O prihodnjem kapitalizmu

Jutrišnji kapitalizem za gotovo ne bo več tak, kot je danes.
Sedanjo virusno epidemijo bomo obvladali, a sledile bodo gospodarska, finančna, socialna, politična in še kakšna kriza, in to verjetno takih razsežnosti, kot jih doslej nismo poznali. Sicer močno pohabljena demokracija bo hudo ogrožena. Če je takrat ne bomo uspeli obraniti, se ji bomo verjetno morali za dlje časa odreči.

Jutrišnji kapitalizem za gotovo ne bo več tak, kot je danes. O tem, kakšen naj bi bil, je v Dnevniku dne 3.4.2020 objavil zanimivo razmišljanje Jože P. Damijan. Po njegovih pričakovanjih bo podoben onemu, ki smo ga poznali po drugi svetovni vojni. Ta se je, tudi po mojem razumevanju, od današnjega neoliberalnega pomembno razlikoval, še posebno po vlogi in delovanju države. Država je takrat učinkovito regulirala in razvojno usmerjala trg, danes pa tega skoraj ne počne več. Davki na premoženje in visoke dohodke so bili zelo visoki in država je tudi sicer skrbela, da so bile socialne razlike za večino sprejemljive, danes pa so za bogate davki bistveno nižji, socialne razlike pa so se neznosno povečale. Državo se je takrat učinkovito in demokratično upravljalo, danes pa si je njeno upravljanje v veliki meri podredil kapital in tako prednostno podpira njegove interese. In kar je najpomembnejše: takrat sta poštenost in solidarnost nekaj veljala, danes pa je laž kar običajno orodje pri zadovoljevanju pohlepa in žal tudi pri uresničevanju političnih ciljev. Naštete spremembe sicer niso bile povsod enako intenzivne, saj so predvsem države, v katerih prevladuje protestantska etika, z neoliberalizmom veliko manj okužene, kot so na primer ZDA.
Žal imam pomisleke do Damijanovega optimizma, da se vračamo v kapitalizem, kakršnega smo po drugi svetovni vojni že imeli. Ta je bil res za večino do te mere sprejemljiv, da si zasluži naziv »socialni« kapitalizem, Tak pa je bil iz več razlogov, za osrednjega pa gre šteti to, da je imel zelo resno konkurenco. To vlogo oziroma celo grožnjo je zanj predstavljala takratna Sovjetska zveza, ki je iz druge svetovne izšla kot velika zmagovalka in je nadvse učinkovito promovirala svoj socialni model družbe. Tudi sicer je krvavi vojni s Hitlerjevo Nemčijo sledila hladna vojna med zahodnim kapitalizmom in socialistično vzhodno Evropo, v takih razmerah pa si zahod ni mogel dovoliti socialnih nemirov in neučinkovitega upravljanja držav. Da je kapitalizem takrat preživel, se torej razvojni smeri, ki je temeljila na močni in tudi socialni državi, skoraj ni mogel izogniti. To usmeritev pa je pričel opuščati že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko mu socializem ni več pomenil resne konkurence, in ubral je novo, neoliberalno smer razvoja, Rezultati le te so po nekaj desetletjih vse prej kot dobri. Najbolj je za zahodni kapital nedvomno problematična na novo zrasla konkurenca v osebi kitajskega kapitalizma, ki svoj prvotni vzor, to je zahodni kapitalizem, v splošni učinkovitosti že krepko prehiteva.
Tak kot je danes, neoliberalni kapitalizem ne bo preživel, saj zaradi slabega upravljanja države ni več dovolj učinkovit in socialno vzdržen. Eden njegovih možnih izhodov iz te zadrege je, da po pričakovanju Damijana restavrira model »socialnega« kapitalizma, ki se je zmagovalno obnesel v konkurenci s sovjetskim socializmom. Kapital tej razvojni smeri sicer ni naklonjen in bo zato uspela le v primeru, če bi zmogli resno preoblikovali sedanji model parlamentarne demokracije, saj je ta močno degeneriral in je upravljavsko vse manj uporaben. Če bi se tega problema lotila večina tistih, ki še verjamemo v demokracijo, uspeh ob dobrem vodstvu ne bi izostal. Da se bo to tudi dejansko zgodilo, pa ni prav verjetno. Močnim voditeljem, ti so za uspeh tovrstnih aktivnosti ključni, namreč do demokracije praviloma ni veliko, jih pa zato toliko bolj privlači avtoritarno vodenje, še posebno če gre za etično vprašljive osebe.
Bolj verjetno je zato, da bo neoliberalni kapitalizem pri iskanju izhoda iz sedanjih zadreg dal prednost razvojni smeri, ki se bo zgledovala po konkurenci, ki ga sedaj ogroža, to je kitajski kapitalizem. Osrednja značilnost slednjega je močna država, ki se jo avtoritarno vodi. To bi tudi za nas pomenilo smer razvoja v družbeni model, ki smo ga v prejšnjem stoletju pod imenom fašizem že preizkusili in si ga ne bi smeli želeti.
Sedanjo virusno epidemijo bomo kmalu obvladali, v to nas večina verjame. Temu pa bodo sledile druge krize, gospodarska, finančna, socialna, politična in še kakšna, in to verjetno v takih razsežnosti, kot jih doslej nismo poznali. To bo tudi čas, ko bo že sicer močno pohabljena demokracija najbolj ogrožena. Če je takrat ne bomo uspeli obraniti, se ji bomo verjetno morali za dlje časa odreči.
Andrej Cetinski, Sinteza, 4.4.2020