Kdo bo še pripravljen reševati banke, če bo kdaj spet potrebno.

Nekdanji viceguverner Banke Slovenije (BS), Darko Bohnec je pripravil obsežen članek, s katerim bralca prepričuje, kako pravno dosledno in tudi sicer učinkovito je tedanje vodstvo BS v letih 2013/14 usmerjalo sanacijo slovenskih bank.

V članku takrat močno vpleten človek poizkuša opravičevati zgrešeno politiko in poteze tako BS kot politične oblasti, kar samo pritrjuje dejstvu, da se pri nas še danes raje uklanjamo interesom predvsem tujega kapitala, namesto da bi se postavili na svoje noge.

Toda Andrej Cetinski nalije čistega vina.

Pod gornjim naslovom je Darko Bohnec, nekdanji viceguverner Banke Slovenije (BS), pripravil obsežen, ne prav lahko berljiv članek, s katerim bralca prepričuje, kako pravno dosledno in tudi sicer učinkovito je tedanje vodstvo BS v letih 2013/14 usmerjalo sanacijo slovenskih bank. Pristojnost BS naj bi v tem primeru bila, če Bohneca prav razumem, predvsem v skrbi za dosledno uresničevanje navodil, ki jih je Slovenija in še predvsem BS v zvezi s sanacijo bank prejela od Evropske centralne banke (ECB) in Evropske komisije (EK). To poslanstvo naj bi naša centralna banka učinkovito izvedla, s tem pa naj bi Sloveniji marsikaj slabega prihranila. Ta razlaga je eden, nedvomno legitimen pogled na sanacijo bank, ki pa verjetno marsikoga ne zadovoljuje, tudi mene ne. Zato bom v naslednjih vrsticah predstavil še drug pogled na ta problem, ki je vsaj meni bližji.
Sanacija bank, ki smo jo izvajali kar malo pozno po pojavu velike finančne krize v letu 2009, ne bi bila potrebna, če se Slovenija po letu 2004 ne bi nerazumno zadolževala v tujini. Zadolževale so se predvsem banke, v nemajhni kar s kratkoročnimi krediti. Bruto zunanji dolg države smo takrat uspeli v štirih letih povečati kar za 24 mrd evrov, kar je blizu 70% takratnega letnega BDP države. To početje kasneje ni povzročilo zgolj potrebe po sanaciji bank, pač pa je botrovalo tudi večini drugih težav, ki so nas prizadele po letu 2009. Zanj je predvsem odgovorna neprimerna ekonomska politika takratne vlade, dopustila pa ga je tudi denarna politika, ki so nam jo takrat že narekovali iz ECB, v BS pa so jo očitno sprejemali kot neoporečno. Drugače povedano, nemajhno odgovornost za to, da je bila zadnja sanacija bank sploh potrebna, bi morala prevzeti tudi BS.
Po izbruhu splošne finančne krize v letu 2009 je bilo potrebno tuje kredite pospešeno vračati, česar pa spričo finančnih težav njihovih komitentov, predvsem podjetij, slovenske banke same niso zmogle. Podjetja so bila namreč prezadolžena in veliko jih je celo propadlo. Bančno likvidnost je v teh zaostrenih razmerah nekaj časa kar uspešno reševala država s sredstvi, ki jih je pridobila z lastnin zadolževanjem v tujini. Ta politika razdolževanja bank pa ECB ni zadovoljevala in zato se je Slovenija po njenem nareku v letu 2013 lotila temeljite sanacije bančnega sistema. Neposredno jo je usmerjala BS, seveda strogo po navodilih, ki jih je prejemala iz tujine. Pri njenem izvajanju so bili interesi naše države močno zapostavljeni v korist tujega finančnega kapitala; prednostni cilj slednjega je slej ko prej bil ustvariti ustrezne razmere, da bo lahko v naslednjem koraku spodobno sanirane banke poceni prevzel. Zato je bilo potrebno v postopku sanacije njihov finančni položaj prikazati čim slabše, iz solastništva sicer večinsko državnih bank pa je bilo potrebno izločiti vse male delničarje in lastnike podrejenih obveznic, saj bi ti lahko hitre in ugodne nakupe slovenskih bank otežili; ta zaplemba je bila tako aktualna, da se je pri njeni izvedbi povsem neprikrito obšlo pravo in tako so bile zasežene tudi obveznice Banke Celje, čeprav za to ni bilo nobene pravne osnove.
Scenarij ekonomskega podrejanja Slovenije – za to je namreč očitno šlo pri divjem pred kriznem zadolževanju države v tujini – je tujemu kapitalu nedvomno odlično uspel. Pri tem se je lahko učinkovito opiral na slabo vodenje države , pa tudi vodstvo BS je poslušno sodelovalo. Gledano z vidika interesov Slovenije pa lahko med njegove pomembnejše rezultate uvrstimo naslednje: država je utrpela več milijardne finančne izgube; številna podjetja so propadla ali so bila tujcem poceni prodana, slovenske banke sedaj v celoti obvladuje tuji kapital, dve največji (NLB in NKBM) celo ameriški; pravna država je bila resno prizadeta, kar se odraža tudi v korupciji; Slovenija je razvojno splošno oslabljena.
Pred leti smo v slovenskem prevodu dobili knjigo ameriškega ekonomista J. Perkinsa z naslovom »Izpovedi ekonomskega morilca«, v kateri ta poleg drugega predstavlja tehniko, ki jo finančni kapital rad uporablja pri podrejanju držav, ki se jih šibko upravlja. Za njen uspeh je ključno, da se državo najprej v tujini krepko zadolži; ko je to doseženo, postane država ubogljiva in je ni več težko obvladati. Ta scenarij je bil očitno uporabljen tudi v primeru Slovenije. Kdo od domačih politikov in vodstva BS je bil še posebno zaslužen, da je projekt kapitalu dobro uspel, ni težko prepoznati.
Andrej Cetinski, Sinteza, 1.2.2021