V prispevku Bine Kordež pronicljivo išče odgovor na vprašanje: Kje so realne poti za zmanjševanje neenakosti?
Dohodkovna in premoženjska neenakost prebivalstva je vsekakor ena izmed najbolj izpostavljenih slabih strani sodobnega sveta. Verjetno ni teksta o tej tematiki, ki ne bi izpostavljal negativne plati povečevanja neenakosti, kot tudi ne bomo našli ene izjave, ki bi takšno stanje zagovarjala. A ne glede na prevladujoče mnenje, se razmere na tem področju celo zaostrujejo. Povečuje se delež revnega prebivalstva, na drugi strani pa kopiči bogastvo ozkega kroga ljudi. Je razlog res samo v povezavi premožne elite s politiko, ki kljub demokratičnim procesom tega trenda ne uspe (noče) zaustaviti, ali pa so v ozadju tudi kakšni drugi razlogi, ki v obstoječem družbeno-ekonomskem sistemu vodijo v smer vse večje koncentracije dohodkov in premoženja?
Če torej želimo stopiti korak naprej od samo vsesplošnega zavračanja in zgražanja nad takšnim stanjem, je smiselno nekoliko podrobneje pogledati razloge, ki vodijo v vse večje razslojevanje.
Vir vse neenakosti je v osnovni delitvi dohodka oz. dodane vrednosti v družbi. V Sloveniji smo v zadnjih dvajsetih letih v povprečju kapitalu namenili 22 odstotkov neto dodane vrednosti, zaposlenim pa 78 %, s tem, da množica zaposlenih ves dohodek porabi za vsakodnevne potrebščine, kapitalu pa neporabljeni dohodek povečuje osnovo – DENAR DELA DENAR!
Bi s progresivnejšo obdavčitvijo lahko vsaj nekoliko omilili te trende?
Potrebno so spremembe v osnovnih postulatih delovanje obstoječega družbeno-ekonomskega sistema. Seveda bo uvajanje potrebno na svetovnem nivoju, saj zaradi mobilnosti kapitala Slovenija ne more pretirano odstopati.