Trideset let je minilo, od kar je preminula partija komunistov, pa so z njo še vedno težave.

Zadnje čase so te težave celo tako resne, da je sedanja vlada smatrala za potrebno, da o njih obvesti evropske oblasti v Bruslju; še posebno je namreč zaskrbljena, ker nam menda nekdanji komunisti obvladujejo javna občila, očitno predvsem RTV ter Delo in Dnevnik. Vsi bivši komunisti seveda niso enako škodljivi in morda tudi zato, da bi bralci bolje razumeli, katera njihova zvrst si zasluži posebno pozornost, je Dnevnikov Objektiv dne 30.4.2020 o tem objavil aktualen članek z gornjim naslovom. Njegov avtor Mirko Cigler je v njem nekdanje člane partije najprej razvrstil v dve velike skupini, to je v oportuniste ter v člane, ki so se partiji pridružili v prepričanju, da bodo tako lahko več pripomogli k uresničitvi njenih ciljev. To drugo skupino pa je še naprej delil v štiri podskupine, v liberalno usmerjene, radikalno usmerjene , reformiste ter v ortodoksne komuniste. Ta delitev se zdi razumna, je pa vendarle nekoliko zapletena, mene osebno pa tudi po vsebini ne zadovoljuje povsem. Zato bom v naslednjih vrsticah prikazal nekoliko drugačno delitev, ki bolje ustreza mojemu razumevanju nekdanje partijske strukture.
Tudi sam menim, da je bilo med partijci največ oportunistov, to je oseb, ki so se stranki pridružili, ker so si od tega obetali koristi, največkrat pri zaposlovanju. V tistih časih se je namreč splošno pričakovalo, da so ljudje na vodstvenih mestih v državni upravi in v gospodarstvu včlanjeni v takrat edino dovoljeno politično stranko. V tem bivša partija ni bila drugačna od sedanjih političnih strank, saj tudi te, ko se dokopljejo do oblasti, brez večjih zadržkov svojim članom zagotovijo primerna delovna mesta tako v javnem sektorju kot v državnih podjetjih; pri tem neredko ravnajo celo po načelu, da ni pomembno, kaj kandidat zna, pač pa je pomembno, da je njihov. Sedanja vlada je glede tega izpričala še posebno operativnost, a vseh kadrovskih zamenjav, ki jih ima v načrtu, za sedaj verjetno še ni uspela izvesti.
Druga skupina partijcev so bili po mnenju M. Ciglerja člani, ki so se stranki pridružili, ker so verovali v njene cilje. Temu mnenju se tudi sam pridružujem, vendar z omejitvijo, da teh članov ni bilo prav veliko. Več od njih je bilo namreč po mojem v partiji ljudi, ki jih Cigler kot posebno skupino ne izpostavlja in je zanje značilno, da so po značaju naklonjeni avtoritarnemu vodenju in nasilju, te svoje interese pa so takrat v edini oblastni stranki lahko primerno zadovoljevali. Te člane partije je smiselno obravnavati kot posebno, to je tretjo skupino, ki je posebno v prvih povojnih letih odločilno vplivala na ravnanja takratnih oblasti.
Osebe, ki so značajsko naklonjene avtoritarnosti in nasilju, torej po moji delitvi tretja zvrst partijcev, imajo osrednjo vlogo v vseh avtoritarnih političnih strankah. V prejšnjem stoletju so to dokazovali fašisti, nacisti ter komunisti in tako gledano so res bili »isti…isti…«. Ne gre pa prezreti, da je prav »tretji tip« partijcev v Jugoslaviji na moči vse bolj izgubljal, ko je država pričela dosledneje uveljavljati na samoupravljanju temelječe tržno gospodarstvo. Nekatere od njih so prav zaradi prevelike gorečnosti celo izključili iz partije, kar se da danes politično dobro unovčiti.
Za osebe tretje skupine, kakor jo zgoraj opredeljujem, je torej manj pomembno, če je stranka levo ali desno usmerjena; ključno je, da je avtoritarno usmerjena in ima politično definiranega sovražnika, nad katerim se lahko izvaja nasilje. Zato ne preseneča, da so nekdanji mlajši partijci te skupine, ki so še vedno politično aktivni, sedaj praviloma člani naše najbolj desne stranke. Ta seveda ne more brez sovražnika, ki naj bi ogrožal njeno poslanstvo in to vlogo je namenila nekdanjim vplivnim partijcem iz prej omenjene druge skupine, za katere se je v samostojni Sloveniji pokazalo, da so »konvertirali« in so prepričljivo zavezani demokratičnim vrednotam.
Neoliberalizem je potreboval le nekaj desetletjih, da je v številnih državah parlamentarno demokracijo do te mere oslabil, da ni več sposobna države učinkovito upravljati. To velja žal tudi za Slovenijo, manj pa na primer za države, kjer prevladuje protestantska etika. Oslabljeno demokracijo nam je dodatno prizadel še korona virus in tako smo se znašli v razmerah, ki so zelo ugodne za uveljavljanje avtoritarnih oblik vladanja. Te bodo znali najbolje izkoristiti osebe z značilnostmi, ki smo jih preje uvrstili v tretjo skupino partijcev. Ohranitev in temeljita prenova demokracije, da bo lahko zopet učinkovito varovala interese večine, bi zato morala postati prednostna politična naloga vseh pošteno mislečih ljudi.
Andrej Cetinski, Sinteza, 5.5.2020