Že nekaj časa doživljamo velike spremembe, predvsem ekonomske, politične in podnebne. Te se odražajo tudi v bančništvu, katerega delovanje tudi pri nas usmerja Evropska centralna banka (ECB). Kot nekdanji bančni delavec ta dogajanja še vedno spremljam in kako jih dojemam, želim kratko predstaviti v tem zapisu; domnevam namreč, da nas je kar nekaj takih, ki do te problematike nismo brezbrižni. Mojim ocenam nekateri verjetno ne bodo pritrdili, bi pa bil vesel, če bi zvedel, v čem se motim.
Najprej naj navedem nekaj številk – njihov vir je Bilten Banke Slovenije -, ki kažejo nemajhne spremembe, ki so v poslovanju slovenskega bančništva nastale v preteklih letih. Primerjal bom skupne bančne vloge prebivalstva in gospodarstva z bančnimi posojili obeh teh sektorjev. Leta 2010 je bilo takih vlog v vrednosti 22,7 milijard (mrd) evrov, vrednost posojil pa je bila 32,7 mrd. Posojil je bilo torej za 10,0 mrd več kot vlog in to razliko so banke v največjem delu pokrivale s posojili, ki so jih najele v tujini. Lani pa so bile te številke pomembno drugačne: posojil je bilo za 6,6 mrd manj kot leta 2010, vlog za 14,5 mrd več, za vsoto obeh teh zneskov, to je 21,1 mrd, pa so se povečali, pogojno rečeno, finančni presežki bank iz domačega poslovanja.
Bančne vloge so torej pretekla leta naraščale veliko hitreje od posojil. Ena od posledic teh sprememb je bilo nižanje obrestnih mer, tako za vloge kot za posojila. Tako smo še lani imeli zgodovinsko gledano doslej najnižje obrestne mere: za vpogledne vloge (teh je bilo največ) so v večini bank znašale 0,01%, za posojila pa so le redko presegle 3%.
Podobne spremembe v gibanju vlog in posojil, kot jih beležimo v Sloveniji, so se dogajale tudi v ostalih evropskih bankah. V poslovnem bančništvu se posledično pojavljajo veliki finančni presežki, ki se jih pretežno hrani v centralnih bankah. ECB je pred leti pri uporabi teh presežkov uvedla pomembno novost: z njimi se sedaj na veliko financira nakupe nizko obrestovanih obveznic, ki jih izdajajo države zaradi pokrivanja njihovih proračunskih primanjkljajev. Eurosistem (ECB in centralne banke držav z valuto evro) je lani imel naložb v vrednostne papirje v znesku zaokroženo pet tisoč mrd evrov.
Kako sodelujejo banke pri proračunskem financiranju države, si pobliže oglejmo na primeru Slovenije. Ker več troši kot zbere denarja z davki, je imela naša država lani že 41,2 mrd dolgov, to je 9,2 mrd več kot leta 2015. V tem istem obdobju so se finančni presežki poslovnih bank (razlika med porastom vlog in posojil) povečali za 9,3 mrd in pretežni del tega zneska je bil s posredovanjem BS in ECB porabljen za financiranje proračunskega primanjkljaja države. Očitno sta država in bančni sistem razvila model finančnega sodelovanja, ki je za oba zelo koristen.
Ustrezno okolje, da je lahko nastal gornji model, je predvsem dosežek družbeno-ekonomske politike, poznane kot neoliberalizem. Ta je zaslužen za dve relevantni spremembi v družbi. Ena je radikalno znižanje davkov, ki državam vse bolj otežuje financiranje njihove potrošnje. Konkretno: leta 1980 je bila najvišja davčna stopnja na dohodek v ZDA 70% (v Vel. Britaniji celo 87%), danes pa je 37% in tej spremembi je sledila večina ostalih držav. Drugi njegov dosežek pa je močna oslabitev upravljanja držav, še predvsem pravne države, kar se med drugim odraža v okrepljeni korupciji raznih oblik, v davčnih oazah in podobnih rešitvah, ki posameznikom omogočajo bogatenje. Obe spremembi največ prispevata, da ima del prebivalstva vse večje finančne presežke, ki povečujejo tudi bančne vloge, države pa so pri financiranju svoje potrošnje vse bolj odvisne od zadolževanja, ki ga seveda, kot rečeno, v velikem delu in pod ugodnimi pogoji omogočajo centralne banke, ne da bi se za to morale posluževati emisije denarja.
Obravnavani finančni model je približno desetletje dobro deloval, dolgoročno pa ni vzdržen. Na neoliberalizmu zasnovano upravljanje držav je namreč vse manj učinkovito, ustvarja pa tudi za večino nesprejemljive socialne razlike. V družbi so zato potrebne resne sistemske spremembe, s katerimi se ne bo moglo več dolgo odlašati. Ena njihovih posledic bo tudi to, da se finančni presežki v bankah ne bodo več pojavljali, vsaj ne v današnjem obsegu.
Model pa lahko resno ogrozijo tudi izjemni dogodki, kakršen je vojna v Ukrajini. Ta povzroča največ škode Ukrajini, a tudi ostala Evropa je in še bo zaradi nje močno prizadeta. Ena njenih posledic je tudi visoka inflacija, ki nas je že prizadela; Industrijski proizvodi so se namreč lani v Sloveniji podražili kar za 19,6%, življenjski stroški pa za 8,8%. V industriji je rast cen predvsem povzročila izjemna podražitev energije, kar je neposredna posledica vojne. Dražja energija in hrana sta veliko prispevala tudi k rasti življenjskih stroškov, še večji pa je v tem primeru vpliv povečanega tržnega povpraševanja. Slednjega pa ni podpiralo ceneno zadolževanje v bankah, pač pa gre njegovo financiranje predvsem v škodo prihrankov, kar se odraža v spremembah bančnih vlog. V prid tega govorijo naslednji podatki: v letu 2020 so se bančne vloge povečale za 3,5 mrd evrov, lani za 2,6 mrd, letos pa je njihova rast že negativna in v petih mesecih so bile že manjše 0,4 mrd evrov. Namesto finančnih presežkov se bančništvu očitno obetajo finančni primanjkljaji, kar bo med drugim otežilo tudi financiranje proračunskih primanjkljajev držav, ki se tudi sicer povečujejo.
ECB skuša sedanjo inflacijo ukrotiti z višanjem kreditnih obrestnih mer: lani v začetku leta je njena temeljna kreditna obrestna znašala 0,25%, sedaj pa je že 4,25%. Dražitev kreditov je zelo uporaben ukrep, če je inflacija posledica prevelikega tržnega povpraševanja, ki ga podpira poceni zadolževanje. V tem primeru pa je inflacija predvsem posledica dražje energije in tudi drugih težav pri oskrbi, le v enem delu pa jo povzroča dodatno povpraševanje, ki pa se ga finančno predvsem podpira v škodo rasti prihrankov in se zato ti zmanjšujejo. Bodo pa višje kreditne obrestne mere imele nekatere druge učinke. Obremenjevale bodo gospodarsko tast, zavirale bodo upadanje finančnih presežkov v bančništvu, predvsem pa bodo vsaj kratkoročno prispevale k rasti bančnih obrestnih marž, saj banke za sedaj depozitnih obrestnih mer ne zvišujejo. Bankam se tako letos obetajo izjemno visoki dobički in to bo še ena potrditev škodljivosti politike, ki je vse naše banke prepustila tujim lastnikom.
Naj ta zapis zaključim z naslednjo mislijo. Banke so za delovanje gospodarstva pa tudi družbe na sploh zelo pomembne. Svoje poslanstvo pa težko uspešno uresničujejo v tako nestabilnih družbenih razmerah, kot jih doživljamo danes in so predvsem posledica neprimernega političnega upravljanja držav. Pri tem upravljanju je zato prednostno potrebno opustiti neoliberalne usmeritve in vrednote, od konkretnih aktivnosti pa naj ima ta čas prednost zavzemanje za čimprejšnje končanje vojne v Ukrajini.
Andrej Cetinski