bil tujini bodisi vrnjen ali pa preoblikovan v visoko donosen in varen javni dolg Slovenije; leta 2008 je ta v neto znesku znašal 3,4 mlrd, leta 2014 pa 19,3 mlrd in za njegovo servisiranje (obresti) bomo letos namenili slabih 10% državnega proračuna;

b) velika zadolženost države krepi njeno poslušnost in tako je ob sanaciji bank Slovenija sprejela diktat, kaj vse mora storiti v interesu tujega kapitala; predvsem se je zavezala, da bo tujcem hitro, to je razumeti poceni, odprodala vse banke v državni lasti, pa tudi vrsto drugih, za tujino zanimivih podjetij (recimo osrednje letališče države);

c) zaradi prezadolženosti iz obdobja 2004/08 in vsega, kar je sledilo, so številna slovenska podjetja postala ugoden plen tujega kapitala.

3. Zadnjo fazo »podrejanja« Slovenije doživljamo sedaj. Postali  smo namreč družba, v kateri ima tuji kapital vse večjo moč, to pa nam dodatno slabi že tudi sicer šibke korenine lastne državnosti, ki jih najbolj najeda slabo upravljanje države. Sosedne države to že prepoznavajo kot priložnost, da lahko prično v našo škodo uresničevati nekatere svoje interese, tudi teritorialne.

Spričo zapisanega se da bančno sanacijo iz leta 2013 razumeti kot kronski dogodek v desetletnem procesu intenzivnega podrejanja Slovenije interesom tujega kapitala. Izvedlo se jo je, kot rečeno, ob aktivnem angažiranju ECB in EC. To njuno zavzetost je verjetno krepilo tudi to, da sta guverner ECB in takratni predsednik EC osebno povezna z enim od osrednjih akterjev finančnega kapitala, to je ameriškim velikanom Goldman Sachs. Ob vsem tem pa naj bi ECB, EC in BS, kot ugotavlja D. Hočevar, ravnale pravno povsem neoporečno. O tem, kako elastično je lahko pravo, ko deluje v interesu kapitala, se bo Hočevar lahko dobro podučil, če bo prebral v uvodu omenjeno knjigo Varufakisa. Pa tudi sicer njegove pravne razlage niso neoporečne, saj na primer za zaplembo podrejenih obveznic Banke Celje ni bilo nobene pravne osnove.

Andrej Cetinski, Sinteza, 11.3.2019