Prof. dr. Dušan Radonjič
Verjetno bi bila še tako debela knjiga premalo obsežna za odgovore na množico vprašanj, ki si jih danes državljani Slovenije preprosto ne znajo obrazložiti. Kot da smo se pustili ujeti tistim, ki so želeli na oblast samo z enim namenom, namreč, da ignorirajo Ustavo RS in mimo nje ustvarijo sebi lastno življenjsko raven, ki jim bo zadovoljevala vse tiste želje, ne da bi le-te vselej pomenile tudi zadovoljevanje njihovih objektivnih potreb. Seveda so poti za doseganje tega cilja različne in niso primerljive s potmi blizu tristo tisočem prebivalcev Slovenije, ki uradno živijo na pragu preživetja, med drugim tudi 14.000 otrok, katerih starši nimajo dovolj sredstev za nakup šolskih potrebščin. Povzpetnike pravzaprav ne briga niti 1. člen Ustave RS, ki sem ga že večkrat citiral, in sicer, da je Slovenija demokratična država, torej država v kateri igra dominantno vlogo ljudska volja, ki preko izvoljenih predstavnikov, torej poslancev, usmerja svojo razvojno pot in z njo povezano življenjsko raven. Ne glede na to, da je tudi 2. člen Ustave RS v smislu življenjske ravni zelo jasen in nedvoumen, saj pravi, da je Slovenija socialna država. Ali je res? Ali ta člen Ustave glede na njegovo vsebino zagotavlja vsem državljanom Republike Slovenije dostojno življenje? Gotovo ne, torej je takšno stanje rezultat določenih odločitev, ki pa jih sprejemajo prav tisti, ki so jim volivci zaupali vladanje. Toda ob tem mi prihaja misel pisatelja Toneta Partljiča, ki je zapisal: »Vladar, samo človek si.«
In kdo pravzaprav vlada v naši državi? Odgovor je zelo jasen, saj določene politične stranke, ki so se povzpele do vladanja, bodisi predvsem z vstopom v vlado, bodisi z vstopom v Državni zbor ali še kam drugam, v resnici odločajo o najpomembnejših, za državljane vitalnih področij države. In če imajo politične stranke moč vladanja, ne zagotavljajo pa demokratičnosti odločanja, potem ne moremo govoriti, da imamo v naši državi demokratično ureditev, temveč to ustavno zamisel v svoje roke prevzema strankokracija. Ali drugače: politične stranke postavljajo sebe nad volivci! To se med drugim kaže tudi v tem, da imajo posamezne politične stranke vselej prav, tudi takrat, če so njihova stališča povsem kontradiktorna. Torej, resnica je samo ena: tista, ki jo vidi in predlaga politična stranka.
V čem pravzaprav vidim negativnost delovanja tistih političnih povzpetnikov, ki jim ni do upoštevanja Ustave in ki izkoriščajo sleherno priložnost, da predvsem sebi ustvarijo visok življenjski standard. Takim »predstavnikom« ljudstva v različnih državnih organih ni do tega, da bi razumeli mlado mamico, ki na TV pove, da ni imela denarja, da bi svojemu otroku plačala malico v vrtcu, enako tudi mamica otroka v osnovni šoli. Po drugi strani pa ima relativno malo število prebivalcev Slovenije preko 40 milijard evrov v davčnih oazah. Ne samo, da se ti državljani Slovenije izognejo plačevanju davkov, temveč se postavlja vprašanje od kod jim toliko denarja, oziroma po katerih kanalih se pretaka in nemoteno prispe v določeno davčno oazo. In kakšne so poti financiranja strank? Ali sploh kdo to kontrolira?
Le kako razumeti že vse to, kar sem v prejšnjih nekaj stavkih navedel. Težko, zelo težko, kajti kljub malemu številu poslancev, ki so v Državnem zboru opozarjali na anomalije, ki se dogajajo v naši družbi, situacija pravzaprav ostaja nespremenjena. Kako to, da nisem zasledil niti enega poslanca, niti ene politične stranke, ki bi negirala govor poslanca Aleksandra Reberška, ki je v Državnem zboru opozoril na neverjetne dimenzije korupcije v naši državi. In kolikokrat so politične stranke bile enotne pri preganjanju negativnosti v družbi, tudi korupcije? Samo enkrat, in sicer ob osamosvojitvi Slovenije. Po podatkih Transperency International sodimo med četrtino najbolj skorumpiranih držav. Že leta 2014 je tudi nemška raziskovalna institucija Ernst & Yong opravila mednarodno raziskavo o koruptivnosti v gospodarstvu, kar je objavil nemški časopis Die Welt in kjer je Slovenija med 32. državami na prvem mestu. In kaj se skriva za preko 40 milijardami € državnega dolga, torej vsak izmed nas je dolžan (to je uradni podatek) preko 23.000 €! In pri vseh navedenih dejstvih doživimo kar 22 neuspelih vetov Državnega sveta. Zakaj ga torej še imamo, če ne more ničesar, kar je še spornega, ustaviti, saj mu to onemogoča uradna politika. Tudi KPK je večkrat v nemoči, čeprav je njegova primarna naloga borba proti korupciji. In kje je tukaj tudi Računsko sodišče? In ali naj verjamemo tudi sodstvu, da ne more preganjati evidentnih kaznivih dejanj, ker je kazenska zakonodaja tako zelo tolerantna, da nekateri kriminalni procesi trajajo tudi več kot 20 let. Da o zastaranju določenih procesov niti ne govorim. Več kot evidentno je, da so k takšni situaciji svoj delež prispevale vse vlade, torej vse politične stranke, ki so jim volivci zaupali, da bodo delovali v njihovem imenu in za njihovo blagostanje in ne v imenu dvoživk, ki so se močno razmnožile in večinskemu slovenskega naroda že dalj časa grenijo življenje. In če jim je kdo v tem trenutku podvomil v resničnost mojih navedb, bom v nadaljevanju bralcem skušal odpreti oči in dokazati, zakaj sem ta prispevek naslovil tako kot sem ga.
Ali res lahko verjamemo našim politikom, da odločajo v dobro ljudi, torej državljanom Slovenije? So ozadja določenih odločitev naših politikov vselej znana? Pa si poglejmo samo nekatera dejstva, kjer državljani tavamo v megli ko skušamo ugotoviti povezavo z njihovimi odločitvami.
Ne dolgo tega smo državljani RS bili soočeni z referendumsko kolobocijo, kjer so prav politične stranke dokazovale svoj prav, tako glede potrebe po referendumih, kot tudi proti njim. Rezultat nam je znan. In komu naj v resnici verjamemo, tistim strankam, ki so bile za, ali tistim, ki so bile proti. Vemo tudi, kakšno vlogo pri vsem tem je odigral Državni zbor RS, in kaj šele bo, ko že sedaj napovedujejo vrste referendumov, povezanih s prihajajočimi volitvami. Ali državljani razumemo resnično ozadje številnih interpelacij ministrov?
Podobno se oglašajo nekatere stranke glede ustanovitve obrambnega holdinga. Ali so dileme v zvezi s tem odpravljene? Politika je prav tako stala od vsega začetka, zlasti ko je bil eliminiran SDK, na stališču, da je potrebno privatizirati gospodarstvo in dati tujemu kapitalu večjo veljavo od domačega. Rezultati so tudi tukaj znani. Kot eden od neštetih primerov je npr. SIJ, kjer je tuj kapital pokazal svojo pravo podobo. In kaj naj bi bil razlog za uničenje Splošne plovbe Piran, enega od biserov slovenskega gospodarstva? Zopet tuj kapital! Vprašajte se, koliko je ostalo še slovenskega. Tuj kapital je, s pomočjo naše politike seveda, že pokupil mnoga slovenska podjetja, mednarodno uveljavljene blagovne znamke, banke, slovensko zemljo, itd. In kdo stoji za tem, da naša država nima niti ene svoje banke, razen manjši delež v Ljubljanski banki, in da tuji lastniki pobirajo njihov dobiček.
Katere politične stranke in posamezniki stojijo v ozadju vseh teh projektov? Ve se katere in vedo se tudi imena, samo mi državljani bi preprosto morali verjeti, da je vse pošteno. Če je temu res tako, zakaj slovenska politika, torej stranke v Državnem zboru, še do danes ni sprejela Zakona o spremljanju premoženja in tudi ne Zakona o vračanju (ukradenega) denarja iz davčnih oaz, kar sem predlagal že leta 2014. In, ali je pošteno, da smo praktično vso živilsko industrijo odstopili Hrvatom, nedavno tega pa so ti naši sosedje dobili tudi Ljubljansko borzo. Finančno ministrstvo pa nič!
In kako poskuša slovenska politika izigrati pamet slovenskih državljanov, ko se nenadoma določene politične stranke začnejo poimenovati kot leva sredina ali desna sredina. In kaj naj bi to v resnici bilo? Ali drugače, katere vrednote zastopajo in kakšna razlika je med njimi in vrednotami levih in desnih strank. Osebno ne najdem ustrezne obrazložitve pa tudi mnogi ne. Politiki: strokovno definirajte omenjeno razliko in to tako, da več ne bo dvoma kdo je kdo in s tem kdo je bližje slovenskemu volivcu!
Skratka ni mogoče priti do konca vsem nebulozam, ki so se udomačile v naši politiki. Tako je tudi več kot evidentno, da politika ne povezuje pereče problematike zdravstva z 39. in 40. členom Zakona o delovnem razmerju. In tudi zato ne bo nobena politična stranka imela toliko korajže, da bi le-to priznala. Prav tako nihče ne prevzema odgovornosti za prodajo Mercatorja, Pivovarne Laško in še uničenje preko tisoč drugih podjetij, o čemer je poročal Radio Slovenija. In, ali bo kdaj slovenska politika postavila natančen načrt porabe enega odstotka zbiranja sredstev za oskrbo državljanov? Glede na navedena (in tudi nenavedena) dejstva tega ni pričakovati.
In, kaj nam torej še preostane? Nič ne bi bilo narobe, da prisluhnemo francoskemu pisatelju Voltairu (1694-1778), ki je bil znan ne le po svojih kritičnih pogledih na organiziranja religije in tradicionalnih institucij, temveč je močno podpiral svobodo govora in druge življenjske svoboščine. Znana je njegova misel o vrednotenju politike, ko pravi: »Navaden lopov krade vaš denar. Politični lopov krade vašo prihodnost, vaše sanje, vaše znanje, vašo izobrazbo, vaše zdravje, vaš nasmeh. Navaden lopov izbira tebe, toda političnega lopova izbiraš ti.« Kako koristno bi bilo, da bi slovenski politiki poznali vsebino knjige »Pot v propad« avtorja Axel-a Kaiserja, ki v podnaslovu zapiše: »Kako so vlade in centralne banke uničile svet in zakaj najhujše še prihaja«.
Za zaključek tega prispevka bi predlagal, da se v duhu Gregorčičevega verza »Le vstani, vstani borni narod moj«, vprašamo ali ni napočil čas, da tudi v Sloveniji izpeljemo postopek lustracije, kar bi konkretno pomenilo, da obstoječim političnim strukturam prepovemo kandidiranje na prihodnjih volitvah za najmanj 5 let, da bi lahko kandidirali novi, predvsem mlajši kandidati, ki niso zabredli v kalne vode korupcije in drugih nečednosti, ki jih zasledimo v sedanjem političnem trenutku.
Sam že dolgo vem, da sta samo etika in umetnost, naj bo le-ta glasbena, baletna, besedna v tem trenutku slovenske zgodovine edina možnost, edini proces, ki neguje in spodbuja najvišje miselne ravni. In prav iz te ravni lahko raste nova svobodna dejavnost, ki odpira horizonte duhovnih in človeških vrednot med Slovenci.
Sinteza, 13. 9. 2025 prof. dr. Dušan Radonjič