Prav je, da se s politiko ukvarja čim več ljudi, da je čim več aktivnih in čim manj pasivnih občanov. Gre za vprašanje, kdo naj komu verjame, mu zaupa in za vprašanje sposobnosti, poštenosti in korektnosti izvoljenih.
Dnevnik Pisma bralcev 20. 10. 2025, Bojko Jerman ,
V praksi pa gre za povsem nelogičen fenomen: zbere se nekaj deset ljudi, ustanovijo politično stranko in če dobijo dovolj glasov, lahko (so)upravljajo državo. In koga predstavljajo te osebe? Najprej samega sebe. Ko so izvoljeni, predstavljajo politično stranko, ne pa določenega kroga ljudi, ki jih zastopajo. Volilni sistem je tako slabo zamišljen, da bi teoretično vsi izvoljeni poslanci lahko bili iz istega kraja, lahko bi stanovali v istem bloku in bili bi lahko vsi v sorodu. To dejstvo dokazuje nesmiselnost volilnega in s tem političnega sistema, ki v osnovi ni demokratičen, niti ni predstavniški, saj izvoljeni predstavljajo svoje stranke, ne pa konkretne množice oseb v nekem kraju. Kako naj poslanci predstavljajo ljudi, če pa se z njimi ne morejo posvetovati, saj ne vedo, kdo jih je izvolil?
Prav zato lahko tako poslanci kot njihove stranke delajo, kot se jim zdi, suvereno in brez pravih omejitev upravljajo, ugrabljajo državo. Če pogledamo na politične stranke, vidimo ozek krog ljudi na vrhu, ki skrbi predvsem za sebe in dobrobit prijateljev. Finančnih afer je nešteto, večina jih ne pride v medije. Politične stranke delujejo kot zasebna komercialna podjetja. Brez denarja bi izginila v pozabo, nikogar ne bi več zanimal »javni interes«, zaradi katerega formalno obstajajo. Poglejmo primitivno nagajanje strank predsednici države, ki nikoli ne predlaga »pravega« za najvišje pozicije. Namesto da bi o teh kandidatih odločala predsednica sama na podlagi javne podpore določenim osebam, se še tukaj vpletajo politične stranke, ki ščitijo svoje interese in prijatelje in se posmehujejo objektivnim kriterijem. Brez sramu. Dodaten dokaz škodljivosti in nelegitimnosti političnih strank kot predstavnikov ljudi ali javnega interesa. Pri odločitvah pri vodenju države sta lahko le dva objektivna kriterija: o strokovnih zadevah naj odločajo strokovnjaki, o političnih odločitvah mora odločati javnost, ne pa predsednik ene stranke. In volja javnosti se lahko hitro ugotovi (ankete, referendumi …). Pri takšnem odločanju sploh ne more priti do nesoglasij, še manj do tragikomičnih predstav, ki sedaj polnijo medije.
Logično je, da v normalni demokraciji poslanci v parlamentu predstavljajo izključno in samo jasno določeno skupino ljudi v nekem geografskem okolju, da njih zastopajo in njim odgovarjajo. Kot smo to že imeli in kot to znamo. Ne pa da so to lutke, ki jih upravlja neka organizacija s svojimi klientelnimi in materialnimi interesi. Dejanski neodvisni predstavniki vseh občanov so župani – so edini legitimni predstavniki in bi lahko sedeli v parlamentu. Ker pa bi s tem imeli dve službi hkrati, kar ne gre, bi lahko ob županskih volitvah volili tudi predstavnika v parlament. Tako bi znana množica ljudi imela znanega predstavnika, kar je osnova prave participativne demokratične demokracije. Politične stranke so popolnoma nepotrebne in celo škodljive, saj se na koncu »demokratično« izvoljeni predsedniki obnašajo kot cesarji in jim je dovoljeno vse, tudi vojne in genocid.
Edina politična stranka, ki mi vliva zaupanje, je stranka, ki so jo ustanovili župani. Žal so ostali v svojih ambicijah zadržani in neambiciozni, niso navedli nič posebno atraktivnega.
Problem novih in tudi starih obrazov je v tem, da ne morejo povedati nič novega, nič, kar bi bilo izvirno in pomembno za nadaljnji razvoj demokracije in družbe. Ni nobene nove paradigme. Ne navedejo tehtnega razloga, zakaj so sploh ustanovili stranko. Samo prazno besedovanje o sodelovanju in novi kulturi dialoga, kar deluje že smešno. Denimo Anže Logar še nikoli ni povedal nič tehtnega, novega ali izvirnega, pa ima vseeno stranko s solidnim rejtingom, ki izvira iz njegove medijske minutaže, iz drugega naslova ne more izhajati. Dejanska teža strank se ne oblikuje glede na vsebino izjav njihovih govorcev, ampak glede na medijski rejting predstavnikov.
Če hoče nekdo v Sloveniji predlagati izboljšano oziroma dejansko demokracijo z ukinitvijo političnih strank, volilnim sistemom, ki je logičen in objektiven, ter participativnim soodločanjem javnosti in socialno tržnim ekonomskim sistemom, je zdaj čas, da to naredi. Javnost ni neumna in išče prav to, da se za vedno zagrne zavesa nad obstoječo politično in medijsko folkloro in škodo, ki jo nekaznovano povzročajo nepotrebne politične stranke.