O krizi kapitalizma

Vojko Flegar je v Dnevnikovem Objektivu z dne 12.10.2019 objavil zanimiv prispevek o zadregah, s katerimi se ta čas srečuje kapitalizem. Ta je namreč danes pomembno drugačen, kot je bil po drugi  svetovni vojni in celo v ZDA je slišati vse več glasov, da ga je potrebno resertirati, prenoviti. Flegar v tej zvezi omenja zanimivo izjavo kluba 200-tih vodij največjih ameriških korporacij iz avgusta meseca, s katero so se ti zavezali, da v svojih podjetjih v prihodnje ne bodo skrbeli zgolj za dobiček, pač pa bodo bolj upoštevali tudi interese zaposlenih in koristi širše družbe. Vsaj formalno se torej odrekajo temeljni usmeritvi neoliberalnega kapitalizma, ki mu je pred štirimi desetletji z radikalnim znižanjem davkov za najbogatejše  dal zagon ameriški predsednik Reagan in smo ga uspešno osvojili tudi v naši državi. Neoliberalni kapitalizem je kot sistem očitno v krizi, njeno zdravljenje pa bo izjemno zahtevno. Pa vendar, če želimo biti pri zdravljenju bolezni uspešni, moramo najprej prepoznati njene vzroke. Drugače povedano: če je bil kapitalizem po drugi svetovni vojni ekonomsko učinkovit in za večino sprejemljiv, današnji neoliberalni pa to ni več, se je potrebno vprašati, kateri dejavniki so predvsem povzročili to veliko spremembo. Gre za aktualen problem, ki nas bo vse bol zaposloval. Kako ga sam dojemam, bom poslušal predstaviti v naslednjih vrsticah.
Najprej nekaj splošnih opredelitev o kapitalizmu. Relevantne so predvsem naslednje njegove značilnosti: a)gospodarstvo je tržno; b) podjetja, upravljajo njihovi, največkrat privatni lastniki; c)ključni dejavnik uspešnosti gospodarstva je država. Slednja podpira gospodarstvo predvsem s temi aktivnostmi: vzdrževanje pravne države, skrb za splošno gospodarsko okolje (infrastruktura, izobraževanje, denarni sistem…), regulacija in razvojno usmerjanje gospodarstva, preprečevanje za večino nesprejemljivi socialnih razlik. Kako uspešno izvaja država naštete aktivnosti, je predvsem odvisno od njenega upravljanja. Drugače povedano: ključni dejavnik, ki kapitalizmu zagotavlja učinkovitost in družbeno sprejemljivost, je upravljanje  države; če je to učinkovito, pošteno in daje koristim večine prednost pred interesi kapitala, je kapitalizem splošno učinkovit in sprejemljiv, sicer pa deluje bolj ali manj problematično.
Kapitalizem, kakršnega smo poznali v ZDA in v Evropi prva desetletja po 2. svetovni vojni, je bil nedvomno ekonomsko uspešen in za večino sprejemljiv. Države se je torej takrat dobro upravljalo, kar pomeni, da je tudi parlamentarna demokracija, na kateri je bilo to upravljanje zasnovano, dobro delovala. V 80 letih prejšnjega stoletja pa je v ZDA pri upravljanju države prevladala nova, neoliberalna usmeritev, ki se je v praksi predvsem tako odrazila, da se je država odrekla eni od svojih temeljnih, zgoraj navedenih aktivnosti, da namreč preprečuje nesprejemljive socialne razlike in je tako na široko odprla pot vladavini kapitala. Preusmeritev je takratna Reaganova vlada učinkovito udejanjila tako, da je najvišjo davčno stopnjo na dohodke, ki je v 60-tih letih prejšnjega stoletja znašala v ZDA 90%, znižala na 35%. Ta sprememba, po kateri so se postopoma zgledovale tudi druge države,  je pomembno vplivala na upravljanje držav, razmerja v družbi in značaj kapitalizma. Razvili smo nov, neoliberalni tip kapitalizma, ki se od prejšnjega razlikuje predvsem v naslednjem:
  1. Temeljne, predvsem pri upravljanju držav  prevladujoče družbene vrednote (poštenost, resnica, solidarnost,…) danes vse bolj spodrivajo neoliberalne »vrednote«, to so pohlep, laž in tudi druga neetična ravnanja.
  2. Parlamentarna demokracija sicer formalno še vedno deluje, po vsebini pa je močno onemogla, saj si je predvsem veliki finančni kapital uspel državo v veliki meri podrediti in slednja tako danes prednostno podpira njegove interese.
  3. Neoliberalni kapitalizem je zaradi slabega upravljanja države ekonomsko vse manj učinkovit in ni več sposoben tekmovati s kapitalizmom kitajskega tipa.
  4. Socialne razlike so danes tako velike, da so postale eden osrednjih dejavnikov, ki preprečuje normalizacijo družbenih razmerij in ustvarja dobre okolje za uveljavljanje drugačnih, nedemokratičnih oblik upravljanja države.
  5. Slabo upravljanje držav in podrejanje ravnanja podjetij zahtevam po čim večjem dobičku povzroča uničevanje naravnega okolja, ki utegne resno ogroziti prihodnost človeštva.
Neoliberalni kapitalizem ni uspel povsod v enaki meri  spodriniti prejšnji, »socialni« kapitalizem. Najbolj uspešen je v državi, kjer se je rodil, to je v ZDA. Manj slabega povzroča v Evropi, kar velja predvsem za njen severni, protestantski del. Zelo ugodne okolje za uveljavljanje so mu v Evropi ponudile nekdanje socialistične države. Slednje velja tudi za Slovenijo, kjer je škoda, ki jo povzročata slabo upravljanje države in njeno skoraj kolonialno podrejanje interesom tujega kapitala, še posebno velika. Ne gre prezreti, da se tudi našo širšo domovino, to je Evropsko unijo, upravlja na način, ki sledi  praksam neoliberalizma; na  to prav ta čas opozarjajo tudi težave, ki jih ima zaradi »koruptivnih ravnanj« pri sestavljanju nove evropske vlade njena predsednica.
Neoliberalni kapitalizem je torej izjemno problematičen tip kapitalizma. ki je potreben temeljite prenove. Poleg njega pa je danes v svetu aktualen še en tip kapitalizma, ki ga razvija Kitajska. Ta je v nasprotju z neoliberalnim  izjemno ekonomsko učinkovit.  In kako pojasniti njegovo vitalnost? Odgovor najdemo v gornjem delu tega zapisa, in ta je, da Kitajci svojo državo očitno zelo učinkovito upravljajo v korist večine, medtem ko je neoliberalizem v tem vse šibkejši. Kitajski model upravljanja države je avtokratski in pozna zgolj eno, komunistično stranko, upravljanje držav z neoliberalnim kapitalizmom pa je zasnovano na večstrankarski, parlamentarni demokraciji. Slednjo si je kapital v zadnjih desetletjih s korupcijo in podobnimi prijemi do te mere podredil, da deluje vse bolj le v njegovo korist in ne v interesu večine. Kriza neoliberalnega kapitalizma je torej predvsem pogojena s krizo parlamentarne demokracije.
Za zdravljenje demokracije se nudita vsaj dve poti. Ena je ta, da se jo nadomesti z avtoritarnim vodenjem države, kar se v Evropi v nekaterih državah že dogaja (Rusija, Madžarska,……), pri čemer pa se formalno ohranja parlamentarno demokracijo. Ta pot ni prav obetavna, saj si od nje tudi zaradi kulturnih razlik ne moremo obetati podobnih rezultatov, kot jih beležijo Kitajci. Prednost naj bi zato imela druga možnost, to je sistemska prenova parlamentarne demokracije. Kot prvi korak v tej prenovi bi bilo potrebno pripraviti prepričljivo analizo slabosti sedanjih sistemskih rešitev, na katerih je zgrajena parlamentarna demokracija; pred sto leti so bile namreč številne od njih neoporečne, v zadnjih desetletjih pa so se do te mere izrodile, da zadovoljujejo le še potrebe kapitala in torej demokracijo po vsebini dobesedno onesposabljajo. Njihove slabosti lahko dokaj dobro prepoznamo, če primerjamo naš, slovenski model upravljanja države (volilni sistem, oblikovanje vlade, vloga neposredne demokracije – referendumi) z modelom , ki ga uporabljajo v Švici; v tej državi namreč demokracija še vedno dobro deluje in zato jim tudi kapitalizem ne povzroča večjih problemov, vsaj ne doma.
Za zaključek si še kratko oglejmo enega od scenarijev, po katerem bi lahko zadovoljivo sanirali obolelo demokracijo in s tem tudi kapitalizem. Njegova osrednja vsebina naj bi bila v naslednjem: a)po izkušnjah Švice prenoviti model parlamentarne demokracije; b)država naj začne podobno kot kapitalizem pred nekaj desetletji pospešeno omejevati za večino nesprejemljive socialne razlike (zelo progresivni davki na visoke dohodke, preprečevanje davčnih oaz, rigorozno preprečevanje korupcije,..). Žal pa so možnosti za izvedbo tega ali podobnega scenarija za sedaj zelo omejene, saj bi mu vladajoče politike učinkovito nasprotovale, volivci pa nimamo potrebne demokratične moči, da bi spremembe izsilili. Na ta problem, ki ga ne gre podcenjevati, nas opozarja tudi potek dopolnjevanja volilnega sistema, ki smo mu pri nas pravkar priča; politične stranke namreč solidarno nasprotujejo vsakršni rešitvi v volilni zakonodaji, ki bi lahko resneje omejila strankokracijo, to je vladavino političnih strank, v kar se je po vsebini izrodila demokracija. Razlogov za optimizem, da nam bo kmalu uspelo preusmeriti sedanje katastrofično delovanje kapitalizma, torej ni prev veliko. Pa vendar: upanja ne gre opustiti.
Andrej Cetinski, SINTEZA, 19.10.2019

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.